Zakaj zavračamo ljudi, ki so (pre)dobri?

Zaničevanje dobrodelneža (ang. do-gooder derogation) je fenomen, pri katerem preveč altruistično vedenje osebe vodi do tega, da jo drugi dojemajo negativno. Pojav, ki so ga socialni psihologi opazili že pri otrocih, je prisoten na različnih področjih življenja. Zakaj bi ljudje obsojali prosocialno vedenje? Kako lahko razložimo pojav s pomočjo socialne psihologije in znanih socialnopsiholoških konceptov? V prispevku se posvetim ponazoritvi pojava. Skozi ugotovitve različnih raziskav se poglobim tudi v možne razlage, ki temeljijo na socialnopsiholoških konceptih in pojasnjujejo, zakaj prosocialne posameznike včasih zavračamo ali celo zaničujemo.

Prosocialnost in zavračanje dobrodelneža

Ko vidimo človeka, ki starejši osebi pomaga čez cesto, se navadno počutimo navdihnjeni in motivirani, da bi tudi sami pomagali drugim. A včasih se zgodi, da v pogovoru z veganom zavijamo z očmi, ker imamo občutek, da si misli, da je boljši od nas, ali da prijatelja, ki se v družbi edini ne smeje seksistični šali, označimo za »preveč zategnjenega«. Zakaj določena prosocialna dejanja ocenjujemo pozitivno, druga pa nam dajejo občutek moralne neustreznosti?

Prosocialno vedenje je opredeljeno kot prostovoljno vedenje, ki je namenjeno pomoči ali koristi drugim (Afolabi, 2013). Gre za dejanja, kot so pomoč, radodarnost in tolažba, v zameno za katera ne pričakujemo ničesar (Myers, 1996). Prosocialnost je lastnost posameznikov, ki je v različnih razvojnih obdobjih življenja zelo zaželena. Vaish in sodelavci (2010) so ugotovili, da malčki raje pomagajo prijaznejšim posameznikom, kot tistim, ki jih zaznavajo kot nesramne. Tudi v mladostništvu je podobno, saj bodo posamezniki, ki se vedejo prosocialno, bolj verjetno sprejeti v vrstniške skupine (Parkhurst in Asher, 1992). Med odraslimi imajo prosocialni posamezniki višji družbeni status in so bolj zaželeni kot potencialni romantični partnerji (Hardy in Van Vugt, 2006). Čeprav se na prvi pogled lahko zdi, da so ti posamezniki v družbi vedno pozitivno sprejeti in priljubljeni, številne študije kažejo, da je lahko prosocialno vedenje tudi odbijajoče in zaznano kot nekaj negativnega (Minson in Monina, 2012; Monin idr., 2008; Parks in Stone, 2010). Trdimo lahko, da obstaja navidezna meja med normativnim in nenormativnim prosocialnim vedenjem, ampak jo težko določimo. Na pozitivno ali negativno dojemanje prosocialnega vedenja namreč lahko vplivajo različni dejavniki, kot so individualne razlike, osebna prepričanja in kontekst (Carlson in Zaki, 2018; Newman in Cain, 2014). Meja med normativnim in preveč prosocialnim vedenjem je torej odvisna od posameznika in širšega socialnega konteksta, posameznikovo dojemanje prosocialnosti vedenja in reakcija nanj pa sta odraz te meje.

Socialni psihologi so opisani fenomen poimenovali do-gooder derogation, kar bi v slovenščino prevedli kot »zaničevanje dobrodelneža«, »zavračanje dobrodelneža« ali »zaničevanje tistega, ki dela dobro«. Zaničevanje dobrodelneža je pojav, pri katerem preveč prosocialno vedenje osebe vodi do tega, da jo drugi dojemajo negativno. Izraz ”do-gooder” (v nadaljevanju dobrodelnež) se nanaša na osebo, ki zaradi svojega moralnega vedenja in dobrodelnosti odstopa od večine (Minson in Monin, 2012). Gre za izraz z negativno konotacijo, saj lahko prosocialna dejanja dobrodelnežev namesto spoštovanja ali občudovanja izzovejo zavračanje, odpor ali celo jezo s strani opazovalcev. Ti vedenje dobrodelnežev pogosto ovrednotijo kot negativno, nepotrebno ali nesmiselno. Zakaj pride do tega?

