SPOLNE NORME SKOZI GENERACIJE: OD TRADICIONALNIH PRIČAKOVANJ DO SODOBNIH TRENDOV

V članku raziskujem, kako so se spolne norme spreminjale skozi generacije in kako vplivajo na posameznike in širšo družbo. Tradicionalne vloge moških kot preskrbovalcev in žensk kot negovalk so se skozi zgodovino prilagajale družbenim, kulturnim in biološkim dejavnikom. Feministična gibanja, izobraževanje in vključevanje žensk na trg dela so spodbujali premike k egalitarnejšim pogledom, a novejše raziskave kažejo na paradoks. Mlajši moški generacije Gen Z pogosteje ohranjajo tradicionalna prepričanja, medtem ko so mlade ženske bolj progresivne. Socialna omrežja dodatno oblikujejo sodobne spolne norme. Spremembe so počasne in zahtevajo aktivno udeležbo in izobraževanje. Premiki pa so ključni za psihološko blagostanje posameznikov in širšo družbeno enakopravnost med spoloma ter trajne spremembe.

UVOD

Družbene norme glede spola so skozi zgodovino predstavljale okvir, ki je določal pričakovano vedenje, vloge in odgovornosti žensk in moških v družbi. Vplivale so na razdelitev dela, dostop do izobraževanja, politično udeležbo in položaj posameznikov v javnem in zasebnem življenju. Tradicionalno so bile spolne vloge jasno definirane. Moški kot (finančni) oskrbovalci in ženske kot negovalke ter skrbnice družine. V 20. in 21. stoletju pa je prišlo do pomembnih sprememb zaradi kulturnih, političnih in ekonomskih premikov, kot so proces industrializacije in širši dostop do izobraževanja. Vpliv pa so imela tudi družbena gibanja, kot so feministična gibanja, ki so opozarjala na neenakost med spoloma in se zavzemala za večjo enakopravnost v družbi. Danes se družbene norme glede spola vedno bolj spreminjajo, vendar se odnos do le teh pogosto razlikuje med generacijami. Starejše generacije so večinoma odraščale v bolj tradicionalnih okoljih, mlajše pa v bolj liberalnih in posledično med njimi prihaja do razlik v tem katere norme prevladujejo. Zakaj sploh spolne norme? Zakaj je pomembno njihovo razumevanje? Ker spreminjanje le teh omogoča doseganje trajnejših sprememb na področju enakosti spolov. Med najpomembnejšimi je izobraževanje, ki spodbuja splošen, zdrav razvoj posameznikov. Sledijo spolne in reproduktivne pravice, ki ženskam omogočajo nadzor nad lastnim telesom in vključevanje na trg dela. Naslednja je ekonomska neodvisnost žensk, ki preko plačanega in neplačanega dela povečuje njihovo avtonomijo. In še nazadnje politična vključenost žensk, saj lahko le tako konkretno zagovarjajo, spreminjajo in se borijo za svoje pravice (Harper idr., 2020). Namen tega članka je raziskati, kako se dojemanje spolnih norm razlikuje med generacijami in kako se družbene norme glede spola spreminjajo v sodobni družbi.

DEFINICIJA IN MEHANIZMI SPOLNIH NORM

Spolne norme so družbena in kulturna pričakovanja ter standardi, ki določajo katera vedenja in načini izražanja veljajo za ustrezne ali sprejemljive za posamezen spol znotraj določene družbe, kulture in skupnosti v določenem časovnem obdobju. Čeprav te norme sčasoma postanejo del splošno sprejete kulture in se jim posamezniki večinoma prilagajajo, niso trdne, temveč se lahko z razvojem družbe spreminjajo (European Institute for Gender Equality [EIGE], n.d.; United Nations Girls’ Education Initiative [UNGEI], 2023). Glede na podatke Beresford Research (2024) si generacije sledijo v naslednjih časovnih okvirjih: povojna generacija zajema ljudi rojene med 1928 in 1945, boomerje I med 1946 in 1954, boomerje II med 1955 in 1964, generacijo X med 1965 in 1980, milenijce oz. generacijo Y med 1981 in 1996 ter generacijo Z med letoma 1997 in 2012.

