Dvojno izjemni učenci: kako jih prepoznati in ustrezno podpreti?

Nadarjenim učencem, ki imajo hkrati tudi posebne potrebe, pravimo dvojno izjemni učenci. Gre za posameznike, ki izkazujejo izjemen potencial na določenem področju funkcioniranja, a je ta pogosto zapostavljen zaradi velikih primanjkljajev na drugem področju. Dvojno izjemni učenci doživljajo izrazito asinhron razvoj, saj se njihove kognitivne sposobnosti razvijajo drugače kot socialni, čustveni ali vedenjski razvoj. Pri vsakem posamezniku se potenciali in primanjkljaji izražajo drugače in se med seboj prekrivajo, zato je dvojno izjemne učence težko identificirati. Pogosto imajo težave na področju procesiranja informacij ter izrazite razlike med močnimi in šibkimi področji. Za uspešno delo v šoli potrebujejo podporo pri razvoju učinkovitih učnih in izvršilnih strategij, kar jim pomaga pri organizaciji dela, načrtovanju korakov in uresničevanju idej. Pri delu z dvojno izjemnimi učenci je pomembna individualizacija učnega procesa ter diferenciacija pouka, ki pa zaradi pomanjkanja znanja strokovnega kadra in oblik pomoči v slovenskem šolskem sistemu še ni dovolj razvita.

Uvod

V članku bom predstavila učence z dvojno izjemnostjo v šolskem prostoru, ki so vključeni v redni program vzgoje in izobraževanja. Razložila bom fenomen dvojne izjemnosti in težave pri prepoznavanju teh učencev. Predstavila bom kognitivni, socialni in emocionalni razvoj ter edinstvene šolske izkušnje obravnavanih otrok ter opisala vlogo odraslih oseb in ustrezne intervencije. Namen prispevka je približati in razumeti izjemno zanimivo populacijo učencev, ki je v šolah prisotna, a na žalost pogosto spregledana, ter predstaviti oblike pomoči in podpore v izobraževalnem procesu.

V slovenskih osnovnih šolah se delež učencev s posebnimi potrebami povečuje. V šolskem letu 2016/17 so učenci s posebnimi potrebami predstavljali 5,90 % vseh učencev v rednih osnovnošolskih programih, v šolskem letu 2025/26 pa že 11,17 % (SURS, 2026). Učencem s posebnimi potrebami slovenski vzgojno-izobraževalni sistem zagotavlja različne oblike pomoči in podpore, pri čemer Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2011) določa načine in oblike izvajanja vzgoje in izobraževanja ter zagotavljanja potrebno pomoč in prilagoditve. Prav tako se v slovenskem šolskem prostoru razvijajo pristopi k prepoznavanju nadarjenih učencev ter vzgojno-izobraževalnemu delu z njimi, katerih namen je prepoznavanje in razvijanje njihovih potencialov (Bezić idr., 2025). A kaj narediti, ko se pri učencu pojavlja oboje hkrati? Kako pristopiti in kakšne strategije uporabiti, kadar je učenec izjemen na določenem področju, a se obenem srečuje z učnimi ali razvojnimi težavami?

Zgoraj opisani pojav se imenuje dvojna izjemnost. Pojem se uporablja za učence oziroma posameznike, ki imajo hkrati visoke sposobnosti ali nadarjenost ter eno ali več motenj, primanjkljajev ali posebnih potreb (Pfeiffer, 2015). Prepoznanih učencev je zelo malo, saj je dvojna izjemnost zaradi heterogenosti učencev in različnih kombinacij visokih potencialov ter primanjkljajev kompleksno področje, pri katerem se močna in šibka področja posameznika medsebojno prekrivajo (Rizzo idr., 2025). Dvojna izjemnost se na primer kaže pri učencu z izrazito matematično nadarjenostjo, ki ima hkrati motnjo avtističnega spektra in ADHD, zaradi česar se kljub visokim sposobnostim sooča s težavami pri koncentraciji in šolskem delu. Čeprav ima učenec izrazite matematične sposobnosti, je njegov šolski uspeh glede na zmožnosti nižji od pričakovanega (Lien idr., 2023). Posledično so takšni učenci pogosto neustrezno identificirani ter ne prejmejo ustrezne pedagoške in psihološke pomoči in podpore (Alsamani idr., 2026).

Opredelitev dvojne izjemnosti

Izraz ”dvojna izjemnost” je utemeljil James J. Gallagher leta 2004, koncept pa je preučeval že od konca 20. Stoletja (Buică-Belciu in Popovici, 2014). Visoke sposobnosti dvojno izjemnih posameznikov se lahko izražajo na področju splošne inteligentnosti in akademskih dosežkov, umetnosti ali drugih področjih ustvarjalnosti (Pfeiffer, 2015), potencial za visoke dosežke pa lahko izkazujejo tudi na področjih matematike, znanosti, tehnologije in glasbe (Gierczyk in Hornby, 2021). Ob tem se lahko soočajo s specifičnimi učnimi težavami, primanjkljaji na posameznih področjih učenja, ADHD, motnjo avtističnega spektra, čustveno-vedenjskimi motnjami ali drugimi razvojnimi primanjkljaji (Pfeiffer, 2015). Avtorji raziskav na tem področju poudarjajo, da dvojne izjemnosti ne smemo razumeti zgolj kot soobstoja nadarjenosti in primanjkljaja oziroma posebne vzgojno-izobraževalne potrebe, temveč kot kompleksno interakcijo med visokimi potenciali ter šibkejšimi področji posameznika. Soobstoj nadarjenosti in ovir povzroči prikrivanje nekaterih področij funkcioniranja in okrepitev drugih. Pogosto so prisotna izrazita neskladja med močnimi in šibkimi področji ter razvojna asinhronost med kognitivnim, socialnim in čustvenim razvojem (Rizzo idr., 2025).

