Transfer in kontratransfer sta procesa, ki pomembno vplivata na oblikovanje psihoterapevtskega odnosa, potek psihoterapevtskega procesa in posledično na uspešnost psihoterapije. Čeprav izvirata iz psihoanalitične tradicije, danes njuno vlogo priznavajo različni psihoterapevtski pristopi. Namen članka je tako pregledati glavne teoretične konceptualizacije transferja, predstaviti vlogo transferja in kontratransferja pri uspešnosti psihoterapije in osvetliti okoliščine, v katerih lahko prispevata k manj ugodnim terapevtskim izidom. Predstavljeni so klasični psihoanalitični in sodobnejši relacijski ter sociokognitivni pogledi, vključno s Freudovo originalno koncepcijo, Sullivanovim konceptom parataksične distorzije in teorijo relacijskega jaza avtorjev Andersen in Chen. Posebna pozornost je namenjena vlogi transferja in kontratransferja pri oblikovanju delovne alianse ter njunem pomenu za razumevanje klientovega notranjega doživljanja in oblikovanja odnosnih vzorcev. Predstavljene so tudi morebitne ovire uporabe interpretacije transferja kot intervencije v psihoterapiji ter morebitne pasti, ki spremljajo pojav transferja in kontratransferja.

Uvod

Transfer in kontratransfer predstavljata osrednja koncepta psihodinamskih psihoterapij, svoj pomen pa sta skozi razvoj psihoterapije pridobila tudi v drugih teoretičnih usmeritvah. Oba pojava pomembno vplivata na oblikovanje psihoterapevtskega odnosa ter potek psihoterapevtskega procesa. Hkrati predstavljata pomemben vir informacij o klientovih nezavednih vsebinah ter oblikovanju odnosnih vzorcev (Praper, 1999; Gelso in Carter, 1994).

S konceptom transferja in kontratransferja se je prvi sistematično ukvarjal Sigmund Freud. Transfer je opredelil kot prenos čustev, fantazij, želja in odnosnih scenarijev, ki izvirajo iz odnosov s pomembnimi osebami iz otroštva, na analitika (Freud, 1912). Podobno ga danes American Psychoanalytic Association opredeljuje kot prenos vzorcev čustev, misli in vedenja, ki smo jih prvotno doživeli v odnosu do pomembnih osebnosti v otroštvu, na osebo, ki je vključena v trenutni medosebni odnos (Moore in Fine, 1990). Nekatere študije še dodatno poudarjajo, da procesi transferja niso omejeni le na odnose iz otroštva. Pojavljal naj bi se tudi pri predstavah o pomembnih drugih, ki se oblikujejo pozneje v življenju (Andersen in Przybylinski, 2012).

Freud je transfer sprva razumel kot oviro psihoanalizi, ki predstavlja obliko odpora in otežuje priklic ter analizo klientovih potlačenih vsebin. Z razvojem svojih teorij o psihoterapiji pa se je premaknil k razumevanju transferja kot ključnega elementa psihoanalize. Njegova vrednost naj bi bila predvsem v razumevanju iracionalnega notranjega življenja klientov (Gay, 1988; Makari, 1994). Proces interpretacije transfernih vsebin pa klientom omogoča dostop do nezavednih vsebin, zavedanje lastnih odnosnih vzorcev, njihovo preoblikovanje ter vzpostavitev kakovostno drugačnega odnosa s terapevtom, ki pozitivno vpliva na proces terapije (Heimann, 1956).

Nezavedno odzivanje pa ni omejeno le na klienta. Freud je tako leta 1912 uvedel še pojem kontratransferja, ki ga je opisal kot analitikov nezavedni odgovor na klientove transferne vsebine. Pri tem je poudaril tudi nevarnost vnašanja kontratransfernih reakcij v terapevtski proces ter analitike pozval k prepoznavanju in kontroliranju kontratransfernih reakcij (Praper, 1999). Tudi kontratransfer lahko predstavlja pomemben vir informacij o klientovih nezavednih procesih ter načinu, kako klient vzpostavlja in ohranja odnose z drugimi (Prasko idr., 2022).

Čeprav koncepta izvirata iz psihoanalize, ju sodobne psihoterapevtske usmeritve razumejo nekoliko drugače. Psihoanalitični pogled transfer razume predvsem kot prenos nezavednih vsebin iz preteklih pomembnih odnosov na terapevta, kar lahko vodi v popačeno doživljanje trenutnega odnosa. Kontratransfer pa razume kot terapevtov nenadzorovan odziv na klienta, kot odgovor na transferne vsebine oziroma terapevtov lastni nerazrešen konflikt. Relacijski pristop transfer razume kot pojav, ki ga skozi medsebojno interakcijo soustvarjata klient in terapevt. Kontratransferni odzivi terapevta pri tem nudijo pomemben vir informacij o tem, kako klienta doživljajo in se nanj odzivajo drugi ljudje. Socialno-kognitivni model pa ga pojasnjuje predvsem preko aktivacije mentalnih reprezentacij pomembnih drugih, ki vplivajo na doživljanje novih odnosov (Gelso in Hayes, 1998; Gelso in Mohr, 2001; Mitchell, 1993).

