Panika! – umor percepcije, ali izzivi teorije teoretske obloženosti

Zaznava je gotovo ena izmed tistih plati človeškega obstajanja, ki je bolj kakor katera druga zavita v radovedni in preučujoči pogled zastirajoč oblak samoumevnosti, četudi se na preučevalski tapeti dejansko znajde precej pogosto – rečeno mi je bilo recimo, da tako ali drugačno ukvarjanje z njo med drugim tvori dobro prvo tretjino malodane vsakega kognitivnopsihološkega učbenika. Na njen račun je očitno povedanega vse prej kot malo, iz česar lahko vsaj na prvi pogled sklepamo, da gre za tematiko oziroma področje, ki ga v veliki meri smatramo za razčiščenega. Kakopak, smotrno je poskrbeti, da so naši temeljni koncepti karseda izkristalizirani – a če in ko menimo, da taki so, se o njih praviloma nehamo spraševati. Vidimo torej, da je tema, s katero bomo imeli tu opravka, precej domača, tako znanstveno kot v vsakdanjem življenju, a morda prav zaradi te domačnosti hkrati izrazito tuja, navidez morda celo povsem onkraj na temelje naperjenega prevpraševanja, tega zloveščega, požrešno iztegujočega se uda filozofskosti, ki bo nedvomno bistveno zaznamoval tudi pričujoče pisanje. V njem se ne bomo pretirano ukvarjali z utečenimi in standardiziranimi obravnavami narave in vloge zaznave, s katerimi je večina bralcev verjetno že do onemoglosti nasičena. V tem pisanju bomo poskusili nakazati nekoliko drugačen pogled, ki se znotraj psiholoških in širših znanstvenih krogov, predvidevam, ne pojavlja prav pogosto.

Začnimo, na kratko, z nekaj terminološkimi precizacijami in zamejitvijo področja razprave, ki ji bomo tu namenjali prostor in čas. Na kaj natanko merim z besedo “zaznava” ne bi smelo nikogar strašno presenetiti: mislim seveda na, najenostavneje rečeno, človeško sposobnost pridobivanja podatkov iz okolja s pomočjo raznovrstnih specializiranih čutil, ki jih posedujemo in katerih rabo obvladamo (APA, b. d.). Najširše gledano lahko govor o percepciji seveda pomeni in vključuje zelo različne reči, od vsakdanjega, tako rekoč “zdravorazumskega” razumevanja (ali tudi zgolj sprejemanja) njenih mehanizmov, do rigoroznega obravnavanja vseh sort nevrofizioloških procesov, s katerimi karseda podrobno razdelamo in razlagamo pot posameznih dražljajev od receptorjev prek živcev do možganov in tako pridobimo natančnejšo sliko tega, kako celotna zadevščina deluje. Na razočaranje nekaterih naj takoj povem, da tovrstnim nevrofiziološkim aspektom tu ne bo posvečene veliko pozornosti; četudi so ti nedvomno lahko še kako zanimivi in plodoviti, nam bodo ob poskusih motrenja širše slike le v napoto. Predvsem se jih bomo, kot tudi tistega “zdravorazumskega” pogleda, poslužili kot odskočne deske. Poleg tega je smotrno opozoriti tudi na to, da se bomo v našem razpredanju skorajda povsem osredotočali zgolj na vid in videnje; tako bomo postopali delno iz nuje, delno iz udobja, delno pa tudi pod vplivom tendenc znotraj tako filozofske kot tudi znanstvene tradicije, ki v splošnem gotovo imata izbranega favorita med čuti. Kljub temu pa je seveda treba poudariti, da poante in zaključki, do katerih bomo sproti prihajali, ne držijo le za vid, ampak analogno tudi za ostale čute.