Dvojno izjemni učenci v slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu niso opredeljeni kot samostojna formalna skupina, za katero bi učenec pridobil posebno odločbo. So pa vključeni v novi Koncept prepoznavanja nadarjenih (Bezić idr., 2025), ki jih poimenuje kot nadarjene učence s posebnimi potrebami ter jih uvršča med skupine, ki pri prepoznavanju zahtevajo posebno pozornost in strokovno presojo.

Razumevanje dvojne izjemnosti se je razvijalo skupaj s spremembami v pojmovanju nadarjenosti in inteligentnosti. Tradicionalni pristopi so nadarjenost dolgo povezovali predvsem z visokim inteligenčnim količnikom oz. rezultati na psihometričnih testih inteligentnosti. Kasneje so se razvili multidimenzionalni modeli inteligentnosti, ki poudarjajo, da inteligentnost ni enotna sposobnost ter pri določanju nadarjenosti izpostavljajo pomen različnih sposobnosti, ustvarjalnosti, motivacije in vpliva okolja. Gardnerjeva teorija mnogoterih inteligentnosti le-to obravnava kot večdimenzionalen konstrukt in vključuje več med seboj razmeroma neodvisnih vrst inteligentnosti.  Sternbergov model inteligentnosti  razlikuje tri vrste: analitično, ustvarjalno in praktično inteligentnost. Gagnéjev model pa poudarja proces, v katerem se posameznikov potencial razvija v razvite spretnosti, pri čemer imajo pomembno vlogo tudi osebni in okoljski dejavniki ter naključja (Desvaux idr., 2024). Koncept prepoznavanja nadarjenih(Bezić idr., 2025) inteligentnost opredeljuje kot sposobnost pravilnega presojanja, razumevanja in sklepanja, prilagajanja novim situacijam oz. zmožnost osebe, da odločno deluje v življenju, racionalno razmišlja in je miselno učinkovita. Kot nadarjene pa opredeljuje tiste posameznike, ki na določenem področju izkazujejo izjemne dosežke oziroma potenciale, ki se uvrščajo med najuspešnejši delež primerljive populacije (5 – 10 % najučinkovitejših posameznikov na določeni sposobnosti). V slovenskem prostoru prepoznavanje nadarjenih zajema intelektualno in specifično področje (Revenove progresivne matrice, Wechslerjeva lestvica inteligentnosti za otroke – WISC, Multifaktorska baterija testov inteligentnosti), področje ustvarjalnosti (Torranceeva testa ustvarjalnega mišljenja – ugotavljanje besedne in slikovne ustvarjalnosti ter baterija testov razvoja ustvarjalnih potencialov), ocenjevalne lestvice v šoli (izpolnijo usposobljeni učitelji – ocenijo akademsko učinkovitost, ustvarjalnost, umetniški talent, vodstvene sposobnosti in motivacijo) in ocenjevanje izjemnih dosežkov (tekmovanja na državni ravni, status vrhunskega športnika, udeležba na mednarodnem tekmovanju, nagrajena raziskovalna naloga in ostali dosežki, ki jih opredeli stroka) (Bezić idr., 2025).

Tudi sodobni modeli določanja dvojno izjemnih učencev opozarjajo na omejitve določanja nadarjenosti samo z merjenjem inteligentnosti. Težave lahko namreč pri dvojno izjemnih učencih prikrijejo nadarjenost, če bi bila ta merjena le glede na inteligentnost (Desvaux idr., 2024). Zanašanje zgolj na skupni rezultat inteligenčnega testa je problematično, saj imajo ti učenci pogosto izrazito neenakomeren kognitivni profil. Nižji rezultati na določenih področjih funkcioniranja lahko znižajo skupni IQ ter tako prikrijejo visoke sposobnosti na drugih področjih. Zato je pri njihovem prepoznavanju pomembno upoštevati profil posameznih sposobnosti ter tudi druge razsežnosti, kot so ustvarjalnost in motivacijski dejavniki (Rizzo idr., 2025). Obratno pa nadarjenost lahko prikrije težave, oba primera tako otežujeta identifikacijo dvojno izjemnih učencev (Desvaux idr., 2024).

Značilnosti dvojno izjemnih učencev

Na kognitivnem področju dvojno izjemni učenci pogosto izkazujejo potencial za nadpovprečne dosežke na različnih področjih (Rizzo idr., 2025). Lahko imajo zelo visoke sposobnosti divergentnega mišljenja in reševanja problemov. Prav tako imajo lahko odlične verbalne sposobnosti in so zelo ustvarjalni (Alsamani idr., 2026). Visoke intelektualne sposobnosti so lahko povezane tudi z učinkovitejšim delovnim spominom in hitrejšim procesiranjem informacij, vendar se pri dvojno izjemnih učencih te značilnosti izražajo različno glede na njihov specifični kognitivni profil. Pri nekaterih lahko višje izražene sposobnosti, na primer na področju delovnega spomina, delujejo kot kompenzacijski mehanizem za šibkejša področja (Desvaux idr., 2024).

