Čustvena inteligentnost: izzivi opredelitve in merjenja ter vpliv ČI na medosebne odnose

Čustvena inteligentnost, popularen konstrukt, ki pa še vedno nima jasne opredelitve. Ali gre za sposobnost ali osebnostno predispozicijo? To vprašanje je zgolj eden izmed izzivov, ki otežuje merjenje in raziskovanje tega področja. A navkljub izzivom obstajajo mnoge empirične študije, ki so dokazale pomemben vpliv čustvene inteligentnosti na starost, spol, duševno in fizično zdravje ter tudi na medosebne odnose. Čustvena inteligentnost predstavlja enega izmed ključnih dejavnikov pri oblikovanju, vzdrževanju in zadovoljstvu v odnosih. Raziskovanje konstrukta je pomembno za odpravljanje zmotnih prepričanj populistične psevdoznanosti, obenem pa ugotovitve pomembno prispevajo k razvoju in izboljšanju intervencij ter programov usposabljanja, ki lahko pomagajo posameznikom razviti in izboljšati svojo čustveno inteligentnost.

Čustvena inteligentnost je v strokovni in laični javnosti izjemno popularen konstrukt (Georgieva in Miloshev, 2020; Pečjak in Avsec, 2003), a kljub temu še danes ni soglasja glede opredelitve. Je to zgolj kompleksna čustvena regulacija? Je to sposobnost, ki jo lahko razvijamo, ali osebnostna lastnost, s katero se rodimo? Je možno, da so to zgolj med seboj povezane kompetence, vezane na čustva (npr. empatija, samokontrola, razumevanje človeških potreb in občutkov) in ne oblika inteligentnosti (Avsec in Pečjak, 2003; Fitness, 2001; Georgieva in Miloshev, 2020)? Ne glede na opredelitev lahko čustveno inteligentnost apliciramo na področja, ki segajo vse od izobraževanja in medicine do ekonomije, politike in podjetništva (Georgieva in Miloshev, 2020). Čustvena inteligentnost je pogosto preučevana pri vodstvenih kadrih, kjer medosebne spretnosti, kot so prepoznavanje čustev, obravnavanje problemov z različnih perspektiv ter ustrezno reguliranje čustev, močno vplivajo na uspešnost vodenja (Boštjančič, 2001; Goleman, 1998, v: Avsec in Pečjak, 2003). Predpostavljamo, da igra čustvena inteligentnost pomembno vlogo tudi v medosebnih odnosih. V tem prispevku želimo predstaviti konstrukt čustvene inteligentnosti in hkrati opozoriti na kritike ter omejitve tega koncepta. Slednje je lahko v korist raziskovalcem področja ter vsem, ki jih tema zanima, a ne zaupajo številnim nestrokovnim zapisom na to temo. Preučili bomo še pomen čustvene inteligentnosti v kontekstu medosebnih odnosov ter raziskali, kako nanje vpliva.

Čustvena inteligentnost

Mayer (1999, v: Pečjak in Avsec, 2003) pravi, da je konstrukt čustvene inteligentnosti produkt dveh svetov. Obstaja svet, ki zajema znanstveno literaturo ter trud po iskanju empiričnih ugotovitev s tega področja. Izven tega pa je psevdoznanstveni svet s populistično literaturo, ki je trenutno ena izmed bolj prodajanih. Goleman je leta 1995 razširil koncept čustvene inteligentnosti s svojo knjižno uspešnico Emotional Intelligence: Why It Can Matter More Than IQ, v kateri poudarja pomembnost čustvene inteligentnosti v našem vsakodnevnem življenju, tako osebnem kot poklicnem. Knjiga je prevedena v 40 jezikov in je eno izmed najbolj prodajanih del po celem svetu. Definiral je pet komponentni model (Goleman, 1998, v: Pečjak in Avsec, 2003), ki vključuje 25 različnih čustvenih značilnosti, razdeljenih v dve širši skupini –  osebne in socialne spretnosti. Čustvena inteligentnost je po mnenju Golemana ključna za uspeh in zadovoljstvo v življenju, morda  celo bolj kot splošna inteligentnost. Knjiga se v veliki meri ukvarja tudi s tem, kako vzgojiti otroka v čustveno inteligentnega posameznika (Proloyendu, 2018). Obstajajo raziskovalci, ki se strinjajo z visoko napovedno vrednostjo konstrukta čustvene inteligentnosti za uspešnost v življenju. Bar-On (1997, v: De Weerdt in Rossi, 2012) trdi, da bi lahko bila čustvena inteligentnost metasposobnost, ki obsega različne pomembne faktorje (motivacijo, nadzor impulzov, regulacijo razpoloženja, empatijo), ki definirajo, kako uspešno bomo uporabili ostale sposobnosti, tudi kognitivno inteligentnost. Ali je čustvena inteligentnost res tako zelo pomembna? Kaj pa vse ostale komponente in dejavniki, ki vplivajo na naše življenje? Pripisovanje prevelikega pomena čustveni inteligentnosti je le ena izmed značilnosti psevdoznanstvenih del na katero moramo biti pozorni.