Oglejmo si sedaj primer, ki ga črpam (tako kot dobršen del pričujoče vsebine) iz del ameriškega filozofa znanosti prejšnjega stoletja Norwooda Russella Hansona in ki nas bo od tu dalje spremljal vso pot do konca. Predstavljajmo si, da na nekem griču jasnega dne ob sončnem vzhodu stojita Johannes Kepler in Tycho Brahe ter se skupaj sočasno ozreta v smeri sonca. Kepler je bil heliocentrik (zemljo je smatral za vrtečo se okoli fiksnega sonca), Brahe pa geocentrik (zemljo je smatral za nepremično središče, okoli katerega se sučejo tako sonce kot vsa ostala nebesna telesa) – vprašanje, ki si ga zastavimo, je, ali ob pogledu na vzhajajoče sonce vidita isto reč (Hanson, 1958, 1969/2018). Če najprej na ta primer pogledamo skozi prizmo “zdravorazumskega” ali znanstveno bolj utečenega razumevanja zaznave (npr. APA, b. d.), se nam bo pritrdilen odgovor na zastavljeno vprašanje verjetno zdel več kot očiten. Seveda Kepler in Brahe vidita isto stvar, saj vendar do njunih vidnih receptorjev od sonca pripotujejo enaki fotoni, ki bodo nenazadnje, v kolikor z vidom nobenega od njiju ni kaj huje narobe, kar bi videno izkrivilo (ali, drugače rečeno, v kolikor imata oba tako rekoč “normalen” vid), na njunih mrežnicah pustili enak vtis. Če bi z mrežnic enega in drugega izluščili slike, ki so se nanje odtisnile, in jih med sabo primerjali, bi ugotovili, da se druga z drugo skoraj povsem skladajo. Na vseh bi bil središčen belorumeno ožarjen, postopoma v poln krog izpolnjujoč se polkrog sonca, ukleščen med modrino neba in zelenost gričevnate pokrajine. Podobno bi, če bi en od naših dveh astronomov mižal, bil slep ali stal pred nekim pogled na sonce zastirajočim objektom (denimo drevesom ali večjo skalo), brez zadržkov dejali, da ne vidita iste reči – na njunih mrežnicah se ne bodo odtisnile skladne slike, saj sonce enemu izmed njiju seveda sploh ni vidno. Videti isto stvar torej, v skladu s tem prvim razumevanjem, pomeni preprosto posedovati enak mrežnični odziv. Vse, kar sega onkraj tega nevrofiziološkega dogajanja, pa je že tako ali drugačno nadaljnje mentalno dograjevanje situacije s strani opazovalca, poslužujoč se sklepanja na podlagi preteklega izkustva in znanja. To dograjevanje ne spada več v dejanje videnja, ampak je nek ločen in svojevrsten proces, ki videnju vselej sledi, in šele na tej točki nastane med našima astronomoma razkorak. Vidita isto reč, interpretirata pa jo vsak na svoj način (Hanson, 1969/2018).

A tovrstna argumentacija, naj se nam na prvi mah zdi še tako prepričljiva ali celo samoumevna, ima določene pomanjkljivosti, h katerim se zdaj obrnimo. Strogo enačiti videnje s posedovanjem mrežničnih vtisov nemudoma naleti na tri zelo enostavne ugovore, ki bodo pravzaprav očitni vsakomur, ki je količkaj seznanjen z zgradbo in delovanjem človeškega očesa. Če bi dejansko videli prav tisto, kar se odtisne na naših mrežnicah, tedaj bi morali vse videti podvojeno, obrnjeno na glavo in znatno pomanjšano – takšne so namreč “sličice”, ki jih naše oči nato pošljejo v nadaljnjo obdelavo možganom (Hanson, 1958; Whewell, 1858). Da se to ne ujema z našim načinom doživljanja videnega, ni treba posebej izpostavljati. A tudi če smo pri definiciji manj strogi in k videnju pripuščamo poleg dogajanja na mrežnici še določen delež temu sledeče možganske aktivnosti, torej spajanja, zasukanja in povečanja odtisnjenih sličic, se ugovorom ne izognemo. Pomislimo recimo na primere zaverovanih, omamljenih, hipnotiziranih ali nezavestnih ljudi: četudi imajo ti široko odprte oči in brezhibno delujoče vse vidne organe, bi zanje pogosteje kot ne le s težavo dejali, da vidijo, kar gledajo. Skoraj vsakemu od nas se je verjetno že kdaj zgodilo, da nas je nekaj tako obsedalo in obvladovalo naše misli, da smo denimo na sprehodu šli naravnost mimo znanca in ga nedvomno tudi opazili oziroma ošvrknili s pogledom, nismo ga pa videli in prepoznali – slika znančevega obraza, ki se je ob tem vtisnila na naše mrežnice, nam ni prav nič koristila. Ali pa pomislimo na kako situacijo, ko smo nekaj trudoma iskali dalj časa, nek, kakor smo si takrat morda mislili, strašno potuhnjen detajl, le da smo naposled ugotovili, da se je ta pretkani izmuzljivec ves čas nahajal natanko pred našim nosom – potreben je bil zgolj tisti “pravi trenutek”, da nam je skočil v oči oziroma da smo nanj uspeli, recimo temu, “pravilno” osredotočiti našo pozornost.