Teorija socialnih vlog (Eagly idr., 2000) pojasnjuje, da razlike v vedenju moških in žensk ne izvirajo predvsem iz bioloških ali evolucijskih predispozicij, temveč iz družbene delitve dela. Moški in ženske v družbi pogosto zasedajo različne vloge. Moški pogosteje delujejo na področjih kot so politika, vojska ali vodstveni položaji, medtem ko so ženske pogosteje prisotne v negovalnih poklicih. Posamezniki so se tem vlogam postopoma prilagodili, kar je vodilo do razvoja določenih veščin in psiholoških lastnosti, ki so z njimi povezane. Eagly in sodelavci razlikujejo dve ključni dimenziji lastnosti, ki strukturirata spolne stereotipe in vedenjske razlike. Prva je agentnost, ki vključuje lastnosti, kot so dominantnost, asertivnost, neodvisnost in usmerjenost k ciljem, ki je tradicionalno povezana z moškimi vlogami. Druga je komunost ki zajema lastnosti, kot so skrbnost, empatija, toplina in usmerjenost k odnosom in se pogosteje pripisuje ženskam. Te razlike se ohranjajo preko družbenih pričakovanj, nagrajevanja in sankcioniranja ter njihovega ponotranjenja. Diekman in Eagly (2000) sta izpostavili, da ljudje spolne stereotipe razumejo tudi kot spremenljive skozi čas. Ženske so pričakovali kot vse bolj agentne, medtem ko so stereotipe o moških zaznavali kot bolj stabilne. Teorija povezuje spolne razlike tudi z neenakomerno porazdelitvijo statusa in moči, saj so agentne lastnosti pogosteje povezane z visoko statusnimi položaji, ki jih tradicionalno zasedajo moški. Ker so poklici, povezani z ženskimi vlogami, praviloma slabše ekonomsko nagrajeni, imajo ženske večji motiv za vstop v tradicionalno moške poklice kot moški za vstop v tradicionalno ženske. To lahko pomaga pojasniti asimetrično spreminjanje spolnih vlog (England, 2010). Teorija spolnih shem (Bem, 1981) pa pojasnjuje, kako se posamezniki naučijo uskladiti svoje vedenje s kulturnimi definicijami moškosti in ženskosti. Spolna shema deluje kot kognitivna mreža, ki organizira informacije o svetu in omogoča preverjanje lastnega vedenja glede na spol. Posamezniki z močno spolno identiteto hitreje prepoznavajo in sprejemajo lastnosti skladne z njihovo shemo ter spontano kategorizirajo informacije po spolu. V kontekstu te teorije se koncept močne spolne identitete nanaša na visoko stopnjo spolne tipiziranosti, kjer posameznik močno ponotranji kulturne definicije moškosti in ženskosti. Tako je njihov samokoncept  asimiliran v spolno shemo. Posamezniki z močno spolno identiteto izberejo le tiste osebne lastnosti, ki jih njihova kultura povezuje z njihovim spolom in te uporabijo za organizacijo lastnega dojemanja sebe. Taki posamezniki sebe ocenjujejo glede na to, kako dobro ustrezajo spolnim prototipom. To pomeni, da se počutijo boljše o sebi, ko se vedejo v skladu s spolnimi pričakovanji, in slabše, ko od njih odstopajo. Bemova opozarja, da problem niso le stereotipi, temveč da spol sploh predstavlja glavno organizacijsko načelo družbe. Namesto tega predlaga ashematičnost. To je prenehanje uporabe spola kot glavnega merila za vrednotenje ljudi. S tem ashematičnost neposredno izziva in presega tudi zmotna prepričanja o strogi binarnosti spola kot naravnem ali biološko usojenem stanju, saj razbija predstavo o le dveh statičnih, medsebojno izključujočih se spolnih kategorijah. Simbolni interakcionizem (Blumer, 1969; Mead, 1934) poudarja, da se spolne vloge oblikujejo in reproducirajo skozi vsakodnevne družbene interakcije. Posamezniki svoje vedenje in identiteto oblikujejo na podlagi pomenov, ki jih pripisujejo družbenim izkušnjam. Podobno socialni konstruktivizem (Berger in Luckmann, 1966) izpostavlja, da družbene norme nastajajo skozi interakcije, se sčasoma institucionalizirajo in ponotranjijo skozi socializacijo. Spolne vloge tako niso statične ali biološko določene, temveč družbeno konstruirane in se lahko spreminjajo skozi čas in med generacijami.

Stališča do spolnih vlog se oblikujejo skozi socializacijo, ki se začne že v otroštvu in nadaljuje skozi življenje. Pri tem ima pomembno vlogo družina, saj otroci prevzemajo spolno diferencirana pričakovanja in vedenjske vzorce. Otroci staršev z višjo izobrazbo in zaposlenimi materami razvijejo bolj egalitarna stališča, kar kaže na pomen družinskega okolja pri oblikovanju spolnih norm (Bandelj, 2009; Cerbara idr., 2022; Fan in Marini, 2000; Kaymaz idr., 2026; Ozturk idr., 2021). Zucker in Stewart (2007) poudarita, da je časovni okvir v katerem je posameznica doživela feministično gibanje, ključnega pomena za oblikovanje njene identitete in vrednot. Dogodki, ki se zgodijo v otroštvu ali zgodnji odraslosti, oblikujejo temeljne vrednote, medtem ko dogodki v zreli ali pozni odraslosti vplivajo bolj na vedenje kot na identiteto. Šolsko okolje in vrstniki prav tako krepijo spolne norme (Bandelj, 2009; Cerbara in sodelavci, 2022). To počnejo preko pričakovanj, skritih vsebin učnega načrta in socialnega pritiska. Pomembno je, da se zavedamo, da seksizem lahko omejuje otrokov razvoj. Vpliva lahko na izbiro kariere, plačne razlike in vodi k sprejemanju nasilja na podlagi spola v odrasli dobi (Cerbara in sodelavci, 2022). Podobno so tudi Fulcher idr. (2007) ugotovili, da tradicionalna delitev dela med starši vpliva na izbiro kariernih poti otrok. Fantje izbirajo bolj maskuline, ženske pa bolj feminine položaje. Ravno v otroštvu so otroci kognitivno fleksibilni, kar pomeni, da so hkrati tudi ranljivi in z lahkoto vplivani s strani drugih. To moramo upoštevati pri raziskovanju razumevanja spolnih norm in načrtovanju samega šolskega načrta in vzgoje otrok.

