Vesoljska psihologija: majhen korak za psihologa, velik korak za psihologijo

Verjeli ali ne, je človeka na luno ob fiziki spravila tudi psihologija. Interdisciplinarno področje vesoljske psihologije preučuje psihološko delovanje človeka v ekstremnih razmerah vesolja in razvija aplikativne intervencije za ohranjanje njegove delovne učinkovitosti in duševnega zdravja. Ta članek oriše slednje področje tako iz zgodovinskega, metodološkega kot aktualnega vidika. Najprej predstavi razvoj vesoljske psihologije od zgodnjih selekcijskih postopkov za kozmo- in astronavte do novodobnih študij dolgotrajnih misij na vesoljskih postajah in priprav na večletne polete na Mars. Nadalje so predstavljeni glavni kvantitativni in kvalitativni metodološki pristopi področja, sledi pa jim predstavitev svojevrstnih stresorjev, s katerimi se soočajo astronavti, kot so izolacija, zaprtost, mikrogravitacija in medosebna dinamika v majhnih posadkah. Nazadnje članek oriše tudi nekatere izzive in intervencije za duševno zdravje astronavtov, tako pred, med in po misijah. Ker je vesoljska psihologija v slovenskem prostoru novo področje, članek služi kot kratek, a pregleden spoznavni polet znotraj osončja psihologije.

Uvod

Vesoljska psihologija je interdisciplinarno področje, ki uporablja psihološke pristope pri reševanju problematik delovanja človeka v vesolju (APA Dictionary of Psychology, 2018). Te problematike zajemajo tako tiste, s katerimi se psihologija ukvarja na trdnih tleh, kot tiste, ki se na svojevrsten način pojavljajo v ekstremnih pogojih nad oblaki. Vesoljska psihologija je hkrati teoretična in aplikativna, saj znanstveno preučuje psihološko stanje astronavtov in obenem ponuja praktične rešitve za prepoznane situacije. Razvoj vesoljske psihologije je tesno povezan s človekovim obiskovanjem vesolja, v zadnjem času zlasti z vzpostavitvijo vesoljskih postaj, kjer astronavti preživljajo daljša obdobja, in s prizadevanji po poletu človeka na Mars, ki bi bil ne le inženirsko, temveč tudi psihološko zelo zahteven. Prav tako pojavljanje komercialnih ponudb vesoljskega turizma odpira nova vprašanja o počutju človeka v vesolju in aktualizira področje vesoljske psihologije. Namen tega članka je orisati to področje, ki je v slovenskem prostoru novo, in predstaviti njegove ključne pristope k preučevanju človekovega delovanja nad Zemljo.

Zgodovina vesoljske psihologije

Zametki vesoljske psihologije segajo v čas še pred prvimi človeškimi vesoljskimi poleti. Takrat je psihologe in psihiatre predvsem zanimalo, kako se bo človek sam znašel v neobičajni situaciji izolacije, omejenega prostora in pomanjkanja dražljajev (Santy, 1994; Suedfeld, 1991). Z znanji iz študij senzorne deprivacije so lahko sklepali na morebitne spremembe v čustvovanju, zaznavanju in kognitivnih funkcijah posameznika v vesolju (Lilly, 1956; Zubek idr., 1969). A tako kot bitka za prvi polet na Luno, je tudi vesoljska psihologija nastajala v dveh  smereh: sovjetski in ameriški.

Sovjetski selekcijski postopek kozmonavtov (o. p. – regionalno poimenovanje, pomensko sorodno poimenovanju astronavt) naj bi že od začetka in pred prvimi sovjetskimi človeškimi poleti v vesolje leta 1961 temeljil na psiholoških kriterijih. Ti so v splošnem bili: 1) visoka mentalna učinkovitost (merjena s testi inteligentnosti), 2) osebnost kandidatov (s poudarkom na motivaciji za polet in prepoznavanju psihopatoloških lastnosti, ki bi lahko pod stresom prišle na površje), 3) učinkovitost delovanja v skupini (oz. kompatibilnost posadke), 4) psihomotorična koordinacija (merjena s testi koordinacije oko-roka in testi zmožnosti usmerjanja pozornosti) in 5) rezerve centralnega živčnega sistema pod stresom (oz. elektrofiziološke meritve pod fiziološkim ali psihološkim stresom). Veljalo je predvidevanje, da obstaja visoka korelacija med rezultati na teh meritvah v laboratorijskih okoliščinah in uspešnostjo v situacijah med vesoljskim poletom. Postopek psihološkega testiranja je bil del zdravniških pregledov, s katerimi je bil kandidat uvrščen kot »primeren«, »neprimeren« ali »trenutno neprimeren«. Podobno psihološko ocenjevanje naj bi imele tudi Madžarska, Češkoslovaška in Poljska. Vendar so bili sestavljalci teh ameriških poročil o sovjetskem psihološkem testiranju kozmonavtov precej kritični do sovjetske struje. Poročali so, da naj bi sovjetski strokovnjaki pretežno uporabljali ameriške teste brez ustrezne zanesljivosti, napovedne veljavnosti in sovjetskih norm  ter da naj ne bi bili toliko vešči v njihovi interpretaciji zaradi splošne državne prepovedi psiholoških testiranj, z izjemo področij, kotje bil vesoljski program (Directorate of Intelligence, 1981). Vendarle lahko iz teh virov razberemo, da so zametki vesoljske psihologije v nekdanji Sovjetski zvezi najverjetneje služili predvsem izboru kozmonavtov, da bi ti bili čim bolj ustrezniza opravljanje misij.