V prispevku se posvetim temu fenomenu in njegovo pojavnost prikažem s pomočjo ugotovitev raznolikih študij. V nadaljevanju opišem tudi možne razlage pojava, ki se naslanjajo na ugotovitve o moralnem očitku, socialni primerjavi in kršenju socialnih norm. Pozornost namenim tudi vprašanju, ali je sploh mogoče definirati preveč prosocialno vedenje, zaradi katerega zaničujemo dobrodelneža.

Možne razlage fenomena

Moralni očitek in grožnja samopodobi

Monin in sodelavci (2008) predpostavljajo, da večja moralna ustreznost dobrodelnežev določene ljudi motivira v podobno vedenje, četudi v situaciji niso bili prisotni. Po drugi strani predpostavljajo sprožitev odpora pri tistih, ki so v določeni situaciji prisotni, a ravnajo drugače od dobrodelneža. Milgram je v enem svojih najbolj prepoznavnih eksperimentov preučeval poslušnost avtoriteti. V njem je ugotavljal, do katere mere so udeleženci pripravljeni ubogati navodila eksperimentatorja, avtoritete. Ta jim je narekoval, naj izvajajo dejanja, s katerimi kršijo lastne moralne nazore. Le manjši delež udeležencev se je uprl avtoriteti in eksperiment predčasno zaključil (McLeod, 2007). Milgramov eksperiment nam lahko služi kot ponazoritev fenomena zaničevanja dobrodelneža. Tisti, ki so prekinili eksperiment in se zoperstavili avtoriteti, so v tem primeru dobrodelneži, ki bodo motivirali bralce Milgramovih študij oziroma nesodelujočih. Udeleženci, ki so v eksperimentu sodelovali, a se sami niso zoperstavili avtoriteti, pa bodo do tako imenovanih dobrodelnežev čutili odpor.

Vpliv implicitnega in pričakovanega moralnega očitka na zaničevanje dobrodelnežev sta preučevala Minson in Monin (2012). V raziskavi sta opazovala odnos mesojedcev do vegetarijancev, pri tem sta izvedla dve študiji. V prvi so morali udeleženci, mesojedci, ocenjevati vegetarijance in izbrati besede, s katerimi bi jih opisali. Skoraj polovica udeležencev je povezovala vegetarijance z negativnimi izrazi, kot so ”nadležen”, ”aroganten”, ”domišljav”, ”obsojajoč” in ”samovšečen”. Udeleženci, ki so pričakovali, da se vegetarijanci pojmujejo kot moralno boljši od ostalih, so jim pripisovali bolj negativne izraze. V drugi študiji sta avtorja preverjala še učinek pričakovanega moralnega očitka, s čimer bi preverila vzročni vpliv na zaničevanje dobrodelneža. Udeleženci so bili naključno razdeljeni v dve skupini. Ena skupina je morala pred pripisovanjem oznak vegetarijancem razmišljati o tem, kako vegetarijanci presojajo njihovo moralnost, druga pa jim je najprej pripisala oznake. Udeleženci so vegetarijance ocenili bolj negativno, ko so pred oceno morali podati svoje mnenje, kaj naj bi si vegetarijanci mislili o njih. Zakaj do tega pride? Ko ocenjujemo druge, ki naj bi bili boljši od nas, predvsem na moralnem področju, lahko razvijemo negativne občutke o sebi (Monin, 2007). Odziv na dejanja dobrodelnežev je odvisen od tega, ali vpleteni, ki so ravnali manj moralno, dojemajo dobrodelneževo dejanje kot implicitno zavračanje njihovega lastnega ravnanja. Posamezniki lahko to tolmačijo kot implicitno sporočilo, da je bilo njihovo dejanje napačno in zatorej potrebno negativne moralne sodbe. Že samo izmišljena grožnja lastni samopodobi lahko sproži intenzivne občutke krivde (Monin idr., 2008). A ljudje smo visoko motivirani, da ohranimo pozitivno samopodobo in prepričanje, da smo moralni, kompetentni in pomembni člani družbe (Steele, 1988). Da zaščitimo to videnje sebe, zmanjšamo negativne občutke o sebi, zaščitimo svoj sistem moralnih vrednot in občutek lastne vrednosti, lahko zavračamo ali razvijemo negativen odnos do oseb, ki jim pripisujemo višjo moralnost. Po razlagi Minson in Monina (2012) je zaničevanje dobrodelneža obrambna reakcija na grožnjo, da bi posameznika obsojali zaradi njegovih (ne)moralnih dejanj. Pričakovani moralni očitek s strani dobrodelneža sproži odpor in občutek nenaklonjenosti do njega, kar je vidno pri posameznikih, ki vir pričakovanega moralnega očitka, dobrodelneža, zaničujejo.