Poleg tega, da transfer in kontratransfer nudita poglobljen vpogled v notranji svet klienta, pomembno vplivata tudi na procese in izide terapije (Gelso in Carter, 1994). Ugotovitve različnih študij navajajo, da transfer pomembno napoveduje kakovost odnosa v terapiji oziroma delovno alianso (npr. Gelso in Mohr, 2001; Zilcha-Mano idr., 2014). Njegova poglobljena analiza pa omogoča učinkovitejše oblikovanje in ohranjanje terapevtske alianse (Marazzi idr. 2025). Podobno se z boljšimi terapevtskimi izidi povezuje tudi terapevtovo obvladovanje kontratransferja (Hayes idr., 2018).

Razumevanje transferja

Primerjava trenutnih in preteklih izkušenj je avtomatska in večinoma nezavedna. Njihova skrbna identifikacija in podrobnejša analiza pa lahko predstavljata koristen vir kliničnih informacij in pomagata odstraniti ovire zdravljenja (Gelso in Mohr, 2001). Transfer lahko bistveno spremeni, kako posameznik v določenem kontekstu razume in doživlja samega sebe in drugega (Andersen in Chen, 2002).

Klasične definicije transfer razumejo kot popačenje realnosti, ki izvira iz klienta in se prenaša na terapevta. Sodobnejši pogledi pa ga razumejo kot pojav, ki ga soustvarjata klient in terapevt, saj oba v odnos vnašata svoje odnosne vzorce, izkušnje in načine odzivanja. Na eni strani naj bi ga oblikoval klientov nezavedni material, na drugi strani pa analitikovi vzorci mišljenja in teorija, iz katere izhaja (Gelso in Hayes, 1998; Gelso in Mohr, 2001; Mitchell, 1993). Transfer naj bi se kazal tudi v dejanjih, ki niso nujno odraz popačenj in obramb, ki jih klient enosmerno prenaša na terapevta, ampak tudi v odigravanju preteklih odnosnih vzorcev. Klient lahko pri terapevtu vzbudi podobne odzive, kot jih je v preteklosti vzbujal pri pomembnih drugih osebah, kar prispeva k njihovemu ponovnemu odigravanju. Oba pristopa pa transfer priznavata kot nezavedni proces, ki ni omejen le na terapevtski odnos, ampak se pojavlja tudi v drugih medosebnih odnosih (Stricker, 2006). Prisotnost transfernih vsebin v vseh medosebnih interakcijah je poudarjal že Sullivan (1953) s svojim konceptom parataksične distorzije. Koncept parataksične distorzije je soroden transferju in se nanaša na izkrivljeno zaznavanje drugih oseb preko vpliva preteklih pomembnih odnosov, kar vodi v popačene zaznave, porajanje potreb in drugih odzivov. Trdil je, da posameznik druge osebe zaznava in ocenjuje na podlagi izkušenj in interakcij s preteklimi pomembnimi osebami ter preko tega potencialno poustvarja vzorce iz prejšnjih odnosov.

Socialno-kognitivne teorije transfer razlagajo skozi koncept relacijskega jaza (angl. relational self). Model avtorjev Andersen in Chen (2002) predpostavlja, da sta  jaz in osebnost sestavljena iz skupka relacijskih jazov, oblikovanih skozi odnose s pomembnimi drugimi. Vsak relacijski jaz se oblikuje v odnosu z določeno pomembno osebo in vsebuje predstavo o sebi, kakor jo posameznik doživlja v tem odnosu, ter z njo povezana čustva, pričakovanja in vedenjske vzorce.  Interakcija z različnimi osebami lahko aktivira tisti vidik jaza, ki se je oblikoval v odnosu z določeno pomembno osebo. Do tovrstne aktivacije lahko pride že ob srečanju z nekom, ki nas subtilno spominja na pomembnega drugega. Ob tem se aktivira reprezentacija specifične pomembne osebe, zaradi česar začnemo novo osebo doživljati skozi lečo preteklega odnosa, sebi pa pripisujemo vlogo, ki smo jo imeli v tistem odnosu. To vodi do procesa transferja, kot ga opredeljujeta Andersen in Chen (2002) ter do poustvarjanja vzorcev iz prejšnjih odnosov (Sullivan, 1953), kar vpliva na kakovost odnosa z osebo, s katero vstopamo v stik.

