Solipsizem skozi oči socialne psihologije – diskusija o realnosti, smrti in upravičenosti

Solipsizem je filozofska ideja, ki pravi, da je edina popolna gotovost obstoj mojih misli v danem trenutku, saj je to edino, do česar dostopam neposredno. Francoski filozof Descartes je v svoji knjigi Meditacije podvomil v temelje, na katerih temelji naše zaznavanje zunanjega sveta in zaključil, da ne moremo slepo verjeti, da je svet zunaj našega uma, ki ga smatramo za objektivno realnost, resničen. Kljub temu da je tovrstno mišljenje ekstremno in se njegov prenos na vsakdanje življenje zdi nesmiselna, lahko najdemo določene povezave solipsizma s socialnopsihološko razlago objektivne resničnosti (ki je vedno podvržena raznoraznim pristranskostim) ter njenim razlaganjem moralnih vrednot. Poleg tega se pojavijo zanimiva vprašanja, če solipsistično idejo povežemo z drugimi družbenimi tematikami, kot so privilegiranost, smrt in upravičenost.

Solipsizem in njegov pogled na objektivno realnost

Najprej se je pomembno zavedati, da solipsizem ni »teorija«, saj nas ne skuša prepričati, da objektivna realnost ne obstaja. Je zgolj ideja ali misel, ki ob razmišljanju o obstoju in realnosti pravi, da je edini obstoj, ki ga zaznavamo neposredno, obstoj nas samih. Ko govorimo o obstoju, ta pomeni obstoj naših lastnih mentalnih stanj in zaznav. Zaznavamo fizične objekte, druge ljudi in dogodke. Vse, kar zaznamo kot objektivno realnost, je zgolj konstrukcija, ki nastaja v naših mislih, in naše misli so edino, kar brez dvoma obstaja.

Najbolj uveljavljen filozof na tem področju je René Descartes (1596–1650). V svojem delu Meditacije je razpravljal o poti misli, ki nas pripelje do dvoma o obstoju realnosti. Delo je sestavljeno iz šestih meditacij, vsaka vsebuje več korakov. Descartes začne z rušenjem nestabilne podlage, na kateri gradimo svoje znanje o zunanjem svetu. V prvi meditaciji naznani, da bo začel z odstranjevanjem vsakega prepričanja, ki ga ne more popolnoma potrditi. Uporabljal bo tako imenovano strategijo metodičnega dvoma. Ne moremo zaupati nekomu, ki nas je tudi zgolj enkrat prevaral, kajti nikoli ne moremo biti gotovi, da nas ne bo prevaral ponovno. Descartes zaključi, da večina stvari, vključno z matematiko, na prvi pogled deluje zanesljivo, toda vseeno najdemo situacije, v katerih so nas zavajale (Descartes, 2008), zato jim ne moremo zaupati.

V nadaljnjem koraku Descartes razmišlja o vsebini uma in idejah, ki so v njegovih mislih. Ugotovi, da ima v sebi idejo boga (ne v obliki oosebljenega boga, kot ga poznamo v religijah, ampak zgolj kot popolnega bitja). Pravi, da ideja popolnega bitja ne more nastati znotraj njegovega uma, saj sam ni popolno bitje. To posledično potrdi božji obstoj. Pravi, da bog kot popolno bitje ne more varati mojega uma na način, da realnost zunaj mene ne bi obstajala. Tako potrdi tudi obstoj materialnega sveta in uvede idejo dualizma – obstoj duše in materije kot dveh različnih substanc. George Berkeley kasneje pravi, da dejstvo, da materija ne obstaja zunaj uma, ne bi pomenilo, da bog vara. Spet se znajde na točki, kjer je ves »zunanji« svet zgolj reprezentacija znotraj uma in ni smiselno govoriti o objektivnem obstoju česarkoli drugega.

Pomembno je vedeti, da obstaja več nivojev solipsizma. Metafizični solipsizem trdi, da je edina resnično obstoječa stvar moj lasten um, vse ostalo pa je zgolj reprezentacija tega uma. Gre za popolno zanikanje objektivne realnosti. Ideja epistemiološkega solipsizma pravi, da ne moremo resnično trditi, da obstaja svet zunaj nas, temveč je mogoč obstoj višje sile, ki kontrolira elemente, ki jih zaznavamo kot zunanjost. Obstaja tudi metodološki solipsizem, za katerega so značilne še bolj skrajne ideje –  da so mogoče tudi možgani ali um neobstoječi, saj ju začutimo le preko občutkov. Nedvomen je samo obstoj misli, ne pa mislečega bitja.