Socialna primerjava in kršenje norm

Bolj prosocialne posameznike naj bi dojemali negativno, če so v podobnih situacijah kot mi in se v njih očitno bolj moralno odzivajo. To je posledica socialne primerjave, ki so se ji posvetili Tasimi in sodelavci (2015). Ugotovili so, da imajo že otroci raje radodarne odrasle, četudi izstopajo od povprečja, radodarne vrstnike pa imajo raje le, če niso bolj radodarni kot oni sami oziroma niso tako radodarni, da izstopajo.

Ljudje pričakujemo, da se bodo v socialnih situacijah ostali odločali pošteno in pravično (Suleiman, 1996). Kar se prosocialnosti tiče, je norma v družbi, da vložiš sorazmerno s tem, kar dobiš. Posameznike, ki se odmikajo od tega vzorca, torej tiste, pri katerih njihov vložek ni sorazmeren s dobičkom, lahko v skupini zaznavamo kot antinormativne (Parks in Stone, 2010). Navedeno sta Parks in Stone (2010) potrdila v študiji, v kateri sta preučevala udeležence v igri. V njej so udeleženci ocenjevali prispevek ostalih k skupinskemu delu in se odločali za izločitev nekaterih članov iz skupine. Udeleženci so pričakovano bolj negativno ocenili in iz skupine izločili posameznike, ki so k skupinskemu delu prispevali očitno premalo. Prav tako pa se je večina udeležencev iz skupine odločila izločiti tudi tiste, ki so k skupinskemu delu doprinesli največ. Eden od pogostejših razlogov za njihovo odločitev je bil, da se jim je zdela radodarnost teh, ki so doprinesli največ, nenavadna in odstopajoča. Tako manj radodarni kot tudi bolj radodarni posamezniki predstavljajo odstopanje od skupinskih norm. Kršitelji norm v skupini izzovejo negativne odzive in zavračanje, saj predstavljajo grožnjo stabilnosti skupinskih norm (Abrams idr., 2000). Ostali člani skupine jih zaznavajo kot osebe, ki bi lahko vplivale na spremembo skupinske norme v smeri nesorazmernosti med vložkom in dobičkom. Odstopanje od skupinskih norm oziroma kršitev norm, ne glede na to, ali je pozitivna ali negativna, vodi k negativni evalvaciji s strani drugih (Parks in Stone, 2010).