Čeprav sociokognitivne teorije transfer pojasnjujejo predvsem preko aktivacije mentalnih reprezentacij relacijskih shem s pomembnimi drugimi, številne raziskave kažejo, da transferja ni mogoče v celoti razumeti le kot kognitivne pristranskosti (Levy in Scala, 2012). Način doživljanja nove osebe je povezan z individualnimi razlikami, ki temeljijo na navezanosti in obrambnih procesih posameznikov (Gelso in Hayes, 1998).

Transfer in delovna aliansa

Delovna aliansa se nanaša na odnos med klientom in terapevtom, ki temelji na zaupanju, sodelovanju ter skupnih ciljih. Velja za enega najbolj empirično podprtih faktorjev uspešnosti v različnih terapevtskih pristopih (npr. Flückiger idr., 2018; Horvath idr., 2011). Koncept delovne alianse je poimenoval in opredelil Greenson (1965, 1967) ter terapevtski odnos opredelil s tremi dimenzijami: transferni del odnosa, realni del odnosa, ki ni povezan s projekcijami, in delovna aliansa. Za razširitev koncepta na druge oblike psihoterapije pa je zaslužen Bordin (1979). Njegovo opredelitev delovne alianse sestavljajo tri medsebojno povezane dimenzije: terapevtovo in klientovo strinjanje o ciljih terapije, strinjanje o nalogah terapije ter kvaliteta odnosa med klientom in terapevtom.

Številne empirične raziskave kažejo, da k oblikovanju delovne alianse prispeva tudi transfer (npr. Gelso in Mohr, 2001; Zilcha-Mano idr., 2014), pomemben pa je tudi njun vzajemni odnos (Gelso in Mohr, 2001). Vpliv transferja na uspešnost izidov psihoterapije lahko razumemo predvsem skozi njegovo ključno vlogo pri oblikovanju terapevtskega odnosa in procesa (Bradley idr., 2005; Tanzilli idr., 2018). Klienti naj bi že na prvo srečanje vstopali s transfernimi predispozicijami, ki vplivajo na naravo začetnega odnosa ter na odprtost in pripravljenost klienta za sodelovanje (Gabbard, 2000). “Pozitivni transfer”, za katerega so značilne klientove pozitivne percepcije in občutki do terapevta, naj bi pomembno prispeval k pozitivnim izidom terapije, zlasti ko ta ni preveč intenziven ali idealiziran. Nasprotno pa lahko negativni transfer, ki ga opredeljuje prenos negativnih občutkov in percepcij, ogrozi delovno alianso in vodi do neuspešnega zaključka terapije. To je še posebej izrazito pri kratkotrajnih oblikah psihoterapije, kjer je možnost razrešitve negativnih transfernih vsebin omejena (Gelso in Mohr, 2001). Za oblikovanje alianse in kakovostnih izidov psihoterapije je še posebej nevaren pretirano intenziven transfer, ki ga lahko spodbudi pretirano nevtralen in odmaknjen terapevt, na katerega lahko klient prosto prenaša vsebine drugih pomembnih odnosov. Samorazkrivanje, empatičen odnos, spodbujanje sodelovanja ter poudarek na klientovi avtonomiji lahko pomembno omejijo potencial za negativne učinke transferja. Intenziven transfer je za oblikovanje delovne alianse ter izidov terapije problematičen zlasti, če je delovna aliansa osnovana pretežno na transferju in ne na realnem odnosu med terapevtom in klientom. Če je delovna aliansa zgrajena predvsem na transfernih projekcijah in ne na realnem odnosu, lahko razrešitev transferja oslabi delovno alianso ter prispeva k manj ugodnim izidom terapije. Na razrešitev transferja vpliva tudi moč delovne alianse – močnejša kot je, večja verjetnost je, da se bo terapevt zavedal in prepoznal prisotnost transfernih vsebin (Gelso in Mohr, 2001).

Kontratransfer v terapevtskem procesu

Terapevtski odnos se oblikuje skozi skupno konstrukcijo in interakcijo med terapevtom in klientom (Mitchell, 1993). Del terapevtskega odnosa so tako poleg delovne alianse, realnega odnosa in transfernega odnosa še kontratransferne vsebine (Gelso, 2017; Watkins, 2011). Kontratransfer je opredeljen kot terapevtov odziv na klienta, ki izhaja iz transfernih vsebin klienta ali terapevtovih lastnih nerazrešenih konfliktov. Vključuje misli, občutke, čustva in stališča, ki jih je klient vzbudil pri terapevtu. Prisoten je v vsakem terapevtskem odnosu, saj tudi ob redni osebni terapiji, superviziji ter samorefleksiji terapevta še vedno obstajajo določene slepe pege, ki se jih dotaknemo v intimnem okolju psihoterapije (Gelso in Mohr, 2001). Kontratransfer sam po sebi ni škodljiv, nasprotno, lahko razumljen kontratransfer  predstavlja izjemno koristen vir informacij o klientovih nezavednih procesih in reakcijah, ki jih klient vzbuja v drugih. Škodljiv postane šele, ko ostane nerazumljen (Prasko idr., 2022; Cartwright, 2011).