Psevdoznanstvena dela poleg tega pogosto ponujajo preproste in hitre rešitve za kompleksne težave – najpogosteje v obliki treningov. Le-ti neredko obljubljajo drastične in hitre izboljšave v kvaliteti življenja. Treningi, v katerih naj bi razvijali čustveno inteligentnost, večinoma ne temeljijo na znanstvenih ugotovitvah, a obstajajo izjeme. Mattingly in Kraiger (2019) sta v metaanalizi potrdila, da lahko sposobnost čustvene inteligentnosti razvijamo. Dokazala sta zmerno pozitiven vpliv treningov čustvene inteligentnosti. Usposabljanje se je izkazalo za bolj učinkovito, če namesto predavanja vsebin vključimo individualna svetovanja, prakso in podajanje povratnih informacij glede napredka. Velikosti učinka so bile razmeroma robustne glede na spol udeležencev in glede na to, ali so čustveno inteligentnost merile kot sposobnost ali kot večdimenzionalni konstrukt. Metaanaliza je bila kvalitetno zasnovana in je vključila kar 58 objavljenih in neobjavljenih raziskav, ki so preverjale, ali je čustveno inteligentnost moč trenirati. Se pa tu pojavi vprašanje, v kolikšni meri se napredek, dokazan v kontroliranem okolju treninga, izkaže v vsakdanu udeleženca – ali izkazuje višjo mero zaznavanja, razumevanja, uporabe in regulacije čustev zgolj na treningu in merjenjih ali se slednje kaže tudi v spremembah v vedenju izven teh?