Zaničevanje tistih, ki odstopajo od povprečja, pa čeprav v pozitivni smeri, je opazno tudi v kontekstu donacij. Za donacije je značilno, da so vsote višje, ko so javne in ne anonimne (Andreoni in Petrie, 2004). To velja predvsem za donacije podjetji ali posameznikov, ki imajo prikrite motive; od koruptivnih do podjetniških ali političnih. Raihani (2014) je ugotovila, da tako najnižji kot tudi najvišji donatorji pogosto prikrijejo svoje identitete oziroma donirajo anonimno, saj ne želijo pritegniti obtožbe za neiskreno altruistično dejanje. Tako pride do prikritja prosocialnega ali alturističnega dejanja, če pride do kršenja družbenih norm, kar se ujema z ugotovitvami, da so člani skupine, ki vložijo najmanj in člani, ki vložijo največ, s strani ostalih lahko izločeni ali kaznovani (Irwin in Horne, 2013; Parks in Stone, 2010). Ko smo ljudje negotovi o primernosti vedenja v določeni socialni situaciji, na nas pogosto vpliva vedenje drugih v podobnih ali istih situacijah (Cialdini, 1993). Na to, ali se bomo odločili donirati in na vsoto donacije vplivajo tudi socialne norme (Martin in Randal, 2008). Donatorji so lahko pred donacijami v določeni meri negotovi glede primerne vsote donacije in se o njej odločijo na podlagi predhodnih donacij. To, da ljudje svoja altruistična in radodarna dejanja prikrijemo, da bi se izognili zaničevanju ali obsojanju s strani drugih kot to včasih storijo najvišji donatorji, nakazuje, da se zavedamo pojava zaničevanja dobrodelneža. Fenomen lahko v kontekstu donacij razložimo na več načinov. Dobrodelneži, ki donirajo visoke vsote lahko dajejo vtis grožnje, da se v družbi vzpostavijo nezaželene norme. Zaradi visokih donacij dobrodelnežev se lahko zdijo donacije ostalih neznatne. Ker nam je pomemben naš ugled in se pogosto primerjamo z drugimi, lahko visoke donacije zaznamo kot tekmovanje, konkurenčnost (Hardy in Van Vugt, 2006). Tudi raziskave so pokazale, da je eden od pogostejših motivov za dobrodelne donacije tekmovanje (Duffy in Kornienko, 2010). Poleg tega nekateri menijo, da bolj radodarni donatorji uporabljajo donacije kot sredstvo, s katerimi pokažejo svoje bogastvo, uspeh in prestiž (Cheng in Tracy, 2013). Zaznana neenakost med tistimi, ki donirajo manj in tistimi, ki donirajo več, je močan motivator za zaničevanje ali kazen (Raihani in McAuliffe, 2012), kar bi lahko razložilo, zakaj višji donatorji anonimizirajo svoje donacije.

Zaznavanje širšega konteksta altruističnega dejanja

Fenomen zaničevanja dobrodelneža si lahko razlagamo tudi z vidika tega, kako ostali dojemajo altruizem danega dejanja. Ta razlaga se ujema z ugotovitvami teorije atribucije, ki se ukvarja s posameznikovim pripisovanjem vzrokov za dogodke in dejanja drugih, zunanjim ali notranjim dejavnikom (Weiner, 1985). V študiji Carlsona in Zakija (2018) so udeleženci brali zgodbe o altruističnih dejanjih in ocenjevali izvajalce dobrih del. Posameznike, ki so imeli od dejanja postransko korist, so ocenili kot manj altruistične od tistih, ki niso imeli od dejanja nobene koristi. Posameznike, ki so dejanje izvršili z namenom pridobivanja materialne ali socialne koristi, pa so udeleženci ocenili kot kontra-altruistične in sebične. Izkazalo se je, da so jih ocenili bolj negativno kot tiste, ki altruističnega dejanja sploh niso izvršili. Četudi gre za dejanje, ki je prosocialno in ga v večini okoliščin pozitivno ocenimo, bo na naše mnenje o dobrodelnežu vplival tudi širši kontekst; predvsem bo za našo oceno dobrodelneža pomembno, kakšni motivi so ga vodili k izvedbi dejanja ter kakšne koristi oziroma posledice je imel od njega. Ljudje menimo, da so motivi za neko vedenje boljši napovedniki prihodnjega vedenja ostalih kot njihova predhodna dejanja (Newman in Cain, 2014; Reed idr., 2012). Sebični motivi za izvajanje dobrih del signalizirajo okolici, da je izvajalec lahko dobrodelen le v specifičnem kontekstu, zaradi česar morda ni zanesljiv socialni partner. Take osebe lahko posamezniki dojemajo kot moralno nekonsistentne in celo zavajajoče. Raziskava Carlsona in Zakija (2018) je pokazala, da to ne velja za morebitne emocionalne koristi, ki bi jih izvajalec prosocialnega dejanja doživel ob dobrem dejanju, kot je na primer občutek koristnosti. Do zaničevanja dobrodelneža lahko torej pride tudi, če opazovalec izve za sebične motive ali materialne in socialne koristi dobrodelneža pri nekem dobrem dejanju. 