Po drugi strani je ameriška struja vesoljske psihologije izšla iz aviacijske psihologije, ki je bila popularizirana v 30. letih 20. stoletja tako s civilnimi kot z vojaškimi poleti (Harrison in Fiedler, 2011). Kot opisujeta Harrison in E. R. Fiedler (2011), naj bi leta 1958 začet Project Mercury prve ameriške solo odprave človeka že uporabljal psihološko testiranje pri selekciji kandidatov (ki so tedaj bili samo visoko usposobljeni vojaški piloti). Kasneje so se psihologi vključevali tudi v oblikovanje plovil, treniranje astronavtov in njihovo upravljanje z delovno obremenitvijo. Kljub veliki vlogi psihologije v ameriških vesoljskih programih in kljub obilo zanimanja psihologov za preučevanje duševnosti v vesolju pa je do 1963 ta začetna raziskovalna vročica popustila. Ker praktično ni bilo še nobenih študij z astronavti v vesolju, so se morali raziskovalci zanašati na študije, opravljene v drugih ekstremnih in nekoliko dostopnejših »analognih okoljih«: na Antarktiki, v podmornicah in  simulatorjih. Predvsem študije prilagajanja na polarne razmere so dale ameriškim psihologom mnogo uvidov v potencialne izide bivanja v vesolju. Z znanji o psihosocialnih vidikih skupin so psihologi nadalje sodelovali tudi pri misijah dvojic (projekt Gemini) in trojic astronavtov (projekt Apollo, ki je 1969 pripeljal astronavte na Luno). Vprašanja o medosebnih odnosih znotraj posadke so se začela porajati v 70. letih, ko so se začele uresničevati ideje o daljšem skupinskem bivanju v vesolju (npr. pri skupnem projektu astronavtov in kozmonavtov Apollo-Soyuz, pri ameriškem projektu Skylab oz. »hiša v vesolju« ipd.). Leta 1986 je bila vzpostavljena sovjetska vesoljska postaja Mir, prva neprekinjeno naseljena dolgoročna raziskovalna postaja, ki je služila tudi kot laboratorij za preučevanje vplivov mikrogravitacije (tj. za vesolje značilne manjše gravitacijske sile od tiste na Zemlji) na človeka. Hkrati so raziskovalci še naprej preučevali v analognih okoljih, s tem pa bolje podprli astronavte pri dolgotrajnem bivanju v vesolju (Harrison idr., 1990). Leta 2000 se je Miru pridružila Mednarodna vesoljska postaja (ISS),skupni projekt več držav, ki vse od takrat služi za različna raziskovanja, tudi za vesoljsko psihologijo, ki se najpogosteje znajde znotraj vesoljske medicine (Harrison in Fiedler, 2011).

Razvoj vesoljskih postaj je omogočil dolgotrajnejše misije, s tem pa vpogled v učinke dolgotrajne izolacije, motenj cirkadianega ritma in monotonosti v vesolju (Kanas idr., 2009). Prav daljše bivanje v vesolju je danes morda najpomembnejša raziskovalna tema vesoljske psihologije, v zadnjih dveh desetletjih je bilo tako v ospredju predvsem preučevanje zmožnosti psihološke priprave astronavtov za dolgotrajno oz. nekajletno povratno misijo na Mars (Basner idr., 2014). Glede na razvoj trendov bo morda sčasoma postala aktualna tudi psihološka priprava turistov na komercialne polete. S tem bi se populacija udeležencev vesoljskih raziskav precej heterogenizirala. Sedaj so to samo astronavti, visoko izobraženi naravoslovci (European Space Agency, 2009), in prostovoljci v simulacijah, ki morajo izpolnjevati določene kriterije (npr. v eni izmed nedavnih slovenskih študij so nujni vključitveni kriteriji bili moški spol, starost v obdobju zgodnje odraslosti ter določena teža in višina (Jožef Stefan Institute, 2024)). Zaradi turističnih poletov bi v prihodnosti v raziskavah lahko sodeloval praktično vsakdo,ki bi si polet ali dopust nad Zemljo zmogel finančno privoščiti, ne glede na spol, izobrazbeno ozadje in starost. To bi morda lahko pripomoglo k večji reprezentativnosti izsledkov za splošno populacijo,a še zmeraj znotraj precejšnje sive cone posplošljivosti.

Položaj vesoljske psihologije znotraj psihologije in njej sorodnih ved

Vesoljska psihologija je interdisciplinaren precep različnih smeri psihologije in drugih področij. Vključuje znanja kadrovske psihologije (pri selekciji in usposabljanju kadra; npr. Santy, 1994), psihologije dela in organizacije (pri načrtovanju dela na vesoljskih postajah), kognitivne psihologije (pri preučevanju kognitivnih sprememb med vesoljskimi misijami; npr. Basner idr., 2015), klinične psihologije in psihoterapije (pri razumevanju tveganj za duševno zdravje astronavtov ter razvoju preventivnih in podpornih intervenc; npr. Oluwafemi idr., 2021), socialne psihologije (pri razlagi skupinske dinamike v majhnih, izoliranih in kulturno raznolikih posadkah; npr. Kanas idr., 2008) in okoljske psihologije (pri preučevanju vpliva bivalnega in delovnega okolja na astronavte; npr. Stuster, 2010).

