Psihologija liminalnih prostorov

Prispevek raziskuje, kako ljudje doživljajo liminalne prostore, tj. prostore prehoda, praznine in funkcionalne nedoločenosti (npr. hodnike, hotele, igralnice) v odsotnosti ljudi. Izvedena je bila spletna raziskava, v kateri so udeleženci opisovali svoje občutke ob liminalnih in kontrolnih dražljajih. S tematsko analizo odgovorov so bili prepoznani vzorci doživljanja, ki kažejo, da liminalni prostori pogosto vzbujajo nelagodje, napetost, srhljivost in ambivalentno nostalgijo. Rezultate podpirajo razlage iz okoljske psihologije ter teorije zaznavanja prostora, ki liminalnost povezujejo s kognitivno neskladnostjo ter pomanjkanjem funkcionalnih in socialnih signalov.

Uvod

Z družino smo se na potovanju čez noč ustavili v hotelu, na obrobju nekega nemškega mesta. Ko smo se namestili, sem se odpravila na sprehod po hotelu in pričakali so me neskončni hodniki, osvetljeni s skoraj neonsko svetlobo, okoli mene pa se je vrstilo neskončno število vrat. Tla pod mojimi nogami so bila pokrita z materialom, ki je spominjal na gumo, na sredini hodnika pa so bili visoki betonski stebri. Nobene dekoracije, nobenega drugega človeka, nobenega zvoka. Ničesar ni bilo, razen mene in hodnika. Občutek, ki mi ga je trenutek dal, je v retrospektivi težko opisati. Občutek je bil, kot da sem v sanjah, kot da se za temi vrati ne skrivajo hotelske sobe, podobne moji, temveč nekaj drugega, tujega, neznanega… Prostor se je v največji možni meri zdel liminalen. Za lažjo predstavo spodaj dodajam lastnoročno posneto fotografijo. Kako bi se počutili na mojem mestu? Bi vam bilo prijetno, domače? Bi vas bilo strah?

Slika 1

Hotelski hodnik kot prostor liminalnosti

Teoretično ozadje

Avtor Van den Gennep (1909) je liminalnost prvi opredelil kot ključno fazo v strukturi ritualov prehoda, ki spremljajo spremembe življenjskega statusa posameznika. Po njegovem modelu takšni prehodi potekajo v treh fazah: ločitev (predliminalna faza), v kateri je posameznik ločen od stare identitete; prehod, oziroma liminalna faza, ki pomeni “vmesno stanje”, ter zaznamuje obdobje, ko je posameznik med vlogami ter vključitev (postliminalna faza), ko se posameznik vrne v družbo z novim statusom. Liminalno fazo Van den Gennep opisuje kot obdobje dvoumnosti, kaosa, zamenjave vlog in velike ranljivosti ter fazo, v kateri je posameznik kot mehka glina, pripravljena na oblikovanje.

Koncept liminalnosti je nadalje razvil Turner (1969), ki je liminalne identitete opredelil kot identitete, ki niso “niti tu, niti tam”, so med pozicijami, ki bi bile določene z zakonom ali navadami. Liminalnost je pogosto povezana s prehodi med ključnimi življenjskimi ali družbenimi stanji, kot so smrt, nosečnost in rojstvo (Turner, 1969).

V okviru okoljske psihologije sta Kaplan in Kaplan (1987) proučevala zaznavanje in vrednotenje prostora ter ugotovila, da ljudje preferirajo okolja, ki so dovolj razumljiva, kar pomeni, da jih lahko hitro »preberejo«, se v njih orientirajo in razumejo njihovo strukturo, ter hkrati dovolj kompleksna, da ponujajo raznolikost in zanimivost ter s tem ohranjajo pozornost. Takšna okolja namreč omogočajo učinkovito oblikovanje kognitivnih zemljevidov in zmanjšujejo mentalni napor. Liminalni prostori takšne lastnosti pogosto kršijo, saj jih zaznamujejo nizka koherentnost, slaba berljivost in težka orientacija, kar povzroča slabe kognitivne zemljevide prostorov in posledično nelagodje.

Na podlagi navedenega lahko zaključimo, da je bila liminalnost po zgodnjih definicijah povezana z družbenimi rituali in prehodi posameznikov med različnimi stanji, medtem, ko se je pomen liminalnosti v kontekstu fizičnih prostorov uveljavil kasneje, zlasti v okviru sodobne digitalne kulture.

Dogodek, ki se pogosto navaja kot izhodišče sodobne spletne fascinacije z liminalnimi prostori, je objava fotografije na spletnem forumu 4chan dne 12. maja 2019. Fotografija prikazuje na videz neskončen, prazen pisarniški prostor z rumeno preprogo, fluorescentno osvetljavo in monotonimi stenami. Objavi je bila priložena kratka pripoved o “izpadu” iz resničnosti in prehodu v alternativno resničnost, poznano kot “The Backrooms” (sobe iz ozadja), kar je dodatno okrepilo okvir interpretacije fotografije. Po objavi na forumu 4chan se je zanimanje za liminalne prostore postopno krepilo, z izrazitim porastom v času pandemije COVID-19.