Bandelj (2009) je ugotovila, da je v Sloveniji v vrtcu diferenciacija otrok glede na spol prisotna predvsem posredno, preko prikritega kurikuluma, ne pa kot načrtna ali namerna vzgojna praksa. Prikriti kurikulum se nanaša na nenapisana in nenačrtovana delovanja na učence. Tako zajema tudi neverbalne odzive vzgojiteljev ter organizacijo prostora in igrač, ki otrokom nezavedno posredujejo sporočila o tem, kakšno vedenje je primerno za posamezen spol. Čeprav vzgojiteljice s svojim ravnanjem vplivajo na otroke, ta vpliv ni tako izrazit, da bi lahko govorili o bistvenem vplivu na oblikovanje otrokove spolne identitete. Spolno nestereotipno vedenje deklic je družbeno precej bolj sprejeto kot nestereotipno vedenje dečkov. To si lahko razložimo s tem, da se dekliško prevzemanje tradicionalnih moških lastnosti, kot so npr. odločnost, tekmovalnost in zanimanje za tehnologijo, razume kot korak k opolnomočenju in družbenemu napredku. Po drugi strani pa se deško prevzemanje tradicionalno ženskih lastnosti, kot so izkazovanje ranljivosti, čustev in zanimanje za skrbstvene dejavnosti v okviru obstoječih patriarhalnih vrednot še vedno dojema kot šibkost. Zato se deklice pogosteje spodbuja k dejavnostim in vedenju, ki presegajo tradicionalne predstave o ženskih vlogah, medtem ko so pri dečkih pričakovanja bistveno bolj stereotipna. Marcus in sodelavci (2024) so ugotovili, da je pri kurikulumu pomembno redno in globoko razmišljanje o spolnih normah in stereotipih.  Prav tako pozitivne delavnice moškosti (strukturirani programi in skupinski pogovori, ki moškim omogočajo raziskovanje zdrave, neagresivne in podporne oblike moškosti) nudijo prostor za razmislek o lastnih vrednotah ter vrednotah javnih osebnosti (influencerjev, glasbenikov, športnikov). Učenci najbolj cenijo uporabne vsebine (dejstva o spreminjanju telesa, spolnosti, odnosih, načrtovanju prihodnosti, komunikacijskih veščinah), vendar so bolj transformativne spremembe možne z vsebinami, ki obravnavajo spol in moč. Pomembno je, da je gradivo prilagojeno lokalnemu okolju, ne pa zgolj presajeno. Tako npr. učno gradivo razvito v ZDA, ki obravnava spolne stereotipe skozi tamkajšnjo specifične rasne in razredne ločnice, pri slovenskih mladostnikih, ki odraščajo v drugačnem okolju, ne bo imelo enakega učinka. Tako naj gradivo izhaja iz vsakodnevnih izkušenj in domačega okolja. Ključni so tudi učitelji in vključevanje čustev v proces učenja. Osebna transformacija je čustveno obremenjujoča in učitelji morajo biti pozorni na močna čustva, ki se lahko pojavijo. Pri tem ima pomembno vlogo šolska svetovalna služba, ki naj nudi podporo učiteljem pri načrtovanju občutljivih vsebin in je po izvedbi le teh na voljo učencem pri katerih bi se lahko sprožila globlja čustvena stiska ali vrstniški konflikt. Procesi, ki vključujejo čustva, so bolj verjetno trajni kot zgolj kognitivni pristopi (podajanje informacij ali nasvetov). Upor in nezainteresiranost je mogoče zmanjšati s participativnimi dejavnostmi in spoštljivim sodelovanjem. Fantom je potrebno pomagati, da prepoznajo, kako patriarhalne norme negativno vplivajo nanje in na deklice ter ženske. Mešane skupine spodbujajo enakopravne odnose, pomembno pa je tudi, da imajo možnost razprave o občutljivih temah v istospolnih skupinah.

MEDGENERACIJSKI PREMIKI

Stališča do spolnih vlog so razmeroma stabilna, vendar se lahko spreminjajo pod vplivom novih izkušenj, kot so izobraževanje, zaposlitev in družinske spremembe. Fan in Marini (2000) sta ugotovili, da je nadaljevanje izobraževanja pri obeh spolih povezano z egalitarnejšimi stališči, pri ženskah pa je pomembno vlogo imel tudi vstop na trg dela. Nasprotno so zakon in rojstvo otrok spodbujali bolj tradicionalna stališča. Ugotovitve tako kažejo, da so življenjski prehodi in družbeni položaj pomembni dejavniki oblikovanja spolnih norm. Premike v obdobju raziskave (konec 20. stoletja) so spodbudili strukturni in kulturni premiki, kot so večja ekonomska neodvisnost žensk, njihova rastoča vključenost na trg dela ter družbene posledice feminističnega gibanja. Vendar pa je treba poudariti, da so spremembe v stališčih močno povezane s konkretnimi družbenopolitičnimi in zakonodajnimi prelomi, kot je npr. ureditev starševskega dopusta in več reproduktivnih pravic za ženske. Ob tem pa med posameznimi državami seveda obstajajo razlike v dejanskem obstoju teh pravic, v ravni zavedanja posameznikov o tem, katere pravice jim pripadajo, ter v pripravljenosti institucij za njihovo udejanjanje (Donelly idr., 2015; Fan in Marini, 2000). Študija Donnelly in sodelavcev (2015) ugotavlja, da so premiki predvsem posledica splošnega družbenega napredka skozi čas, ki je postopoma vplival na vse generacije, in manj posledica izrazitih generacijskih menjav. Edino pomembnejšo generacijsko izjemo so predstavljale ženske iz generacije boomerjev, ki so v raziskavo že vstopale z izrazito oblikovanimi egalitarnimi stališči. Generaciji X in milenijci so ta trend sicer nadaljevali, vendar brez novih radikalnih prebojev, pri čemer se je hitrost napredovanja stališč pri milenijcih celo nekoliko upočasnila.