Zaključek

Zaničevanje dobrodelneža je socialnopsihološki fenomen, ki se pojavlja na mnogih področjih človekovega življenja. Skozi prispevek sem se poglobila v razlago fenomena in opisala, zakaj do zavračanja dobrodelneža sploh pride. Prosocialnost je v družbi zaželena lastnost, ki je koristna tako za skupnost kot tudi za posameznika. Kljub temu lahko dobrodelneže zavračamo ali zaničujemo zaradi njihovega preveč prosocialnega vedenja. Med pisanjem prispevka se mi je porajalo vprašanje; kaj sploh je preveč prosocialno vedenje, ki vodi v zaničevanje dobrodelnežev? Kot že omenjeno je meja med normativnim in preveč prosocialnim vedenjem težko opredeljiva, odvisna od individualnih razlik, osebnih prepričanj in družbenih okoliščin. Ali jo je kljub temu mogoče definirati? Menim, da ne moremo postaviti univerzalne meje na lestvici, s katero bi merili prosocialnost, in trditi, da je neko vedenje, ki jo presega, preveč prosocialno; je preveč odvisno od mnogo širšega družbenega konteksta. Skozi prispevek smo ugotovili, da zaničujemo posameznike, ki zaradi svoje dobrodelnosti odstopajo od skupinske norme, ki jo v primeru prosocialnosti lahko opišemo kot sorazmerje med vnosom in dobičkom. Razlog za zavračanje dobrodelneža je tudi želja po obrambi lastnega občutka vrednosti ali zaznavanje prikritih motivov ali koristi, ki jih ima dobrodelnež ob prosocialnem dejanju. Na vprašanje, kdaj je neko vedenje preveč prosocialno torej kljub vsemu lahko vsaj deloma odgovorimo in takšno vedenje tudi ohlapno definiramo. Preveč prosocialno je tisto vedenje, ki ga vodijo prikriti motivi in dobički, ali vedenje, ki predstavlja odstopanje od prosocialnosti večine v skupini in od našega lastnega vedenja v enaki ali podobni situaciji.

Kljub vsemu kar o pojavu že vemo, na tem področju ostaja prostor za raziskave in iskanja bolj enoznačnih odgovorov. Znanje, ki ga o njem že imamo, pa nam omogoča boljše razumevanje sebe, svojih reakcij v določenih situacijah in vedenja drugih. Če v socialni situaciji prepoznamo svoj negativni odziv na dobrodelneža in razumemo, da predstavlja njegova moralnost grožnjo naši samopodobi ali stabilnosti skupine, se lahko odzovemo bolj prijazno, strpno in prosocialno. Posledično nam lahko znanje o zaničevanju dobrodelneža koristi pri grajenju in uravnavanju zdravih prijateljskih, sodelavskih ali družinskih odnosov.

Literatura

Abrams, D., Marques, J. M., Bown, N. in Henson, M. (2000). Pro-norm and anti-norm deviance within and between groups. Journal of Personality and Social Psychology, 78, 906–912. https://doi.org/10.1037/0022-3514.78.5.906

Afolabi, O. A. (2013). Roles of personality types, emotional intelligence and gender differences on prosocial behavior. Psychological Thought, 6(1), 124–139. https://doi.org/10.23668/psycharchives.1918

Andreoni, J. in Petrie, R. (2004). Public goods experiments without confidentiality: a glimpse into fund-raising. Journal of public Economics, 88(7–8), 1605–1623. https://doi.org/10.1016/S0047-2727(03)00040-9

Carlson, R. W. in Zaki, J. (2018). Good deeds gone bad: Lay theories of altruism and selfishness. Journal of Experimental Social Psychology, 75, 36–40. https://doi.org/10.1016/j.jesp.2017.11.005

Cheng, J. T. in Tracy, J. L. (2013). The impact of wealth on prestige and dominance rank relationships. Psychological Inquiry, 24(2), 102–108. https://doi.org/10.1080/1047840X.2013.792576

Cialdini, R. B. (1993). Influence. Harper Collins Publishers.