Slika 2

Prazna pisarna kot prostor liminalnosti

Liminalni prostori so opredeljeni kot resnični ali umetni fizični prostori, ki jih posamezniki zaznavajo kot dvoumne, nenaravne ali srhljive (Diel in Lewis, 2022). Zgodnje raziskave liminalnih prostorov so se osredotočale predvsem na koncept prehodnih prostorov. Avtorji so, denimo, letališča opredelili kot liminalne prostore, saj predstavljajo vmesni prostor med odhodom in prihodom, v katerem posamezniki niso niti na izhodišču niti na cilju, temveč v tranzitu. Zaradi te prehodnosti se zabrisujejo jasne funkcionalne in simbolne meje prostora, kar omogoča večplastne interpretacije (npr. kot prostor dela, potovanja ali začasnega bivanja) ter spodbuja intenzivnejše čustvene odzive (Huang idr., 2018).

Diel in Lewis (2022) opozarjata, da takšne raziskave pogosto zanemarjajo izrazito komponento srhljivosti in nenavadnosti, ki jo liminalni prostori vzbujajo. Idejo o prehodnosti prostorov sta kasneje povezala s teorijo doline srhljivosti (angl. Uncanney valley) (Mori, 1970). Temeljna predpostavka teorije je, da entitete, ki so zelo podobne človeškim, vendar se od njih subtilno razlikujejo, sprožajo izrazito negativne čustvene izide v opazovalcih.

Diel in Lewis (2022) sta ta princip prenesla na področje prostorske percepcije in predlagala, da liminalni prostori delujejo po podobnem mehanizmu. Gre namreč za prostor, ki je na videz običajen, a vseeno odstopa od pričakovanih vzorcev do te mere, da v opazovalcu vzbudi nelagodje. Takšna odstopanja se lahko kažejo v nenavadnih proporcijah, neustrezni osvetlitvi ali nejasni funkcionalni organizaciji prostora. Avtorja nadalje ugotavljata, da je odnos med zaznavno normalnostjo prostora in njegovo prijetnostjo nelinearen ter sledi U-krivulji. Opredelila sta tri ravni prostorov in odzive opazovalcev nanje. Normalni prostori so videni kot prijetni, rahlo deviantni (liminalni) prostori so videti kot najbolj neprijetni, ekstremno neresnični prostori (prostori, ki ne sledijo realni arhitekturi, fiziki prostora in izgledajo očitno umetni ali nemogoči) pa so spet bolj prijetni, saj so očitno neresnični in ponarejeni. Podobno ugotavlja tudi Mori (2012), ki poudarja, da tako izrazito človeške kot izrazito nečloveške podobe (roboti) sprožajo manj nelagodja kot androidi (humanoidi, ki sicer spominjajo na izgled ljudi, a nekaj na njih ni “pravo” – lahko gre na primer za preširok nasmeh ali premajhne oči), ki so, kakor liminalni prostori, “nekje vmes”.

Raziskava je bila usmerjena v preučevanje doživljanja liminalnih prostorov ter čustvenih odzivov, ki jih vzbujajo s poudarkom na mehanizmih, ki prispevajo k takšnim izkušnjam. Nadalje je bil namen raziskave raziskati izvor fascinacije ljudi z liminalnimi prostori. To zanimanje se najbolj odraža v digitalnem okolju. Na spletnih platformah, kot je Reddit, obstaja veliko skupnosti, namenjenih deljenju slik liminalnih prostorov ter njihovim interpretacijam. Na glasbenih platformah, kot sta Spotify in Youtube so dostopni številni seznami predvajanja, imenovani “Liminal spaces”, ali “Uncanny Valley”, ki vsebujejo glasbo, ki jo zaznamujejo specifične akustične lastnosti, povezane z občutki liminalnosti in srhljivosti. Takšne glasbe pogosto vključujejo počasne tempe, minimalno melodijo, ponavljajoče vzorce in odsotnost jasne strukture. V njih je pogosta tudi uporaba ambientnih zvokov (npr. odmevov ali brnenja), ki še dodatno poglabljajo občutek prostorske nedoločenosti. Razširjenost tovrstnih vsebin odpira vprašanje, zakaj bi liminalni prostori, kljub občutkom neprijetnosti, vzbujali tako izrazito zanimanje in privlačnost.

Z namenom naslavljanja raziskovalnih vprašanj, je bila izvedena kvalitativna raziskava, v katero je bilo vključenih pet liminalnih in dva nevtralna vizualna dražljaja. V raziskavi je sodelovalo 12 udeležencev, starih med 21 in 25 let, od tega 8 žensk.