Z vidika spodbujanja poglobljenega razumevanja kontratransferja avtorica Klein (1952) poudarja, da lahko klient v terapevtu vzbudi občutke, ki jih sam težko prepoznava ali pa ga vpne v poustvarjanje klientovih pričakovanj ter odnosov. Stefana s sodelavci (2020) pa je odkril pomembne povezave vzorcev kontratransferja s specifičnimi osebnostnimi lastnostmi oziroma motnjami. Klienti s podobnimi osebnostnimi motnjami namreč pri terapevtih vzbujajo podobne kognitivne, čustvene in vedenjske odzive. Tako klienti z izrazitejšimi posebnostmi v doživljanju in vedenju vzbujajo občutke odtujenosti in nepovezanosti, klienti s težavami pri uravnavanju čustev povzročajo tesnobo in občutke nesposobnosti, tesnobni in umaknjeni klienti pa sočutje in zaskrbljenost. Ti odzivi so podobni odzivom pomembnih posameznikov v klientovem življenju, zlasti pri razumevanju odnosnih dinamik (Betan idr., 2005).

Za ustrezno razumevanje kontratransferja mora terapevt ozavestiti, označiti in izraziti čustva – neobvladovane kontratransferne reakcije lahko namreč vodijo do slabše delovne alianse, čustvenega odmika ter izražanja jeze in cinizma (Löffler-Stastka idr., 2019). Po drugi strani pa slaba delovna aliansa spodbuja težave s kontratransferjem. Terapevtovo doživljanje varnosti v odnosu naj bi namreč zmanjšalo obseg sprožanja kontratransferja kot odgovor na lastne nerazrešene konflikte. Prav tako dobra delovna aliansa spodbuja izražanje brez elementov anksioznosti. Terapevtski odnos lahko preživi določeno stopnjo kontratransfernega delovanja, v primeru dobre in stabilne delovne alianse ter če takšno delovanje ni preintenzivno ali preobsežno (Gelso in Mohr, 2001).

Škodljiv vpliv nenadzorovanega kontratransferja podpirajo tudi rezultati metaanalize Hayesa in sodelavcev (2018), ki je pokazala, da so kontratransferni odzivi obratno sorazmerni z izidi zdravljenja, medtem ko se sposobnost obvladovanja kontratransferja povezuje z boljšimi terapevtskimi izidi.

Zaradi pomembnega vpliva kontratransferja na alianso ter izide psihoterapije velja izobraževanje o kontratransferju za eno osrednjih tem psihoterapevtskega usposabljanja, prepoznavanje in popravljanje kontratransfernih vsebin pa za eno od osnovnih kompetenc (Betan idr., 2005). Prvi korak k obvladovanju kontratransferja je zavedanje močnih negativnih ali pozitivnih čustev do klienta ter razlikovanje med transfernimi vsebinami klienta in lastnimi nerazrešenimi konflikti terapevta. K zmanjševanju negativnih vplivov kontratransferja pomembno vplivajo samorefleksija, supervizija ter osebna delovna terapija, ki pomaga pri zmanjševanju terapevtovih lastnih slepih peg (Prasko idr., 2022). Prepoznavanje kontratransferja in njegovih izvorov pomaga terapevtu prepoznati, kako se bo najverjetneje odzval na klientovo vedenje (Leahy, 2003).

Uspešnost intervencij transferja in pasti

Osredotočenost na razumevanje transferja je poudarila pomen analize transferja ter spodbudila uporabo transfernih interpretacij. Te se osredotočajo na povezovanje klientovih občutkov ter vedenja “tukaj in zdaj” s preteklimi predstavami pomembnih drugih. Najbolj tipično gre za terapevtov komentar, ki pojasnjuje in povezuje klientovo trenutno izkušnjo z izkušnjami iz preteklih odnosov (Levy, 2009). Proces interpretacije transfernih vsebin klientom omogoča dostop do nezavednih vsebin ter ozaveščanje lastnih odnosnih vzorcev. To omogoča vzpostavitev kvalitativno drugačnega odnosa s terapevtom in pozitivno prispeva k uspešnosti terapije (Heimann, 1956). Na uspešnost zdravljenja pa pomembno vplivata klientov uvid v lastne transferne vsebine ter osnova dobre delovne alianse (Gelso in Mohr, 2001; McLaughlin idr., 2014). Kljub temu učinkovitost interpretacije transferja zaradi neenotnih zaključkov ostaja kontroverzna (Levy in Scala, 2012).