Nadalje se vesoljska psihologija povezuje z vesoljsko medicino (npr. Oluwafemi idr., 2021), ki ob telesnem zdravju posredno vključuje tudi psihološko blagostanje astronavtov, in z nevroznanostjo (npr. Yin idr., 2023), ki prispeva vpogled v strukturne in funkcijske spremembe možganov v pogojih dolgotrajne izpostavljenosti mikrogravitaciji, hrupu, izoliranosti in drugim stresorjem. Prav tako vesoljska psihologija soobstaja v odvisnosti do fizike (ki razlaga izvor fizikalnih stresorjev, s katerimi se potem psihologija ukvarja; npr. Hupfeld idr., 2021) in do inženirstva (ki s tehnološkimi izumi poglavitno omogoča človeško bivanje v vesolju; npr. Stuster, 2010).

Vesoljska psihologija je kljub svoji poglobljenosti eno manj razširjenih področij psihologije. Njen predmet preučevanja je tesno povezan z vesoljskimi programi pod okrilji agencij posameznih držav (npr. ameriška NASA, ruski Roscosmos, japonska JAXA) ali skupin držav (npr. evropska ESA). V novi dobi postopne komercializacije poletov so znanja vesoljske psihologije nepogrešljiva tudi za zasebna vesoljska podjetja (npr. Blue Origin, Virgin Galactic in SpaceX) (Evetts idr., 2026). Tako vesoljska psihologija obstaja znotraj interdisciplinarnih laboratorijev, ki celostno preučujejo delovanje človeka v vesolju, kar zagotavlja varno in uspešno pripravo vesoljskih misij, psihološka znanja pa so pri tem nepogrešljiva.

Metodološki pristopi v vesoljski psihologiji

V vesoljski psihologiji se tako kot na ostalih psiholoških področjih uporablja diagnostične teste in vprašalnike. Eden boljših primerov, kako se uporablja psihološko merjenje v vesoljskih okoliščinah, je bil projekt MARS-500, ki je pod okriljem ESA-e preverjal možnosti človeške posadke za polet na Mars (European Space Agency, 2019). V sklopu projekta je med letoma 2010 in 2011 potekala kar 520-dnevna simulacija, v kateri je bilo izvedenih več študij, med drugim tudi študija psihološkega stanja udeležencev v simulatorju (Basner idr., 2014). Zanjo so uporabili številne merske pripomočke, ki se jih sicer uporablja tudi v ne-vesoljskih okoliščinah. Z njimi so merili spremembe v lastni socialni prilagodljivosti udeležencev (Lestvica socialne zaželenosti 17, angl. Social Desirability Scale 17 – SDS-17; Stöber, 2001), motnje razpoloženja (Beckov inventar depresivnosti, angl. Beck Depression Inventory-II – BDI-II; Beck idr., 1996,ter Profil razpoloženjskih stanj – kratka različica, angl. Profile of Moods State short form – POMS; McNair idr., 1992) in psihomotorične zmožnosti (Test psihomotorične budnosti, angl. the Psychomotor Vigilance Test – PVT-B; Basner idr., 2011). Za celostno proučevanje stanja posameznikov so uporabili tudi druge, ne-psihološke merske pripomočke iz drugih povezanih področij, na primer aktigrafijo (merjenje cikla izmenjevanja počitka in aktivnosti preko pametne ure) (Basner idr., 2014). Vesoljski psihologi torej uporabljajo podobne teste in vprašalnike kot “zemeljski” psihologi.

Prav tako obstajajo pripomočki, specifični za vesoljsko psihologijo. Ameriška vesoljska agencija NASA je razvila Testno baterijo kognicije (angl. Cognition Test Battery (CTB); Basner idr., 2015), ki pri astronavtih meri različne kognitivne zmožnosti, in Testno baterijo finomotoričnih zmožnosti (angl. The Fine Motor Skills (FMS) test battery; Beard, 2019), ki vključuje naloge klikanja, vlečenja, obrobljanja in rotiranja likov na tablici, kar je izvedljivo tudi v breztežnosti.

Hkrati vesoljska psihologija uporablja tudi kvalitativne metode, kot sta intervju (Basner idr., 2014) in pisanje dnevnika (Stuser, 2010). Sploh pisanje dnevnika je koristno tudi kot intervencija za astronavte in ne le kot način vpogleda v njihovo bivanje. Prva kvalitativna študija vedenjskih težav astronavtov (Stuster, 2010) je temeljila prav na dnevniških zapisih, ki so dali dober vpogled v njihovo delo, komunikacijo z zunanjim svetom, prilagajanje na novo okolje, skupinsko dinamiko, prosti čas, opremo, dogodke, organiziranje, spanje in hrano. S to študijo so strokovnjaki lažje prisluhnili težavam astronavtov in jim začeli posvečati več pozornosti. Tako so dnevniški zapisi zelo pomemben kvalitativen vir informacij v vesoljski psihologiji.

S testi, vprašalniki, intervjuji in dnevniškimi zapisi lahko merimo spremembe v psihološkem stanju udeležencev tako v analognih okoljih kot v vesolju. Tam jih pričakujejo različni stresorji, odzivi nanje pa so pogost predmet preučevanja.