Zavajajoče zaznavanje

Descartes med zavajajoče stvari uvršča tudi čutila, ki so naše najpomembnejše orodje za pridobivanje informacij o tako imenovani »objektivni« realnosti. Svojo pozicijo v sobi, svoje fizične značilnosti, okolje, ki nas obkroža, in ljudi okoli nas zaznavamo zgolj posredno – preko čutil. Toda vemo, da nas čutila včasih v resnici zavedejo. Na primer, ko pogledamo oddaljen objekt, se nam zdi zelo majhen; ko pa se mu približamo, vidimo, da se zaznavana velikost predmeta spremeni. Na kakšni razdalji je zaznana velikost tista ”prava”? Če nadaljujemo v smeri kognitivne psihologije, srečamo veliko raziskav, ki se ukvarjajo z vidnimi iluzijami – na primer Ponzo iluzija. Ta označuje fenomen, ko ob gledanju dveh enako dolgih vzporednih črt njuni dolžini zaznamo kot različni (APA Dictionary of Psychology, 2022). Naš um namreč ustvari iluzijo perspektive in eno od črt interpretira kot bolj oddaljeno ter  zato krajšo. To je zgolj nekaj primerov,  iz  katerih je razvidna nezanesljivost naših čutil, ki jih zato po Descartesovi metodi iskanja nedvomne resnice ne moremo uporabiti kot vire nedvomno pravih informacij.

Edino nedvomno resnično dejstvo je naš lasten obstoj, saj imamo neposreden dostop do svojih misli in sposobnost dvomljenja o tem obstoju – ”mislim, torej sem”. Metafizični in metodološki solipsizem povsem zavračata obstoj objektivne realnosti in vse obravnavata kot zgolj produkt naših (mojih) misli. O solipsizmu lahko seveda govorim samo v prvi osebi ednine, saj imam dostop zgolj do lastnih misli, zato bom tudi sama od tukaj naprej uporabljala takšen način pisanja. Sledeči odstavki sicer predpostavljajo, da solipsizem ni resničen, kar pomeni, da v filozofskem smislu mogoče izgledajo nesmiselni. Potencialne veljavnosti solipsizma namreč ne moremo zavreči, saj bomo vedno neposredno dostopali samo do svojih misli in ničesar drugega izven njih). Kljub temu, da je ideja solipsizma na videz nesmiselna, je zanimiva diskusija o možni aplikaciji te ideje na različna področja psihologije in družbenih tem, saj nam razkrije drugačne vidike različnih situacij.

Realnost v socialni psihologiji

Eden izmed dveh glavnih aksiomov v socialni psihologiji je, da vsaka oseba oblikuje svojo lastno zaznavo realnosti. To konstrukcijo oblikujejo posameznikovi kognitivni in socialni procesi. Tudi znotraj socialne psihologije imamo različne razlage o konstrukciji realnosti, večinoma pa temeljijo na predpostavki, da je vir, na katerem temelji naša zaznana realnost, povezan z družbo in socialnimi interakcijami. Berger in Luckmann (1967), na primer menita, da so glavni vir za oblikovanje realnosti socialne interakcije in skupine. Podobno tudi teorija socialnega konstrukcionizma pravi, da so določene karakteristike, ki jih v osnovi pojmujemo kot biološke (spol, rasa in sposobnosti), zgolj produkt kolektivnega dodeljevanja pomena konstruktom (Andrews, 2012).

Vsakemu posamezniku se lastna zaznava realnosti zdi objektivna, saj zaupamo svojim zaznavam in verjamemo, da so točne in pravilno interpretirane. Toda – vsako situacijo lahko različni posamezniki zaznajo različno. Kot razlagajo Smith idr. (2014), če vprašamo navijače nasprotnih ekip o njihovi zaznavi nogometne tekme, bomo videli, da so lahko njihove zaznave povsem različne. Navijači zmagovalne ekipe bodo tekmo videli kot povsem pravično in svojo zmago kot zasluženo, medtem ko bodo lahko nasprotniki trdili, da je bila tekma nepravična. Že v tem precej banalnem primeru vidimo, da čeprav socialna psihologija obstoja realnosti same ne zanika, so konstrukcije posameznikov lahko zelo različne. Še en dober primer je tudi dejstvo, da vsak posameznik sestavlja subjektivno interpretacijo ljudi okoli sebe in niti dve osebi ne vidita določenega posameznika na enak način. Nikoli ne moremo poznati posameznikove ”prave narave” brez pristranskih interpretacij, nepristransko pa ne moremo poznati niti samih sebe.