Kot že omenjeno, pomembnejši začetek sprememb spolnih norm predstavlja feministično gibanje, ki ga razdelimo v več valov. Prvi val je potekal v 19. in zgodnjem 20. stoletju in se je osredotočal predvsem na neenakosti na političnem in ekonomskem področju med moškimi in ženskami, kot so volilne in pravne pravice, dostop do izobrazbe in pravica do lastništva posestva (Gamble, 2006; Gautam, 2024). Ženske, ki so delovale v okviru britanskega ženskega gibanja konec 18. in v začetku 19. stoletja in so si prizadevale za izboljšanje političnega in socialnega položaja žensk, vključno s pravico do ločitve, pravico do skrbništva nad lastnimi otroki in predvsem za pridobitev volilne pravice, se imenujejo sufražetke. V Sloveniji avtorji časopisnih člankov sufražetkam niso bili naklonjeni.  Kritiko so usmerjali predvsem na njihove nasilne metode (npr. požiganje), vendar so nekateri hkrati priznali vztrajnost in energijo britanskih feministk ter njihov vpliv na širjenje javnega zanimanja za žensko volilno pravico (Pegan, 2025). So pa v Jugoslaviji ženske dobile volilno pravico leta 1942 (Verginella in Selišnik, 2018). Drugi val feminizma (60. in 70. leta 20. stoletja) se je osredotočal na reproduktivne pravice in diskriminacijo na delovnem mestu. Gibanje je zahtevalo enake izobraževalne in zaposlitvene priložnosti, enako plačo, plačani porodniški dopust, pravico do kontracepcije in splava, ustanovitev ustreznih varstvenih ustanov za otroke, enak dostop do političnih in ekonomskih položajev ter varnost žensk in otrok. Za razliko od prvega vala, ki so ga vodile belke iz zahodnega srednjega razreda, so v drugem valu delovale bele in nebele ženske z zahoda pa tudi iz držav v razvoju (Gamble, 2006; Gautam, 2024; Mohajan, 2022). Če to prenesemo v lokalni prostor, je treba poudariti ključni mejnik, ki ga je predstavljala Ustava SFRJ iz leta 1974, ki je zapisala človekovo pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Ta ustavna pravica je ženskam prinesla avtonomijo nad lastnim telesom in ključno vplivala na njihovo reproduktivno dejavnost (Jogan, 2013). Tretji val (90. leta 20. stoletja in začetek 21. stoletja) se je osredotočal na prepletanje spola z raso, socialnim razredom in spolnostjo. Pogosto ga imenujejo tudi “power feminizem”. Tretji val poudarja idejo univerzalnega ženstva in se preosredotoča iz skupnih ciljev na individualne pravice. Podpira reproduktivne pravice, bori se proti spolnemu nasilju in spolnemu nadlegovanju na delovnem mestu in nepravičnim politikam porodniškega dopusta (Gamble, 2006; Gautam, 2024; Mohajan, 2022). Ob koncu devetdesetih je bil v Sloveniji študij spolov sprejet na družboslovne in humanistične programe Univerze v Ljubljani. Leta 1997 je začel delovati interdisciplinarni doktorski program Ženske študije in feministična teorija na Filozofski fakulteti (Verginella in Selišnik, 2018). Četrti in sodobni val pa se osredotoča na gibanja proti zlorabi, avtonomijo nad telesom in poteka predvsem v obliki digitalnega aktivizma (Gamble, 2006; Gautam, 2024; Mohajan, 2022). Npr. gibanje #MeToo, ki je bilo ustanovljeno z namenom prepoznati izkušnje spolnega nasilja in nadlegovanja, predvsem med ženskami iz manjšinskih skupnosti v socialno šibkejših skupnostih. Gibanje spodbuja ženske, da spregovorijo o izkušnjah spolnega nadlegovanja in zlorab ter si prizadeva za odgovornost storilcev in preživelim nudi podporo (Murphy, 2019).

Fan in Marini (2000) sta na podlagi naraščajoče izobrazbe in zaposlenosti žensk pričakovali nadaljevanje trenda k egalitarizmu, vendar novejše raziskave kažejo, da ta napoved ni več samoumevna. Novejše longitudinalne študije namreč opozarjajo, da linearna pot proti egalitarizmu po letu 2000 ni več samoumevna. Raziskovalci ugotavljajo, da se je napredek v stališčih v nekaterih zahodnih družbah upočasnil ali celo stagniral (Cotter idr., 2011). Ob tem se odpira vprašanje, kako sploh razumeti pojem napredka v stališčih. Knight in Brinton (2017) opozarjata, da egalitarizem ni enoten, temveč se lahko izraža na različne načine, zato družbene spremembe niso nujno enosmerne. Novejše raziskave kažejo tudi na naraščajočo polarizacijo spolnih stališč, pri čemer so bolj egalitarna stališča pogostejša med levo usmerjenimi posamezniki, medtem ko so desno usmerjeni bolj naklonjeni tradicionalnim spolnim vlogam (Bartolome Peral idr., 2024). Sodobni trendi kažejo na paradoks. Močno podpiranje žensk v poslovnem svetu, a hkrati (zlasti med mlajšimi moškimi in določenimi skupinami) ponovno narašča prepričanje, da bi moral biti moški glava družine. Milenijci podpirajo matere, ki delajo, vendar hkrati nekateri zagovarjajo tradicionalno avtoriteto moških v družini. Moderno okolje spodbuja delovne ženske, a ohranja manj egalitarna pričakovanja doma. Tako je odziv na feminizem ambivalenten. Mnoge ženske sprejemajo nekatere feministične principe, druge pa zavračajo (Donnelly idr., 2015). To bi lahko pojasnili z zavračanjem oznake feminizem ali pa z egalitarnim esencializmom. Pri slednjem se podpira pravica ženske do izbire, a se hkrati ohranjajo tradicionalna prepričanja o moči znotraj zakona (Cotter idr., 2011). Pew Research Center (2019) je v ZDA sicer ugotovil, da kljub razlikam v nekaterih pogledih vse generacije pogosto večinsko podpirajo idejo, da bi morali moški in ženske deliti družinske in poklicne obveznosti. To kaže na določeno kontinuiteto egalitarnih norm skozi generacije, čeprav z razlikami glede intenzivnosti in perspektive. Vendar študije agencije Ipsos (2024, 2025, 2026), ki so bile izvedene v več državah, kot so Argentina, Avstralija, Belgija, Kanada, Francija, Nemčija, Velika Britanija, Japonska, Južna Koreja, Združene države Amerike in številne druge, prinaša presenetljive ugotovitve, ki izpodbijajo splošno prepričanje, da so mlajše generacije vseskozi bolj progresivne od starejših.  Posebej izstopajo mladi moški, pri katerih se pojavljajo prepričanja, da je promocija enakosti spolov šla predaleč, da ženske ne bi smele biti preveč neodvisne in da mora moški ohranjati tradicionalno vlogo v družini. Hkrati pa mladi pogosto podpirajo enakost na drugih področjih, kar kaže na ambivalenten odnos do feminizma in na soobstoj egalitarnih ter tradicionalnih norm. Podobno raziskava Ozturka in sodelavcev v Turčiji (2021) kaže, da najstarejše udeleženke (babice) na mnogih področjih celo bolj egalitarne kot najmlajše (študentke), ki so pokazale bolj tradicionalna stališča, kot npr. da je v družini glavni moški, da so poklici moških in žensk različni in da če ima moški dovolj denarja, ženska ne sme delati. Kaymaz idr. (2026) so v analizi intervjujev opredelili tri glavne teme, ki kažejo na to kako ženske utrjujejo in se upirajo privzetim spolnim normam: vloge, avtoriteta in prehod (medgeneracijski prenos). Tradicionalne vloge, pri katerih ženske prevzemajo skrb za gospodinjstvo in otroke, moški pa finančno vzdrževanje in odločanje, se pogosto prenašajo iz izvornih družin v naslednjo generacijo, vendar jih nekatere ženske tudi izzivajo in prilagajajo, npr. moževo aktivno sodelovanje pri skrbi za otroke. Ti primeri nakazujejo postopne premike v smeri bolj enakopravnih družinskih praks, zlasti v urbanih in bolj izobraženih okoljih. Tema avtoritete je poudarila, da čeprav so moški pogosto predstavljeni kot formalne avtoritete, imajo ženske pomemben neformalni vpliv pri vodenju gospodinjstva. Tema prehod ali medgeneracijski prenos pa je pokazala, da se tradicionalne spolne sheme prenašajo iz generacije v generacijo (verižni prenos), a jih je možno tudi izzvati in prilagoditi (prekinitev verige), zlasti ob višji izobrazbi, finančni neodvisnosti in praktičnih prilagoditvah vlog zaradi vsakdanjih življenjskih potreb. Omejeni viri in strukturalne ovire pa zmanjšujejo to možnost. Pomembno vlogo izobrazbe pri spremembi spolnih norm je izpostavila tudi Marcus (2018). Izobrazba, kot eden izmed najpomembnejših vidikov spremembe spolnih norm in posledično pot do spolne enakosti k spremembam pripomore s tem, da razvija samozavest in komunikacijske veščine žensk, ki jim skozi življenje omogočijo, da izrazijo svoje ideje. Tudi izpostavljenost novim idejam preko šolskega načrta je pomembna, saj spodbudi posameznike, da prevrednotijo tradicijo. Šole s tako moškimi kot ženskami učenci zmanjšujejo spolne stereotipe, saj lahko fantje neposredno vidijo uspeh ženskih sošolk. Pripomorejo pa tudi k dojemanju ženskih učiteljic kot vzornic in predstavo, da je z izobrazbo možnih več kariernih poti. Izobrazba omogoča tudi normalizacijo obiskovanja šole, kar povzroči spremenjeno dojemanje žensk v javnem prostoru.