Pri izboru liminalnih dražljajev so bili upoštevani kriteriji, opredeljeni na podlagi definicije liminalnosti v prostorih, ki sta jo v svoji raziskavi predstavila Diel in Lewis (2022). Dražljaj je veljal za liminalnega, če je upodabljal zaprt ali umetno ustvarjen prostor (npr. hodnik, šola, bazen…), poleg tega pa je bila pri prostoru pomembna tudi umetna osvetlitev in odsotnost ljudi. Na podlagi teh kriterijev so bile izbrane fotografije, ki so bile na spletu označene kot “liminalne”. Fotografije, uporabljene v raziskavi, izvirajo iz platform Google, Pinterest in Reddit. Prva fotografija prikazuje hodnik, druga prostor, podoben dnevni sobi, tretja otroško igralnico, četrta bazen, peta pa je prej opisana fotografija sob iz ozadja.

Slika 3

Igralnica kot prostor liminalnosti

Liminalni dražljaji so vključevali podobe zaprtih ali umetno ustvarjenih prostorov (npr. hodniki, šole, nakupovalna središča, bazeni), za katere so značilni umetna osvetlitev in odsotnost ljudi. Nevtralna dražljaja sta bila izbrana na podlagi odsotnosti ključnih liminalnih značilnosti. Prvi je prikazoval odprt naravni prostor (travnik pod modrim nebom), ki ni vseboval lastnosti umetnega zaprtega prostora, veljala pa je odsotnost ljudi. Drugi nevtralni dražljaj je prikazoval umetno osvetljen zaprt notranji prostor (otroško igralnico), na sliki pa sta bila prisotna tudi dva otroka. Čeprav sta nevtralna dražljaja vsebovala nekatere elemente, ki se lahko pojavijo tudi pri liminalnih prostorih (odsotnost ljudi v naravnem okolju in zaprtost prostora), nista hkrati združevala več ključnih značilnosti liminalnosti, zaradi česar sta služila kot nevtralna pogoja. Udeleženci so bili pozvani, naj si vzamejo nekaj časa in sliko dobro opazujejo. Nato so bili naprošeni, da opišejo svoje doživljanje čim bolj spontano in podrobno. V opisu so se osredotočili na čustvene odzive, splošni vtis prostora in morebitne asociacije. Poleg tega so ocenjevali intenzivnost svojega čustvenega odziva na dražljaje na lestvici od 1 do 5 (1 = zelo šibko, 5 = zelo močno). Odgovori so bili zbrani v obliki prostega besedila, pri čemer so bili spodbujeni daljši zapisi. Odgovori so bili analizirani z metodo tematske analize. Raziskovalno vprašanje, ki ga je raziskava naslavljala, je bilo, kako posamezniki doživljajo liminalne prostore ter kateri dejavniki prispevajo k nastanku teh izkušenj.

Tematska analiza

Tabela 1

Tematska analiza liminalnih prostorov

Glavne teme	Podteme	Primeri
Občutki nelagodja, strahu in srhljivosti	klavstrofobija (“ozek hodnik, “ne morem ven”)pričakovanje nevarnosti (“nekaj bo	“rahlo neprijetno… kot da se je tukaj zgodilo nekaj slabega”

	prišlo”, “nekdo za vogalom”) asociacije na grozljivke/grozljive igriceobčutek, da “nekaj ni prav”	“občutek, da te bo nekaj zgrabilo za nogo” “malo je strašno, ker je tolko vrat in ker je hodnik tako ozek” “ne bi želela biti na tem kraju” “slika me rahlo spominja na prizor iz grozljivke” “vrata na levi me strasijo”
Nostalgija in spomini	otroštvo (hoteli, bazeni, igralnice)specifični kraji (Rožna dolina, Citypark, terme)spomini/nostalgija za dogodke, ki jih oseba ni doživela“spomin” na ameriške TV-šovespomini na sanje iz otroštva	“spominja me na potovanja z družino v otroštvu” “nostalgičen na nekaj, kar sploh ni obstajalo” “bil si tam, pa nikoli več nisi šel” “spominja na hišo iz ameriškega filma/serije” “spominja me na tiste sanje, ki si jih imel kot otrok, ko si delal veliko stvari v neki hiši, potem pa si se zbudil in ugotovil, da to ni bila tvoja hiša”
Odsotnost ljudi (kršitev pričakovanj)	manjka ključni namen prostora / prostor ne služi svojemu namenuprostor deluje zapuščen	“čudno je videti tak kraj brez otrok” “prostor, kjer bi morali biti ljudje” “kakor da oponaša prostor, kjer bi nekdo živel” “občutek imam, da je zapuščen, čeprav ni”
Občutek “vmesnosti” / prehoda	hodniki, stopnice, potiodločanje, izbire (“tri poti”, “kam iti”)čakanje, pričakovanje	“kakor da bi z izbiro poti sprejel odločitev” “pričakovanje, nestrpnost” “zmenjen si spodaj, moraš sam do tja” “osvetljen del na desni me spominja na nek portal. zdi se mi, da je slika skoraj simbolična s temi tremi potmi: vrata na levi, stopnice, vrata na desni.”