Stresorji v vesolju

Viri stresa v vesolju so podobni tistim, ki jih doživljamo v vsakdanjem življenju, npr. pri medosebnih odnosih doma ali pri delovnih zahtevah v službi, in hkrati od njih drugačni zaradi fizikalnih okoliščin. Kanas in Manzey (2008) stresorje razvrščata v naslednje kategorije: fizični stresorji (npr. pospeški, mikrogravitacija, ionizirajoče sevanje, vplivi meteoritov, cikli svetlobe in teme), stresorji bivanjskega prostora (npr. vibracije, ambientalni hrup, temperatura, svetlost, kakovost zraka), fiziološki stresorji (npr. morska oz. vesoljska bolezen, vestibularne oz. ravnotežnostne težave, motilci med spanjem, premiki telesnih tekočin, izguba kostne mase in hiperkalcemija oz. pretiran porast kalcija v krvi), stresorji izvrševanja (npr. dezorientacija, vidne iluzije, težave pozornosti, nagnjenost k napakam, psihomotorične težave), psihološki stresorji (npr. izolacija, zaprtost v postaji, nevarnosti, monotonost, delovna obremenitev), medosebni stresorji (npr. težave v interakciji med moškim in ženskim spolom, konflikti zaradi razlik v kulturnih dimenzijah, manjše ujemanje osebnostnih lastnosti posameznikov, velikost posadke, težave z vodenjem, trenja med astronavti, umikanje in posedovalno vedenje, pomanjkanje zasebnosti, iskanje krivca, premeščanje čustev na druge) in psihiatrični stresorji (npr. motnje v prilagajanju, somatoformne motnje oz. psihosomatske težave, depresija, samomorilne misli, astenija oz. pomanjkanje moči in energije).

Tako so torej astronavti ob povsem fizikalnem stresu izpostavljeni tudi celi vrsti različnih psihosocialnih stresorjev. Izpostavljenost vesoljskim stresorjem lahko vpliva na različne vidike psihološkega delovanja posameznika, ta pa dalje vpliva na preostale člane posadke (Palinkas in Suedfeld, 2021).

Duševno zdravje astronavtov

Ko govorimo o vplivih vesoljskih razmer na posameznikovo duševno zdravje, marsikdo najprej pomisli na potencialne negativne vidike. Vendar je pomembno poudariti, da astronavti še zdaleč v te situacije ne vstopajo z negativnimi pričakovanji. Nasprotno, mnogi si iskreno želijo doživeti bivanje na mednarodnih vesoljskih postajah, izvajati naloge in uživati v tem posebnem času, kar se kaže v njihovi visoki motivaciji in optimizmu glede odprav. Čeprav gre skupaj na odpravo majhna skupina visoko motiviranih posameznikov, okoliščine vplivajo tako na njih same kot na njihove medosebne odnose na krovu. Od učinkovitosti timskega dela v ekstremnih razmerah je hkrati posredno odvisna uspešnost misije, zato ima vesoljska psihologija pomembno aplikativno poslanstvo. Ob skrbi za duševno dobrobit posameznih astronavtov posredno vpliva tudi na njihove medosebne odnose (Palinkas in Suedfeld, 2021).

Najbolj razlikovalna stresorja, ki vplivata na psihološko delovanje posadk, sta izolacija od preostale družbe in zaprtost znotraj vesoljskih kabin. Posledično ne preseneča, da sta tesnobnost in depresivnost najpogostejši težavi v duševnem zdravju udeležencev v vesoljskopsiholoških študijah, drugi resni psihiatrični simptomi pa so pričakovani predvsem v dolgotrajnih misijah (Friedman in Bui, 2017). Stopnja pojavnosti težav v duševnem zdravju se meri v enoti oseba-leto (število primerov v populaciji astronavtov se deli s skupnim časom, ki so ga ti astronavti preživeli v vesolju, npr. trije primeri tesnobnosti med desetimi astronavti, ki so v vesolju preživeli pol leta, bi znašali 3/(10×0,5), kar je 0,6 oseb-leto). Pojavnost prej omenjenih težav v duševnem zdravju se sicer precej razlikuje. V 80. in 90. letih prejšnjega stoletja so astronavti kazali visoko in ponavljajočo razdražljivost (2,87 oseb-leto, torej vsak astronavt je do trikrat na leto kazal simptome razdražljivosti). Kasneje je bila najpogostejša tesnobnost (0,83 oseb-leto, torej v enem letu je velika večina astronavtov kazala znake tesnobnosti), precej manj depresivnosti (0,14 oseb-leto, torej je le peščica astronavtov poročala o simptomih depresivnosti). Hkrati pa napovedi za daljše vesoljske odprave (600 dni in več) pričakujejo mnogo večjo pojavnost resnejših težav v duševnem zdravju (od 0,53 do 0,89 oseb-leto, torej je napovedano, da bo v enem letu več kot polovica astronavtov imela te simptome) (Friedman in Bui, 2017).  Slednje preseneča iz vsaj treh vidikov. Po eni strani so astronavti visoko motivirani za odpravo, a izgleda, da tudi to ne zmore vedno delovati kot blažilec, ko postane težko. Prav tako so tisti astronavti, ki gredo na odpravo, že izbrani in so verjetno izkazali manjša tveganja za težave v duševnem zdravju kot drugi kandidati, ki niso bili izbrani, a vendarle lahko okoliščine tudi pri njih izzovejo poslabšanje. Nenazadnje pa astronavti morda tudi ne poročajo oz. premalo poročajo o spremembah v lastnem duševnem zdravju, ker jih skrbi, da bi to lahko imelo negativne izide na potek misije (npr. predčasno vračanje na Zemljo). S temi podatki v mislih je pomembno naslavljati težave astronavtov in astronavtk ter iskati načine pomoči, tako na misijah kot pred njimi. Hkrati pa bi bilo dobro izvajati dodatne študije z več udeleženci, saj bi tako vrednosti teh stopenj pojavnostilahko posodobili in ne bi bile v taki meri odvisne od časa, preživetega v vesolju (npr. en primer pri treh astronavtih, ki so v vesolju pol leta, da mnogo večjo incidenco v enoti oseba-leto kot enaka situacija v enem letu).