Dejavniki, ki vplivajo na odklanjanje tradicionalnih spolnih vlog pri generaciji Z so družina, mediji in odraščanje v času hitrih tehnoloških, družbenih in gospodarskih sprememb. Posledice vključujejo normalizacijo netradicionalnih gospodinjstev, kjer ni stalne vloge moškega kot prejemnika dohodka ali ženske kot skrbnice doma. Udeleženci raziskave so izrazili, da bi morali biti partnerji prilagodljivi glede vlog, odvisno od okoliščin in osebnih preferenc. Še dva dejavnika sta povečanje spolne homogenosti (vključevanja oseb, ki ne spadajo v tradicionalno binarno delitev spolov, kot so nebinarne in trans spolne osebe) in liberalizacijo telesne avtonomije žensk. Slednje se nanaša na to, da generacija Z podpira pravico žensk do odločanja o lastnem telesu in življenju, vključno z možnostjo, da ne želijo otrok. Tako moški kot ženske iz te generacije odklanjajo tradicionalne patriarhalne norme in podpirajo feministične ideje. To vključuje tudi pojav večjega števila očetov, ki ostajajo doma, kar zmanjšuje stereotipno povezavo materinstva z ženskami (Fazloon in Usman, 2024). V Sloveniji Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkihdoloča, da ima oče pravico do 15 koledarskih dni neprenosljivega očetovskega dopusta, kjer država krije 100 % nadomestilo plače (Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih [ZSDP-1], 2014). Leta 2023 je ta dopust izkoristilo skoraj 97% očetov (Švab in Humer, 2026). Študija iz leta 2015 (Švab in Humer, 2026) je ugotovila, da očetje na menedžerskih mestih zaradi kariernih pričakovanj težje usklajujejo družinske obveznosti, medtem ko imajo tisti v prekarnih zaposlitvah težave s prilagodljivostjo dopusta. Študija iz leta 2020 pa je pokazala največje premike k vključenemu očetovstvu, kjer očetje bolj aktivno sodelujejo pri vsakodnevnih opravilih in negi. V tej študiji so očetje poročali o bolj razumevajočem odnosu delodajalcev do bolniških odsotnosti zaradi otrok in o zavestnih odločitvah za spremembo službe ali zmanjšanje delovnih ur zaradi družin (Švab in Humer, 2026).

PSIHOLOŠKE POSLEDICE SPOLNIH NORM

Spolne norme pomembno vplivajo na psihološko dobro počutje, pri čemer so egalitarnejša stališča pogosto povezana z ugodnejšimi psihološkimi izidi. Pervaiz in Malik (2021) sta ugotovila, da mladi odrasli stari med 20 in 35 let in posamezniki z višjo izobrazbo razvijajo liberalnejše spolne vloge in dosegajo višje psihološko dobro počutje (PWB-psychological wellbeing) v primerjavi s srednjimi in starejšimi odraslimi ter tistimi z nižjo izobrazbo, ki ohranjajo tradicionalne spolne vloge. Ženske so imele bolj liberalne spolne vloge in višje PWB kot moški, predvsem na področjih avtonomije, osebne rasti, pozitivnih odnosov, smisla v življenju in samosprejemanja. Starejše generacije so imele nižje rezultate, kar je deloma posledica večje odvisnosti od otrok pri vsakodnevni oskrbi in zdravju. Rezultati poudarjajo pozitiven vpliv liberalizacije spolnih vlog in izobraževanja na psihološko dobro počutje posameznikov, še posebej pri ženskah.