		“the choice of three paths: i know i should go left, but it is too dark – so i go towards the light kichen, but end up taking the stairs.”
Senzorična imaginacija	zvoki (“brnenje luči”, “tišina”)vonji (“klor”, “cigareti”)telesni občutki (“zebe”, “mehka tla”)	“cutim kako tla pod preprogo skripajo in vse je nekak vlazno in staro.” “izgleda, kot da je zelo vroče, ali zelo mrzlo, nič vmes” “slišim brnenje flurescentne luči” “čutim kako je vse mastno” “voham cigaretni dim”
Ambivalentnost doživljanja		“Klaustrofobično, ampak varno” “neprijetno ampak nostalgično” “strah me je, a sem zelo radovedna glede tega, kaj se skriva za vogalom”
Zaznava neresničnosti ali umetnosti prostora	prostor ni resničenimitacija	“oponaša sobo” “set za snemanje” “kot eksperiment” “kot da nisi smel biti tam”
Vmeščanje ljudi v prostor	razmišljanje, kje so ljudje, ki jih na sliki nipričakovanje prihoda nekoga	“Slišim ljudi, ki čofotajo” “Pred igralnico stoji utrujena mama” “Slišim otroški smeh” “zanima me, kaj je bilo prej tukaj v tem prostoru. morda pisarne? zanima me, kje so ti ljudje, ki so delali tukaj, kaj sedaj počnejo.”

Tabela 2

Tematska analiza nevtralnih dražljajev

Glavne teme	Podteme	Primeri
Pozitivni občutki in sproščenost	mir, sproščenostveseljesvobodalahkotnost	“vesele občutke, topel, prijazen” “svoboda, dihanje” “mir, vonj po svežem”

Nostalgija	otroštvo (igre, izleti, park)družina“lep spomin”	“orientacijski tek v osnovni šoli” “igranje z bratom” “spomin na dedkov računalnik”
Odprtost	neskončnostodprtost“endless freedom”Prihodnost	“brezsmernost, odprtost” “prihodnost” “ne vidiš konca”
Senzorične asociacije		“vonj trave” “čutim zrak” “gibanje”
Prisotnost ljudi		“bolj veselo zaradi otrok” “vsaj vem da nisem sam”

Opis glavnih tem

Občutki nelagodja, strahu in srhljivosti

Pri vseh liminalnih dražljajih so udeleženci opisovali občutke strahu, nelagodja in nervoze. Pogosto je bilo poudarjanje tega, da je s prostorom nekaj narobe in povezava napačnosti prostora z občutki nelagodja.

Nostalgija in spomini

Kljub prisotnosti negativnih občutkov, je večina dražljajev vzbudila tudi občutke nostalgije in spomine. Nostalgija ni bila opisana kot pozitivna, temveč ambivalentna. Vključevala je namreč prijetne in neprijetne elemente. Udeleženci so pogosto poročali tudi o znanosti prostora, ki ni bila vezana na dejanske spomina, temveč na sanjske spominske podobe.

Odsotnost ljudi (kršitev pričakovanj)

Pomemben vzorec v odgovorih je bila zaznava odsotnosti ljudi v prostorih, kjer je bila pričakovana. Ta zaznava je bila pogosto povezana z občutki neprijetnosti in neizpolnjevanja lastne funkcije s strani prostora.

Občutek “vmesnosti” / prehoda

Udeleženci so prostore pogosto doživljali kot prehodne ali vmesne, namesto kot končne destinacije. V opisih so se pojavljale povezave z odločitvami, portali, čakanjem in pričakovanjem.

Senzorična imaginacija

Udeleženci so pogosto v opise vključevali senzorične predstave, kot so zvoki, vonjave in telesni občutki, ki so jih doživljali ob opazovanju dražljajev. Visoka prisotnost opisov občutkov kaže na močno prisotnost mentalne stimulacije ob ogledu liminalnih dražljajev.

Ambivalentnost doživljanja

Pogosto so se v odgovorih pojavljali na videz nasprotujoči so občutki (na primer hkratno doživljanje strahu in radovednosti ter privlačnosti). Takšna ambivalentnost nakazuje kompleksnost čustvenega odzivanja na liminalne prostore.

Zaznava neresničnosti ali umetnosti prostora

Pogosto so udeleženci pisali tudi o tem, da se prostor ne zdi resničen, ali pa da deluje kot imitacija realnega okolja (npr. Filmski set).