Hkrati imajo dvojno izjemni učenci v šoli najpogosteje težave na področju branja, pisanja in organizacije učenja (Lawson idr., 2025). Težave s koncentracijo in organiziranostjo učenja lahko dodatno ovirajo njihovo uspešnost pri šolskem delu (Alsamani idr., 2026). Izzivi na področju izvršilnih funkcij se kažejo tudi pri načrtovanju, zaporednem izvajanju nalog in uravnavanju impulzov. Zaradi tega lahko kljub visokim sposobnostim težje izpolnjujejo šolske zahteve, ki v sodobnem šolskem sistemu pogosto terjajo samostojno in načrtovano delo (Rizzo idr., 2025).

Na socialno-emocionalnem področju se pri dvojno izjemnih učencih pojavlja asinhron razvoj zaradi neskladij med kognitivnim, socialnim in čustvenim razvojem. Hkrati se pojavlja razvojno neskladje med otrokom in njegovimi vrstniki. Na primer, dvojno izjemni učenci se lahko na socialnem in čustvenem področju vedejo bolj zrelo, kot je pričakovano za njihovo starost, hkrati pa v določenih situacijah kažejo vedenje, značilno za mlajše otroke (Rizzo idr., 2025). Zaradi teh neskladij imajo dvojno izjemni učenci pogosto občutek, da so drugačni, nesprejeti in nerazumljeni (Küry in Fischer, 2025). Negativne šolske izkušnje pogosto vodijo k nižji samopodobi ter občutkom manjvrednosti. Pojavlja se povečano tveganje za anksioznost, depresijo in nizko samospoštovanje (Abraham, 2025). Zaradi razkoraka med visokimi zmožnostmi oziroma potencialom in dejanskimi dosežki lahko dvojno izjemni učenci doživljajo frustracije, napetost, nelagodje, jezo in strah. Kot obramba na naštete stiske razvijejo obrambne mehanizme, kot so umik, brezbrižnost ali agresivno vedenje (Kiswarday, 2017). Frustracije zaradi razkoraka med potencialom in dejanskimi dosežki lahko spremljajo samokritičnost in nižja samopodoba. Pri dvojno izjemnih učencih se pogosteje kot pri vrstnikih pojavljata tudi perfekcionizem in strah pred neuspehom (Rizzo idr., 2025). Slednje povečuje notranje pritiske ter občutke neuspešnosti. Učenci tudi sami zaznavajo neskladje med svojimi visokimi sposobnostmi in dejanskimi dosežki, kar vodi v dvome glede lastnih sposobnostih. Strokovnjaki so to preučevali predvsem z analizo posameznih primerov in intervjujev z dvojno izjemnimi učenci. Rezultati raziskav kažejo, da ti učenci pogosto dvomijo o svojih sposobnostih ter imajo nižjo samopodobo, samospoštovanje in občutek samoučinkovitosti (Küry in Fischer, 2025).

Problem identifikacije dvojno izjemnih učencev

Ena največjih težav pri identifikaciji dvojno izjemnih učencev je t. i. učinek prikrivanja (masking effect). Prikrivanje se lahko kaže v treh oblikah, in sicer da težave prikrijejo nadarjenost, nadarjenost prikrije težave ali pa se obe značilnosti medsebojno prikrivata (Rizzo idr., 2025). Težave pri prepoznavanju dvojno izjemnih učencev se pojavljajo zaradi neustreznosti procesa identifikacije na šolah. Raziskave kažejo, da razni diagnostični testi večinoma ne odražajo dejanskega učnega potenciala dvojno izjemnih učencev. Tradicionalno ocenjevanje, kot so testi matematičnih dosežkov in aritmetični podtest WISC, se osredotoča predvsem na trenutno izraženo znanje oziroma dosežek in lahko zato spregleda učni potencial učenca, ki ga je mogoče bolje prepoznati z dinamičnim ocenjevanjem (Al-Hroub in Whitebread, 2019). Dvojno izjemni učenci pogosto ne dosegajo kriterijev, potrebnih za prepoznavo učenca kot nadarjenega. V slovenskem sistemu se uporablja multipla identifikacija, pri kateri je učenec lahko prepoznan kot nadarjen z ustrezno kombinacijo več kriterijev, ki vključujejo rezultate merjenja intelektualnih sposobnosti in ustvarjalnosti, ocenjevalne lestvice nadarjenosti ter izjemne dosežke (Bezić idr., 2025). Zaradi svojih šibkih področij so njihovi rezultati na testih prepoznavanja nadarjenosti pogosto nižji, zato visoke sposobnosti ostanejo spregledane in učenec ne prejme ustrezne podpore pri razvoju svojih močnih področij (Dare in Nowicki, 2015). Po drugi strani pa lahko izjemne sposobnosti zasenčijo učenčeve težave, zaradi česar primanjkljaji ostanejo neprepoznani, saj učenec dosega rezultate, ki navidezno ustrezajo pričakovanjem (Ozturk in Tan, 2026). Učinek prikrivanja lahko ponazorimo s primerom učenca z zelo dobrim besediščem in slušnimi sposobnostmi, ki mu omogočajo hitro razumevanje in usvajanje učnih vsebin, hkrati pa ima specifične učne težave na področju branja. Zaradi sočasnega delovanja močnih in šibkih področij njegovi šolski dosežki ne odražajo nujno njegovega dejanskega razumevanja, zato lahko učenec navzven deluje kot povprečno ali celo podpovprečno uspešen. Posledično lahko ostaneta neprepoznani tako njegova nadarjenost kot njegova učna težava (Cannaday, 2017).

