Pomagati drugim – in pri tem izgoreti? Delovne zahteve, viri in izgorelost psihoterapevtov: pregled dejavnikov tveganja in zaščite

Izgorelost med psihoterapevti je pogost pojav, ki ga med kariero razvije med 21 % in 67 % strokovnjakov. Članek na podlagi pregleda znanstvene literature obravnava ključne dejavnike tveganja in zaščitne dejavnike za razvoj izgorelosti psihoterapevtov, pri čemer se opira na teorijo delovnih zahtev in virov (JD-R). Pregled kaže, da izgorelost nastaja v prepletu visokih delovnih in čustvenih zahtev, razpoložljivih delovnih virov, značilnosti terapevtskega odnosa in individualnih ter širših poklicnih okoliščin. Posebna pozornost je namenjena empatiji, ki lahko glede na način empatičnega odzivanja in njegovo regulacijo deluje kot zaščitni dejavnik ali vir čustvene obremenitve. Obravnavani so tudi pomen kakovostne supervizije, avtonomije in socialne opore ter vloga osebnostnih značilnosti in strategij spoprijemanja z obremenitvami. Članek opozarja, da individualne strategije skrbi zase ne morejo nadomestiti ustreznih pogojev dela. Učinkovito preprečevanje izgorelosti zato zahteva zmanjševanje prekomernih delovnih zahtev in krepitev osebnih, socialnih in delovnih virov, pri čemer odgovornosti za preprečevanje ni mogoče pripisati zgolj posameznemu psihoterapevtu, temveč tudi izobraževalnim ustanovam, delovnim organizacijam in stroki. 

Uvod

Raziskave kažejo, da 20– 40 % psihoterapevtov doživlja izgorelost, medtem ko med 21 % in 67 % terapevtov razvije sindrom izgorelosti med svojo kariero (Yang in Hayes, 2020). Psihoterapevti poročajo o nizki do zmerni stopnji izgorelosti, pri čemer več kot polovica dosega visoko raven poklicnega stresa, kar povečuje tveganje za slabšo kakovost življenja, duševne težave, absentizem in opuščanje poklica (Acker, 2010; Peterson idr., 2008; Radeke in Mahoney, 2000). Izgorelost negativno vpliva na kognitivno, čustveno in medosebno delovanje ter se odraža v negativnem odnosu do dela, sodelavcev, uporabnikov in samega poklica (Edú-Valsania idr., 2022).

Izgorelost je dolgotrajna reakcija na kronične čustvene in medosebne stresorje na delovnem mestu (Maslach idr., 2001).  Maslach in Jackson (1981) sta opredelila izgorelost kot psihološki sindrom, ki ga sestavljajo tri medsebojno povezane dimenzije: čustvena izčrpanost, depersonalizacija oz. cinizem in zmanjšan osebni dosežek. Čustvena izčrpanost zajema občutke utrujenosti in pomanjkanja čustvene energije, depersonalizacija čustveno distanco, cinizem, brezbrižnost in negativen odnos do dela ali klientov, zmanjšan osebni dosežek pa vključuje dvome o lastni sposobnosti učinkovitega opravljanja dela, negativno samoevalvacijo in zmanjšano poklicno učinkovitost. Emocionalna izčrpanost in depersonalizacija predstavljata jedro sindroma izgorelosti, zmanjšan osebni dosežek pa je predhodnik ali posledica izgorelosti. Izgorelost se v večini primerov začne s čustveno izčrpanostjo, ki lahko vodi v depersonalizacijo. Med dimenzijami izgorelosti je pri psihoterapevtih najbolj izražena čustvena izčrpanost, o kateri poroča približno tretjina terapevtov (Zhang idr., 2024). V sklopu svojega dela namreč nudijo pomoč ljudem v stiski, zato so izpostavljeni številnim čustvenim, medosebnim e-stresorjem (McCormack idr., 2018), visoke delovne zahteve in potrebo po izražanju visoke ravni empatije, kar predstavlja visoko tveganje za izgorelost (Zhang idr., 2024).

Namen članka je na podlagi pregleda znanstvene literature osvetliti ključne dejavnike, ki se povezujejo z razvojem izgorelosti psihoterapevtov. Poseben poudarek je namenjen vlogi empatije, kakovosti terapevtskega odnosa, delovnim pogojem, osebnostnim in individualnim značilnostim psihoterapevtov. Članek s pomočjo teorije delovnih zahtev in virov (JD-R) obravnava preplet delovnih zahtev, empatičnega angažmaja in individualnih virov psihoterapevtov in možnosti preprečevanja izgorelosti na individualni, organizacijski in sistemski ravni.  