Nekatere zgodnje raziskave so ugotovile povezavo med interpretacijo transferja in ugodnejšimi terapevtskimi izidi (npr. Marziali, 1984), druge navajajo manj ugodne izide, zlasti pri klientih z izrazitejšo osebnostno patologijo (Piper idr., 1986; Høglend, 1993). Z uspešnostjo interpretacije transferja kot intervence se povezujejo tudi odzivi, ki jim sledijo. McCullough in sodelavci (1991) so ugotovili, da transferne interpretacije, ki jim sledi čustveni odziv in predelava, vodijo v boljše izide, transferne interpretacije, ki jim sledi obrambni odziv, pa se povezujejo s slabšim izidom. Transferne interpretacije same po sebi niso škodljive, njihova uspešnost pa je odvisna predvsem od klientovega odziva. Reakcije, ki se povezujejo z dobrimi terapevtskimi izidi, so bistveno redkejše. To je mogoče pojasniti z dejstvom, da transferne interpretacije pogosto posegajo v klientove nezavedne odnosne vzorce ter obrambne mehanizme. Namesto čustvene predelave zato pogosto sprožijo obrambni odziv, zlasti kadar je interpretacija podana ob neustreznem času ali pa jo klient doživi kot pretirano kritično (Levy in Scala, 2012; Stricker, 2006).

Učinkovitost interpretacije transferja je v veliki meri odvisna tudi od časovne ustreznosti intervence ter stopnje, do katere so transferne vsebine že dostopne klientovi zavesti. Prepoznavanje pravega časa intervence namreč predstavlja eno temeljnih kliničnih spretnosti. Klient lahko interpretacije, ki so podane prezgodaj, dojema kot nesmiselne, medtem ko so lahko interpretacije, ki so podane prepozno, preobremenjujoče, saj se je učinek transferja v terapevtskem procesu razvil do neobvladljive mere (Stricker, 2006).

Strategija za obravnavo transferja pa je neposredno povezana tudi s cilji zdravljenja. Če je zdravljenje v prvi vrsti namenjeno zmanjšanju intenzivnosti določenega simptoma, je manj verjetno, da bi imel transfer pomembno vlogo pri zdravljenju, razen ko ogrozi delovno alianso in potek psihoterapije. Ko pa je cilj samorazumevanje ali spreminjanje osebnostnih in odnosnih vzorcev, postane interpretacija transferja bolj pomembna, predvsem preko ponujanja globljega razumevanja posameznikovega notranjega sveta ter odnosnih vzorcev (Stricker, 2006).

Delo s transferjem lahko s seboj prinaša posebna tveganja in pasti. Kritično napako predstavljata predvsem ignoriranje transferja ali njegova uporaba v korist terapevta. Posebej problematične so nejasne meje glede časa, plačil ali zunajterapevtskih stikov, saj lahko v klientu vzbujajo obljubo posebnega odnosa, pri terapevtu pa lahko spodbujajo razvoj erotiziranih kontratransfernih vsebin. Vir težav je lahko tudi pomanjkanje kliničnih spretnosti, ko pride do dela s transferjem – npr. vsiljevanje lastnih vrednot, neustrezna pogostost, neprimerno časovno umeščanje interpretacij, aktivno vključevanje v poustvarjanje klientovih odnosnih vzorcev. Slednje je še posebej škodljivo, saj se terapevt vključuje v odnosne vzorce klienta, kar mu onemogoča, da bi klientu ponudil vpogled v njihovo morebitno disfunkcionalnost (Prasko idr., 2022; Stricker, 2006).

Zaključek

Kljub temu da koncept transferja izvira iz psihoanalize, se je danes pomembno uveljavil v različnih psihoterapevtskih pristopih, kjer mu pripisujejo večjo ali manjšo vrednost (Gelso in Carter, 1994; Gelso in Hayes, 1998; Prasko idr., 2022). Sodobne teorije ga namesto enosmernega prenašanja klientovih nezavednih vsebin razumejo kot pojav, ki ga z vnašanjem svojih vsebin v terapevtski proces soustvarjata tako klient kot terapevt in naj bi se kazal tudi v odigravanju preteklih odnosnih vzorcev (Stricker, 2006). Klient v terapijo vnaša svojo vsebino in vzorce ter s terapevtom ravna podobno kot z drugimi figurami v svojem življenju, kar nudi pomembne namige o klientovem delovanju in notranjem življenju. Pomembna razlika v psihoterapiji je, da se terapevt ne bo odzival na enak način kot vsi ostali, ampak bo ponudil korektivno izkušnjo, pri kateri klient doživi drugačen odziv, kot bi ga pričakoval na podlagi preteklih odnosov. Takšna izkušnja mu nudi vpogled v potencialno disfunkcionalne odnose in vzorce ter možnost za njihovo preoblikovanje (Alexander in French, 1946; Stricker, 2006). 