Umeščanje ljudi v prostor

Kljub popolni odsotnosti ljudi na liminalnih dražljajih, so udeleženci pogosto samostojno vključevali ljudi v svoje interpretacije prostorov. Pogosto so se spraševali o tem, kje so ljudje, ki bi morali biti na dražljaju, ali pa si predstavljali, kaj ti odsotni ljudje delajo.

Pomembno je omeniti, da je en od liminalnih dražljajev, za razliko od vseh ostalih, v večini udeležencev vzbudil prijetne občutke. Šlo je za dražljaj, ki je prikazoval prazen bazen. Nekaj udeležencev je sicer omenilo neprijetnost ob pogledu na del slike, ki je temen, večina pa je pisala o prijetnih občutkih in spominih. Dražljaj je tudi edini vseboval svetlobo, ki je v veliki meri posnemala naravno svetlobo. Takšni odzivi so verjetno posledica neustrezne klasifikacije dražljaja kot liminalnega. Nadaljnja analiza je pokazala, da dražljaj ne izpolnjuje vseh ključnih kriterijev liminalnosti, zlasti zaradi prisotnosti naravne svetlobe, zaradi česar ga ni mogoče enoznačno opredeliti kot liminalnega.

Dražljaj izvira iz zbirke slik Dream pools (Sanjski bazeni), ki jo je leta 2020 kot serijo tridimenzionalnih upodobitev objavil ameriški umetnik Jared Pike. Koncept je bil pozneje na internetu poimenovan kot Poolrooms (bazenske sobe) in velja za eno izmed sob iz ozadja. To nakazuje, da je bil dražljaj v internetni kulturi prepoznan kot liminalen. Čeprav Diel in Lewis (2022) med bistvene značilnosti liminalnih prostorov vključujeta tudi občutke nelagodja, srhljivosti in nenavadnosti, rezultati te raziskave nakazujejo možnost, da takšna opredelitev morda ne zajema vseh pojavnih oblik liminalnosti. Udeleženci so lahko dražljaj zaznali kot liminalen zaradi njegove prehodnosti, praznosti ali občutka vmesnosti, ne da bi pri tem nujno doživljali izrazito neprijetnost. To bi lahko kazalo na potrebo po širšem razumevanju liminalnosti, ki bi upoštevalo tudi manj srhljive ali celo nevtralne pojavne oblike liminalnih prostorov.

Opis tem, ki se pojavljajo pri nevtralnih dražljajih

Teme, ki so se pojavile pod nevtralnimi dražljaji so bile bolj pozitivno naravnane. Najizrazitejša tema je bila “pozitivni občutki in sproščenost”. Za razliko od liminalnih dražljajev tu ni bilo prisotnih močnih občutkov grožnje in nemira, temveč občutki svobode, veselja, miru in sproščenosti.

Tudi pri nevtralnih dražljajih se je pojavila nostalgija, vendar je bila vsebinsko in čustveno bolj prijetna in nesrhljiva. Tema odprtosti in širine prostora je bila izrazita pri dražljaju, ki je prikazoval odprt naravni prostor. Udeleženci so ga pogosto opisovali kot brezmejnega in sproščujočega. Kakor pri liminalnih dražljajih, so se tudi v primeru nevtralnih pojavile senzorične asociacije, a so bile v tem primeru manj intenzivne in prisotne. Udeleženci so poročali o vonjanju trave in občutku svežega zraka.

Pri dražljaju, ki je prikazoval otroško igralnico, je veliko udeležencev izpostavljalo prisotnost ljudi. Ta je bila močno povezana z normalnimi zaznavami prostora.

Primerjava liminalnih in nevtralnih dražljajev je pokazala jasno razliko v čustvenem in kognitivnem doživljanju prostora. Liminalni dražljaji so spodbujali neprijetne občutke strahu in napetosti, nevtralni pa miru in pozitivnosti. Občutki so bili pri nevtralnih dražljajih opisani tudi kot manj intenzivni v primerjavi z občutki pri liminalnih prostorih. Nostalgija se je v liminalnih prostorih pojavljala kot delno neprijetna, ambivalentna in sanjska, pri nevtralnih pa bolj enoznačna in vezana na pozitivne spomine. Ključna razlika se je pokazala tudi v vlogi prisotnosti ljudi: pri liminalnih slikah je njihova odsotnost predstavljala osrednji problem,

medtem ko pri nevtralnih ni bila kritična oziroma je prisotnost ljudi izboljšala doživljanje prostora. Liminalni prostori so sprožali več občutkov ujetosti in neprijetnosti, nevtralni pa svobode in zabave. Prav tako so liminalni dražljaji močneje sprožali imaginarne scenarije, vključno z zgodbami in grožnjami, medtem ko so nevtralni ostajali bolj na ravni spominov. Na podlagi teh ugotovitev lahko sklepamo, da sama praznost prostora ne zadostuje za vzpostavitev občutka liminalnosti. Rezultati namreč kažejo, da so prazni naravni prostori lahko doživeti kot prijetni, medtem ko lahko prisotnost ljudi v sicer potencialno liminalnih notranjih prostorih zmanjša ali odpravi občutek nelagodja.