Sodobni pristopi k identifikaciji dvojno izjemnih učencev poudarjajo potrebo po celostnem ocenjevanju z uporabo več metod (Ozturk in Tan, 2026). Pomembno vlogo pri prepoznavanju potenciala učencev ima dinamično ocenjevanje, saj omogoča odkrivanje razlik v učni sposobnosti med učenci z enakimi rezultati na testih inteligentnosti. Osredotoča se na učenčevo sposobnost odzivanja na pomoč ter učenje in napredek med procesom ocenjevanja. Poleg tega omogoča boljše razumevanje tega, kako učenec rešuje probleme in kakšno podporo potrebuje. Osredotoča se predvsem na proces učenja, ne le na končni rezultat. Tako se lahko pri učencih prepoznajo potenciali, ki jih sicer diagnostični test ne prepozna, ker nadarjenost ostane prikrita z učnimi težavami (Al-Hroub in Whitebread, 2019). Pri prepoznavanju je ključno, da se uporabijo različne metode zbiranja podatkov, kot so opazovanje, portfolio, testi merjenja inteligentnosti, preverjanje ustvarjalnosti, vedenjske lestvice ter samovrednotenje in vrstniško ocenjevanje (Alsamani idr., 2026). Pomembno vlogo pri identifikaciji ima tudi sodelovanje različnih strokovnih delavcev, saj je za prepoznavanje in kasnejše delo z dvojno izjemnimi učenci zahtevan multidisciplinarni pristop (Al-Hroub in Whitebread, 2019). Učitelji imajo pomembno vlogo pri začetnem prepoznavanju učenčevih visokih sposobnosti in sočasnih učnih težav, ki jih opazijo v razredu. Strokovni delavci, ki koordinirajo delo z nadarjenimi učenci na posamezni šoli, prispevajo k prepoznavanju učenčevih visokih sposobnosti, strokovnjaki s področja posebnih vzgojno-izobraževalnih potreb (specialni pedagogi) pa k prepoznavanju specifičnih učnih potreb (Alsamani idr., 2026). V multidisciplinarno ocenjevanje se vključujejo tudi psihologi preko psihološkega oziroma psihometričnega ocenjevanja učenčevih kognitivnih sposobnosti, ki skupaj z ocenjevanjem učnih dosežkov in dinamičnim ocenjevanjem omogočajo celovitejši vpogled v učenčeva močna in šibka področja. Prav povezovanje ugotovitev strokovnjakov z različnih področij omogoča celovitejšo identifikacijo dvojne izjemnosti (Al-Hroub in Whitebread, 2019).

Šolske izkušnje dvojno izjemnih učencev

Dvojno izjemni učenci se v šoli pogosto počutijo spregledane, ker so njihove sposobnosti prikrite s primanjkljaji (Lawson idr., 2025). Posledično njihove izobraževalne potrebe niso vedno ustrezno prepoznane, kar lahko omejuje dostop tako do podpore na področjih težav kot do možnosti za razvijanje njihovih močnih področij in talentov (Abraham, 2025). Frustracije teh učencev se kažejo tudi v neprilagojenih vedenjskih in čustvenih odzivih, kadar neprepoznane potrebe vodijo v vedenjske težave in občutke izolacije ter nerazumljenosti v šolskem prostoru (Lawson idr., 2025). Negativne šolske izkušnje dvojno izjemnih učencev pogosto vodijo v poddoseganje (underachievement) (Küry in Fischer, 2025). Gre za koncept, pri katerem šolski dosežki ne odražajo visokih sposobnosti oziroma potenciala (Rizzo idr., 2025). Šolski program za nadarjene temelji predvsem na prepoznavanju izraženih znakov nadarjenosti, ki se lahko kažejo v visokih sposobnostih, ustvarjalnosti ter različnih učnih in drugih dosežkih. Pri dvojno izjemnih učencih pa lahko sočasne težave ovirajo izražanje njihovih visokih potencialov, zato njihova nadarjenost ni vedno jasno razvidna iz dosežkov in lahko ostane neprepoznana. Zato lahko dvojno izjemni učenci ostanejo izključeni iz programov za nadarjene, čeprav imajo na posameznih področjih visoke sposobnosti, ki pa se zaradi sočasnih težav ne odražajo vedno v njihovih dosežkih (Lawson idr., 2025).

Dvojno izjemni učenci imajo v razredu lahko težave v odnosih z vrstniki in z učitelji. Raziskave kažejo, da se številni učenci počutijo nerazumljene, odtujene in drugačne od svojih vrstnikov (Abraham, 2025). Razlog je povezan tudi z neenakomernim razvojem njihovih sposobnosti. Vrstniki lahko dvojno izjemnega sošolca smatrajo kot prepametnega ali pa premalo sposobnega, kar močno otežuje njihovo vključevanje v vrstniške skupine (Rizzo idr., 2025). Nekateri učenci zaradi težav v odnosih z vrstniki doživljajo zbadanje, kar dodatno prispeva k občutkom izolacije in nizki samopodobi (Küry in Fischer, 2025). Poleg sošolcev pa se lahko pojavljajo tudi nesporazumi z učitelji. Negativne izkušnje z učitelji so povezane z nerazumevanjem potreb dvojno izjemnih učencev ter s poudarjanjem njihovih primanjkljajev namesto močnih področij (Abraham, 2025).

