Zlovešči otok skozi oči psihoanalize

Zlovešči otok (angl. Shutter Island), film režiserja Martin-a Scorsese-ja, ki temelji na istoimenski zgodbi Dennis-a Lehanej-a, na zanimiv način prikaže kompleksnost človekovih miselnih procesov ter soočanja z negativno preteklostjo, neprijetnimi občutki in notranjimi konflikti. V prispevku bom po kratkem povzetku vsebine dela Zlovešči otok analizirala in interpretirala psihoanalitične koncepte, kot so struktura osebnosti, halucinacije, obrambni mehanizmi in sanje, ki se pojavijo v zgodbi. S pomočjo psihoanalitične teorije bom poskušala osvetliti skrite plasti človekove duševnosti in poskušala razložiti notranje delovanje likov dela.

POVZETEK VSEBINE

Šerif Edward »Teddy« Daniels in njegov pomočnik Chuck Aule se pripeljeta na otok Boston Harbour, kjer želita raziskati izginotje pacientke, Rachel Solando, iz psihiatrične bolnišnice Ashecliff. Skozi celotno zgodbo se Edward spopada s halucinacijami in nočnimi morami, ki postopoma razkrivajo njegov notranji konflikt z resničnim jazom. Izkaže se, da je šerif v resnici namišljeni lik Andrewa Laeddisa, pacienta psihiatrične bolnišnice, ki ga je oblikoval v želji pobegniti od svoje boleče preteklosti. Andrew je namreč ubil svojo ženo, Dolores Chanal, potem, ko je utopila njune tri otroke. Opisani preobrat se postopoma razkriva skozi celotno delo. Proti koncu zgodbe se Andrew zave svoje prave identitete in sooči z realnim svetom. Ali Andrew zatem ponovno izgubi stik z resničnostjo ali se to le pretvarja, je prepuščeno gledalčevi interpretaciji (Scorsese, 2010).

STRUKTURA OSEBNOSTI: ID, EGO, SUPEREGO

Pomemben psihoanalitični koncept, ki je prisoten v delu Zlovešči otok, je struktura osebnosti. Freud je preko psihoanalitične teorije definiral tridelno strukturo osebnosti: id, ego in superego. Id je nezaveden del in ima vlogo pri zadovoljevanju človekovih osnovnih življenjskih potreb (npr. potrebo po hrani; Gofur, 2015). Zaradi svojega neposrednega delovanja po principu užitka, stremi k takojšnji zadovoljitvi, neozirajoč se na zunanje okoliščine in družbena pravila (npr. ali je ustrezno, da jemo na pogrebu). Iz ida se razvije ego, del osebnosti, ki deluje po principu realnosti in upošteva družbene norme (Freud, 1920, citirano v: Luthfi in Handayani, 2022). Ego postavlja prioritete in določa, katere potrebe bodo zadovoljene, kdaj in na kakšen način. Pri tem nadzoruje zahteve superega in ida ter odloži zadovoljitev potrebe dokler niso za to ustrezni pogoji (npr. sredi sestanka občutiš lakoto; ego upošteva realne okoliščine, ki onemogočajo takojšno zadovoljitev potrebe ter jo prestavi na primernejši čas, na primer med odmorom; Gofur, 2015). Za razliko od ida je ego delno zaveden, saj obsega del misli, občutkov, spominov, ki jih posameznik neposredno zaznava in se jih zaveda. Delno pa je nezaveden, kar se nanaša na del uma, kjer so shranjeni potlačeni spomini, želje, impulzi, ki niso del vsakdanje zavesti, vendar vseeno lahko vplivajo na posameznikovo vedenje (Freud, 1920, citirano v: Luthfi in Handayani, 2022). Superego, tretji del osebnosti po Freudu, se razvije preko otrokove identifikacije s pomembnimi posamezniki, ki ga obkrožajo (tj. primarne osebe, ki so navadno starši). Preko interakcije z njimi ponotranjijo njihova pričakovanja, prepričanja, zahteve in vrednote (Freud, 1937, citirano v: Luthfi in Handayani, 2022). Deli se na vest in ego-ideal. Medtem ko vest kaznuje ego ter sproža občutke krivde in sramu, ego-ideal določa, kaj je pravilno in primerno ter preko pozitivnih občutij spodbuja in utrjuje ponotranjene norme, vrednote (Gofur, 2015).