V kontekstu procesa terapije se transfer in kontratransfer  najpomembneje povezujeta z delovno alianso, ki velja za enega najbolj konsistentnih napovednikov uspešnosti psihoterapije (npr. Flückiger idr., 2018; Horvath idr., 2011). Transfer in delovna aliansa recipročno vplivata drug na drugega ter s tem spodbujata ali ovirata uspešnost psihoterapije (Gelso in Mohr, 2001; Marazzi idr., 2025; Zilcha-Mano idr., 2014). Pri tem sta pomembni valenca in intenziteta transferja ter ustrezen pristop k interpretaciji transfernih vsebin, čeprav ostajajo zaključki o uspešnosti transfernih interpretacij kot intervencije nekonsistentni. Čeprav nekateri avtorji zagovarjajo interpretacijo transferja kot orodje dostopa do lastnih nezavednih vsebin, zavedanje odnosnih vzorcev in disfunkcionalnih načinov delovanja, jo drugi povezujejo z negativnimi izidi (Gelso in Mohr, 2001; Heimann, 1956; Levy in Scala, 2012; Marziali, 1984; McCullough idr., 1991; Stricker, 2006). Glede na to, da terapevtski odnos skozi medsebojno interakcijo konstruirata terapevt in klient (Mitchell, 1993), so pomemben del terapevtskega odnosa tudi vsebine, ki jih vnaša terapevt (Gelso, 2017; Watkins, 2011). Pojav kontratransferja lahko predstavlja pomemben vir informacij o reakcijah, ki jih klient vzbuja v drugih (Prasko idr., 2022; Cartwright, 2011) in o vsebinah, ki jih klient sam težko prepoznava (Klein, 1952). Nerazrešen kontratransfer ali njegova uporaba v prid terapevta ima za terapevtski odnos lahko izrazito škodljive posledice. K ublažitvi morebitnih negativnih posledic zato pomembno vplivajo samorefleksija, supervizija ter osebna terapija (Prasko idr., 2022; Stricker, 2006).

Transfer in kontratransfer ne predstavljata zgolj spremljajočih pojavov psihoterapije, temveč sta pomembna vira informacij o klientovem notranjem svetu in medosebnem funkcioniranju. Njuno prepoznavanje in interpretacija terapevtu omogočata globlji vpogled v klientove odnosne vzorce ter ustvarjanje pogojev za korektivne izkušnje disfunkcionalnih vzorcev. Čeprav ostajajo številna vprašanja glede mehanizmov delovanja in uspešnosti interpretacije transfernih vsebin odprta, literatura dosledno poudarja pomembno vlogo transferja pri oblikovanju in vzdrževanju kakovostne delovne alianse ter pomen pri razumevanju medosebnih vzorcev in klientovega subjektivnega doživljanja. Transfer tako presega vlogo le v kontekstu psihoanalize in se uveljavi kot ena izmed osrednjih tem preko različnih psihoterapevtskih usmeritev.

Literatura

Alexander, F. in French, T. (1946). Psychoanalytic therapy. Ronald Press.

Andersen, S. M. in Chen, S. (2002). The relational self: An interpersonal social-cognitive theory. Psychological Review, 109(4), 619–645. https://doi.org/10.1037/0033-295X.109.4.619

Andersen, S. M. in Przybylinski, E. (2012). Experiments on transference in interpersonal relations: Implications for treatment. Psychotherapy, 49(3), 370–383. 

Betan, E., Heim, A. K., Zittel Conklin, C., in Westen, D. (2005). Countertransference phenomena and personality pathology in clinical practice: An empirical investigation. American Journal of Psychiatry, 162(5), 890–898. https://doi.org/10.1176/appi.ajp.162.5.890

Bhatia, A. in Gelso, J. C. (2017). Therapists’ perspective on the therapeutic relationship: Examining a tripartite model. Counselling Psychology Quarterly, 31(3), 1–23. https://doi.org/10.1080/09515070.2017.1302409

Bordin, E. S. (1979). The generalizability of the psychoanalytic concept of the working alliance. Psychotherapy: Theory, Research & Practice, 16(3), 252–260. https://doi.org/10.1037/h0085885

Bradley, R., Heim, A. K. in Westen, D. (2005). Transference patterns in the psychotherapy of personality disorders: empirical investigation. The British journal of psychiatry : the journal of mental science, 186, 342–349. https://doi.org/10.1192/bjp.186.4.342