Pomislimo še na spečega človeka: zanj praviloma brez večjih zadržkov pravimo, da ne vidi. Pač, njegove veke so zaprte in tako vsaj znatno, če že ne popolnoma, onemogočajo svetlobi dostop do vidnih receptorjev. Toda naše oči, prav kakor vsi ostali čutni organi, tudi v snu delujejo nemoteno; le naš zaznavni prag je višji (Wright, 2009). Kakršenkoli hrup bo na naša ušesa vplival enako kot kadar smo budni, prav tako vonj na nos, okus na jezik, tipni dražljaj na kožo in svetloba (ali nje umanjkanje) na oči, vseeno pa večine njih ne zaznamo oziroma se jih ne zavedamo, niti tedaj niti kasneje. Unikatnost očesa je pri tem to, da je izmed vseh naših čutnih organov edino, ki ima neko povsem fizično zapornico (tj. veko), ki je v spanju (kot stanju nevidenja) zapahnjena, ob videnju pa ne, kar nas rado zavede v mišljenje, da so odprte oči za videnje večjega pomena kot dejansko so. Kakor zapiše Hanson: »Odprte oči so gotovo nujni pogoj videnja, da pa so zadostni pogoj, je zelo dvomljivo.« (1969/2018, § 4). Ko govorimo o videnju torej s tem ne mislimo na golo posedovanje mrežničnih vtisov; videnje ni samo fotokemično vzdraženje, temveč je neke sorte doživljaj oziroma doživetje. »Ljudje, ne njihove oči, vidijo. Kamere in očesna zrkla so slepa. Poskuse locirati znotraj organov vida […] nekaj, kar bi poimenovali ʻvidenjeʼ, lahko opustimo.« (Hanson, 1958, str. 6–7). Videnje je več kot tisto, za kar se zdi na prvi pogled.

Kaj potemtakem je videnje, če ni zgolj delo, ki ga opravljajo naši vidni organi? Da bi prišli do odgovora na to dilemo, se bomo sprehodili preko nekaj konkretnih slikovnih primerov. Poglejmo si najprej Neckerjevo kocko (slika 1) in se vsak pri sebi vprašajmo, kaj vidimo.

Slika 1

Neckerjeva kocka

Kdo bo odgovoril, da vidi kocko od zgoraj; kdo drug, da jo vidi od spodaj. Kdo bo videl lično izbrušen mnogokoten dragulj, kdo drug popolnoma vsakdanjo škatlo ali klado; spet kdo drug pa bo videl le prekrižane črte v ravnini. In tudi sami bomo v različnih trenutkih na vprašanje odgovorili drugače: skico bomo enkrat videli tako, drugič drugače – vselej pa gledamo eno in isto figuro (Hanson, 1958). Lahko si zamislimo, da bi v neki knjigi ali učbeniku na več različnih mestih naleteli na taisto ilustracijo, ki pa bi jo, ker bi bila vsakič opisana kot nekaj drugega, vsakič tudi videli kot nekaj drugega; in sicer vselej kot tisto, za kar jo razglaša njen vsakokratni opis (Wittgenstein, 1953/2014). Vidimo, da se na sliki, ko jo vidimo zdaj tako, zdaj drugače, nič ne spremeni, a vendar jo vidimo drugače. Kako si to razlagati? Morda bi nas mikalo zopet poseči po tistem utečenem odgovoru, da vselej vidimo isto reč, ki pa jo vsakič le interpretiramo drugače – da torej ni razlike v videnju, temveč zgolj v mentalnem dograjevanju videnega. A to zveni čudno. Da Neckerjevo kocko vidimo zdaj od zgoraj, zdaj od spodaj, zdaj prostorsko, zdaj površinsko, zdaj kot leseno klado, zdaj kot ledeno kocko, bi bilo nenavadno imenovati “interpretiranje” oziroma nasploh naše početje razplastiti na dvoje, najprej videnje, nato interpretiranje videnega (Hanson, 1958). Res se ne zdi, da terja (oziroma bi moralo terjati) kakršenkoli izreden intelektualni napor, da nam risba, ki jo imamo pred očmi, zdaj izstopi iz strani, zdaj pa se vanjo poleže; prav gotovo pa ne terja tolikšnega časovnega vložka, kolikršnega bi terjalo interpretiranje v običajnejšem smislu, recimo interpretiranje pomena nekega umetniškega dela. Preprosto gledamo – in vidimo. Oziroma, kot zapiše Wittgenstein: »Ali res vsakokrat vidim nekaj drugega, ali pa le tisto, kar vidim, na različne načine interpretiram? Nagibam se k temu, da bi rekel prvo. Toda zakaj? — Interpretiranje je mišljenje, dejanje; gledanje je stanje.« (1953/2014, str. 232).