Ko delo izčrpava: JD-R teorija o ravnovesju med delovnimi zahtevami in viri

Teorija delovnih zahtev in virov (Job Demands-Resources Theory; JD-R) je ena najpogosteje uporabljenih teorij za razlago izgorelosti in njenih posledic (Demerouti idr., 2001). Predpostavlja, da izgorelost nastane kot posledica neravnovesja med delovnimi zahtevami in viri. Med delovne vire psihoterapevtov sodijo socialna opora, kakovostna supervizija, avtonomija, občutek nadzora nad delom in možnost sodelovanja pri odločanju (Demerouti, 2024; Edú-Valsania idr., 2022). Pri psihoterapevtih se avtonomija oz. občutek nadzora nad lastnim delom med drugim odraža v možnosti odločanja o tem, kdaj, kje in kako bodo delali s klienti. Raziskave kažejo, da je pomanjkanje nadzora nad lastnim delovnim okoljem povezano z več izgorelosti, medtem ko občutek nadzora nad delom deluje kot zaščitni dejavnik. V sistematičnem pregledu Van Hoy in Rzeszutek (2022) je bilo delo v javnem sektorju pogosteje povezano z višjo izgorelostjo, kar avtorja med drugim pojasnjujeta z manjšim nadzorom nad lastnim delom in večjo količino birokracije kot v zasebni praksi.

Delovne zahteve se nanašajo na vse fizične, čustvene in kognitivne vidike dela, ki od posameznika zahtevajo dolgotrajen napor. Povezane so s psihološkimi in fizičnimi stroški, kot so utrujenost, nižja zbranost in stres (Bakker idr., 2023). Pri psihoterapevtih se odražajo v visokih delovnih obremenitvah, podaljšanem delovnem času, časovnih pritiskih in čustveno zahtevnem delu s klienti (Westwood idr., 2017; Yang in Hayes, 2020), pri čemer je delovna obremenitev eden najmočnejših napovednikov čustvene izčrpanosti psihoterapevtov (McCormack idr., 2018). Pri psihoterapevtih zato ni pomembno zgolj, v kakšnem delovnem okolju delajo, temveč kakšne značilnosti ima to okolje. Med relevantne značilnosti sodijo na primer fleksibilnost delovnih zahtev, ustreznost finančnega nadomestila, kakovost supervizije, odnosi s sodelavci, pravičnost administrativnega odločanja in vpliv, ki ga ima posameznik na svoje delovno okolje (Yang in Hayes, 2020).

S čustveno izčrpanostjo in depersonalizacijo je pozitivno povezana tudi potreba po hitrem odgovarjanju na delovna sporočila (Kotera idr., 2021). Napovedniki izgorelosti so tudi nadure, količina ur neposrednega stika s klienti in dolgotrajna izpostavljenost visokim delovnim zahtevam (Westwood idr., 2017), ki v sklopu nudenja psihoterapije vključujejo tudi občutke odgovornosti do klienta, vzdrževanje močnih in zdravih odnosov s klienti in pomoč pri iskanju rešitev za težave v življenju klienta (Stevanovic in Rupert, 2004). Občutek preobremenjenosti dodatno povečujejo administrativne naloge, občutek neusklajenosti med zahtevami dela in lastnimi kompetencami ter zahteve po izražanju čustev, ki so neskladna z resničnim počutjem psihoterapevta (McCormack idr., 2018). Pomemben delovni vir pri obvladovanju zahtev predstavlja supervizija, ki se je v več raziskavah izkazala kot varovalni dejavnik pred izgorelostjo, podpora v sklopu supervizije pa se je povezovala z nižjo stopnjo izgorelosti. Pomen supervizije ni omejen zgolj na zmanjševanje izgorelosti, saj se skupaj s podporo sodelavcev pozitivno povezuje tudi s poklicnim zadovoljstvom in psihološko dobrobitjo psihoterapevtov (Van Hoy in Rzeszutek, 2022).

Po JD-R teoriji izgorelost poteka s pomočjo dveh procesov: procesa zdravstvenega izčrpavanja in motivacijskega procesa. Proces zdravstvenega izčrpavanja nastane zaradi dolgotrajne izpostavljenosti visokim delovnim zahtevam, kar se kaže v čustveni izčrpanosti, motivacijski proces pa je povezan s pomanjkanjem delovnih virov, kar vodi v depersonalizacijo oz. cinizem, zmanjšano delovno vključenost in oddaljevanje od dela samega (Demerouti idr., 2001). Odsotnost delovnih virov pomembno povečuje tveganje za izgorelost (Westwood idr., 2017; Zarzycka idr., 2022), saj v primeru dlje trajajočih visokih delovnih zahtev in pomanjkljivih virov za njihovo obvladovanje nastopi kronična utrujenost in postopen razvoj izgorelosti (Kotera idr., 2021; McCormack idr., 2018). V skladu z JD-R teorijo je zato usklajenost med delovnimi zahtevami in razpoložljivimi viri ključnega pomena pri preprečevanju izgorelosti psihoterapevtov.

Empatija: prednost ali past? Ko pomoč drugim začne izčrpavati

V okviru teorije delovnih zahtev in virov (JD-R) je treba poudariti, da se delovne zahteve in viri psihoterapevtov ne odražajo zgolj v organizacijskih pogojih dela, temveč tudi v kakovosti in regulaciji empatičnega odzivanja pri delu s klienti. Procesi izkazovanja empatije so v terapevtskem kontekstu opisani kot temeljna sestavina terapevtskega dela, ki omogoča razumevanje klientovih izkušenj (Palumbo idr., 2024). Kljub temu da empatija krepi odnos med terapevtom in klientom, ob neustrezni regulaciji predstavlja tudi vir čustvene obremenitve, ki prispeva k pojavu izgorelosti (Watson idr., 2026).