Struktura osebnosti glavnega lika deluje nekoliko drugače, saj ni ustrezno organizirana. Mehanizmi ida, ega in superega so porušeni. Ker je ego prešibek, da bi opravljal svojo funkcijo (ni zmožen soočanja z resnico ter uravnavanjem notranjih konfliktov in družbenih zahtev), ga prevlada id, ki postane najbolj dominanten del strukture osebnosti (Luthfi in Handayani, 2022). Id protagonista prevzame kontrolo nad duševnostjo in poskuša zadovoljiti potrebo po begu pred neprijetnimi občutki (strahu in krivde) ter svojo preteklostjo. Tako oblikuje novo identiteto – šerifa Edwarda »Teddyj-a« Danielsa, preko katere se Andrew zaznava kot heroj (Gofur, 2015), kar mu omogoča ohranitev osebne integritete in morale. Ker so impulzi ida premočni, jih superego glavnega lika ne zmore nadzorovati in zato je id nenadzorovan (Luthfi in Handayani, 2022). Posledično je oslabljeno tudi razlikovanje med pravilnimi in napačnimi dejanji, kar se na primer kaže v napačnem interpretiranju namer zdravnikov v bolnišnici, za katere Andrew sumi, da mu želijo storiti nekaj slabega (Gofur, 2015). V resnici zdravniki in varnostniki Andrewu predstavljajo moralni del njegove osebnosti (tj. superego) in ga preko namigov poskušajo usmeriti k razumevanju prave realnosti (Luthfi in Handayani. 2022). Delovanje superega se odraža tudi v delu, kjer Andrew halucinira in sanja o deklici, ki ga sprašuje, zakaj je ni rešil pred smrtjo. Po eni strani se krivi, ker ni rešil svojih otrok, po drugi pa obžaluje umor svoje žene. Krivda s strani superega je zanj prevelika, kar vodi v haluciniranje in razvoj obrambnih mehanizmov (Gofur, 2015).

HALUCINACIJE

Halucinacija je senzorna zaznava (npr. slišanje zvoka), ki se pojavi ob odsotnosti ustreznega dražljaja (npr. slišan je zvok pogovora, vendar nihče se ne pogovarja). Halucinacija ni le slušna, temveč lahko vključuje tudi druga senzorna področja: vid, okus, vonj in otip (Arciniegas, 2015). Halucinacije so lahko posledica psiholoških (npr. shizofrenija) in nevroloških motenj (npr. epilepsija), stresa in hude utrujenosti, fizičnih bolezni (npr. visoka vročina), uporabe psihoaktivnih substanc (npr. kokain) idr. (Pesold, 2004). »Haluciniranje« torej pomeni slišati, videti, okušati, vonjati ali tipati nekaj, česar ni.  Posameznik se lahko zaveda, da halucinira in da kar zaznava, ne obstaja ali pa v svoje neobstoječe zaznave verjame (Arciniegas, 2015). Freud (2010) je razlagal halucinacije v tesni povezavi z nezavednimi in potlačenimi vsebinami. Menil je, da ko se nezavedne želje in čustva nimajo možnosti izraziti v posameznikovem resničnem življenju, se uresničujejo preko halucinacij. Ego tako poskuša vzpostaviti nazaj ravnotežje med moralnimi pričakovanji in zahtevami superega ter težnjami ida po zadovoljevanju potrebe, hkrati pa si prizadeva ohraniti pozitivno samopodobo in samospoštovanje posameznika. Omenjeno nakazuje, da lahko interpretacija in razumevanje halucinacij po Freudu daje vpogled v posameznikove notranje konflikte in pomaga razložiti doživljanje halucinacij glavnega lika v delu.