Dva primera, ki bosta za nadaljnjo ilustracijo tega verjetno prijaznejša od oblikovno “ohlapnejše” Neckerjeve kocke, saj jasneje sugerirata zgolj dva aspekta figure izmed načeloma neštetih, sta mladenka-starka (slika 2) in vsem dobro poznan Köhlerjev kelih (slika 3).

Slika 2

Mladenka-starka

Slika 3

Köhlerjev kelih

Prvo lahko vidimo kot uglajeno, razkošno oblečeno mladenko, ali pa kot v ruto zavito starko; drugo kot silhueto prefinjeno izdelanega keliha, ali pa dveh drug v drugega bolščečih obrazov v profilu. Kakor prej se vprašajmo po lastnem početju ob motrenju teh podob – poskusimo biti pozorni na to, kaj natanko se nam dogaja oziroma kaj doživljamo, ko preskakujemo, “preklapljamo” med različnimi aspekti videnega. Mar lahko res potegnemo ločnico med neke sorte “čistim zrenjem”, pri katerem smo z ostalimi opazovalci (in samimi sabo v različnih trenutkih motrenja) na nekakšni skupni izhodiščni točki, na kateri ni trohice dvoma, da vsi vidimo isto reč, in kasnejšim, z “interpretacijo”, ki med našimi izkustvi ustvari nepremostljiv razdor, obremenjenim videnjem? Le s težavo. Ta “interpretacija” je toliko del videnja, kolikor je del videnja videnje samo. Ali ponovno v besedah Wittgensteina:

Kako je vendar mogoče, da neko reč vidimo v skladu z interpretacijo? — To vprašanje vzbuja videz, kot da gre za neko nenavadno dejstvo; kot bi bilo tu nekaj prisiljeno v obliko, ki je zanj pravzaprav neustrezna. A tu se ne godi nikakršen pritisk in prisila. (1953/2014, str. 219)

Za hip se vrnimo h Keplerju in Braheju ob sončnem vzhodu; na naše izhodiščno vprašanje, ali vidita isto stvar, bomo zdaj v luči pravkar povedanega odgovorili odklonilno. Tako Brahe kot Kepler ob pogledu na sončni vzhod vidita Sonce, lokalno zvezdo našega osončja, a sonce enega se od sonca drugega bistveno razlikuje: eno je premično, drugo ni. Morda se nam bo na tej točki zazdelo, da ta primer (opazovanje sončnega vzhoda) nima veliko skupnega s primeri namerno dvoumnih oziroma mnogoličnih figur, ki smo jih prejle obravnavali. A pretehtajmo naslednje: kakor za Keplerja trdimo, da vidi zgolj statično sonce, ne pa premičnega, za Braheja pa ravno obratno, tako si lahko zamislimo nekoga, ki bi na sliki 2 videl le starko, ne pa tudi mladenke. Ali, rečeno drugače, kot velja za sliko 3, da ima dva medsebojno izključujoča aspekta (kelih in obraza), enako velja tudi za sonce, ki ga opazujeta naša dva astronoma (statično in premično). Nekomu, ki vidi zgolj en aspekt določene slike, se ta enostavno ne bo “sestavila” na enak način, kakor se tistemu, ki vidi nek drugi aspekt. A kaj pomeni, da se slika “sestavi” na določen način?

Poglejmo sledeči skici (slika 4 in 5).