Nasprotno lahko tradicionalne spolne norme negativno vplivajo predvsem na ženske. Bassoli (2025) je v raziskavi, ki zajema osem evropskih držav, ugotovila, da tradicionalne družinske norme povečujejo depresijo pri ženskah, medtem ko pri moških tak učinek ni opažen. Pričakovanje, da mora ženska prevzemati predvsem skrb za otroke in gospodinjstvo, lahko povzroča konflikt med družbenimi pričakovanji in poklicnimi ambicijami ter s tem več stresa, nezadovoljstva in depresivnih simptomov. To se povezuje tudi s konceptom dvojne izmene (Hochschild in Machung, 2012). To pomeni, da ženske po končani prvi (plačani) izmeni v službi pridejo domov na drugo (neplačano) izmeno, kar pomeni, da v povprečju delajo bistveno več ur na teden kot njihovi možje. Hochschild loči tri ideologije spolov: egalitarna, kjer si oba partnerja želita enakovredno deliti odgovornosti tako v službi kot doma; tradicionalna, kjer se moški identificira z vlogo hranilca družine, ženska pa z vlogo gospodinje in matere, tudi če je zaposlena; in prehodna, kjer ženska želi kariero, a še vedno sprejema glavno odgovornost za dom, medtem ko moški svojo kariero postavlja na prvo mesto in pri gospodinjstvu le pomaga. Pari pogosto razvijejo strategije spolov, s katerimi poskušajo uskladiti svoje ideale z realnostjo. Ko pride do konfliktov, ustvarijo družinske mite, npr. mit o razdelitvi zgoraj-spodaj, kjer ženska pospravlja hišo, moški pa skrbi za garažo in psa, da bi ohranila privid enakopravnosti. Jogan (2013) je ugotovila, da so v Sloveniji ženske leta 2003 v povprečju porabile 21,79 ur tedensko za gospodinjsko delo, moški pa le 7,93 ure. Leta 2012 pa je 33 % žensk porabilo več kot 26 ur tedensko, medtem ko je 68,9 % moških porabilo uro ali manj na dan. Kljub temu polovica moških (50,9 %) priznava, da bi morali opravljati več gospodinjskega dela.

Spolne norme vplivajo tudi na kakovost partnerskih odnosov. Botkin idr. (2000) so pokazali, da se je delitev družinskih vlog skozi čas premaknila v bolj egalitarno smer, vendar so se pojavili tudi nasprotni trendi. Mickelson idr. (2006) so ugotovili, da čustvena in instrumentalna podpora partnerja napovedujeta zakonsko zadovoljstvo in manj konfliktov, vendar se njun učinek razlikuje glede na spol in stališča do spolnih vlog. Stališča o spolnih vlogah tako sama po sebi ne določajo, kako si partnerja dejansko nudita podporo ali kako delujeta v zakonu (Mickelson idr., 2006).

ZAKLJUČEK

Pregled literature kaže, da so spolne norme rezultat kompleksnega prepletanja družbenih, kulturnih in bioloških dejavnikov ter se skozi čas nenehno preoblikujejo. Raziskave ugotavljajo, da je v zadnjih desetletjih prišlo do premika k bolj egalitarnim pogledom na spolne vloge, predvsem zaradi dostopnejše izobrazbe, vključitev žensk na trg dela in vpliva družbenih gibanj, ki opozarjajo na neenakost med spoloma. Pomembno vlogo ima tudi proces socializacije, ki že v otroštvu oblikuje predstave posameznikov o vedenju sprejemljivem za določen spol in vpliva na medgeneracijski prenos spolnih norm. Generacijske razlike obstajajo, a niso edini dejavnik. Pomembno bi bilo upoštevati tudi kulturni vpliv, saj se kulture med seboj razlikujejo, zato ugotovitev pridobljenih iz enega kulturnega okolja ne moremo direktno posplošiti na vsa kulturna okolja. Upoštevati moramo zgodovino posamezne države, vpliv religije in stopnjo enakopravnosti med spoloma. Na splošno bi lahko zaključili, da se spolne norme iz generacije v generacijo premikajo v smer večje enakopravnosti, vendar je v zadnjih nekaj letih prišlo do preobrata predvsem med Gen Z generacijo. Pri tem moramo kritično ovrednotiti predvsem nove vsebine in trende, ki se pojavljajo na socialnih omrežjih, ki bi lahko brez nadzora ponovno spremenili družbo k bolj tradicionalnemu dojemanju spolnih norm. Analize trendov na TikToku, kot sta #StayAtHomeGirlfriend in Tradwife, razkrivajo preoblačenje tradicionalnih norm v moderno, z videzom opolnomočenja prevlečeno embalažo (Tirocchi in Taddeo, 2024). Ženske te življenjske sloge predstavljajo kot individualno izbiro, usmerjeno v samooskrbo in zavračanje klasične kariere. Hkrati se normalizira skrb za telo in videz kot delo, saj je telo predstavljeno kot projekt, ki ga je treba izboljševati, vzdrževati in uporabljati kot del identitete ter privlačnosti. Raziskava prav tako ugotavlja spremembe v odnosu do dela. Tradicionalni feministični ideal kariere kot emancipacije je pogosto postavljen pod vprašaj, pri čemer se življenje brez klasične zaposlitve lahko dojema kot legitimna in zaželena izbira, če je omogočena s partnerjevo podporo.  Vendar avtorici Sykes (2025) ter Scott in Day (2025) opozarjata na iluzijo osvoboditve. Gre za novo obliko dvojne izmene, kjer ženske poleg neplačanega gospodinjskega dela opravljajo še estetsko delo vplivnic. Romantizacija domače podrejenosti in potrošništva (npr. pri trendu »I’m Just a Girl«) v resnici utrjuje toge spolne binarne sisteme ter prikriva razredne privilegije takšnega izbiranja. Kljub temu uporabniki zaradi učinka tretje osebe pogosto verjamejo, da so sami imuni na algoritmični vpliv teh vsebin (Garnika Iñigo, 2024). Na drugi strani algoritmi družbenih omrežij moškim občinstvom posredujejo primere radikaliziranega digitalnega patriarhata. Vplivniki, kot je Andrew Tate, promovirajo hegemonsko moškost, utemeljeno na nadvladi, bogastvu, agresiji in objektivizaciji žensk, s čimer prek digitalnih kanalov utrjujejo tradicionalne hierarhije moči (Love idr., 2025). Kljub navzočnosti regresivnih trendov pa družbena omrežja omogočajo tudi hitre progresivne premike. Že po pojavu gibanja #MeToo se je na omrežjih, kot je X, uveljavil manj stereotipen jezik (Moricz, 2019). Primer dobre prakse predstavlja tudi slovensko-evropska državljanska pobuda »My Voice, My Choice« (2024), ki je prek digitalnih platform (Instagram, TikTok, X, Facebook) uspešno mobilizirala javnost za zagotovitev varnega in brezplačnega dostopa do splava v EU kot osnovne zdravstvene in telesne avtonomije (Peklaj, 2026; Schmitz, 2025). Digitalna omrežja tako delujejo kot dvorezen meč. Hkrati kot prostor obujanja tradicionalnih stereotipov in kot ključno orodje za boj za enakopravnost. Več fokusa bi moralo biti na vsebinah, ki jih mladi spremljajo na socialnih omrežjih in potrebno bi bilo razmisliti o ukrepih, ki se ponekod že pojavljajo-prepoved socialnih omrežij za otroke. Pogosto bi si želeli hitrejših in bolj drastičnih sprememb, a je pomembno, da se zavedamo, da to pogosto ni mogoče. Kot je rekla Beard (2017, str. 8): »When it comes to silencing women, western culture has had thousands of years of practice.« Tako spremembe spolnih norm pomenijo spremembo tisočletja obstoječih struktur, zatorej je potrebno za njihovo (radikalno) predrugačitev, ki se ne more zgoditi ”iz danes na jutri”, vložiti veliko širšega družbenega angažmaja. A če že vsaka ženska pri sebi pogleda možnosti, ki jih ima danes in možnosti, ki jih je imela njena mati ali stari starši bi verjetno opazila razliko. Zato je pomembno, da nadaljujemo in nadgrajujemo spremembe v našem vsakdanu, saj vsak glas in vsak upor proti obstoječi strukturi pa naj bo še tako majhen, šteje.