V skladu z JD-R teorijo se različne oblike empatije različno povezujejo z izgorelostjo, pri čemer ključno razliko predstavljajo kognitivna in afektivna empatija ter stopnja čustvenega zlivanja z izkušnjami klientov (Martingano idr., 2026). Kognitivna empatija se nanaša na sposobnost razumevanja miselnih in čustvenih stanj druge osebe s prevzemanjem perspektive drugega, pri čemer psihoterapevt ohranja jasno ločnico med seboj in klientom, kar pomeni, da čustev klientov ne prevzema, temveč jih kognitivno interpretira. Afektivna oz. sočutna empatija vključuje procese razumevanja doživljanja drugega, topel, skrben in prosocialno usmerjen odziv, pri čemer oseba ohranja emocionalno distanco. Nasprotno pa čustvena okužba predstavlja afektivni proces, pri katerem prihaja do zabrisa ločnice med psihoterapevtom in klientom, kar vodi v terapevtovo prevzemanje čustev klienta in mu povzroči stanje čustvenega distresa. V sklopu JD-R teorije kognitivna in afektivna empatija delujeta kot delovna vira, saj sta povezani z nižjimi ravnmi čustvene izčrpanosti in depersonalizacije ter večjim občutkom osebne učinkovitosti. Čustvena okužba pa deluje kot delovna zahteva, saj povečuje verjetnost čustvene izčrpanosti, depersonalizacije in zmanjšane profesionalne učinkovitosti (Martingano idr., 2026).

Na zmožnost empatičnega odzivanja psihoterapevtov negativno vplivajo tudi visoke delovne zahteve. Raziskave kažejo, da v primeru večjih delovnih zahtev psihoterapevti zmanjšajo uporabo kognitivne empatije, poveča pa se nagnjenost k čustveni okužbi, kar prispeva k večji čustveni izčrpanosti in depersonalizaciji (Zhang idr., 2024). Neravnovesje lahko vodi v empatično utrujenost, kjer ponavljajoča se izpostavljenost čustveno intenzivnim vsebinam zmanjšuje sposobnost regulacije čustev in povečuje tveganje za izgorelost (Clarke idr., 2021; Zhang idr., 2024). Watson in sodelavci (2026) zato izpostavljajo pomembnost regulacije empatije. Ko psihoterapevti uspešno uravnavajo stopnjo svoje empatične vključenosti in ohranjajo ustrezne meje med sabo in klienti, empatija deluje kot zaščitni dejavnik pred izgorelostjo, saj podpira terapevtski odnos in ohranja občutek smiselnosti lastnega dela. V pogojih dolgotrajne čustvene obremenjenosti in skopih regulacijskih strategij ter virov pa se empatija prevesi v dejavnik tveganja. Empatija v sklopu terapevtskega dela tako deluje dvojno: lahko predstavlja ključen delovni vir, ki omogoča učinkovito terapevtsko delo in terapevtu nudi občutek smisla (Palumbo idr., 2024), ob dolgotrajni, slabo regulirani uporabi in visokih delovnih zahtevah pa lahko povečuje tveganje za čustveno izčrpanost in izgorelost (Watson idr., 2026).

Terapevtski odnos: vir smisla ali sprožilec izgorelosti?

Tako kot empatija tudi kakovost terapevtskega odnosa deluje bodisi kot zaščitni faktor ali pa kot dejavnik tveganja za izgorelost psihoterapevtov. Slabša kakovost terapevtskega odnosa predstavlja vir emocionalnega napora, saj konflikten, neavtentičen ali manj povezan odnos med psihoterapevtom in klientom izčrpava terapevtove samoregulacijske vire. Šibka terapevtska aliansa, odpor klienta ali odsotnost napredka lahko pri psihoterapevtu sprožijo prevzemanje pretirane odgovornosti za uspeh terapevtskega procesa, kar povečuje čustveno izčrpanost (Zarzycka idr., 2022). Psihoterapevti, ki delajo s klienti s kompleksnejšimi motnjami, počasnim napredkom, pogostimi relapsi ali izrazitim odporom do terapevtskega procesa, pogosteje poročajo o občutkih frustracije, zmanjšanem občutku osebne učinkovitosti in višjih ravneh izgorelosti. Za psihoterapevte je posebno obremenjujoče, ko klienti zanikajo svoje težave, krivdo pripisujejo drugim in dvomijo v kompetentnost strokovnjaka, kar v psihoterapevtih vzbudi občutke neuspešnosti in dvoma v lastno profesionalno usposobljenost (Yang in Hayes, 2020). Nasprotno pa je kakovosten in globok terapevtski odnos zaščitni dejavnik pred izgorelostjo, saj daje psihoterapevtu občutek učinkovitosti, povezanosti s klientom in smiselnosti lastnega dela (Zarzycka idr., 2022).