Slika 4

Slika 5

Prikrajšani opisov, ki bi nam ponudili razlago vsebine, bomo verjetno ob pogledu nanju sprva zmedeni, ne vedoč točno, kaj opazujemo; morda komu celo uspe iz njiju nekaj izcimiti, a gotovo bi ta proces potekal manj gladko kot pri prejšnjih primerih, ko z nemudnim zapopadenjem nismo imeli težav. Zdaj pa se vprašajmo, kako približno bi izgledal sombrero noseč kolesar, viden s ptičje perspektive? Kako pa deblo, ki se ga na od nas stran obrnjeni strani oklepa medved? Kaj se zgodi s skicama sedaj? Nenadoma se kar sami od sebe “sestavita” v nekaj smiselnega, razumljivega, v nekaj, za česar izraženje imamo besede na dlani – v Mehičana na kolesu in medveda na drevesu. Nekaj podobnega se pripeti, ko kdaj v oblakih zapazimo silhueto živali ali na deblu drevesa obris človeškega obraza; po tem, ko nam kaj takega pade v oči, bomo zadevo stežka videli drugače, brez opaženega (oziroma kakor smo jo predtem). Pojav pridobi neko prav posebno “urejenost”; način, na katerega je viden, ki sam ni del videnega, temveč se skriva v našem odnosu do le-tega (Hanson, 1958). Ko gledamo predmete vsakdanjega življenja, se prav tako godi nekaj podobnega: navajeni smo jih videti na določen način, jih videti kot nekaj določenega, konkretnega. Ta sposobnost ni nekaj, s čimer smo rojeni, a vendar nam je na nek način položena v zibelko; je nekaj, česar se očitno pričnemo privajati dovolj zgodaj, da do trenutka, ko smo o tem sposobni reflektirati in razglabljati, njenih učinkov ne bomo več zmožni razveljaviti.

Naslednja skica (slika 6) je, podobno kot Köhlerjev kelih, ena izmed širše poznanih figur svoje vrste; izmenično jo lahko vidimo kot zajca ali kot raco, seveda pod pogojem, da smo seznanjeni z obstojem in vsaj grobimi lastnostmi tako zajcev kot rac.

Slika 6

Z-r-glava

Ko je, kakor tule, iztrgana iz konteksta, bomo med njenima aspektoma lahko preskakovali poljubno; zdaj bomo videli zajca, zdaj raco, zdaj spet zajca, kakor se nam bo zahotelo. Ko pa je taista figura umeščena v družbo manj dvoumnih ilustracij zajcev ali rac, nas bo njen kontekst naravno in spontano nagnil v prid enemu ali drugemu videnju; zajci bodo iz nje naredili zajca, race pa raco (Hanson, 1958). Kako pa jo bo videl, s pridanim kontekstom ali brez, nekdo, ki ni še nikoli v življenju videl zajca? Jo bo lahko videl kot karkoli drugega kot raco (če za potrebo argumenta privzamemo, da sta to edina možna aspekta te slike, kar sicer seveda ne drži)? Prav gotovo ne – kajti kako bi lahko videl nekaj, s čimer še ni bil seznanjen? Kako bi lahko nekaj označil z besedo, ki zanj nič ne pomeni? Kakopak nikakor.

Poglejmo si še naslednjo ilustracijo (slika 7).

Slika 7

Večina nas bo verjetno odgovorila, da nasmihajoč se človeški obraz, čeprav to strogo rečeno ni tisto, kar v resnici stoji pred našimi očmi. Skica, ki jo tvorijo krožnica ter po z njo zamejenem delu ravnine različno razporejene štiri rahlo ukrivljene črte in dve piki, na obraz resničnega človeka iz mesa in krvi zgolj namiguje, a kljub temu ne čutimo, da bi v našem videnju karkoli škripalo. Brez zadržkov bomo to grobo karikaturo opisovali in se do nje vedli kakor opisujemo in se vedemo do obraza katerega naših znancev ali soljudi nasploh; ob vsakem pogledu nanjo bomo zlahka, brez premišljanja locirali njene “oči”, “nos”, “usta” ter razbrali njeno “razpoloženje”. Edino, kar pa moramo storiti, da to vez, ki se zdi tako samoumevna, prekinemo ali vsaj oslabimo, je risbo zasukati na glavo (Wittgenstein, 1953/2014, str. 217). Še en podoben primer: predstavljajmo si, da opazujemo fotografijo konja v galopu, in vprašajmo se ponovno, na kakšen način in s katerimi besedami bi poročali o svojem doživljanju. Verjetno bi zopet brez večjega pomisleka dejali, da vidimo pač galopirajočega konja – toda ali konj na fotografiji, torej neposredni predmet našega videnja, zares galopira? Če da, to počne presunljivo statično; pa vendar ga vidimo natanko tako – kot konja v galopu. Četudi je fotografija čista farsa in potegavščina, prikazujoča morda zgolj kartonast izrezek konja v položaju, ki bo v našem umu sprožil tako asociacijo, ga bomo kljub njegovi dejanski nezmožnosti galopiranja videli galopirati (Wittgenstein, 1953/2014).