Vloga učiteljev, staršev in strokovnjakov

Raziskave kažejo, da imajo učitelji premalo znanja o dvojno izjemnih učencih, zaradi česar težko prepoznajo njihove potrebe in ustrezno prilagodijo poučevanje (Gierczyk in Hornby, 2021). Učitelji se pogosto osredotočajo predvsem na primanjkljaje učencev, medtem ko njihova nadarjenost ostane spregledana (Alsamani idr., 2026). Ključen vzrok je pomanjkanje izobraževanja za učitelje na tem področju. Rezultati raziskav kažejo, da se učitelji počutijo neustrezno pripravljene za delo z učenci, ki imajo preplet različnih sposobnosti in primanjkljajev (Gierczyk in Hornby, 2021). Avtorji poudarjajo, da učinkovita podpora dvojno izjemnim učencem zahteva dodatno strokovno usposabljanje tako na področju nadarjenosti, kot tudi specialne pedagogike oz. nudenja ustrezne pomoči učencem s posebnimi potrebami (Alsamani idr., 2026).

Za zagotavljanje ustreznega razvoja učencev z dvojno izjemnostjo je ključno sodelovanje staršev s šolo. Pomembno je, da starši učiteljem posredujejo informacije glede otrokovih močnih področjih, interesov ter težav oz. ovir (Lawson idr., 2025). V številnih primerih prav starši prvi opazijo neskladje med otrokovimi sposobnostmi in težavami pri učenju. Starši poročajo o nezadovoljstvu zaradi poznega ali neustreznega prepoznavanja otrokovih posebnosti v šoli in pogosto samostojno poiščejo psihološke ali pedagoške strokovnjake tudi izven šole. Slednji opravijo diagnostične ocene, ker skrbi staršev v šolskem okolju niso bile dovolj upoštevane. Starši se navadno strinjajo z nudenjem podpore dvojno izjemnim otrokom, vendar pri tem potrebujejo dodatno znanje in razumevanje (Dare in Nowicki, 2015). Za uspešno podporo dvojno izjemnim učencem znotraj šolskega okolja je ključno interdisciplinarno sodelovanje. Zaradi kompleksnosti njihovih potreb in zapletenega prepoznavanja (medsebojno prikrivanje nadarjenosti in primanjkljajev) je pomembno, da pri podpori sodelujejo učitelji, specialni pedagogi, svetovalni delavci, starši in psihologi (Gierczyk in Hornby, 2021).

Pri obravnavi dvojne izjemnosti pa je treba upoštevati tudi vlogo šolskega okolja. Razvojnih neskladij med posameznimi področji učenčevega funkcioniranja sicer ne moremo pripisati šoli, lahko pa način prepoznavanja, poučevanja in ocenjevanja vpliva na to, kako se ta neskladja izražajo in kakšne posledice imajo za učenca. Dvojno izjemen učenec lahko na enem področju izrazito presega vrstnike, medtem ko na drugem potrebuje več podpore, zato pričakovanje enakomerne uspešnosti ne ustreza njegovemu specifičnemu profilu (Ozturk in Tan, 2026). Tudi slovenski Koncept prepoznavanja nadarjenih (Bezić idr., 2025) opozarja, da vsi potencialno nadarjeni učenci ne kažejo vseh znakov nadarjenosti, ter poudarja pomen diferenciranega, individualiziranega in personaliziranega učnega okolja. Pri identifikaciji posebej poudarja upoštevanje različnih profilov nadarjenih, da bi bile možnosti za prepoznavanje in spodbude zagotovljene vsem učencem, tudi dvojno izjemnim.

Ob tem se zastavlja tudi širše vprašanje, ali lahko storilnostna naravnanost šolskega sistema, v katerem imajo pomembno mesto učna uspešnost, dosežki in njihovo vrednotenje, otežuje prepoznavanje učencev z izrazito neenakomernim profilom sposobnosti. Takšna usmerjenost je lahko za dvojno izjemne učence posebej problematična, če ostanejo ob končnih dosežkih manj opaženi proces njihovega razvoja, odnosi ter usklajevanje različnih področij funkcioniranja. Zato uspešnosti njihovega izobraževanja ni smiselno presojati zgolj na podlagi merljivih učnih dosežkov, temveč tudi glede na razvoj močnih področij, zagotavljanje podpore pri težavah ter učenčevo vključevanje v šolsko okolje (Rizzo idr., 2025). Tudi pri prepoznavanju nadarjenosti slovenski Koncept (Bezić idr., 2025) kot že omenjeno med različnimi viri podatkov vključuje psihodiagnostične meritve inteligentnosti in ustvarjalnosti, učno uspešnost, ocenjevalne lestvice ter izjemne. Pri dvojno izjemnih učencih pa lahko posamezni rezultati zaradi neskladja med močnimi in šibkimi področji ustvarijo nepopolno sliko njihovih sposobnosti zaradi predhodno opisanega učinka prikrivanja. Ravno zato je ključno, da je ocenjevanje večdimenzionalno ter usmerjeno v ugotavljanje specifičnih področij moči in težav (Rizzo idr., 2025). Pri teh učencih je še posebej pomembno, da se presoja ne omeji na posamezen rezultat ali končni dosežek, temveč upošteva celoten profil njihovih sposobnosti, dosežkov in potreb po podpori (Ozturk in Tan, 2026).