Na kakovost psihoterapevtskega odnosa vpliva tudi stopnja izgorelosti psihoterapevta. Raziskave kažejo, da je izgorelost povezana z manjšo empatijo, večjo emocionalno distanco in slabšo kakovostjo psihoterapevtskega odnosa (Zarzycka idr., 2022). V stanju izgorelosti se namreč psihoterapevti pogosto čustveno umaknejo iz terapevtskega odnosa, so manj potrpežljivi in se težje odzivajo na potrebe klienta (Baker, 2003). Klienti zaznajo distanco, manjšo sprejetost in povezanost s psihoterapevtom, kar oslabi terapevtsko alianso, posledično pa privede do manjšega napredka v psihoterapiji (Simionato in Simpson, 2018; Zarzycka idr., 2022). Večja distanca s klientom pri psihoterapevtu dodatno okrepi občutke neuspešnosti, profesionalne neučinkovitosti in cinizma, s čimer se oblikuje začaran krog med izgorelostjo in slabšanjem terapevtskega odnosa (Zarzycka idr., 2022). McCormack in sodelavci (2018) poudarjajo, da izgorelost ne vpliva zgolj na dobrobit psihoterapevta, temveč ogroža kakovost strokovnega dela in lahko vodi v etično sporno obravnavo klientov.  

Kdo je bolj ranljiv? Vloga osebnosti in strategij soočanja z obremenitvami  

Podobno so pri razvoju izgorelosti osebnostne značilnosti psihoterapevta in strategije soočanja s stresom bodisi zaščitni dejavnik bodisi dejavnik tveganja. Osebnostne lastnosti, za katere je značilna negativna emocionalnost, kot sta nevroticizem in nizka ekstravertnost, so povezane z višjo stopnjo izgorelosti, medtem ko manj nevrotični in bolj ekstravertirani psihoterapevti poročajo o nižji čustveni izčrpanosti in večjem občutku osebnega dosežka (Yang in Hayes, 2020). Večjo verjetnost za pojav izgorelosti imajo psihoterapevti, pri katerih je prisoten visok perfekcionizem, rigidno mišljenje, pretirana vestnost in manjša medosebna povezanost, saj lahko vodijo v prekomerno vpletenost v težave klientov in otežijo postavljanje meja (Zarzycka idr., 2022). Podobno velja za kontratransfer, zlasti ko psihoterapevti ob delu z zahtevnimi klienti doživljajo intenzivne in dolgotrajne čustvene odzive, ki lahko porušijo njihov notranji občutek ravnovesja in zadovoljstva pri delu ter zmanjšajo zmožnost empatičnega odzivanja (Yang in Hayes, 2020). Pomemben zaščitni dejavnik predstavlja čuječnost, saj omogoča sprejemanje in uravnavanje neprijetnih misli ter čustev, kar zmanjšuje depersonalizacijo in čustveno izčrpanost (Yang in Hayes, 2020). Strategije na problem usmerjenega spoprijemanja s stresom, kjer je oseba usmerjena v aktivno reševanje ali zmanjševanje vzroka stresa, rezilientnost in socialna opora so povezane z nižjo stopnjo izgorelosti (Demerouti, 2024; Van Hoy in Rzeszutek, 2022). Bolj kot dejanska prisotnost socialne podpore je pomemben subjektivni občutek psihoterapevta, da je razumljen in podprt (Simionato in Simpson, 2018).

Zakaj nekateri »pregorijo«, drugi pa ne? Kompleksna slika izgorelosti

Raziskave kažejo, da izgorelost ni enakomerno prisotna pri vseh psihoterapevtih, temveč nanjo vplivajo tudi raven poklicne izkušenosti, spol, družinske okoliščine in psihoterapevtova zdravstvena zgodovina. Manj izkušeni psihoterapevti poročajo o višjih ravneh čustvene izčrpanosti in depersonalizacije v primerjavi z bolj izkušenimi (Van Hoy in Rzeszutek, 2022; Yang in Hayes, 2020). Najverjetnejši razlog so previsoka in nerealistična pričakovanja glede psihoterapevtske vloge, zaradi česar težje obvladujejo zahteve poklica (Van Hoy in Rzeszutek, 2022). Bolj izkušeni terapevti namreč skozi leta navadno razvijejo učinkovitejše strategije soočanja s stresom in se naučijo vzpostaviti ravnovesje med zasebnim in poklicnim življenjem (Yang in Hayes, 2020).

Pri ženskah se pogosteje pojavi čustvena izčrpanost, pri moških pa depersonalizacija (Van Hoy in Rzeszutek, 2022). Obstajajo tudi razlike med spoloma – pri ženskah je tveganje za izgorelost večje v primeru večjega konflikta med delovnimi in družinskim življenjem (Simionato in Simpson, 2018). V nekaterih primerih predstavlja dejavnik tveganja za izgorelost tudi višja izobrazba psihoterapevta, kar je lahko povezano z izbiro obravnave zahtevnejših klientov in občutki večje odgovornosti pri obravnavi (Yang in Hayes, 2020).