VIRI IN LITERATURA

Bandelj, A. (2009). Prikriti kurikulum in (ne)diferenciacija otrok po spolu [Diplomsko delo],   Univerza na Primorskem.

Bartolomé Peral, E., Silvestre, M., Kamatayeva, A. in Voicu, B. (2024). Value change regarding gender roles and backlash in Europe: Is gender a new polarization element? International Journal of Communication, 18, 3347–3367.

Bassoli, E. (2025). How gender norms shape the health of women and men? Social Science & Medicine, 383. https://doi.org/10.1016/j.socscimed.2025.118479

Beard, M. (2017). Women & Power A manifesto. Profile Books Ltd.

Bem, S. L. (1981). Gender schema theory: A cognitive account of sex typing. Psychological Review, 88(4), 354–364. https://doi.org/10.1037/0033-295X.88.4.354

Beresford Research (2024). Age Range by Generation. https://www.beresfordresearch.com/age-range-by-generation/

Berger, P. L. in Luckmann, T. (1966). The social construction of reality: A treatise in the sociology of knowledge. Penguin Books.

Blumer, H. (1969). Symbolic interactionism: Perspective and method. Prentice Hall.

Botkin, D. R., O’Neal Weeks, M. in Morris, J. E. (2000). Changing marriage role expectations: 1961–1996. Sex Roles, 42(9-10), 933–942. https://doi.org/10.1023/A:1007006702410

Bourdieu, P. (1984) Distinction: a social critique of the judgement of taste. Harvard University Press.

Bourdieu, P. (1990). Structures, habitus, practices. V P. Bourdieu (ur.), The logic of practice. Stanford, (str. 52-65). Stanford University Press.

Cerbara, L., Ciancimino, G. in Tintori, A. (2022). Are we still a sexist society? Primary socialisation and adherence to gender roles in childhood. International Journal of Environmental Research and Public Health, 19(6). https://doi.org/10.3390/ijerph19063408

Cotter D., Hermsen J. M. in Vanneman R. (2011). The end of the gender revolution? Gender role attitudes from 1977 to 2008. American Journal of Sociology,117(1), 259–289. https://doi.org/10.1086/658853

Diekman, A. B. in Eagly, A. H. (2000). Stereotypes as dynamic constructs: Women and men of the past, present, and future. Personality and Social Psychology Bulletin, 26(10), 1171–1188. https://doi.org/10.1177/0146167200262001

Donnelly, K., Twenge, J. M. in Carter, N. T. (2015).  Attitudes toward women’s work and family roles in the United States, 1976-2013. Psychology of Women Quarterly, 40(1), 41-54. https://doi.org/10.1177/0361684315590774

Eagly, A. H., Wood, W. in Diekman, A. B. (2000). Social role theory of sex differences and similarities: A current appraisal. V T. Eckes in H. M. Trautner (ur.), The developmental social psychology of gender (str. 123–174). Lawrence Erlbaum Associates Publishers.

England, P. (2010). The gender revolution: Uneven and stalled. Gender & Society, 24(2), 149–166. https://doi.org/10.1177/0891243210361475

European Institute for Gender Equality. (n.d.). Gender norms. Glossary & Thesaurus. Pridobljeno 4. marca 2026 s https://eige.europa.eu/publications-resources/thesaurus/terms/1288?language_content_entity=en

Fan, P.L. in Marini, M. M. (2000). Influences on Gender-Role Attitudes during the Transition to Adulthood. Social Science Research 29(2), 258-283. https:// 10.1006/ssre.1999.0669

Fazloon, S. in Usman, H. (2024). Exploring the factors behind the rejection of traditional gender roles: A preliminary study amongst Gen Zers. APJFES, 3(2), 45–58. https://doi.org/10.58946/apjfes-3.2.P4

Fulcher, M., Sutfin, E. L. in Patterson, C. J. (2007). Individual differences in gender development: Associations with parental sexual orientation, attitudes, and division of labor. Sex Roles, 58(5–6), 330–341. https://doi.org/10.1007/s11199-007-9348-4

Gamble, S. (2006). Feminism and postfeminism. Routledge.