Da bi podaljšano bivanje v vesoljskih okoliščinah imelo negativne vplive na posameznika, bi lahko bile odgovorne tudi spremembe možganskih povezav. Yin in sodelavci (2023) v pregledni študiji ugotavljajo, da dolgotrajni vesoljski stresorji delujejo skupaj kot kompozitni stres (torej kombinacija manjših stresorjev, ki pa skupaj močno obremenijo posameznika), kar lahko vodi v depresivnost in kognitivne težave, predvsem težave s spominom in pozornostjo. Avtorji menijo, da se učinki tega sestavljenega stresa kažejo v nevroplastičnih spremembah možganov, torej v spremembah na nivoju sinaptičnih in omrežnih povezav osrednjega živčnega sistema, ki se pojavljajo kot odraz različnih vidikov našega bivanja. Nekatere izmed teh sprememb so namreč povsem pričakovane in prej kot disfunkcija delujejo kot adaptacija (Hupfeld idr., 2021) na spremenjeno okolje (npr. spremenjena konektivnost med malimi možgani, somatosenzorično in motorično skorjo, kar se odraža v spremenjenem prostorskem zaznavanju okolice in sebe v njej, hkrati pa z vestibularnimi težavami, ko se astronavti vrnejo nazaj v Zemljino gravitacijo). Za nevroplastične spremembe kot disfunkcije pa velja, da se pojavljajo tako pri astronavtih v vesolju kot pri udeležencih v simulacijah in jih povezujemo s pojavom istih težav v duševnem zdravju pri ne-vesoljskih posameznikih: npr. zmanjšanje prostornine možganske sivine (ki je povezana z višjimi kognitivnimi funkcijami in depresivnostjo), zavirana nevrogeneza oz. proizvajanje novih nevronov v hipokampusu (ki so povezani s spominom in tudi s socialno izolacijo) in zmanjšana proizvodnja možganskega nevrotrofičnega faktorja (beljakovine, ki je odgovorna za spodbujanje rasti in razvoja vseh sinaptičnih povezav v možganih). Avtorji zaključujejo, da je pomembno razumeti mehanizme v ozadju teh sprememb, da bi lahko izboljšali psihološko zdravje in funkcioniranje astronavtov med dolgotrajnimi vesoljskimi misijami (Hupfeld idr., 2021).

Hkrati je za zagotavljanje dobrega duševnega zdravja astronavtov pomembno, da jih spremljamo pred, med in po vesoljski misiji. Še posebej stresno je obdobje po vrnitvi iz vesolja, ko se astronavti privajajo nazaj na življenje na Zemlji in ga doživljajo spremenjeno, predvsem zaradi navajenosti na mikrogravitacijo, ki vpliva tako na možgane (Hupfeld idr., 2021, Yin idr., 2023) kot na celotno telo. Kljub vsakodnevni nekajurni telovadbi se kostna gostota, mišična moč in delovanje kardiovaskularnega sistema zaradi drugačnih fizikalnih sil spremenijo. Dlje kot so astronavti na misiji, težje se telo prilagodi nazaj na Zemljino gravitacijo. Posledično astronavti Zemljo opisujejo kot težko, glasno in nenavadno pri miru, prilagajanje nazaj nanjo pa pri nekaterih traja krajši, pri nekaterih daljši čas. Pri tem morajo predvsem ponovno vzpostaviti za Zemljo primerne načine orientacije in gibanja v prostoru, ki se razlikujejo od tistih v vesolju, npr. tam je bolj kot zanašanje na vestibularni sistem za ravnotežje pomemben vid, zato ob prihodu nazaj le s težavo hodijo ravno z zaprtimi očmi (Loggins, 2025).

Še toliko bolj stresna kot privajanje na gravitacijo pa je ponovna integracija v socialno življenje na Zemlji. Tudi s tem namenom so astronavti po pristanku nekaj časa v karanteni, kjer imajo dovolj zasebnosti, da se lahko začnejo privajati na svoje prejšnje življenje. Pri odmevnejših misijah so astronavti kmalu postavljeni še v vlogo slavnih oseb, ki so primorane dajati intervjuje in v javnosti govoriti o misiji, kar je za večino precejšen vir stresa (Kanas, 2017).

Takšna kombinacija težav je edinstvena za astronavte in s tem za vesoljsko psihologijo, ki poskuša tudi iz aplikativnega vidika naslavljati te problematike. Astronavti imajo kadarkoli dostop do pogovorov z zdravniki in strokovnjaki s področja duševnega zdravja, prav tako pa se razvijajo tudi opcije avtomatizirane psihoterapije v vesolju (Smith, 2024), predvsem z mislijo na odprave v t. i. globoko vesolje, od koder bi signali za videoklice potovali več deset minut in bi bili avtomatizirano generirani, hitri in strokovni odgovori koristni. Prav tako se kot pomembna intervenca kaže uporaba virtualne resničnosti, tako pred, med in po času v vesolju (European Space Agency, 2024), npr. kot simulacija srečanja z domačimi za čas odprave. Kot v drugih podpodročjih psihologije se tudi v vesoljski psihologiji nenehno preverja učinkovitost uporabljanih intervencij (npr. Oluwafemi idr., 2021).