Ko govorimo o kognitivni pristranskosti, vidimo, da so lahko naše zaznave in interpretacije iz zunanjega sveta zelo popačene zaradi hevrističnega mišljenja. Poglejmo si nekaj vsakdanjih primerov, v katerih je razvidna naša kognitivna pristranskost. V psihologiji je, na primer, znan halo učinek. Do njega pride, ko na podlagi določenih fizičnih ali osebnostnih lastnosti posameznika oblikujemo celotno mnenje o njem. Poznamo tudi pristranskost optimizma, pri kateri zaznavamo svojo srečo v življenju kot večjo od sreče ostalih in predvidevamo, da nas osebno ne bodo doletele enako težke izkušnje. Poleg tega smo nagnjeni k pristranskosti potrditve, saj dajemo več pozornosti dejstvom, ki se skladajo z našimi vnaprej postavljenimi prepričanji (Cherry, 2020).

Če iščemo podobnosti s solipsizmom, lahko vidimo, da tudi v socialni psihologiji objektivne realnosti ne moremo zaznavati brez osebnih pristranskosti in da je naša konstrukcija realnosti popačena. Pojem objektivna realnost navadno uporabljamo, ko govorimo o realnosti, ki obstaja, ne da bi jo nekdo ali nekaj zavestno zaznavalo (Mulder, b.d.). Še ena možna definicija za objektivno realnost je, da gre za zunanji svet fizičnih objektov, dogodkov in sil, ki jih lahko opazujemo, merimo in testiramo (APA Dictionary of Psychology, 2022). Solipsizem (razen epistemiološkega) zavrača obstoj objektivne realnosti, socialna psihologija pa jo interpretira kot nekaj izven nas.

Toda katera realnost res obstaja brez zavestne zaznave? Pomislimo lahko na pogosto slišano vprašanje – ko drevo pade in blizu ni nikogar, ki bi padec slišal, ali res naredi zvok? Znanstvenik bi morda rekel, da zvok vseeno nastane, saj bi lahko blizu drevesa postavili napravo, ki bi posnela zvočne valove. Toda  če definiramo zvok kot nekaj, kar izkusimo, ko naša ušesa zaznajo vibracije, potem drevo ne naredi zvoka, če blizu ni zaznavajočega bitja. V tem primeru je objektivna realnost nekaj, kar vedno potrebuje bitje, ki jo zavestno zaznava. Potemtakem je vedno zaznana posredno in podvržena pristranskostim. Ali potem zares obstaja?

Ko umrem, bom s seboj odnesla realnost

Smrt v solipsizmu pomeni smrt vseh zaznav in posledično smrt realnosti. Svet ni obstajal pred nastankom mojih misli. Izvor moje zavesti je nekaj, o čemer je treba debatirati posebej, toda kar se tiče smrti mene, solipsistke, bom s seboj vzela vso realnost. Vse, kar je, namreč izvira zgolj iz moje zavesti. Vse, kar je, je svet, ki sem ga sestavila s svojo zavestjo, ki je edina zavest v obstoju. Poleg smrti mene (ali moje zavesti) bo umrlo tudi vse, kar obstaja. Kar se tiče interpretacije smrti v socialni psihologiji in psihologiji nasploh, je ta nekako podobna tisti v solipsizmu. Da, svet naj bi bil obstajal tudi pred mojim rojstvom, in pričakovano je, da bo obstajal tudi po moji smrti. Toda na osebnem nivoju zame svet obstaja zgolj, dokler sem živa. Zame svet obstaja samo skozi moje zavestne zaznave in ko umrem, (verjetno) izgubim sposobnost zaznavanja svojega okolja. Moja realnost je konstrukcija, ki je nastala na podlagi mojih zaznav, po moji smrti pa moje zavesti in zaznavanja ne bo več. Takrat moja subjektivna realnost ne bo več obstajala.

Vsakdanja solipsistična prizadevanja in upravičenost

Solipsizem se nam lahko zdi tema, ki nima veliko povezave z vsakdanjim življenjem in je rezervirana zgolj za globoke filozofske diskusije, toda v resnici bi lahko nekatera vsakdanja dejanja do določene mere opredelili kot solipsistična. Kot je razložil Kauntia (2018), gre pri vsakem dejanju samozaznane upravičenosti za določeno mero solipsizma. V primerih, ko naredimo nekaj, kar je za nas bolj preprosto (na primer v vsakdanjih situacijah dajemo prednost lastnim potrebam in željam, tudi če nekomu drugemu prinesejo negativne posledice), se na nek način ne zmenimo za obstoj drugih in naš vpliv nanje.