Garnika Iñigo, A. (2024). Portrayal and perception of gender norms in social media: Analysis of the “I’m just a girl” TikTok trend [Master’s thesis], Malmö University. https://urn.kb.se/resolve?urn=urn:nbn:se:mau:diva-69882

Gautam, P. (2024). Evolving Gender Roles from Traditional Norms to Modern Realities: Towards a More Inclusive Approach. International Journal of Law Management & Humanities, 7(5), 2204-2213. https://doij.org/10.10000/IJLMH.118489

Harper, C., Marcus, R., George, R., D’Angelo, M.S. in Samman, E. (2020). Gender, power and progress: how norms change. ALIGN.

Hochschild, A., in Machung, A. (2012). The Second Shift: Working Families and the Revolution at Home. Penguin.

Ipsos. (2024). International Women’s Day 2024.  https://www.ipsos.com/sites/default/files/ct/news/documents/2024-03/International-Womens-day-2024-report.pdf

Ipsos. (2025). International Women’s Day 2025. https://www.kcl.ac.uk/giwl/assets/iwd-2025-survey.pdf

Ipsos. (2026). International Women’s Day 2026. https://www.kcl.ac.uk/assets/news/iwd-2026-global-charts-final.pdf

Jogan, M. (2013). Družbena (ne)enakost spolov v slovenski postsocialistični zavesti. Teorija in praksa, 50(1), 5–38.

Kaymaz, Ç., Bozkurt Yükçü, Ş., İzoğlu Tok, A. in Çopur, Z. (2026). Inherited expectations, new realities: The changing gender roles of millennial mothers. Current Psychology, 45(309). https://doi.org/10.1007/s12144-025-08602-4

Knight, C. R. in Brinton, M. C. (2017). One egalitarianism or several? Two decades of gender-role attitude change in Europe. American Journal of Sociology, 122(5), 1485–1532. https://doi.org/10.1086/689814

Love, T. P., Prskalo, E. in Moloney, M. E. (2025). Hatespeech or Tatespeech? Andrew Tate and the rise of the radical misogynist. New Media & Society, 0(0). https://doi.org/10.1177/14614448251374158

Marcus, R. (2018). ALIGN Guide: Education and gender norms. ALIGN.

Marcus, R., D’Angelo, S. in Michalko, J. (2024). Nurturing gender-equitable masculinities: lessons for transforming norms through education systems. ALIGN.

Mead, G. H. (1934). Mind, Self, and society from the standpoint of a social behaviorist. University of Chicago Press.

Mickelson, K. D., Claffey, S. T. in Williams, S. L. (2006). The moderating role of gender and gender role attitudes on the link between spousal support and marital quality. Sex Roles, 55(1–2), 73–82. https://doi.org/10.1007/s11199-006-9061-8

Mohajan, H. K. (2022). Four waves of feminism: A blessing for global humanity. Studies in Social Science & Humanities, 1(2), 1–8.

Moricz, S. (2019). Using artificial intelligence to recapture norms: Did #MeToo change gender norms in Sweden?. Lund University. https://arxiv.org/abs/1903.00690

Murphy, M. (2019). Introduction to “#MeToo Movement”. Journal of Feminist Family Therapy, 31(2–3), 63–65. https://doi.org/10.1080/08952833.2019.1637088

Ozturk, C., Akman, O., Bektas, M. in Yildirim, D. (2021). Attitudes of three generations of women toward gender roles. Perspectives in Psychiatric Care. 57(4). 10.1111/ppc.12776

Pegan, V. (2025). Pregled delovanja sufražetk [Diplomsko delo], Univerza v Ljubljani.

Peklaj, K. (2026). Medijska percepcija pokreta My Voice, My Choice u Sloveniji i Hrvatskoj [Diplomsko delo], Univerza v Ljubljani.

Pervaiz, Z. in Malik, S. (2021). Gender roles and Psychological Wellbeing: Difference in Contemporary Groups. Pakistan Social Sciences Review, 5(2), 1–14. http://doi.org/10.35484/pssr.2021(5-II)01

Pew Research Center. (2019). Generation Z looks a lot like Millennials on key social and political issues.

Schmitz, I. (2025). My voice, my choice: A unique European citizen’s initiative to make safe abortion accessible for all women within the European Union. ReproSex: International Journal on Sexual and Reproductive Health, 1(2), 244–251. https://doi.org/10.4038/rsijsrh.v1i2.25

Scott, K. in Day, L. (2025). TikTok tradwives: Femininity, reproduction, and social media. Gender and Education.  https://doi.org/10.1080/09540253.2025.2546050

Sykes, I. (2025). From ‘girlboss’ to #stayathomegirlfriend: The romanticisation of domestic labour on TikTok. European Journal of Cultural Studies, 28(3), 830–848. https://doi.org/10.1177/13675494241285643

Švab, A. in Humer, Ž. (2026). Between supportive and involved fatherhood in Slovenia. Social Inclusion, 14(10859), 1–23. https://doi.org/10.17645/si.10859

Tirocchi, S. in Taddeo, G. (2024). Unveiling informal learning of gender roles on TikTok: The #StayAtHomeGirlfriends phenomenon. International Communication Gazette, 86(5), 399–419. https://doi.org/10.1177/17480485241259836

United Nations Girls’ Education Initiative. (2023). Gender norms. Gender Transformative Education Glossary. https://www.ungei.org/gender-transformative-education-glossary/gender/gender-norms

Verginella, M. in Selišnik, I. (2018). Vidnost in nevidnost žensk: Zgodovina žensk in študije spolov v Sloveniji. Javnost: The Public, 25(Suppl. 1), 1–17. https://doi.org/10.1080/13183222.2018.1554308

Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1). (2014). Uradni list Republike Slovenije, št. 26/14 s spremembami. https://pisrs.si

Zucker, A. N. in Stewart, A. J. (2007). Growing Up and Growing Older: Feminism as a Context for Women’s Lives. Psychology of Women Quarterly, 31(2), 137–145. https://doi.org/10.1111/j.1471-6402.2007.00347.x