Interpretacija

Pri interpretaciji rezultatov je treba upoštevati, da je bila raziskava izvedena na majhnem in relativno homogenem vzorcu, zato ugotovitev ni mogoče neposredno posploševati na širšo populacijo. Nadaljnje povezave s teoretičnimi izhodišči so zato predvsem interpretativne in predstavljajo možne razlage ugotovljenih vzorcev.

Za razumevanje neprijetnih občutkov, ki jih liminalni prostori povzročajo, se lahko opremo na teorijo prediktivnega procesiranja. Ta predpostavlja, da možgani konstantno generirajo napovedi o prihodnjih zaznavah in nato realnost primerjajo z napovedjo. Razliko med napovedjo in resničnostjo imenujemo napaka napovedi. Kadar okolje ne ustreza našim zaznanim vzorcem (npr. nenavadna svetloba, prazni prostori, ki so po navadi polni…), možgani okolja ne morajo napovedovati stabilno, kar vodi v subjektivni občutek nelagodja ali srhljivosti (Clark, 2013). Liminalnimi prostori so v tem kontekstu posebej učinkoviti sprožilci napake napovedovanja, saj vsebujejo elemente znanega (hoteli, hodniki), a funkcionalno ne delujejo, kakor smo pričakovali, da bodo (ni ljudi, ni aktivnosti…). Ljudje prostorov ne zaznavamo le vizualno, temveč tudi funkcionalno. Prostor je torej predvidljiv, če ustreza svoji pričakovani funkciji, kar se v primeru liminalnih prostorov ne zgodi, kar prispeva k doživljanju nelagodja (Diel in Lewis, 2022). Ugotovitve tematske analize se skladajo z omenjenimi teoretičnimi izhodišči. Udeleženci so pogosto izpostavljali prostorske značilnosti, kot so nenavadne proporcije, neustrezna osvetlitev in nejasna funkcionalnost, kot vire nelagodja. Ti rezultati se ujemajo s trditvijo, da strukturna odstopanja od pričakovanih prostorskih vzorcev verjetno pomembno prispevajo k občutkom srhljivosti ter doživljanju prostorov kot neprijetnih (Diel in Lewis, 2022).

Kljub prisotnosti občutkov nelagodja, so udeleženci številne prostore opisali tudi kot znane in deloma nostalgične. Kaplan in Kaplan (1987) poudarjata, da okolja vplivajo na kognitivno procesiranje in oblikovanje mentalnih zemljevidov, pri čemer bolj shematični, oziroma prepoznavni prostorski vzorci (hoteli, šole, bazeni…) olajšajo razumevanje prostora ter njegovo mentalno reprezentacijo. Nadalje raziskave kažejo, da so prostori pogosto povezani z avtobiografskimi spomini, zlasti, kadar vsebujejo generično ali ponavljajoče se prostorske značilnosti, ki lahko sprožijo občutke prepoznavnosti, spominov in nostalgije (Scannell in Gifford, 2010). Liminalni prostori, uporabljeni v raziskavi, vsebujejo prav tovrstne prepoznavne prostorske značilnosti, kar lahko pojasni pojavljanje spominskih in nostalgičnih občutji. Vendar pa so udeleženci hkrati poročali o ambivalentni izkušnji nostalgije, ki je združevala prijetne in nelagodne vidike doživljanja. Spominske podobe so bile opisane kot sanjske in fragmentirane. Rezultati nakazujejo na to, da lahko prepoznavni prostorski vzorci ob hkratnem kršenju pričakovanj in “pravil” prostorov na eni strani sprožajo občutke

nostalgije in domačnosti ter občutke nelagodja na drugi. Rezultati tako nakazujejo na večznačnost in kompleksnost izkušanja liminalnih prostorov.

Poleg nostalgije so udeleženci poročali tudi o kršitvi pričakovanj, povezani z odsotnostjo ljudi. Diel in Lewis (2022) ugotavljata, da prisotnost ljudi zniža občutek doline srhljivosti, oziroma strahu, ki je povezan z deviantnimi entitetami, v popačenih notranjih javnih prostorih, kar nakazuje na pomembno vlogo socialnih signalov pri zaznavanju prostora. V skladu s teorijo prediktivnega procesiranja (Clark, 2013) posamezniki na podlagi funkcije prostora oblikujejo pričakovanja o prisotnosti ljudi. Kadar ta pričakovanja niso izpolnjena, pride do občutja nelagodja. Udeleženci so pogosto izražali vprašanja o odsotnih osebah, kar nakazuje na zaznano neskladje med pričakovanjem in dejanskim stanjem prostora. Takšna kršitev funkcionalnih pričakovanj (prostor služi ljudem – ljudi pa ni) prispeva k temu, da je prostor viden kot nenormalen in neustrezen (Kaplan in Kaplan, 1987). Kljub odsotnosti ljudi, so udeleženci pogosto spontano vključevali namišljeno prisotnost ljudi v svoje interpretacije prostora, kar verjetno nakazuje na to, da socialni element močno prispeva k občutku varnosti in normalnosti, takšna mentalna rekonstrukcija pa lahko deluje kot način zmanjševanja nelagodja.