Predhodne travmatične izkušnje in težave z lastnim duševnim zdravjem prav tako predstavljajo tveganje za razvoj izgorelosti, saj so lahko terapevti zaradi lastnih nerazrešenih vsebin občutljivejši na intenzivne čustvene zahteve terapevtskega dela (Yang in Hayes, 2020). Nekateri strokovnjaki so ob vstopu v poklic podvrženi večjemu tveganju za razvoj težav na področju duševnega zdravja in izgorelost, saj jih v poklic pogosto vodi želja po razumevanju lastnih duševnih težav. Pogosto pa je izgorelost psihoterapevtov tudi posledica prioritiziranja potreb klientov in zanemarjanja lastnih potreb (McCormack idr., 2018). Izgorelost je tesno povezana s slabšim psihofizičnim zdravjem terapevtov, saj se ob izgorelosti pogosto pojavljajo motnje spanja, utrujenost, glavoboli, bolečine v hrbtu, težave s spominom, povečano tveganje za depresivnost in druge oblike psihološke stiske (Acker, 2010; Ahola idr., 2005; Peterson idr., 2008; Radeke in Mahoney, 2000; Wurm idr., 2016). Izgorelost lahko vodi tudi v socialni umik, zmanjšano sposobnost uravnavanja čustev ter nižjo delovno učinkovitost in motivacijo (Gorgievski in Hobfoll, 2008).

Od individualnega k sistemskemu preprečevanju izgorelosti

Preprečevanje izgorelosti se prične pred pojavom prvih znakov izčrpanosti, in sicer že med izobraževanjem bodočih psihoterapevtov. Programi usposabljanja bi morali poleg strokovnih kompetenc vključevati prepoznavanje tveganj za izgorelost in razvijanje načinov njihovega obvladovanja. Seznanitev bodočih psihoterapevtov s preventivnimi strategijami ni dovolj; psihoterapevti jih morajo med izobraževanjem tudi aktivno uporabljati (Bell idr., 2024; Duncan in Pond, 2025; Finan idr., 2022). Pomemben del predstavlja skrb zase, ki vključuje zavedanje lastnih obremenitev, postavljanje meja med poklicnim in zasebnim življenjem, počitek, ohranjanje odnosov zunaj poklicnega okolja in pravočasno uporabo strokovne ter socialne podpore (Duncan in Pond, 2025; Turner in Rankine, 2025). Udeleženost v superviziji in osebni psihoterapiji sta prav tako povezani z nižjo izgorelostjo in večjo dobrobitjo psihoterapevtov (Van Hoy in Rzeszutek, 2022). Supervizija poleg strokovnega razvoja psihoterapevtu omogoča refleksijo lastnega dela, pridobivanje povratnih informacij in podporo pri zahtevnejših obravnavah. Učinki supervizije pa niso enoznačni – odvisni so od načina njenega izvajanja (Schreyer idr., 2025). Preventiva bi morala zato biti del profesionalne kompetentnosti psihoterapevtov, ki se razvija med izobraževanjem in ohranja skozi celotno poklicno pot.

Psihoterapevti razpoložljive podpore ne poiščejo vedno, čeprav bi jo potrebovali. Strokovnjaki za duševno zdravje lahko ob lastni stiski doživljajo razkorak med vlogo osebe, ki pomaga drugim, in lastno potrebo po pomoči. Želja po samostojnem reševanju težav, skrb, da bi zanje izvedeli sodelavci in strah pred negativnimi poklicnimi posledicami so najpogostejši razlogi, ki ovirajo psihoterapevte pri iskanju pomoči (Edwards in Crisp, 2017). Podobno so klinični psihologi poročali o sramu in zadržanosti pri razkrivanju lastnih težav v poklicnem okolju, saj pričakovanje, da bi morali strokovnjaki za duševno zdravje lastne stiske obvladovati sami, iskanje pomoči le dodatno oteži (Tay idr., 2018). Pri psihoterapevtih z izkušnjo izgorelosti so bili prisotni samokritičnost, sram in občutek neuspeha pri doseganju ponotranjenih predstav o tem, kakšen bi moral biti kompetenten psihoterapevt (Finan idr., 2022). Izgorelost lahko pri psihoterapevtih poleg izčrpanosti omaje njihovo poklicno identiteto. Destigmatizacija lastne ranljivosti in ustvarjanje strokovnega okolja, v katerem je o obremenitvah mogoče govoriti brez strahu pred razvrednotenjem profesionalne kompetentnosti, sta zato pomemben del preventive.