Ker pa je za preprečevanje poslabšanj v duševnem zdravju ključna predvsem preventiva, je Williams (cit. v Cranford in Abadie, 2020) razvil smernice C-O-N-N-E-C-T (slo. poveži se) o tem, kako naj astronavti preventivno skrbijo za svoje blagostanje. Pomembno je, da se astronavti zavedajo, da je njihovo delo družbeno pomembno (C – community, slo. skupnost), in da poskušajo imeti visoko stopnjo odprtosti (O – openness). Podobno kot na Zemlji se tudi v orbiti astronavti povezujejo (N – networking) z domačimi preko videoklicev in skrbijo za svoje fizično zdravje s telovadbo, zdravo prehrano ter urnikom dela in spanja, s čimer zadovoljujejo svoje potrebe (N – needs). Prav tako jih že na Zemlji trenirajo ne le v fizičnih sposobnosti, temveč tudi v veščinah reševanja konfliktov, zmanjševanja medosebnih napetosti in vzdrževanja reda pri sebi, da bi s tem lahko ohranjali misijsko miselnost (E – expeditionary mindset). Nadalje astronavti pišejo dnevnik, reflektirajo svoja občutja, prakticirajo čuječnost, v raziskovalnih fazah pa je tudi uporaba virtualne resničnosti, vse z namenom izvajanja protiukrepov (C – countermeasures) proti učinkom izolacije. Eden najpomembnejših vidikov pa je, da astronavti še pred odpravo na misijo trenirajo in se pripravijo (T – training and preparation) na takšne okoliščine v analognih okoljih, da potem tam pridobljene veščine s transferjem prenesejo v dejanske situacije. V kolikšni meri se te smernice uporabljajo v različnih državah, ni znano, precej gotovo pa jih ni najti v slovenščini in v Sloveniji kot novinki na področju vesoljske psihologije.

Vesoljska psihologija v Sloveniji

Slovenija nima lastne vesoljske agencije, je pa od januarja 2025 članica ESA-e (European Space Agency, 2025).  Leta 2021 je bil vzpostavljen Laboratorij za gravitacijsko fiziologijo v Nordijskem centru Planica, že dve desetletji poprej pa je Inštitut Jožef Stefan (IJS) izvajal različne študije o vplivih neaktivnosti in hipoksije na človeško telo (Senica, 2025). Nedavno je v slovenskih medijih odmevala s tem področjem povezana študija BRAVE, za katero je IJS pod okriljem ESA-e iskal udeležence med splošno populacijo in celo po socialnih omrežjih (Jožef Stefan Institute, 2024). Nekaj rezultatov tega obsežnejšega projekta je že objavljenih (glej Mekjavić idr., 2026), vendar je dotična študija zgolj posredno povezana s psihofizičnim delovanjem posameznika (kar bi bilo interesno področje vesoljske psihologije).

Po dostopnih podatkih trenutno v Sloveniji ni vesoljskih psihologov ali projektov, ki bi prvenstveno naslavljali predmet vesoljske psihologije. To se zna v kratkem spremeniti, saj se bomo kot članica ESA-e verjetno kmalu vključevali tudi v študije, kjer bodo osrednja vprašanja o psihološkem doživljanju posameznika ali o spremembah njegovih kognitivnih zmožnosti. Morda bo tudi ta članek prispeval k večjemu zanimanju študentov psihologije za to karierno področje in s tem k večji ozaveščenosti v slovenskem prostoru, da ob vseh fizikalnih, inženirskih in medicinskih vidikih delovanja astronavtov ne smemo pozabljati tudi na njihovo psihološko blagostanje.

Zaključek

Vesoljska psihologija je interdisciplinarna veja psihologije, ki s teoretičnega vidika preučuje psihološke procese človeka v ekstremnih razmerah vesolja, z aplikativnega vidika pa išče ustrezne intervencije za njegovo dobrobit. Njen razvoj in predmet preučevanja sta se spreminjala s tehnološkim napredkom človekovega delovanja v vesolju: od selekcije kandidatov za kozmo- in astronavte do intervencij za vzdrževanje dobrega duševnega zdravja članov posadke. Posledično je tudi v prihodnje pričakovati spremembe v predmetu njenega preučevanja (npr. raziskovanje psiholoških procesov pri vesoljskih turistih). Vesoljska psihologija pri tem uporablja tako kvantitativne metode (kognitivni testi, vprašalniki, psihomotorične meritve) kot kvalitativne pristope (intervjuji, dnevniški zapisi). Prav tako se prepleta z drugimi podpodročji psihologije in področji, kot sta medicina in nevroznanost. Njena uporabna vrednost se odraža v učinkovitih, varnih in psihološko stabilnih izvedbah človeških vesoljskih misij, ki človeštvu odstirajo pogled onkraj Zemlje.