Z obravnavanimi primeri smo skušali izzvati in omajati splošno uveljavljeni nazor, češ najprej opazujemo in tvorimo opažanja, ki jih šele zatem vežemo na teorijo, in ponazoriti, da drži ravno nasprotno: da bo naše opazovanje vselej določeno s tem, kar mislimo, kar vemo, kar mislimo, da vemo, pa tudi s tistim, o čemer v danem trenutku razmišljamo. Ne bomo videli race, če poznamo zgolj zajce; ne bomo videli starke, če ne vemo za staranje; ne bomo videli kocke, če nismo nikoli usvojili tridimenzionalnosti; in ne bomo videli nepremičnega sonca, od katerega beži obzorje, če zvesto sledimo svoji geocentrični vzgoji. Brez teorije ni niti videnja niti opazovanja.

A na tem mestu razprave še ne smemo ustaviti – kajti videnje ni samo videti nekaj kot nekaj. Če ponazorimo na dveh izmed zgornjih primerov: da sliko 5 vidimo kot debla oklepajočega se medveda, hkrati pomeni videti, da se bomo, v kolikor drevo obkrožimo, na neki točki znašli zveri za hrbtom; da sliko 1 vidimo kot kocko pomeni, da vidimo, da ima šest ploskev, dvanajst robov in osem pravih kotov ter da bi, v kolikor bi se fizično nahajala vpričo nas, morala biti zgrajena iz trde ali poltrde snovi, da bi ohranila svojo obliko (Hanson, 1958). V našem videnju določenega objekta bo torej vsakokrat vsebovana ne le specifična organizacija vizualnih elementov, ki bo poskrbela za to, da se predmet v skladu z našimi pričakovanji “sestavi” v nekaj koherentnega, temveč tudi rezultanta vseh naših predhodnih izkušenj in znanja o tem objektu. Vsa zavest o možnosti in nemožnosti različnih “stanj” predmetov – možnosti, ki smo se jih naučili (implicitno) dopuščati, in nemožnosti, ki smo se jih naučili (implicitno) prepovedovati oziroma zanikati – bo budno spremljala naš pogled od trenutka, ko prvič uzremo nekaj. Vez med videnjem in mišljenjem je tako še dodatno poglobljena; do te mere, da ju postane precej težavno razkleniti. Vprašajmo se, kaj bi pomenilo videti nekaj brez vse te spremne prtljage – mar lahko o tem sploh govorimo? Če smo dosledni pri svojem poskusu dekonstrukcije, če z videnja postopoma lupimo plast za plastjo našega znanja in prepričanj o videnem, nam na koncu ne ostane nič, niti tisto, kar se ponavadi smatra za najosnovnejše, torej preproste barve in oblike. Tudi to terja predhodno znanje in tudi tega se moramo pri dekonstrukciji znebiti, če naj bomo zares dosledni. Ostanejo nam brezhibno delujoče, a popolnoma slepe oči.