Andrew se svojih halucinacij ne zaveda in verjame svojemu zaznavanju, četudi ni resnično. V filmu so najbolj pogoste vidne halucinacije, vidi nekaj kar ne obstaja. V enem izmed prizorov Andrew zagleda in se pogovarja s pobeglo pacientko Rachel. Kasneje se izkaže, da je v jami sam in da je oseba, ki jo vidi, le halucinacija (Luthfi in Handayani, 2022). Poleg vidnih, doživlja Andrew tudi slušne halucinacije, torej sliši neobstoječe glasove, zvoke in hrup. Glas pacientke v jami, ki ga sliši, ni resničen, saj je celotna interakcija z njo rezultat halucinacij. Nekatere vidne in slušne halucinacije glavnega lika vključujejo preminulo ženo in otroke, ki pripomorejo k dodatnemu izkrivljanju Andrewega zaznavanja dogodkov in prispevajo k večji zmedenosti, kar še dodatno oteži protagonistovo vrnitev v realnost (Gofur, 2015).

OBRAMBNI MEHANIZMI

Poleg halucinacij so v Andrewem delovanju opazni tudi nekateri obrambni mehanizmi, ki jih je protagonist razvil kot obliko zaščite  pred neposrednim soočanjem s preteklostjo. Obrambni mehanizmi so nezaveden in avtomatičen psihološki mehanizem. Posameznika varujejo pred pretirano tesnobo, ki lahko izvira iz zaznavanja ogrožajočega zunanjega dejavnika ali prisotnosti motečega notranjega psihološkega stanja (npr. družbeno nesprejetih misli, nagonov in želja; neprijetnega čustva kot je strah; Kramer, 2010). Posameznik razvije obrambne mehanizme, ki preprečijo ogrožajočim dejavnikom, da bi povzročili pretirano stisko. Obrambni mehanizmi zaščitijo integriteto ega, kar pomeni, da pripomorejo k ohranjanju pozitivne samopodobe in samospoštovanja, zmanjšujejo notranje konflikte in napetosti ter s tem prispevajo k ohranitvi lastne vrednosti (Cramer, 1998). Poznamo več različnih obrambnih mehanizmov, najpogostejši pa so zanikanje, potlačevanje, projekcija, sublimacija, racionalizacija, kompenzacija idr. Kljub svoji pogostosti pa se prevladujoči obrambni mehanizmi razlikujejo, saj so odvisni od posameznikove osebnosti, izkušenj in trenutnih življenjskih okoliščin (Bele, 2014). Ustreznost delovanja obrambnih mehanizmov je odvisno od intenzivnosti, pogostosti in trajanja njihove uporabe ter okoliščin (Gilbert, 2001). Preintenzivna, prepogosta in predolga uporaba obrambnih mehanizmov lahko postane škodljiva za posameznika. V takem primeru postanejo obrambni mehanizmi prevladujoči in ovirajo posameznikovo ustrezno prilagajanje in funkcioniranje v družbi. Npr. če posameznik prepogosto uporablja obrambni mehanizem premestitev z namenom preusmerjanja lastnih negativnih občutkov na druge, lahko to škodi njemu in njegovim socialnim odnosom. Poleg težav v medosebnih odnosih lahko neustrezna uporaba obrambnih mehanizmov vodi k ohranjanju nefunkcionalnih ali škodljivih vzorcev vedenja, izogibanju realnosti, neprijetnim občutkom in reševanju konfliktov in drugo (Freud, 1936).

V nadaljevanju bom podrobneje razložila ključne obrambne mehanizme, ki se pojavljajo v delu Zlovešči otok. Eden izmed obrambnih mehanizmov, ki ga uporablja Andrew, je zanikanje realnosti. Posameznik si izgradi nadomestno (pogosto popačeno) realnost, ki je njemu bolj sprejemljiva. Tako se ne rabi soočiti s pravo resničnostjo, saj mu ta povzroča preveliko tesnobo (Bele, 2014). Zanikanje je lahko v določenih primerih normalen odziv na grožnjo (npr. ob smrti bližnjega), saj bi lahko takojšnje soočanje z grožnjo za posameznika pomenilo hudo psihološko stisko. Kot zdrav način začasnega izkrivljanja realnosti da posamezniku čas za postopno predelovanje, sprejemanje in soočanje z informacijami ter novo resničnostjo. Zanikanje postane patološko, ko je ponavljajoče in traja dlje časa ter deluje v škodo posameznika ali ljudem okoli njega (npr. kljub dokazilom o smrti bližnjega, posameznik vztraja, da je bližnji še živ in da je le odšel na dolgo potovanje; Wheeler in Lord, 1999). Patološko zanikanje je prisotno tudi pri glavnem liku, saj močno ovira njegovo sposobnost normalnega delovanja in soočanja z realnostjo. Andrew uporablja zanikanje z željo se izogniti spoprijemanju s pravo realnostjo (tj. smrt otrok in umor žene), zaradi česar si ustvari drugačno realnost in novo identiteto, zveznega agenta Edwarda »Teddyja« Danielsa). Dlje časa kot se Andrew prkazuje kot Teddy in verjame svoji na novo ustvarjeni realnosti, bolj postaja zanikanje patološko (Luthfi in Handayani, 2022).