Pomoč in podpora

Raziskave kažejo, da so dvojno izjemni učenci lahko uspešno vključeni v izobraževanje, če imajo dostop do ustreznih strategij in podporo strokovnjakov (Gierczyk in Hornby, 2021). Vendar inkluzivna oblika izobraževanja sama po sebi še ne zagotavlja ustrezne podpore. Glavne ovire pri uspešnem vključevanju so pomanjkanje znanja učiteljev o dvojni izjemnosti, težave pri identifikaciji ter razlike oz. neusklajenost med nudenjem pomoči učencem s posebnimi potrebami in nadarjenimi učenci. Dvojno izjemni učenci imajo otežen dostop do obeh oblik podpore, saj sta specialno-pedagoško delo in programi za nadarjene v praksi nepovezana (King, 2022). Za uspešno delo pa je potrebno sodelovanje strokovnih delavcev in ustvarjanje pozitivnega in podpornega šolskega okolja, v katerem se spodbuja sprejemanje različnosti ter razvijanje močnih področij (Gierczyk in Hornby, 2021).

Podpora učencu naj temelji na prepoznavanju učenčevih sposobnosti, interesov in potencialov ter na oblikovanju prilagojenih in diferenciranih učnih izkušenj. Tako sodelovalno usmerjene in individualizirane oblike dela izboljšajo vključenost, motivacijo in dobro počutje dvojno izjemnih učencev (Lawson idr., 2025). Šolski sistemi se poleg tega preveč osredotočajo na primanjkljaje, premalo pa na močna področja. Pri načrtovanju učnega okolja je potrebno aktivno iskati in spodbujati prav potenciale in učencem omogočiti dovolj kompleksne izzive pri učenju. Ključno je vključiti raziskovanje, ustvarjalnost ter multisenzorno in izkustveno učenje, ki omogoča in spodbuja razvoj močnih področij dvojno izjemnih učencev (Kiswarday, 2017).

Pri delu z dvojno izjemnimi učenci v šoli je pomembna individualizacija učnega procesa ter diferenciacija pouka. Pri načrtovanju učnega okolja je potrebno upoštevati močna in šibka področja dvojno izjemnih učencev ter prilagoditi poti do ciljev in pri tem upoštevati individualne značilnosti vsakega posameznika. Za uspešno delo je nujna diferenciacija učnih dejavnosti med poukom. Učitelj mora preveriti predznanje in na podlagi ugotovljenega načrtovati aktivnosti glede na potrebe učenca. Pri tem je pomembno, da dvojno izjemnemu učencu ne poenostavljamo nalog, ampak naloge prilagodimo zanj in upoštevamo, da ostanejo primerno zahtevne in zanimive. Učencem je potrebno zagotoviti bogato, raznoliko in spodbudno učno okolje, kjer imajo možnost izbire različnih pristopov k učenju (Kiswarday, 2017). Diferenciran pouk učencem omogoča učenje in izkazovanje znanja po različnih poteh. Potrebno je uporabiti več načinov preverjanja znanja, kjer lahko učenec sam izbere temo in način, kako želi pokazati svoje znanje (Levi, 2019). Naloge je smiselno razdeliti na manjše korake in preverjati doseganje vmesnih ciljev, saj to učencu pomaga pri organizaciji dela in doseganju ciljev. Prav tako dvojno izjemni učenci potrebujejo podporo pri razvoju učinkovitih učnih in izvršilnih strategij, ki jim pomagajo pri organizaciji dela, načrtovanju korakov in uresničevanju svojih idej (Kiswarday, 2017). V današnjem času je smiselna tudi uporaba tehnologije, npr. možnost snemanja odgovorov ali zapisov, ki jih učenec kasneje prepiše. Nekaterim učencem je v pomoč tipkanje odgovorov namesto ročnega pisanja (Levi, 2019). Med učinkovitimi pripomočki je tudi urejevalnik besedil, črkovalnik, slovar sopomenk, programi za izdelavo predstavitev, tabele za urejanje podatkov, bralniki besed, uporaba kalkulatorja in videopredstavitve. Sodobna tehnologija lahko dvojno izjemnim učencem pomaga kompenzirati težave pri zapisovanju in jim omogoča, da svoje znanje, sposobnosti in interese izrazijo tudi takrat, ko jih težave na področju pisanja pri tem ovirajo. Pri tem uporaba tehnologije ne nadomešča razvijanja temeljnih spretnosti, temveč predstavlja dodatno podporo pri učenju. Poleg tega jim takšne prilagoditve pomagajo razvijati življenjske spretnosti izven šolskih prostorov (Kiswarday, 2017).

V slovenskem prostoru ostaja prepoznavanje in podpora dvojno izjemnim učencem področje, na katerem se kažejo potrebe po nadaljnjem razvoju. Ančimer Aljaž in Juriševič (2018) sta v raziskavi, v kateri so sodelovali koordinatorji za delo z nadarjenimi in izvajalci dodatne strokovne pomoči, ugotovili, da dvojno izjemni učenci kljub pozornosti, namenjeni nadarjenim, ostajajo manj opaženi tako v raziskovanju kot v vsakodnevni pedagoški praksi. Strokovni delavci dvojne izjemnosti niso pojmovali enoznačno, večina pa je ocenila, da za obravnavo teh učencev ni ustrezno strokovno usposobljena in je izrazila potrebo po dodatnem izobraževanju. Na podobne izzive opozarja tudi novejša slovenska raziskava, kjer avtorice ugotavljajo, da se večina sodelujočih strokovnih delavcev sicer zaveda pomena prepoznavanja dvojne izjemnosti, vendar le redki ustrezne pedagoške pristope sistematično in dosledno vključujejo v prakso. Znanje na tem področju večinoma pridobivajo iz neformalnih virov in z izmenjavo izkušenj, medtem ko je ponudba formalnih strokovnih izobraževanj skromna, zato avtorice poudarjajo potrebo po razvoju specializiranih programov usposabljanja (Hrenič idr., 2025). Pomemben korak na sistemski ravni predstavlja prav večkrat omenjeni novi Koncept (Bezić idr., 2025),ki prinaša prenovljene kriterije za identifikacijo nadarjenih, poudarja prilagoditve in sodobne didaktične pristope v okviru rednega pouka ter posebno pozornost namenja nadarjenim iz ranljivih skupin. Koncept natančneje opredeljuje tudi naloge mentorjev in pedagoških koordinatorjev za delo z nadarjenimi ter poudarja nadaljnje izobraževanje in usposabljanje strokovnih delavcev.