Kljub temu je prostora za izboljšave znotraj področja precej. Čeprav je v misije vključenih vse več astronavtk, so te še vedno v precejšnji manjšini, tudi številne raziskave še zmeraj temeljijo na preučevanju zgolj moških astronavtov. Posledično določene tematike, kot je na primer menstrualni cikel v mikrogravitaciji, niso široko raziskane (za pregled tematike glej Steller idr., 2021; za še nekoliko bolj kritičen vpogled pa glej Coelho idr., 2025). Vendarle se nakazuje korak naprej v raznolikosti ozadij, iz katerih prihajajo udeleženci raziskav, predvsem z vse večjo dostopnostjo in javnim oglaševanjem priložnosti za sodelovanje. Pričakovan porast komercialnih vesoljskih poletov pa po drugi strani odpira etične dileme, komu in predvsem za kolikšno vsoto denarja bo mogoče doživeti neopisljivo doživetje vesolja ter kako posplošljivi bodo rezultati morebitnih tovrstnih študij. Prav tako bo zanimivo spremljati razvoj psihoterapije v vesolju in vlogo generativne umetne inteligence pri tem.

Čeprav so tematike vesoljske psihologije aktualne že skoraj tričetrt stoletja in se nenehno nadgrajujejo, področje še ni zaokrožilo v slovensko orbito. Tudi ta pričoči članek je morda sploh prva omemba vesoljske psihologije v slovenščini. Vsekakor je zato obetavna lanskoletna vključitev Slovenije v ESA-o, ki bo morda povabila več slovenskih psihologov k raziskovanju duševnosti onkraj Zemlje. Nadejam se, da po načelu “majhen korak za slovenskega psihologa, velik korak za slovensko psihologijo”.

Literatura

American psychological Association. (2018). Space psychology. V APA Dictionary of Psychology. Pridobljeno 6. 1. 2026 s https://dictionary.apa.org/space-psychology

Basner, M., Dinges, D. F., Mollicone, D. J., Savelev, I., Ecker, A. J., Di Antonio, A., Jones, C. W., Hyder, E. C., Kan, K., Morukov, B. V. in Sutton, J. P. (2014). Psychological and behavioral changes during confinement in a 520-day simulated interplanetary mission to mars. PloS one, 9(3), e93298. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0093298

Basner, M., Savitt, A., Moore, T. M., Port, A. M., McGuire, S., Ecker, A. J., Nasrini, J., Mollicone, D. J., Mott, C. M., McCann, T., Dinges, D. F. in Gur, R. C. (2015). Development and validation of the Cognition Test Battery for Spaceflight. Aerospace medicine and human performance, 86(11), 942–952. https://doi.org/10.3357/AMHP.4343.2015

Beard, B. L. (2019). The Cognition and Fine motor kills test batteries: Normative data and interdependencies (NASA/TM—20205008023). NASA Ames Research Center. https://ntrs.nasa.gov/api/citations/20205008023/downloads/NASA_TM20205008023.pdf

Coelho, L. F., Miranda, C., Canas, J., Morgado, M., Nunes, D., Henriques, A. F. in Langeveld, A. B. (2025). One giant leap for womankind: First menstrual cups tested in spaceflight conditions. Npj Women S Health, 3(1). https://doi.org/10.1038/s44294-025-00112-9

Cranford, N. in Abadie, L. (2020). Isolation – What can we learn from the experiences of NASA astronauts? NASA. Pridobljeno 7. 1. 2026 s https://www.nasa.gov/humans-in-space/isolation-what-can-we-learn-from-the-experiences-of-nasa-astronauts/

European Space Agency. (2009). The european astronaut selection. ESA Bulletin BR-271. (Archived ESA Astronaut Selection Brochure). Pridobljeno 24. 4. 2026 s https://www.esa.int/esapub/br/br271/br271.pdf

European Space Agency. (2019). Mars500: study overview. ESA. Pridobljeno 6. 1. 2026 s https://www.esa.int/Science_Exploration/Human_and_Robotic_Exploration/Mars500/Mars500_study_overview

European Space Agency. (2024). COREOD-SPACE: ESA pitch deck [PowerPoint prezentacija]. Pridobljeno 7. 1. 2026 s https://bsgn.esa.int/wp-content/uploads/2024/02/COREOD-SPACE-ESA-Pitch-vdef.pdf

European Space Agency. (2025). Brave for space. Pridobljeno 24. 4. s https://www.esa.int/ESA_Multimedia/Images/2025/07/Brave_for_space#:~:text=The%20BRAVE%20(Bed%20Rest%20with%20Artificial%20gravity,campaign%20conducted%20a%20total%20of%2013%20experiments.

Evetts, S., Healey, B., Morris-Paterson, T. in Pletser, V. (2026). Astronaut selection: Implications for the new era of spaceflight. Astronautics, 1(1), 7. https://doi.org/10.3390/astronautics1010007

Friedman, E. in Bui, B. (2017). A psychiatric formulary for long-duration spaceflight. Aerospace Medicine and Human Performance, 88(11), 1024–1033. https://doi.org/10.3357/AMHP.4901.2017

Harrison, A. A., Clearwater, Y. A. in McKay, C. P. (ur.). (1990). From Antarctica to outer space: Life in isolation and confinement. Springer-Verlag.