Liminalni prostori so pri udeležencih med drugim pogosto vzbujali občutke prehodnosti, nujnosti odločitve in izbire ter zaznave vmesnosti. Ti motivi so bili še posebej prisotni pri dražljajih, ki so vključevali več poti ali smeri (npr. hodnik z dvojimi vrati in enimi stopnicami). Takšne zaznave je možno razumeti v luči raziskave o liminalnosti letališč, kjer so liminalni prostori opredeljeni kot prehodna okolja brez stabilne funkcije ali identitete (Huang, 2018). V tem kontekstu so liminalni prostori doživeti kot vmesna stanja med dvema točkama, kar spodbuja občutek potrebe po izbiri ali nadaljevanju poti. Odsotnost jasne funkcije namreč prispeva k zaznavi prostora kot prehodnega, ne pa kot stabilne destinacije, s čimer implicira nujnost njegovega zapuščanja v smeri bolj jasno opredeljenega prostora.

Podobno kot v ugotovitvah Huanga (2018), so tudi liminalni prostori v tej raziskavi sprožili izrazite čustvene odzive. Ti so se najbolj očitno odražali v prisotnosti senzorične imaginacije. Clark (2013) poudarja, da možgani napovedujejo tudi senzorične izkušnje ob pogledu na dražljaje. Pri liminalnih dražljajih gre praviloma za prostore, ki imajo v vizualni komponenti določene značilnosti (neonske luči, rumeni odtenki), ki lahko vodijo v predvidevanje neprijetnih vonjav, zvokov in občutkov. Poleg tega lahko predvidevamo, da liminalni dražljaji zaradi svojih lastnosti (nepredvidljivost, srhljivost) ustvarjajo kognitivno vrzel v razumevanju, ki povečuje psihološko napetost in radovednost (Loewenstein, 1994) ter vzbuja višjo raven vzburjenja ob njihovem opazovanju. Vse to lahko povečuje njihovo zaznavno pomembnosti in posledično vodi v bolj intenzivno procesiranje (Sutherland in Mather, 2017) in doživljanje močnih senzornih imaginacij.

Poleg senzorične imaginacije so udeleženci poročali tudi o ambivalentnosti dražljajev in prostore opisovali kot hkrati “prijetne in srhljive”. Diel in Lewis (2022) poudarjata, da se občutek doline srhljivosti lahko pojavi kot posledica odstopanja od znanih vzorcev. Liminalni prostori namreč združujejo elemente prepoznavnosti, ki lahko sprožijo pozitivne asociacije in zaznavna neskladja, ki vzbujajo nelagodje.

Takšno dvojnost lahko povežemo tudi z zaznavo nečloveškosti, oziroma umetnosti prostorov na slikah. Izrazite strukturne anomalije lahko vzbudijo občutek neresničnosti in posnemanja

realnosti (Diel in Lewis, 2022). Udeleženci so prostore, ki so se jim zdeli že pretirano neresnični, opisovali kot ponarejene, podobne setom za snemanje filmov in nežive. Možno je, da so določeni dražljaji v raziskavi, pri katerih je bil opis neresničnosti še posebej prisoten, že prišli do zgornje meje doline srhljivosti, oziroma prehajajo v območje očitno neresničnih prostorov. Takšni dražljaji praviloma vzbujajo manj intenzivne občutke nelagodja, saj jih opazovalci ne interpretirajo več kot potencialno resnične in deviantne prostore, temveč kot preprosto neresnične. Neresničnim prostorom pa je “dovoljeno” prekršiti pričakovanja, brez, da bi s tem povzročali pretirano neprijetne občutke (Diel in Lewis, 2022).