Duffy, J. in Kornienko, T. (2010). Does competition affect giving?. Journal of Economic Behavior & Organization, 74(1–2), 82–103. https://doi.org/10.1016/j.jebo.2010.02.001

Hardy, C. L. in Van Vugt, M. (2006). Nice guys finish first: The competitive altruism hypothesis. Personality and Social Psychology Bulletin, 32(10), 1402–1413. https://doi.org/10.1177/0146167206291006

Irwin, K. in Horne, C. (2013). A normative explanation of antisocial punishment. Social science research, 42(2), 562–570. https://doi.org/10.1016/j.ssresearch.2012.10.004

Martin, R. in Randal, J. (2008). How is donation behaviour affected by the donations of others?. Journal of Economic Behavior & Organization, 67(1), 228–238. https://doi.org/10.1016/j.jebo.2007.08.001

McLeod, S. A. (2007). The Milgram Experiment. Simply Psychology.

Minson, J. A. in Monin, B. (2012). Do-gooder derogation: Disparaging morally motivated minorities to defuse anticipated reproach. Social Psychological and Personality Science, 3(2), 200–207. https://doi.org/10.1177/1948550611415695

Monin, B. (2007). Holier than me? Threatening social comparison in the moral domain. Revue internationale de psychologie sociale, 20(1), 53–68.

Monin, B., Sawyer, P. J. in Marquez, M. J. (2008). The rejection of moral rebels: Resenting those who do the right thing. Journal of personality and social psychology, 95(1), 76–93. https://doi.org/10.1037/0022-3514.95.1.76

Myers, D. G. (1996). Social Psychology (5. izd.). McGraw-Hill.

Newman, G. E. in Cain, D. M. (2014). Tainted altruism when doing some good is evaluated as worse than doing no good at all. Psychological Science, 25(3), 648–655. https://doi.org/10.1177/0956797613504785

Parkhurst, J. T. in Asher, S. R. (1992). Peer rejection in middle school: Subgroup differences in behavior, loneliness, and interpersonal concerns. Developmental Psychology, 28(2), 231–241. https://doi.org/10.1037/0012-1649.28.2.231

Parks, C. D. in Stone, A. B. (2010). The desire to expel unselfish members from the group. Journal of Personality and Social Psychology. 99(2), 303–310. https://doi.org/10.1037/a0018403

Raihani, N. J. (2014). Hidden altruism in a real-world setting. Biology letters, 10(1). https://doi.org/10.1098/rsbl.2013.0884

Raihani, N. J. in McAuliffe, K. (2012). Human punishment is motivated by inequity aversion, not a desire for reciprocity. Biology letters, 8(5), 802–804. https://doi.org/10.1098/rsbl.2012.0470

Reed, L. I., Zeglen, K. N. in Schmidt, K. L. (2012). Facial expressions as honest signals of cooperative intent in a one-shot anonymous Prisoner’s Dilemma game. Evolution and Human Behavior, 33(3), 200–209. https://doi.org/10.1016/j.evolhumbehav.2011.09.003

Steele, C. M. (1988). The psychology of self-affirmation: Sustaining the integrity of the self. V L. Berkowitz (ur.), Advances in Experimental Social Psychology (str. 261–302). Academic Press.

Suleiman, R. (1996). Expectations and fairness in a modified ultimatum game. Journal of Economic Psychology, 17, 531–554. https://doi.org/10.1016/S0167-4870(96)00029-3

Tasimi, A., Dominguez, A. in Wynn, K. (2015). Do-gooder derogation in children: The social costs of generosity. Frontiers in Psychology, 6, 1036. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2015.01036

Vaish, A., Carpenter, M. in Tomasello, M. (2010). Young children selectively avoid helping people with harmful intentions. Child development, 81(6), 1661–1669. https://doi.org/10.1111/j.1467-8624.2010.01500.x

Weiner, B. (1985). An attributional theory of achievement motivation and emotion. Psychological Review, 92(4), 548. https://doi.org/10.1037/0033-295X.92.4.548