Individualni načini spoprijemanja pa ne morejo nadomestiti ustreznih pogojev dela, kar je predvsem razvidno pri psihoterapevtih v zasebni praksi, kjer se avtonomija in zahteve samostojnega dela prepletajo. Večji nadzor nad urnikom, številom in izbiro klientov lahko vodi do boljšega usklajevanja dela z lastnimi zmožnostmi in zasebnim življenjem, kar predstavlja pomemben delovni vir (Duquette in Morgan, 2024; Finan idr., 2022). Hkrati zasebna praksa prinaša specifične obremenitve, kot so finančna negotovost, poslovne in administrativne obveznosti, manj neposredne podpore s strani sodelavcev in samostojno organiziranje supervizije ter strokovnega razvoja (Hammond idr., 2018; Singh idr., 2024). Finančna negotovost lahko omejuje možnosti za zmanjšanje delovnega obsega in počitek, zaradi česar psihoterapevt nadaljuje z delom kljub izčrpanosti (Hammond idr., 2018). Zasebna praksa zato ne predstavlja ne izrazito zaščitnega in ne izrazito tveganega okolja; njen vpliv je odvisen od razmerja med avtonomijo, socialnimi in strokovnimi viri ter dodatnimi ekonomskimi in organizacijskimi zahtevami.

Kdo pa je odgovoren za preprečevanje izgorelosti med psihoterapevti? Čeprav so individualne strategije skrbi zase pomemben del preprečevanja izgorelosti (Duncan in Pond, 2025; Turner in Rankine, 2025), pretirano poudarjanje individualnih strategij ustvari vtis, da je za obvladovanje neugodnih delovnih pogojev odgovoren posameznik sam. Kritike individualističnega pojmovanja rezilientnosti opozarjajo, da se v središče reševanja problema postavi posameznikovo sposobnost prilagajanja, zanemarijo pa se odnosne, strukturne in druge okoliščine, ki pomembno prispevajo k pojavu izgorelosti (Bryant in Aggleton, 2025). Podobna kritika je prisotna tudi znotraj psihoterapevtskega področja, kjer se z osredotočenostjo na posameznikovo prilagajanje, spoprijemanje in rezilientnost hitro zanemari širše socialne in materialne pogoje, v katerih stiska nastaja (Zilberstein, 2021). Skrb zase je zato smiselna kot eden izmed virov preprečevanja izgorelosti, problematična pa postane, ko nadomesti vprašanje, katere delovne okoliščine ustvarjajo izgorelost in kdo lahko te okoliščine spremeni.

Enaka previdnost je potrebna pri intervencijah za zmanjševanje izgorelosti. Raziskave intervencij pri psihoterapevtih vključujejo čuječnost, izobraževanje, skrb zase in različne terapevtske pristope, vendar se intervencije in njihovo izvajanje med raziskavami razlikujejo, zato zaenkrat ne moremo jasno določiti, katera strategija je najučinkovitejša (Bell idr., 2024). Sistematični pregledi poudarjajo kombinacijo individualnih in organizacijskih ukrepov. Opozarjajo na pomen obvladovanja delovnih obremenitev, možnosti izbire in nadzora, ustreznih virov za kakovostno opravljanje dela, strokovne podpore in dostopne supervizije (Duncan in Pond, 2025; Turner in Rankine, 2025). Predlagan pristop je skladen z JD-R teorijo, saj posega tako v zmanjševanje delovnih zahtev kot v krepitev razpoložljivih virov.

Odgovornost za preprečevanje izgorelosti je zato potrebno razdeliti na več ravni. Psihoterapevt lahko razvija zavedanje lastnih meja, uporablja razpoložljivo podporo in uravnava obseg dela. Del odgovornosti nosijo izobraževalne ustanove, saj lahko bodoče psihoterapevte že med usposabljanjem pripravijo na čustvene in organizacijske zahteve poklica, tako da preventivne strategije vključijo v razvoj strokovnih kompetenc (Duncan in Pond, 2025; Finan idr., 2022). Organizacije lahko vplivajo na obseg delovnih zahtev, dostopnost supervizije, avtonomijo in možnost strokovne podpore, medtem ko lahko stroka prispeva k profesionalni kulturi, v kateri priznanje izčrpanosti in iskanje pomoči nista razumljena kot strokovna nekompetentnost (Edwards in Crisp, 2017; Tay idr., 2018; Turner in Rankine, 2025). Politike za preprečevanje izgorelosti bi se morale ukvarjati z dvema vprašanjema: kako povečati odpornost psihoterapevta in kako oblikovati pogoje dela, v katerih se za dolgoročno opravljanje poklica ni treba nenehno prilagajati prekomernim zahtevam.   

Zaključek

Izgorelost psihoterapevtov je večplasten pojav, ki ga ni mogoče pojasniti zgolj z intenzivnostjo dela ali individualnimi značilnostmi psihoterapevta. Pregled literature kaže, da nastaja v prepletu delovnih zahtev in virov, značilnosti terapevtskega odnosa in individualnih ter širših poklicnih okoliščin. JD-R teorija pri tem ponuja uporaben okvir za razumevanje, zakaj lahko primerljive zahteve ob različnih razpoložljivih virih vodijo do različnih posledic. Tolmačenje izgorelosti v tem kontekstu spreminja tudi razumevanje preprečevanja izgorelosti med psihoterapevti. Skrb zase, postavljanje meja in pravočasno iskanje podpore so pomembni, vendar ne morejo nadomestiti ustreznih pogojev dela. Dolgoročna preventiva zato zahteva krepitev tako osebnih, socialnih in delovnih virov kot tudi zmanjševanje prekomernih delovnih zahtev. Odgovornosti za preprečevanje izgorelosti ne moremo pripisati zgolj posameznemu psihoterapevtu, temveč jo moramo razumeti kot skupno odgovornost posameznika, izobraževalnih ustanov, delovnih organizacij in stroke. Nadaljnje raziskovanje bi moralo upoštevati individualne dejavnike in nameniti več pozornosti delovnim in širšim poklicnim in družbenim okoliščinam ter učinkovitosti preventivnih ukrepov na različnih ravneh. Celovitejše razumevanje izgorelosti je pomembno ne le za dobrobit psihoterapevtov, temveč tudi za dolgoročno kakovost in vzdržnost psihoterapevtskega dela.