Potencialno pozitivno doživljanje liminalnih prostorov, kljub njihovi srhljivosti lahko razložimo z več psihološkimi teorijami. Ena izmed njih je teorija prenosa vzburjenja (Zillman, 1983), ki predpostavlja, da močno fiziološko vzburjenje (npr. strah ali napetost) v varnem kontekstu, kot so simulacije ali fikcija, ne vodi nujno v realne občutke nevarnosti, temveč se lahko preoblikuje v občutke užitka ali vznemirjenja. Takšen fenomen lahko vidimo pri gledanju grozljivk, ki kljub temu, da vzbujajo strah, pritegnejo mnoge gledalce. Podobno trdi tudi teorija benigne kršitve (McGraw in Warren, 2010), ki predpostavlja, da so izkušnje lahko prijetne, kadar gre hkrati za prisotnost kršitve pričakovanj in občutka varnosti. Liminalni prostori lahko v tem teoretskem okvirju delujejo kot »varna grožnja«. Vsebujejo namreč elemente “napačnega” in potencialno strašljivega, a s seboj ne nosijo realne nevarnosti. To omogoča hkratno aktivacijo napetosti in občutka kontrole nad situacijo. Ta kombinacija pojasni, zakaj lahko prostori, ki so videni kot srhljivi in neprijetni vzbujajo občutke, ki so prijetni in vznemirljivi.

Zaključek

Rezultati raziskave kažejo, da liminalni prostori sprožajo specifične in relativno konsistentne vzorce doživljanja, ki jih zaznamujejo občutki strahu, nelagodja, nenavadnosti in ambivalentne nostalgije. V primerjavi z nevtralnimi dražljaji so vzbujali tudi močnejše čustvene odzive in pogostejše reinterpretacije. Ključno vlogo pri razlikah v interpretacijah prostorov ima zaznavna in funkcionalna neskladnost liminalnih prostorov, zlasti odsotnost pričakovane prisotnosti ljudi, kar vodi v kršitev zaznavnih in kognitivnih pričakovanj. Poleg tega rezultati nakazujejo tudi na komponento fascinacije z liminalnimi prostori, saj njihova kombinacija znanosti in odstopanja od pričakovanj ter varnosti in hkratne negotovosti prispeva k njihovi privlačnosti.

Kljub relativno konsistentnim rezultatom, ima raziskava več pomembnih omejitev. Prva je majhen in homogeni vzorec, ki omejuje možnost posploševanja rezultatov. Poleg tega se je klasifikacija dražljajev kot liminalnih izkazala za pretirano subjektivno, kar lahko vpliva na interpretacijo ugotovitev. Uporaba zgolj vizualnih dražljajev prav tako omejuje celostno izkušnjo prostora, saj liminalnost pogosto vključuje tudi zvočne in situacijske dimenzije. V prihodnjih raziskavah bi bilo smiselno vključiti večji in bolj raznolik vzorec, bolj sistematično določiti značilnosti liminalnih prostorov ter uporabiti eksperimentalne pristope in dražljaje, ki bi omogočili manipulacijo posameznih komponent prostora (zvok, osvetlitev, prisotnost ljudi…). Poleg tega bi bilo smiselno v raziskavi nasloviti tudi vlogo individualnih razlik (npr. nagnjenost k imaginaciji) pri opazovanju in interpretiranju liminalnih dražljajev.

Glede na rezultate raziskave se liminalni prostori izkazujejo za zanimiv primer kompleksne psihološke izkušnje, ki presega enoznačne občutke prijetnega in neprijetnega ter odpirajo nove možnosti za raziskovanje zaznavanja prostorov in čustvenih odzivov na liminalne dražljaje.

Viri

Clark, A. (2013). Whatever next? Predictive brains, situated agents, and the future of cognitive science. Behavioral and Brain Sciences, 36(3), 181–204. https://doi.org/10.1017/S0140525X12000477

Diel, A. in Lewis, M. B. (2022). Structural deviations drive an uncanny valley of physical places. Journal of Environmental Psychology, 82, 101844. https://doi.org/10.1016/j.jenvp.2022.101844

Kaplan, R. in Kaplan, S. (1987). The experience of nature: A psychological perspective. Cambridge University Press.

Loewenstein, G. (1994). The psychology of curiosity: A review and reinterpretation.

Psychological Bulletin, 116(1), 75–98. https://doi.org/10.1037/0033-2909.116.1.75

McGraw, A. P. in Warren, C. (2010). Benign violations: Making immoral behavior funny.

Psychological Science, 21(8), 1141–1149. https://doi.org/10.1177/0956797610376073

Mori, M. (2012). The uncanny valley. IEEE Robotics & Automation Magazine, 19(2), 98–100. https://doi.org/10.1109/MRA.2012.2192811

Scannell, L., & Gifford, R. (2010). Defining place attachment: A tripartite organizing framework. Journal of Environmental Psychology, 30(1), 1–10. https://doi.org/10.1016/j.jenvp.2009.09.006

Sutherland, M. R., in Mather, M. (2017). Arousal (but not valence) amplifies the impact of salience. Cognition and Emotion, 32(3), 616–622. https://doi.org/10.1080/02699931.2017.1330189

Turner, V. (1969). Liminality and communitas. V The ritual process: Structure and anti-structure (str. 94–113, 125–130). Aldine.

Van Gennep, A. (1960). The rites of passage. University of Chicago Press. Zillmann, D. (1983). Affect and excitation transfer in communication theory.