Nekaj takega torej pomeni za naše videnje rêči, da je s teorijo obloženo; ga obravnavati v njegovem razmerju do mišljenja oziroma, raje, jezika (kajti vse mišljenje se odvija skozi jezik) in pokazati, da nam pri razjasnitvi čutnih signalov ne bo pomagalo še več čutnih signalov, temveč vednost in teorija, tako kot pomena zastav, plapolajočih vrh jambora neke ladje, ne bo pojasnilo izobešenje dodatnih zastav (Hanson, 1971/2020) – če jih želimo razumeti, moramo seči po kakem navtičnem učbeniku ali o njih povprašati izkušenejšega človeka. Ljudje se ne gibljemo skozi življenje nabirajoč čiste vtise z drevesa zunanjega sveta in iz njih sestavljajoč objektivno védenje in znanost, temveč skozi priučevanje jezika začnemo zapopadati oboje hkrati z gledišča, ki je vse prej kot indiferentno. Da se z ljudmi v vsakdanjih okoliščinah glede videnega večinoma strinjamo, je preprosto stvar govorjenja istega “jezika” oziroma asociiranja istega z istim, razumevanja enakega na enak način, videnja enakega kot enakega. Barvno slepemu kemiku bo njegov šestletni otrok, ki ne trpi enake okvare vida, lahko recimo pomagal pri identifikaciji barve lakmusovega papirja, ne bo pa vedel namesto njega videti, kaj ta barva pomeni: ali je torej raztopina, v katero je bil pomočen, kisla ali bazična (Hanson, 1971/2020). Osebi, ki različno vidita Neckerjevo kocko – ena kakor od zgoraj, druga kakor od spodaj – se bosta v svojem videnju ujemali bolj: obe pred seboj vidita kocko, torej morata vsaj v tem oziru posedovati enako predznanje, kakopak da lahko sploh vesta, kaj kocka je. Kepler in Brahe se ob opazovanju sončnega vzhoda prav tako v veliko ozirih strinjata; oba vidita sonce in s tem tudi mislita na isto reč, namreč zvezdo našega osončja, in oba vidita, da se razdalja med njim in obzorjem veča. A medtem ko se za Braheja, geocentrika, sonce dviguje nad obzorje, se za Keplerja, heliocentrika, obzorje spušča pod sonce (Hanson, 1958). Ker sonce razumeta drugače, ga vidita drugače.

Za konec poskusimo stopiti še korak dlje s sledečo provokacijo: ali so odprte oči res nujni pogoj videnja? Pomislimo na sanje – ali lahko rečemo, da dejansko vidimo njihovo vsebino? V kolikor odgovorimo pritrdilno, to jasno spodkoplje odprte oči kot nujni pogoj videnja, saj potemtakem nekaj vidimo tesno zatisnjenim vekam navkljub. In zakaj ne bi odgovorili pritrdilno? Najsi bo vsebina naših sanj še tako nesmiselna in kaotična, jih (načeloma) tekom sanjanja ne zapopadamo kot takih; ali, rečeno drugače, lastnih sanj med sanjanjem ne smatramo za sanje. Naše doživljanje njih ni doživljanje opazovalca z distance, temveč neposrednega udeleženca, ki mu niti slučajno ni mar za njihovo domnevno nesmiselnost in kaotičnost – take lastnosti jim pripišemo šele po prebujenju, v kolikor nam do tedaj ne uidejo iz spomina. Skratka, s sprejemanjem vsebine sanj tekom sanjanja nimamo nič večjih težav kot s sprejemanjem vidnih dražljajev v budnosti. Podobno lahko rečemo za halucinacije; v obeh primerih je naše doživljanje pravzaprav veliko bliže temu, kar smatramo za običajno, kot bi si morda upali priznati.

Glede na vse povedano se torej ne zdi strašno zgrešeno rêči, da kakor lahko ne vidimo z odprtimi očmi, tako lahko vidimo z zaprtimi. Še najbolj točno, četudi nedvomno provokativno, pa utegne biti rêči, da sploh ne vidimo z očmi, ampak z jezikom.

Viri in literatura

American Psychological Association. (b. d.). Perception. V APA dictionary of psychology. Pridobljeno 17. septembra 2026 s strani https://dictionary.apa.org/perception

Hanson, N. W. (1958). Patterns of discovery: An inquiry into the conceptual foundations of science. Cambridge University Press.

Hanson, N. W. (2018). Perception and discovery: An introduction to scientific inquiry (M. D. Lund, ur.). Springer. (Izvirnik objavljen leta 1969)

Hanson, N. R. (2020). Observation and explanation: A guide to philosophy of science V M. D. Lund (ur.), What I do not believe, and other essays. Springer. (Izvirnik objavljen leta 1971)

Whewell, W. (1858). History of scientific ideas. John W. Parker and Son.

Wittgenstein, L. (2014). Filozofske raziskave (E. Strniša, prev.). Krtina. (Izvirnik objavljen leta 1953)

Wright, K. P. (2009). Sleep – Sensory changes. V M. D. Binder, N. Hirokawa in U. Windhorst (ur.), Encyclopedia of neuroscience. Springer. https://doi.org/10.1007/978-3-540-29678-2_5435