Pomemben obrambni mehanizem, ki ga je moč opaziti pri Andrew-u, je regresija. Kadar se posameznik ne zmore soočiti s problemom, lahko regresira na zgodnejšo razvojno raven (Gofur, 2015). To pomeni, da se vrača k vedenjskim vzorcem, ki so značilni za prejšnja življenjska obdobja in se lahko kažejo kot močenje postelje, zibanje na mestu, objemanje plišaste igrače kadar v stiski, fizično nasilje (praskanje, grizenje, brcanje), sesanje delov telesa ali objekta idr. Otroci z regresivnim vedenjem sporočajo stisko, ki je lahko posledica travmatičnega dogodka, frustracije ali stresa. Zadovoljitev osnovnih otrokovih potreb (npr. po varnosti, ljubezni) običajno popravi regresivno vedenje. Kasneje v življenju se lahko regresija pojavi pri katerikoli starosti in posameznika vrne na razvojno obdobje, ko se je počutil varnejše (Freud, 1977, citirano v: Lokko in Stern, 2015). Andrew je regresiral na stopnjo primarnega narcisizma. To je koncept, ki ga je razvil psihoanalitik Sigmund Freud. Primarni narcisizem se nanaša na obdobje od rojstva do približno 2.leta otrokovega življenja, v katerem je otrok močno usmerjen vase in na (takojšnje) zadovoljevanje lastnih potreb. Postopno odmikanje od primarnega narcisizma se pojavi z začetki otrokovega razvijanja sposobnosti razumevanja in vzpostavljanja odnosov z drugimi ljudmi ter posledično ni več osredotočen zgolj nase (Freud, 1914). Kljub Freudovi opredelitvi omenjenega koncepta pa primanjkuje znanstvenih dokazov, ki bi potrdili obstoj primarnega narcisizma (Perogamvros, 2012). Vezano na Freudovo teorijo, se regresija na primarni narcisizem lahko kaže v stresnih situacijah, ko se posameznik začne zatekati k zadovoljevanju lastnih osnovnih potreb in k ohranitvi lastne pomembnosti, da bi se zaščitil pred tesnobo ogrožajočega dogodka. Regresija na primarni narcisizem se pri Andrewu lahko kaže preko njegove potrebe po dokazovanju kompetentnosti in pomembnosti, s katero želi ohraniti občutek lastne vrednosti. Andrew se večkrat pohvali s svojimi dosedanjimi dosežki in ima močno potrebo po priznanju in spoštovanju. Regresija se hkrati pokaže tudi pri zavračanju odgovornosti za pretekla dejanja in ignoriranju dejstev, ki ne podpirajo njegovega zaznavanja resničnosti. Andrew je raje, kot da bi se soočil z resnico, regresiral na obdobje, ko se je počutil bolje in v tako ospredje postavil svojo potrebo po samozadostnosti in lastni pomembnosti (Luthfi in Handayani, 2022).

Obrambni mehanizem projekcije je naslednji, ki ga je uporabljal Andrew. Pri projekciji gre za to, da posameznik psihološki konflikt in nezaželene občutke razreši z nezavednim projiciranjem oz. pripisovanjem drugemu (Costa, 2017). V delu je obrambni mehanizem projekcije moč opaziti v Andrewem odnosu s pacienti in zaposlenimi, s katerimi prihaja v stik. Namesto da bi se ukvarjal z lastnimi občutki zmede in krivde, goji do drugih nezaupanje in dvom. Zaznava jih kot potencialne krivce za nejasne situacije, ki se dogajajo na otoku.