Hupfeld, K. E., McGregor, H. R. in Reuter-Lorenz, P. A. (2021). Microgravity effects on the human brain and behavior: Dysfunction and adaptive plasticity. Neuroscience and Biobehavioral Reviews, 122, 176–189. https://doi.org/10.1016/j.neubiorev.2020.11.017

Jožef Stefan Institute (15. julij 2024). Za raziskavo učinek vibracijske vadbe … [Objava na LinkedInu]. LinkedIn. Pridobljeno 24. 4. 2026 s  https://www.linkedin.com/posts/jozef-stefan-institute_za-raziskavo-učinek-vibracijske-vadbe-activity-7222584199675805698-GKzO

Kanas, N. in Manzey, D. (2008). Space psychology and psychiatry (2. izdaja). Springer Science + Business Media; Microcosm Press. https://doi.org/10.1007/978-1-4020-6770-9

Kanas, N., Sandal, G. M., Boyd, J. E., Gushin, V. I., Manzey, D., North, R., Leon, G. R., Suedfeld, P., Bishop, S., Fiedler, E. R., Inoue, N., Johannes, B., Kealey, D. J., Kraft, N., Matsuzaki, I., Musson, D., Palinkas, L. A., Salnitskiy, V. P., Sipes, W., Stuster, J. in Wang, J. (2009). Psychology and culture during long-duration space missions. Acta Astronautica, 64(7-8), 659–677. https://doi.org/10.1016/j.actaastro.2008.12.005

Kanas, N. (2017). Effects before and after traveling to space[Intervju]. Psi Chi, The International Honor Society in Psychology. Pridobljeno 7. 1. 2026 s https://www.psichi.org/blogpost/987366/357074/Effects-Before-and-After-Traveling-to-Space

Lilly, J. C. (1956). Mental effects of reduction of ordinary levels of physical stimuli on intact, healthy persons. Psychiatric research reports, 5, 1–28.

Loggins, S. (2025). Life after microgravity: Astronauts reflect on post-flight recovery. NASA (Johnson Space Center). Pridobljeno 7. 1. 2026 s https://www.nasa.gov/centers-and-facilities/johnson/life-after-microgravity-astronauts-reflect-on-post-flight-recovery/

Mekjavić, I. B., Sorrentino, R. G., Fortune, J., Fisher, J. T., Tsoutsoubi, L., Ioannou, L. G., Vovk, A., Supej, M., McDonnell, A. C. in Ciuha, U. (2026). The effect of artificial gravity on the outcome of a two-week resistance vibration exercise programme: BRAVE study. Experimental physiology, 111(3), 1165–1180. https://doi.org/10.1113/EP093066

Oluwafemi, F. A., Abdelbaki, R., Lai, J. C. Y., Mora-Almanza, J. G. in Afolayan, E. M. (2021). A review of astronaut mental health in manned missions: Potential interventions for cognitive and mental health challenges. Life Sciences in Space Research, 28, 26–31. https://doi.org/10.1016/j.lssr.2020.12.002

Palinkas, L. A. in Suedfeld, P. (2021). Psychosocial issues in isolated and confined extreme environments. Neuroscience & Biobehavioral Reviews, 126, 413–429. https://doi.org/10.1016/j.neubiorev.2021.03.032

Directorate of Intelligence, Office of Scientific and Weapons Research (1981). Psychological research in support of Soviet long-duration manned spaceflight.  V Electronic Briefing Book no. 34. National Security Archive, The George Washington University. https://nsarchive2.gwu.edu/NSAEBB/NSAEBB501/docs/EBB-34.pdf

Santy, P. A. (1994). Choosing the right stuff: The psychological selection of astronauts and cosmonauts. Praeger Publishers/Greenwood Publishing Group.

Senica, S. (14. januar 2025). Vadbena strategija za na Mars pripravljena v Planici. Delo. Pridobljeno 24. 4. 2026 s  https://www.delo.si/novice/znanoteh/vadbena-strategija-za-na-mars-pripravljena-v-planici

Smith, L. (2024). Automated psychotherapy in a spaceflight environment: Advantages, drawbacks, and unknowns. Interactive Journal of Medical Research, 13, e58803. https://doi.org/10.2196/58803

Steller, J. G., Blue, R., Zahner, C., Frisch, E. H., Bayuse, T., Auñon-Chancellor, S. in Jennings, R. T. (2021). Menstrual management considerations in the space environment. REACH, 23–24, 100044. https://doi.org/10.1016/j.reach.2021.100044

Stuster, J. (2010). Behavioral issues associated with long duration space expeditions: Review and analysis of astronaut journals (NASA JSC-CN-21128; NASA Technical Report 20100026549). NASA Johnson Space Center. https://ntrs.nasa.gov/api/citations/20100026549/downloads/20100026549.pdf

Suedfeld, P. (1991). Polar psychology: An overview. Environment and Behavior, 23(6), 653–665. https://doi.org/10.1177/0013916591236001

Harrison, A. A. in Fiedler, E. R. (2011). Introduction: Psychology and the U.S. space program. V Vakoch, D. A. (ur.), Psychology of Space Exploration: Contemporary Research in Historical Perspective (NASA SP-4411) (str. 1–16). National Aeronautics and Space Administration. https://www.nasa.gov/wp-content/uploads/2015/04/607107main_psychologyspaceexploration-ebook.pdf

Yin, Y., Liu, J., Fan, Q., Zhao, S., Wu, X., Wang, J., Liu, Y., Li, Y. in Lu, W. (2023). Long-term spaceflight composite stress induces depression and cognitive impairment in astronauts—insights from neuroplasticity. Translational psychiatry, 13(1), 342. https://doi.org/10.1038/s41398-023-02638-5

Zubek, J. P., Bayer, L., Milstein, S. in Shephard, J. M. (1969). Behavioral and physiological changes during prolonged immobilization plus perceptual deprivation. Journal of abnormal psychology, 74(2), 230–236. https://doi.org/10.1037/h0027147