Literatura

Acker, G. M. (2010). The challenges in providing services to clients with mental illness: Managed care, burnout and somatic symptoms among social workers. Community Mental Health Journal, 46, 591–600. https://doi.org/10.1007/s10597-009-9269-5

Ahola, K., Honkonen, T., Isometsä, E., Kalimo, R., Nykyri, E., Aromaa, A. in Lönnqvist, J. (2005). The relationship between job-related burnout and depressive disorders-results from the Finnish health 2000 study. Journal of Affective Disorders, 88, 55–62. https://doi.org/10.1016/j.jad.2005.06.004

Baker, E. K. (2003). Caring for ourselves: A therapist’s guide to personal and professional well-being. American Psychological Association. https://doi.org/10.1037/10482-000

Bakker, A. B., Demerouti, E. in Sanz-Vergel, A. I. (2023). Job demands–resources theory: Ten years later. Annual Review of Organizational Psychology and Organizational Behavior, 10, 25–53. https://doi.org/10.1146/annurev-orgpsych-120920-053933

Bell, C., Roberts, G. L. R., Millear, P. M., Allen, A., Wood, A. P., Kannis-Dymand, L., Jona, C. M. in Mason, J. (2024). The emotionally exhausted treating the mentally unwell? A systematic review of burnout and stress interventions for psychologists. Clinical Psychology & Psychotherapy, 31(1), e2909. https://doi.org/10.1002/cpp.2909

Bryant, J. in Aggleton, P. (2025). The problem with resilience: Individualisation, reductionism and relationality in health discourses on resilience. Sociology of Health & Illness, 47(4), e70031. https://doi.org/10.1111/1467-9566.70031

Clarke, J. J., Rees, C. S., Breen, L. J. in Heritage, B. (2021). The perceived effects of emotional labor in psychologists providing individual psychotherapy. Psychotherapy, 58(3), 414–424. https://doi.org/10.1037/pst0000351

Demerouti, E., Nachreiner, F., Bakker, A. B. in Schaufeli, W. B. (2001). The job demands–resources model of burnout. Journal of Applied Psychology, 86(3), 499–512. https://doi.org/10.1037/0021-9010.86.3.499

Demerouti, E. (2024). Burnout: A comprehensive review. Zeitschrift für Arbeitswissenschaft, 78(4), 492-504. https://doi.org/10.1007/s41449-024-00452-3

Duncan, S. in Pond, R. (2025). Effective burnout prevention strategies for counsellors and other therapists: A systematic review and meta-synthesis of qualitative studies. Counselling Psychology Quarterly, 38(3), 526–555. https://doi.org/10.1080/09515070.2024.2394767

Duquette, C. L. in Morgan, S. M. (2024). Experiences of psychotherapists transitioning to private practice during COVID-19. Counselling and Psychotherapy Research, 24(1), 250–257. https://doi.org/10.1002/capr.12643

Edú-Valsania, S., Laguía, A. in Moriano, J. A. (2022). Burnout: A review of theory and measurement. International Journal of Environmental Research and Public Health, 19(3), 1780. https://doi.org/10.3390/ijerph19031780

Edwards, J. L. in Crisp, D. A. (2017). Seeking help for psychological distress: Barriers for mental health professionals. Australian Journal of Psychology, 69(3), 218–225. https://doi.org/10.1111/ajpy.12146

Finan, S., McMahon, A. in Russell, S. (2022). “At what cost am I doing this?” An interpretative phenomenological analysis of the experience of burnout among private practitioner psychotherapists. Counselling and Psychotherapy Research, 22(1), 43–54. https://doi.org/10.1002/capr.12483

Gorgievski, M. J. in Hobfoll, S. E. (2008). Work can burn us out or fire us up: Conservation of resources in burnout and engagement. In J. R. B. Halbesleben (Ed.), Handbook of stress and burnout in health care (str. 7–22). Nova Science Publishers.