Zaključek

Na področju dvojne izjemnosti še vedno ni enotnih definicij, terminologije in diagnostičnih pristopov, kar močno otežuje primerjavo raziskav in sinteze ter interpretacije ugotovitev (Desvaux idr., 2024). Prav tako primanjkuje empiričnih raziskav, predvsem zaradi težav pri pridobivanju večjih vzorcev zaradi heterogenosti obravnavnih učencev. Pomemben izziv predstavlja tudi identifikacija, saj so mnogi dvojno izjemni učenci zaradi prekrivanja močnih in šibkih področij neprepoznani in brez ustrezne podpore (Rizzo idr., 2025). Zato je v procesu identifikacije ključna zgodnja in celostna obravnava, ki  vključuje uporabo več metod zbiranja podatkov in upoštevanje vseh področij funkcioniranja. Ob tem problem prepoznavanja dvojne izjemnosti ni povezan le z značilnostmi posameznega učenca, temveč tudi z načinom, kako šolsko okolje prepoznava in vrednoti njegove sposobnosti. Pri dvojno izjemnih učencih lahko osredotočenost predvsem na končne dosežke in posamezne rezultate ocenjevanja zaradi neenakomernega profila sposobnosti ustvari nepopolno sliko njihovega potenciala (Ozturk in Tan, 2026). Zato je poleg dosežkov pomembno upoštevati tudi proces učenčevega razvoja, njegova močna in šibka področja ter socialne in čustvene vidike šolanja, saj lahko dvojno izjemni učenci doživljajo težave pri vključevanju, občutke nerazumljenosti in nižjo samopodobo (Küry in Fischer, 2025). Kljub premikom na sistemski ravni slovenske raziskave še vedno kažejo neskladje med prepoznavanjem pomena dvojne izjemnosti in vsakodnevno pedagoško prakso. Strokovni delavci se sicer večinoma zavedajo pomena njenega prepoznavanja, vendar le redki ustrezne pedagoške pristope sistematično vključujejo v svoje delo, pri čemer ostaja pomembna tudi potreba po dodatnem strokovnem izobraževanju šolskega kadra(Hrenič idr., 2025). Trenutno učitelji nimajo dovolj znanja za delo z obravnavano populacijo, učenci pa ne dobijo ustrezne podpore. Potrebno je dodatno izobraževanje učiteljev o tematiki, ki bi moralo vključevati znanja s področja nadarjenosti in posebnih vzgojno-izobraževalnih potreb, prepoznavanje sočasnega pojavljanja visokih sposobnosti in učnih težav ter načrtovanje individualiziranih oblik podpore. Prav tako so potrebne nadaljnje empirične raziskave, ki bodo prispevale k razvoju zanesljivejših načinov prepoznavanja in oblik pomoči in podpore dvojno izjemnim učencem (Alsamani idr., 2026).

Menim, da so dvojno izjemni učenci svojevrstna populacija, o kateri se ne govori dovolj. Gre za posameznike, ki jim je zaradi določenih omejitev oteženo doseganje svojih potencialov. Zato je ključno, da prejmejo ustrezne intervencije, ki jim omogočijo razvoj in se osredotočajo na oba spektra dvojne izjemnosti. Pri tem je treba upoštevati, da je vsak dvojno izjemni učenec specifičen, saj se njegove visoke sposobnosti in primanjkljaji izražajo na različne načine. Zato morajo biti tudi podpora in intervencije prilagojene značilnostim in potrebam posameznega učenca. Spekter posebnih potreb pa je veliko širši kot je opisan v prispevku. Zanimivo bi bilo raziskati še skupine dvojno izjemnih učencev, ki niso vključene v redni program izobraževanja, npr. učence z bolj izrazito motnjo avtističnega spektra ali z motnjo v duševnem razvoju. V redni osnovni šoli so prisotni predvsem učenci s specifičnimi učnimi težavami, s primanjkljaji na posameznih področjih učenja (disleksija, diskalkulija, dispraksija, disgrafija, neverbalne specifične učne težave), motnjo pozornosti in hiperaktivnosti, učenci z govorno-jezikovnimi motnjami in čustveno-vedenjskimi motnjami. V prihodnosti je potrebno tematiki posvečati več pozornosti in oblikovati program, ki se bo osredotočal izključno na obravnavane učence. Za doseganje ustrezne pomoči je ključno oblikovanje smernic in oblik pomoči ter izobraževanja vseh strokovnih delavcev. Sinteza raziskav kaže, da so učenci pogosto obravnavani kot povprečno uspešni, saj zaradi dveh ekstremov ne pripadajo niti nadarjenim učencem, niti učencem s primanjkljaji. Avtorji raziskav poudarjajo, da dvojno izjemni učenci ne sodijo tja, napačna umeščenost pa jim povzroča različne stiske. Zato je ustrezna podpora ključna za psihološki razvoj učencev, ki se ne bi smeli spopadati z občutki nepripadnosti in nizke samopodobe, izhajajoče iz neustrezne obravnave v šolskem okolišu, tako s strani vrstnikov kot pedagoškega kadra. Šolski prostor bi moral biti kraj, ki dvojno izjemnim učencem omogoča razvijanje njihovih močnih področij in potencialov, obenem pa jim zagotavlja ustrezno podporo pri premagovanju težav. Naloga multidisciplinarne stroke pa je, da jim takšen celostni razvoj omogoči.