Poleg Andrewa pa v delu uporablja obrambne mehanizme tudi dr. Cawley, ki z racionalizacijo opravičuje uporabo medicinske metode lobotomije pri zdravljenju pacientov. Obrambni mehanizem racionalizacije posameznik uporabi, ko želi opravičiti svoje neodobravajoče ali neprimerne misli, dejanja, pri tem pa prekriva prave, nezavedne razloge zanje. Z namenom izogniti se občutkom tesnobe poskuša za nastalo situacijo najti racionalno razlago, ki ni nujno pravilna (Balls, 2015). Lobotomija je operacijska prekinitev povezav v možganih pri hudih psihičnih obolenjih ali bolečinah. Je ena izmed najbolj kontroverznih in kritiziranih medicinskih posegov, ki je mnogim povzročila resne negativne posledice in postavlja etičnost pod vprašaj (Terrier idr., 2019). Kljub temu dr. Cawley racionalizira svoje ravnanje s trditvijo, da deluje v dobro pacientov z namenom odrešitve njihovega trpljenja.

SANJE

Poleg zaščitne vloge obrambnih mehanizmov pred soočanjem s posameznikovim notranjim konfliktom in sprejemanjem realnosti, se notranji konflikt lahko simbolno odseva tudi skozi sanje. Po Freudu so sanje oblika izpolnjevanja želja oz. predstavljajo nezavedne poskuse posameznikovega razreševanja aktualnih ali preteklih problemov. Nezavedne informacije so pogosto za posameznika vznemirjajoče, saj vsebujejo potlačene vsebine, ki lahko izzovejo tesnobo in neprijetne občutke. Zaradi svoje ogrožajoče narave pa vstopajo v sanje v spremenjeni, popačeni obliki metafor, prispodob in simbolov (npr. potlačeni občutki do druge osebe, se lahko v sanjah kažejo preko dogodkov, ki posredno nakazujejo na prisotnost teh občutkov). Freud je vsebino sanj delil na manifestno vsebino v obliki konkretnih dialogov in prizorov ter latentno vsebino, ki se kot nezavedne želje, strahovi in nagnjenja skrivajo za temi dialogi in prizori. Interpretacija sanj se nanaša na raziskovanje slednje, latentne vsebine in odkrivanje pomena sanj (Freud, 2000).

V filmu je prisotno dnevno in nočno sanjarjenje. Sanje ponazarjajo resnične dogodke, ki so se zgodili Andrew-u v preteklosti, kar predstavlja manifestno vsebino sanj. Sanja o dogodkih iz časa, ko je služil v vojski in o skupnih trenutkih z Dolores po končani vojni – večinoma v obliki nočnih mor. V sanjah je pogosto prisoten simbol stalne mokrote v obliki pepela, ki pada kot dežne kapljice. Ta simbolika iz sanj je odraz travmatičnih spominov glavnega lika na dogodek ob jezeru, ko je našel ženo in preminule otroke ter na grozote druge svetovne vojne, ki jim je bil priča kot vojak. Tekom zgodbe se postopoma razkriva latentna vsebina njegovih sanj in poskus razrešitve notranjega konflikta med zanikanjem in sprejemanjem dogodkov iz preteklosti. Deli nekateri sanj razvidno kažejo na izpolnitev želje, da bi bila njegova žena in otroci še živi (npr. vidi svojo ženo in se ne zaveda, da je mrtva; Singh, 2021).

ZAKLJUČEK

Psihoanalitična teorija nudi interpretacijo psiholoških elementov in konceptov, ki se pojavljajo v delu Zlovešči otok ter prikaže kompleksno dinamiko likov in njihove interakcije z okoljem. Hkrati pa nas razumevanje psihoanalitičnih konceptov kot so obrambni mehanizmi in sanje, lahko spodbudi k razmisleku, kako se sami spopadamo s preteklimi izkušnjami, potlačenimi vsebinami in neprijetnimi občutki ter o njihovem vplivu na naše trenutno dojemanje sebe in sveta okoli nas. V današnjem času se nemalokrat sprašujemo in poskušamo razumeti, kdo smo, kako so nas pretekli dogodki oblikovali in kaj resnično stoji za našimi občutki, dejanji. Razumevanje lastnih notranjih konfliktov ter raziskovanje obrambnih mehanizmov in potlačenih občutkov nam pomaga razumeti večplastnost našega delovanja. Po drugi stran pa nas opomni, da je resnica mnogokrat očem skrita in kompleksnejša kot se zdi na prvi pogled.