Hammond, T. E., Crowther, A. in Drummond, S. (2018). A thematic inquiry into the burnout experience of Australian solo-practicing clinical psychologists. Frontiers in Psychology, 8, 1996. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2017.01996

Kotera, Y., Maxwell-Jones, R., Edwards, A. M. in Knutton, N. (2021). Burnout in professional psychotherapists: Relationships with self-compassion, work–life balance, and telepressure. International Journal of Environmental Research and Public Health, 18(10), 5308. https://doi.org/10.3390/ijerph18105308

Martingano, A. J., Stosic, M. D. in Konrath, S. (2026). Different empathy types show opposing associations with burnout: Systematic review and meta-analyses. Psychology, Health & Medicine, 31(3), 798–829. https://doi.org/10.1080/13548506.2025.2591859

Maslach, C. in Jackson, S. E. (1981). The measurement of experienced burnout. Journal of Organizational Behavior, 2(2), 99–113. https://doi.org/10.1002/job.4030020205

Maslach, C., Schaufeli, W. B. in Leiter, M. P. (2001). Job burnout. Annual Review of Psychology, 52, 397–422. https://doi.org/10.1146/annurev.psych.52.1.397

Palumbo, A., Wezyk, A., Woodward, A. in Panourgia, K. (2024). The empathetic landscape: Examining the role of empathy in the well-being of counsellors and psychotherapists working with trauma. Counselling and Psychotherapy Research, 24(4), 1404–1414.https://doi.org/10.1002/capr.12778

Peterson, U., Demerouti, E., Bergstrom, G., Samuelsson, M., Asberg, M. in Nygren, A. (2008). Burnout and physical and mental health among Swedish healthcare workers. Journal of Advanced Nursing, 62, 84–94. https://doi.org/10.1111/j.1365-2648.2007.04580.x.

Radeke, J. T. in Mahoney, M. J. (2000). Comparing the personal lives of psychotherapists and research psychologists. Professional Psychology: Research and Practice, 31, 82–84. https://doi.org/10.1037/0735-7028.31.1.82

Schreyer, B., Leithner, C., Eilers, R., Gossmann, K. in Rosner, R. (2025). The effects of clinical supervision on supervisees and patient outcomes in psychotherapy – A systematic review and meta-analysis. Frontiers in Psychiatry, 16, 1705578. https://doi.org/10.3389/fpsyt.2025.1705578

Singh, J., Karanika-Murray, M., Baguley, T. in Hudson, J. (2024). Work-related experiences of mental health professionals during the COVID-19 pandemic: A qualitative study. Counselling Psychology Quarterly, 37(1), 69–92. https://doi.org/10.1080/09515070.2023.2180618

Simionato, G. K. in Simpson, S. (2018). Personal risk factors associated with burnout among psychotherapists: A systematic review of the literature. Journal of Clinical Psychology, 74(9), 1431–1456. https://doi.org/10.1002/jclp.22615

Stevanovic, P. in Rupert, P. A. (2004). Career-sustaining behaviors, satisfactions, and stresses of professional psychologists. Psychotherapy: Theory, Research, Practice, Training, 41(3), 301–309. https://doi.org/10.1037/0033-3204.41.3.301

Tay, S., Alcock, K. in Scior, K. (2018). Mental health problems among clinical psychologists: Stigma and its impact on disclosure and help-seeking. Journal of Clinical Psychology, 74(9), 1545–1555. https://doi.org/10.1002/jclp.22614

Turner, M. in Rankine, R. (2025). Self-care in prevention of burnout amongst counselling professionals: A systematic literature review. Counselling and Psychotherapy Research, 25, e12837. https://doi.org/10.1002/capr.12837

Van Hoy, A. in Rzeszutek, M. (2022). Burnout and psychological wellbeing among psychotherapists: A systematic review. Frontiers in Psychology, 13, 928191. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2022.928191

Zarzycka, B., Jankowski, T. in Krasiczyńska, B. (2022). Therapeutic relationship and professional burnout in psychotherapists: A structural equation model approach. Clinical Psychology & Psychotherapy, 29(1), 250–259. https://doi.org/10.1002/cpp.2629

Zhang, Y., Ma, H., Wang, Y., Du, X. in Chi, D. (2024). Burnout and its associated factors in psychotherapists. Current Psychology, 43(26), 22508–22518. https://doi.org/10.1007/s12144-024-05977-8

Zilberstein, K. (2021). Neoliberalism in clinical social work practice: The benefits and limitations of embedded ideals of individualism and resiliency. Critical and Radical Social Work, 9(3). https://doi.org/10.1332/204986021X16177218690703

Yang, Y. in Hayes, J. A. (2020). Causes and consequences of burnout among mental health professionals: A practice-oriented review of recent empirical literature. Psychotherapy, 57(3), 426–436. https://doi.org/10.1037/pst0000317

Watson, T., Waters, R., Watts, L. in Hodgson, D. (2026). Exploring the challenges of empathy in a therapeutic context: An interpretative phenomenological analysis. Qualitative Health Research, 10497323251331460.

Westwood, S., Morison, L., Allt, J. in Holmes, N. (2017). Predictors of emotional exhaustion, disengagement and burnout among improving access to psychological therapies (IAPT) practitioners. Journal of Mental Health, 26(2), 172–179. https://doi.org/10.1080/09638237.2016.1276540 Wurm, W., Vogel, K., Holl, A., Ebner, C., Bayer, D., Morkl, S., Szilagyi, I. S., Hotter, E., Kapfhammer, H. P. in Hofmann, P. (2016). Depression-burnout overlap in physicians. PLoS ONE, 11, e0149913. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0149913