To mogoče ne spominja na solipsizem na dejanski stopnji zanikanja obstoja objektivne realnosti, toda vseeno kaže na našo tendenco po subjektivni interpretaciji sveta, v kateri nam je naš um relativno pomembnejši od uma drugih. Zgolj na sebi neposredno čutimo negativna čustva in posledice negativnih dogodkov. Seveda naj bi ljudje zaradi teorije uma in empatije razumeli ter začutili mentalna stanja drugih, toda tudi tukaj gre zgolj za posredno doživljanje. Mi sami smo protagonisti svojih subjektivnih realnosti in včasih težko dojemamo, da je center subjektivnih realnosti drugih njihov lasten um do enake mere, kot je za nas pomemben naš um, in zato oni kot višjo zaznavajo svojo lastno pomembnost. Tudi če ne govorimo o popolnem zanikanju realnosti, jo še vedno zaznavamo skozi lasten um in pristranskost. Na svoj um se osredotočamo bolj kot na um drugih. Čustva in doživljanja drugih zaznavamo le posredno, medtem ko imamo do lastnih neposreden dostop. Zato se nam je lažje osredotočati na lastno interpretacijo sveta in včasih lahko pozabimo, da naša ”solipsistična” vedenja na druge vplivajo bolj, kot se nam zdi.

V svetu, polnem nepotrebnih moraljnih vrednot

Če bi bila solipsistka, bi bila stvarnica vsega okoli sebe. Bila bi odgovorna za vse, kar se zgodi in za vsako pravilo postavljeno v tem lastno narejenem svetu. Če govorimo o tej možnosti, dobimo zanimivo iztočnico za diskusijo – kdo je odgovoren za vsa grozljiva dejanja, ki se dogajajo na tem svetu? Jaz, stvarnica sveta, sem odgovorna za vse, kar se zgodi. Da, če svet v objektivnem smislu sploh ne obstaja, mogoče niti ni važno, če vsebuje grozljiva dejanja sovraštva, rasizma in vedno prisotne nevarnosti, toda vseeno bi se lahko vprašala, če to razkriva naravo mojega uma. Zakaj bi bila stvarnica nečesa, kar je grozno za veliko vključenih ustvarjenih oseb in nečesa, kar vsebuje toliko nasilja in trpljenja? Bi to pomenilo, da je moj um v osnovi zloben? Če situacijo gledamo s strani epistemiološkega solipsizma, bi lahko rekli, da je avtor tovrstne realnosti višja sila, ki nadzoruje moje zaznave in je zato kriva za krutost sveta v mojih mislih. Toda če smatramo boga kot popolno bitje, kot pravi Descartes, se lahko v primeru tovrstnih krutosti vprašamo o njegovi popolnosti. V metodološkem in metafizičnem solipsizmu ni veliko govora o izvoru realnosti, razen tega, da je ta produkt mojega lastnega mišljenja. Če pa se osredotočim na lasten um, se mi ne zdi, da bi imela nadzor nad tokom večine dogodkov v mojih mislih. Izgleda, da konstrukcija realnosti poteka predvsem nezavedno. Realnost sicer nastaja v mojih mislih, ampak nad njenim tokom nimam zavestnega nadzora, torej je ne morem spreminjati po svojih željah. Ne morem izbirati udeležencev, prisotnih v tem svetu, in dejanj, ki se meni in njim dogajajo. Ampak vseeno to lahko nakazuje, da v mojem umu obstaja nekaj inherentno zlobnega, ki dovoljuje, da do takih dejanj pride.

Še ena misel, ki se poraja, ko govorimo o svetu, ki ga je ustvaril moj um, je vprašanje morale. Ali sploh lahko govorimo o morali v svetu, v katerem ne morem do nikogar ravnati nemoralno? Zakaj bi bila v takem svetu primorana slediti zakonom in moralnim vrednotam? Ali sem zlobna, če škodujem ”namišljenim” osebam, ki obstajajo zgolj kot produkt moje zavesti? Lahko bi rekli, da to škodovanje v resnici neposredno ne škoduje nikomur. Ne bi bilo enakovredno škodovanju v resnici obstoječim bitjem in zato mogoče ne bi pripeljalo do istih moralnih dilem. Moralno vedenje je v socialni psihologiji tisto, ki je v skladu z našimi moralnimi vrednotami, moralne vrednote pa se povečini navezujejo na naš odnos do drugih ljudi (spoštovanje, iskrenost, sočutje …). Do ostalih naj bi se obnašali tako, da jim ne škodimo in smo do njih čim bolj pravični. V sklopu metafizičnega solipsizma, kjer sem edini obstoječi um, vprašanje morale postane brezpredmetno.