Breuer, J., in Freud, S. (1955). Studies on hysteria. V J. Strachey (ur. in prev.), The standard edition of the complete psychological works of Sigmund Freud (zv. 2). Hogarth Press. (Izvirnik izšel l. 1895)

Cartwright, C. (2011). Transference, countertransference, and reflective practice in cognitive therapy. Clinical Psychologist, 15(3), 112–120. https://doi.org/10.1111/j.1742-9552.2011.00030.x

Clarkin, J. F., Meehan, K. B., De Panfilis, C. in Doering, S. (2023). Empirical Developments in Transference-Focused Psychotherapy. American journal of psychotherapy, 76(1), 39–45. https://doi.org/10.1176/appi.psychotherapy.20220017

Flückiger, C., Del Re, A. C., Wampold, B. E. in Horvath, A. O. (2018). The alliance in adult psychotherapy: A meta-analytic synthesis. Psychotherapy (Chicago, Ill.), 55(4), 316–340. https://doi.org/10.1037/pst0000172

Freud, S. (1958). The dynamics of transference. V J. Strachey (ur. in prev.), The standard edition of the complete psychological works of Sigmund Freud (zv. 12, str. 97–108). Hogarth Press. (Izvirnik izšel l. 1912)

Gabbard, G. O. (2000). Psychodynamic psychiatry in clinical practice (3. izd.). American Psychiatric Press.

Gay, P. (1988). Therapy and technique: A handbook for technicians. V P. Gay (ur.), Freud: A life for our time (str. 292–305). W. W. Norton & Company.

Gelso, C. J. in Bharia, A. (2012). Crossing theoretical lines: The role and effect of transference in nonanalytic psychotherapies. Psychotherapy, 49(3), 384–390. https://doi.org/10.1037/a0028802

Gelso, C. J. in Carter, J. A. (1994). Components of the psychotherapy relationship: Their interaction and unfolding during treatment. Journal of Counseling Psychology, 41(3), 296–306. https://doi.org/10.1037/0022-0167.41.3.296

Gelso, C. J. in Hayes, J. A. (1998). The psychotherapy relationship: Theory, research and practice. Wiley.

Gelso, C. J., Kelley, F. A., Fuertes, J. N., in Marmarosh, C. L. (2005). Measuring the real relationship in psychotherapy: Initial validation of the therapist form. Journal of Counseling Psychology, 52(4), 640–649. https://doi.org/10.1037/0022-0167.52.4.640

Gelso, C. J. in Mohr, J. (2001). The working alliance and the transference/countertransference relationship: Their manifestation with racial/ethnic and sexual orientation minority clients and therapists. Applied and Preventive Psychology, 10(1), 51–68. https://doi.org/10.1016/S0962-1849(05)80032-0

Greenson, R. R. (1965). The working alliance and the transference neuroses. Psychoanalytic Quarterly, 34, 155–181.

Greenson, R. R. (1967). The technique and practice of psychoanalysis (zv. 1). International Universities Press.

Hayes, J. A., Gelso, C. J., Goldberg, S. in Kivlighan, D. M. (2018). Countertransference management and effective psychotherapy: Meta-analytic findings. Psychotherapy (Chicago, Ill.), 55(4), 496–507. https://doi.org/10.1037/pst0000189

Heimann, P. (1956). Dynamics of transference interpretations. The International journal of psycho-analysis, 37(4-5), 303–310.

Horvath, A. O., Del Re, A. C., Flückiger, C. in Symonds, D. (2011). Alliance in individual psychotherapy. Psychotherapy (Chicago, Ill.), 48(1), 9–16. https://doi.org/10.1037/a0022186

Høglend, P. (1993). Transference interpretations and long-term change after dynamic psychotherapy of brief to moderate length. American journal of psychotherapy, 47(4), 494–507. https://doi.org/10.1176/appi.psychotherapy.1993.47.4.494

Klein, M. (1952). The origins of transference. International Journal of Psycho-Analysis, 33, 433–438.

Leahy, R. L. (2003). Overcoming Resistance in Cognitive Therapy. The Guilford Press.

Levy, K. N. (2009). Psychodynamic and psychoanalytic psychotherapies. V D. Richard in S. Huprich (ur.), Clinical psychology: Assessment, treatment, and research (str. 179–211). Academic Press.