Viri

Abraham, M. (2025). The school experiences of twice exceptional students: A review of recent research. Exceptionality, 33(4), 217–240. https://doi.org/10.1080/09362835.2024.2446214

Al-Hroub, A. in Whitebread, D. (2019). Dynamic assessment for identification of twice-exceptional learners exhibiting mathematical giftedness and specific learning disabilities. Roeper Review, 41(2), 129–142. https://doi.org/10.1080/02783193.2019.1585396

Alsamani, O. A., Alsamiri, Y. A. in Alabdulwahab, R. A. (2026). Twice-exceptionality in primary schools: Teachers’ perceived barriers to identifying and supporting 2e students. Acta Psychologica, 262, 106031. https://doi.org/10.1016/j.actpsy.2025.106031

Ančimer Aljaž, K. in Juriševič, M. (2018). Problemi opredeljevanja in prepoznavanja dvojno izjemnih učencev. Šolsko svetovalno delo, 22(1), 32–42. 

Bezić, T., Bucik, V., Bučar Markič, S., Miklavčič, M., Kranjc, T., Lep, B., Malešević, T., Nolimal, F., Rojc, J., Rostohar, G., Slivar, B., Vidovič, M. in Vršnik Perše, T. (2025). Koncept prepoznavanja nadarjenih otrok, učencev in dijakov ter vzgojno-izobraževalnega dela z njimi. Zavod RS za šolstvo.

Buică-Belciu, C. in Popovici, D.-V. (2014). Being twice exceptional: Gifted students with learning disabilities. Procedia – Social and Behavioral Sciences, 127, 519–523. https://doi.org/10.1016/j.sbspro.2014.03.302

Cannaday, J. (2017). The masking effect: Hidden gifts and disabilities of 2e students. V P. Dickenson, P. Keough in J. Courduff (ur.), Preparing pre-service teachers for the inclusive classroom (str. 220–231). IGI Global. https://doi.org/10.4018/978-1-5225-1753-5.ch011

Dare, L. in Nowicki, E. A. (2015). Twice-exceptionality: Parents’ perspectives on 2e identification. Roeper Review, 37(4), 208–218. https://doi.org/10.1080/02783193.2015.1077911

Desvaux, T., Danna, J., Velay, J.-L. in Frey, A. (2024). From gifted to high potential and twice exceptional: A state-of-the-art meta-review. Applied Neuropsychology: Child, 13(2), 165–179. https://doi.org/10.1080/21622965.2023.2252950

Gierczyk, M. in Hornby, G. (2021). Twice-exceptional students: Review of implications for special and inclusive education. Education Sciences, 11(2), 85. https://doi.org/10.3390/educsci11020085

Hrenič, S., Kukanja Gabrijelčič, M. in Kiswarday, V. R. (2025). Izzivi pri prepoznavanju in podpori dvojno izjemnih učencev v izobraževalnem procesu. Revija za elementarno izobraževanje, 18(4), 395–413. https://doi.org/10.18690/rei.4906

King, S. (2022). The education context for twice-exceptional students: An overview of issues in special and gifted education. Neurobiology of Learning and Memory, 193, 107659. https://doi.org/10.1016/j.nlm.2022.107659

Kiswarday, V. (2017). Dvojna izjemnost: Ustvarjanje spodbudnega učnega okolja za učence, ki so dvojno izjemni. Vzgoja, 19(76), 5–8. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-7USTI221

Küry, L. in Fischer, C. (2025). The self-perceptions of twice-exceptional children: A systematic review. Education Sciences, 15(1), 44. https://doi.org/10.3390/educsci15010044

Lawson, A. P., White, J. in Williams, J. (2025). Building bridges for twice-exceptional students: A case study in a secondary school. Education Sciences, 15(9), 1260. https://doi.org/10.3390/educsci15091260

Levi, R. (2019). Supporting twice exceptional students within the general education classroom: Strategies for general education teachers (Capstone project, Hamline University). DigitalCommons@Hamline. https://digitalcommons.hamline.edu/hse_cp/403

Lien, K.-M., Kuo, C.-C. in Pan, H.-L. (2023). Improving concentration and academic performance of a mathematically talented student with ASD/ADHD: An enrichment program. Education Sciences, 13(6), 588. https://doi.org/10.3390/educsci13060588

Ozturk, B. in Tan, S. (2026). Identifying twice-exceptional students: A systematic research review. Journal of Advanced Academics, 37(2), 393–420. https://doi.org/10.1177/1932202X251387416

Pfeiffer, S. I. (2015). Gifted students with a coexisting disability: The twice exceptional. Estudos de Psicologia (Campinas), 32(4), 717–727. https://doi.org/10.1590/0103-166X2015000400015

Rizzo, L., Pinnelli, S. in Minnaert, A. (2025). Twice-exceptional students: A systematic review to outline the distinctive characteristics through a multidimensional lens. Frontiers in Education, 10, 1696805. https://doi.org/10.3389/feduc.2025.1696805

Statistični urad Republike Slovenije. (2026). Delež otrok s posebnimi potrebami med učenci po spolu in razredu, Slovenija, letno. SiStat.

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1). (2011). Uradni list Republike Slovenije, št. 58/11.