Če ne zanikamo obstoja realnosti, nas pred izvajanjem grozljivih dejanj lahko zaustavlja strah pred posledicami. Tudi če ni zagotovljeno, da bomo kaznovani za čisto vsako slabo dejanje, ki ga naredimo, nas lahko že sama možnost kazni zaustavi. Toda ali je kazen relevanten izgovor za to, da slabega ne delamo, če je tudi kazen zgolj produkt mojega uma? Kaj je tisto, kar me zadržuje pred delanjem slabih dejanj, če so tudi kazni zanje obstoječe le znotraj mojih misli? Kaj me ustavlja, da ne naredim vseh mogočih zločinov in grem preko vseh meja, da dosežem to, kar hočem? Strašljivo je, da solipsizem izgleda kot zelo dober izgovor, da počnemo, kar hočemo, in ne razmišljamo o posledicah svojih dejanj na druge. Saj drugi objektivno sploh ne obstajajo, kajne?

V naslednjem koraku se seveda vprašam, zakaj bi znotraj mojega uma obstajalo nekaj, ob čemer čutim nelagodje. Zakaj znotraj mojega lastno ustvarjenega sveta obstajajo kazni, ki so zame neprijetne? Tudi tukaj bi lahko rekli, da je potencialni ustvarjalec zame neprijetne realnosti višja sila in sama ne določam posledic za svoja dejanja znotraj sveta v mojih mislih. Vendar če smatramo, da je ustvarjalec realnosti zgolj moj lastni um, je obstoj kazni težko pojasniti.

Solipsizem in privilegiranost

Zanimivo bi bilo debatirati tudi o socialnem in ekonomskem statusu solipsista samega. Seveda ne moremo govoriti o obstoju več solipsistov, ampak zgolj o razumevanjih te ideje glede na življenjsko situacijo, v kateri se nahajamo. Če je izrečeni solipsist rojen v družini bogatih belopoltih staršev v zahodnem svetu, bo zanj bolj verjetno, da se bo poistovetil s konceptom solipsizma. Njemu bo lahko možnost, da je edino obstoječe bitje, zvenela dobro, všeč mu bo realnost, ki jo je lastnoročno ustvaril (lahko tudi zaradi tem, ki so bile diskutirane v prejšnjem odstavku). Če ponudimo idejo solipsizma osebi, ki je privilegirana v finančnem, rasnem in socialnem smislu, jo bo verjetno v večji meri sprejela. Na drugi strani pa imamo osebo, ki je vse življenje žrtev rasizma in ostalih posledic neprivilegiranega položaja v družbi. Ta oseba bo pretresena ob možnosti, da si je takšno realnost ustvarila sama. Zakaj bi, v primeru da bi imela nadzor nad obstojem realnosti, sama sebe postavila v položaj, ki obstoj v svetu drastično otežuje? Žrtev družinskega ali spolnega nasilja bi bila zgrožena nad idejo, da je potencialno odgovorna za to, kar se ji je zgodilo. To bi bilo prenašanje krivde s storilca na žrtev. Če bi osebi s tovrstno izkušnjo rekli, da je sama kriva zanjo, bi popolnoma zanemarili vse trpljenje, skozi katerega je ta oseba šla. Ljudje, ki so bili kdaj izpostavljeni takim dogodkom, bodo, kot lahko seveda razumemo, popolnoma zanikali možnost, da so edini obstoječi um.