Levy, K. N. in Scala, J. W. (2012). Transference, transference interpretations, and transference-focused psychotherapies. Psychotherapy, 49(3), 391–403. https://doi.org/10.1037/a0029371

Löffler-Stastka, H., Sell, C., Zimmermann, J., Huber, D. in Klug, G. (2019). Is countertransference a valid source of clinical information? Investigating emotional responses to audiotaped psychotherapy sessions. Bulletin of the Menninger Clinic, 83(4), 353–373. https://doi.org/10.1521/bumc_2019_83_02

Makari, G. J. (1994). Toward an intellectual history of transference: 1888-1900. The Psychiatric clinics of North America, 17(3), 559–570. https://doi.org/10.1016/S0193-953X(18)30100-X

Marazzi, F., Stefana, A., Vecchio, A. in Mensi, M. M. (2025). Transference assessment in psychotherapy: A systematic review. Clinical psychology & psychotherapy, 32(4), Article e70118. https://doi.org/10.1002/cpp.70118

Marmarosh, C. L., Gelso, C. J., Markin, R. D., Majors, R., Mallery, C. in Choi, J. (2009). The real relationship in psychotherapy: Relationships to adult attachments, working alliance, transference, and therapy outcome. Journal of Counseling Psychology, 56(3), 337–350. https://doi.org/10.1037/a0015169

Marziali, E. A. (1984). Prediction of outcome of brief psychotherapy from therapist interpretive interventions. Archives of general psychiatry, 41(3), 301–304. https://doi.org/10.1001/archpsyc.1984.01790140091011

McCullough, L., Winston, A., Farber, B. A., Porter, F., Pollack, J., Vingiano, W., Laikin, M., in Trujillo, M. (1991). The relationship of patient-therapist interaction to outcome in brief psychotherapy. Psychotherapy: Theory, Research, Practice, Training, 28(4), 525–533. https://doi.org/10.1037/0033-3204.28.4.525

McLaughlin, A. A., Keller, S. M., Feeny, N. C., Youngstrom, E. A.  in Zoellner, L. A. (2014). Patterns of Therapeutic Alliance: Rupture–Repair Episodes in Prolonged Exposure for Posttraumatic Stress Disorder. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 82(1), 112–121. https://doi.org/10.1037/a0034696

Mitchell, S. (1993). Hope and dread in psychoanalysis. Basic Books.

Moore, B. E. in Fine, B. D. (ur.). (1990). Psychoanalytic terms and concepts. Yale University Press.

Piper, W. E., Debbane, E. G., Bienvenu, J. P., de Carufel, F. in Garant, J. (1986). Relationships between the object focus of therapist interpretations and outcome in short-term individual psychotherapy. The British journal of medical psychology, 59(1), 1–11. https://doi.org/10.1111/j.2044-8341.1986.tb02659.x

Praper, P. (1999). Transfer in kontratransfer v razvojni analitični psihoterapiji. Psihološka obzorja, 8(1), 67–76. http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-BTURP7D3

Prasko, J., Ociskova, M., Vanek, J., Burkauskas, J., Slepecky, M., Bite, I., Krone, I., Sollar, T. in Juskiene, A. (2022). Managing Transference and Countertransference in Cognitive Behavioral Supervision: Theoretical Framework and Clinical Application. Psychology research and behavior management, 15, 2129–2155. https://doi.org/10.2147/PRBM.S369294

Safran, J. D., Muran, J. C. in Eubanks-Carter, C. (2011). Repairing Alliance Ruptures. Psychotherapy, 48(1),  80–87. https://doi.org/10. 1037/a0022140

Stefana, A., Bulgari, V., Youngstrom, E. A., Dakanalis, A., Bordin, C. in Hopwood, C. J. (2020). Patient personality and psychotherapist reactions in individual psychotherapy setting: a systematic review. Clinical psychology & psychotherapy, 27(5), 697–713. https://doi.org/10.1002/cpp.2455

Stricker, G. (2006). Recognizing and dealing with transference. V G. Stricker in J. Gold (ur.), A casebook of psychotherapy integration (str. 95–112). American Psychological Association. https://doi.org/10.1037/11485-007

Sullivan, H. S. (1953). The interpersonal theory of psychiatry. WW Norton.

Tanzilli, A., Colli, A., Gualco, I. in Lingiardi, V. (2018). Patient Personality and Relational Patterns in Psychotherapy: Factor Structure, Reliability, and Validity of the Psychotherapy Relationship Questionnaire. Journal of Personality Assessment, 100(1), 96–106. https://doi.org/10.1080/00223891.2016.1272050.

Watkins, C. E., Jr (2011). The real relationship in psychotherapy supervision. American journal of psychotherapy, 65(2), 99–116. https://doi.org/10.1176/appi.psychotherapy.2011.65.2.99

Zilcha-Mano, S., McCarthy, K. S., Dinger, U. in Barber, J. P. (2014). To what extent is alliance affected by transference? An empirical exploration. Psychotherapy, 51(3), 424–433. https://doi.org/10.1037/a0036566