LITERATURA

Arciniegas, D. B. (2015). Psychosis. Behavioral Neurology and Neuropsychiatry, 21(3), 715–736. https://doi.org/10.1212/01.CON.0000466662.89908.e7

Balls, M. (2015). Rationalisation and intellectualisation. Alternatives to Laboratory Animals, 43(4), 49–50. https://doi.org/10.1177/026119291504300411

Bele, S. (2014). Narcisizem in obrambni mehanizmi pri ženskah. Psihološka obzorja, 23, 11–20. https://doi.org/10.20419/2014.23.392

Costa, R. M. (2017). Projection (defense mechanism). Encyclopedia of Personality and Individual Differences, 1–3.  https://doi.org/10.1007/978-3-319-28099-8_1413-1

Cramer, P. (1998). Defensiveness and defense mechanisms. Journal of Personality, 66(6), 879–1157. https://doi.org/10.1111/1467-6494.00035

Freud, A. (1936). The ego and the mechanisms of defence. International Universities Press

Freud, S. (1914). On narcissism: an introduction. The Standard Edition of the Complete Psychological Works of Sigmund Freud, 14, 67–102. https://www.sas.upenn.edu/~cavitch/pdf-library/Freud_SE_On_Narcissism_complete.pdf

Freud, S. (2000). Interpretacija sanj. Studia Humanitatis

Freud, S. (2010). Psihopatologija vsakdanjega življenja: o pozabljanju, spodrsljajih v besedi in ravnanju, zmotah in praznoverju. Mladinska knjiga

Gilbert, P. (2001). Evolutionary approaches to psychopathology: The role of natural defences. Australian & New Zealand Journal of Psychiatry, 35(1), 17–27. https://doi.org/10.1046/j.1440-1614.2001.00856.x

Gofur. (2015). Schizophrenia on the main character of the Shutter island film based on Sigmund Freud’s psychoanalysis theory. [Diplomsko delo, Syarif Hidayatullah Islamic State University, Faculty of Adab and Humanities,]. Repository UIN Syarif Hidayatullah Jakarta. https://repository.uinjkt.ac.id/dspace/bitstream/123456789/29180/3/GOFUR%20-%20FAH.pdf

Kramer, U. (2010). Coping and defence mechanisms: What’s the difference? – Second act. Psychology and Psychotherapy: Theory, Research and Practice, 83, 207–221. https://doi.org/10.1348/147608309X475989

Lokko, H. N. in Stern, T. A. (2015). Regression: diagnosis, evaluation, and management. The Primary Care Companion for CNS Disorders, 17(3). https://doi.org/10.4088/PCC.14f01761

Luthfi, A. in Handayani, R. (2022). Unresolved psychological problem in Dennis Lehane’s Shutter island. Andalas International Journal of Socio-Humanities, 4(2), 101–110. https://doi.org/10.25077/aijosh.v4i2.42

Perogamvros, L. (2012). Does primary narcissism exist in newborn babies? Evidence from sleep science. Frontiers Psychology, 3. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2012.00330

Pesold, C, Roberts, R. C. in Kirkpatrick, B. (2003). Neuroscience of schizophrenia. V: J. Panksepp (ur.), Textbook of Biological Psychiatry, (str. 267–297). Wiley. https://doi.org/10.1002/0471468975.ch9

Scorsese, M. (režiser). (2010). Shutter island [Film]. Paramount Pictures.

Singh, S. (2021). Psychoanalytic film critique: Shutter Island (2010) by Marin Scorcese. https://www.academia.edu/50640786/Psychoanalytic_Film_Critique_Shutter_Island_2010_by_Martin_Scorcese

Terrier, L. M., Lévêque, M. in Amelot, A. (2019). Brain lobotomy: A historical and moral dilemma with no alternative?. World Neurosurgery, 132, 211–218. https://doi.org/10.1016/j.wneu.2019.08.254

Wheeler, S. in Lord, L. (1999). Denial: A conceptual analysis. Archives of Psychiatric Nursing, 13(6), 311–320. https://doi.org/10.1016/S0883-9417(99)80063-6