Jasno je, da so določeni člani družbe veliko bolj privilegirani od drugih. Toda kako bi to lahko interpretirali skozi idejo solipsizma? Seveda se sploh ne moremo zares pogovarjati o obstoju več kot enega solipsista, saj to ni skladno s konceptom ideje solipsizma, toda vseeno je zanimivo pomisliti,  kako različno bi ljudje z različnim statusom v družbi in različno stopnjo privilegiranosti bili pripravljeni to idejo sprejeti. Cinično bi lahko rekli, da je solipsizem rezerviran za bogate in drugače privilegirane osebe. Nekdo, ki je v družbi neprivilegiran, pa bo res upal na obstoj objektivne realnosti. Seveda še vedno lahko uporabimo argument, da tudi kot stvarnik realnosti še vedno nimam sposobnosti nadzorovanja njenega toka. A tudi takrat bi se ta oseba vprašala, zakaj jo je lasten um postavil v takšno situacijo. Če je realnost znotraj mojega uma postavila višja sila, se tudi lahko vprašam o razlogu, zaradi katerega bi me ta sila postavila v situacijo, ki zame ni optimalna. Ali to kaže na zlobnost te višje sile? Cilj ni trditi, da je privilegirana oseba bolj verjetno edini obstoječi um, ampak zgolj poudariti, da bo z večjo verjetnostjo sprejela to možnost, ne da bi bila nad njo pretresena.

Zaključne misli

Medtem ko se solipsizem zdi kot zelo radikalna interpretacija realnosti in obenem ni teorija sama po sebi, ga je zelo težko zavrniti. Kakorkoli se lotimo zavračanja možnosti solipsizma, se bomo vedno znašli na začetni točki pojmovanja, kaj solipsizem sploh je – zgolj ideja in ne teorija. Solipsizem ne razlaga, kako sploh pride do konstrukcije realnosti v mojem umu in če je ta proces zavesten ali ne, ter zakaj nisem v lastno ustvarjeni realnosti postavljena v zase optimalno situacijo (razen če predpostavljam, da poleg mene obstaja še bog, ki to realnost ustvarja). Poleg tega ni jasno, kdaj naj bi se začela moja zavestna zaznava, oziroma kdaj sem sploh začela obstajati. Ne morem govoriti namreč o rojstvu, kajti to bi zahtevalo obstoj ljudi izven mene. Kdaj je začel obstajati moj um? Kako je sploh lahko začel obstajati, če ne obstaja nič drugega, iz česar bi lahko nastal (razen, če poleg mene obstaja bog). Kaj pa se bo zgodilo po moji smrti? Ali po smrti solipsista ostane še karkoli drugega ali takrat ne bo obstajala nobena realnost več? Vse to so vprašanja, na katera stežka najdemo jasne odgovore. Ideja o potencialnem obstoju zgolj mojega uma je nekaj, česar se ne morem nikdar povsem otresti. Ampak zaenkrat lahko razmišljanje o posledicah te možnosti prinese zanimive ugotovitve o značilnostih realnosti in njenih različnih pojmovanjih. Pristop socialne psihologije ima določene podobnosti s solipsizmom v razlaganju realnosti kot (povečini) neobjektivne, a jo vseeno interpretira povsem drugače. V primeru, da ima potencialni solipsist zmožnost ustvarjanja lastne realnosti (govorjenje o solipsistu v tretji osebi je že samo po sebi paradoksno), se pojavijo vprašanja o privilegiranosti, upravičenosti in morali, ki so zanimiva izhodišča za nadaljnjo debato.

Literatura

American Psychological Association. (2022). Objective reality. V APA Dictionary of Psychology. https://dictionary.apa.org/objective-reality

American Psychological Association. (2022). Ponzo Illusion. V APA Dictionary of Psychology. https://dictionary.apa.org/ponzo-illusion

Andrews, T. (2012). What is Social Constructionism? Grounded Theory Review, 11(1). https://groundedtheoryreview.com/2012/06/01/what-is-social-constructionism/

Berger, P. L. in Luckmann, T. (1967). The social construction of reality: A treatise in the sociology of knowledge. Anchor.

Cherry, K. (2020). What Is Cognitive Bias? Verywell Mind. https://www.verywellmind.com/what-is-a-cognitive-bias-2794963

Descartes, R. (2008). Meditations on First Philosophy with Selections from the Objections and Replies. Oxford University Press.

Kauntia, N. (2018). The Solipsism Behind Our Sense of Entitlement. The Edict. https://medium.com/the-edict/the-solipsism-behind-ashokan-entitlement-df91b2bc3eb7

Mulder, D. H. (b. d.). Objectivity. V J. Fieser in B. Dowden (ur.), Internet Encyclopedia of Philosophy. https://iep.utm.edu/objectiv/#SH2

Smith, E. R., Mackie, D. M. in Claypool, H. M. (2014). Social Psychology: Fourth Edition. Psychology Press.

Wilson, R. A. (2004). Boundaries Of The Mind: The Individual In The Fragile Sciences – Cognition. Cambridge University Press.