Čustveno inteligentnost sta sicer prva opredelila Salovey in Mayer (1990) kot nabor sposobnosti, ki posamezniku omogočajo točneje izražati in ocenjevati lastna čustva in čustva drugih ter jih uporabljati pri motiviranju, načrtovanju in doseganju življenjskih ciljev ter osebnostne rasti. Če povzamemo, je to nabor sposobnosti, ki nam omogoča uspešno zaznavati, izražati, razumevati in regulirati čustva – pri sebi in pri drugih. Leta 1997 sta predstavila hierarhični štiri komponentni model sposobnosti na področju čustev, ki vključuje procese zaznavanja čustev, čustveno spodbujanje mišljenja, razumevanje čustev in reflektivno uravnavanje čustev. Komponenta zaznavanja čustev zajema sposobnosti jasnega izražanja lastnih čustev ter ustrezno prepoznavo čustev drugih. Čustveno spodbujanje mišljenja pomeni uporabo čustev, predvsem za reševanje problematičnih situacij. Sposobnosti omogočajo posamezniku vpogled v situacijo z različnih perspektiv. Razumevanje čustev obsega razumevanje različnih čustvenih stanj, njihovih intenzitet ter zavedanje, da so lahko sočasno prisotna nasprotujoča si čustva. Obenem pa tudi poznavanje tipičnih situacij, v katerih se pojavljajo določena čustvena stanja. Komponento refleksivnega uravnavanja čustev pa sta definirala kot uspešno nadzorovanje svojih razpoloženj ter ustrezno čustveno reagiranje (Mayer in Salovey, 1993, 1997, v: Avsec in Pečjak, 2003; Salovey in Mayer, 1990). Čustveni procesi naj bi po mnenju avtorjev s starostjo postajali kompleksnejši in bolj integrirani, predvsem zaradi učenja in izkušenj (Salovey in Mayer, 1997, v: Avsec in Pečjak, 2003). Model čustvene inteligentnosti je definiral tudi Bar-On (1997). Čustveno inteligentnost je opredelil kot vrsto osebnih, čustvenih in socialnih kompetenc, ki vplivajo na uspešnost posameznika pri njegovem spoprijemanju z zahtevami okolja ter kako uspešno izražamo in razumemo sebe in druge. Leta 2000 pojem čustvene inteligentnosti še razširi in ga ne imenuje več čustvena inteligentnost, temveč kar čustvena in socialna inteligentnost. Njegov pet komponentni model sestavljajo  čustvena ozaveščenost, upravljanje s čustvi, medosebne veščine, prilagajanje ter splošna razpoloženjska raven (Bar-On, 1997, v: De Weerdt in Rossi, 2012). Seveda pa to nista edina modela čustvene inteligentnosti, ki ju poznamo. Modele lahko glede na trenutne opredelitve razdelimo v dve skupini. Prva, številčnejša skupina, somešani modeli, ki opredeljujejo čustveno inteligentnost kot večdimenzionalni konstrukt, ki vključuje kognitivne sposobnosti, osebnostne lastnosti ter čustvene in motivacijske dispozicije (npr. že omenjena modela Golemana in Bar-Ona). Druga skupina pa so modeli sposobnosti, ki zagovarjajo, da je čustvena inteligentnost sestavljena iz čustvenih in kognitivnih veščin (npr. Salovey in Mayer). Posledično se seveda razlikujejo tudi načini merjenja konstrukta.

Merjenje čustvene inteligentnosti in njegovi izzivi

Raziskovalci, ki zagovarjajo mešane modele, uporabljajo samoocenjevalne vprašalnike. Tisti, ki so mnenja, da je čustvena inteligentnost sposobnost, pa aplicirajo teste, podobne klasičnim testom za merjenje sposobnosti (Pečjak in Avsec, 2003). Prvi test se je imenoval Večfaktorski test čustvene inteligentnosti (angl. Multifactor Emotional Intelligence Test ; MEIS; Mayer idr., 1998 , v: Lopes idr., 2003), kasneje pa so ga skrajšali ter izboljšali merske značilnosti. Nastal je Mayer, Salovey in Caruso test čustvene inteligentnost (angl. Mayer, Salovey, and Caruso Emotional Intelligence Test; MSCEIT; Mayer idr., 2001), eden izmed pogosteje uporabljenih merskih pripomočkov za merjenje čustvene inteligentnosti. A kljub temu da obstajajo pripomočki za merjenje, to ne pomeni, da je merjenje  enostavno. Pogosto se težave pojavijo že zaradi nejasnosti opredelitve konstrukta. V primeru da čustveno inteligentnost definiramo kot sposobnost so lahko rezultati drugačni, kot če jo definiramo kot osebnostno lastnost, saj se razlikuje način merjenja ter tudi to na kaj se osredotočamo pri merjenju. Ko se čustveno inteligentnost definira kot sposobnost, poudarjamo izvajanje specifičnih veščin, zato so raziskave usmerjene v ocenjevanje posameznikove uspešnosti pri izvajanju nalog, kar vodi do kvantitativno merljivih rezultatov. Ko pa čustveno inteligentnost obravnavamo kot predispozicijo, se osredotočamo na naravnanost posameznika k razumevanju in upravljanju s čustvi. Te predispozicije so težje merljive in pod vplivom številnih dejavnikov. Samoporočanje je recimo pod močnim vplivom kulturnih značilnosti, socialnih norm ter vrednot, kar lahko vodi v pogostejše socialno zaželeno odgovarjanje, kar je velik problem tovrstnih pristopov. Kulturno-specifična čustvena inteligentnost namreč poudarja različnost kultur glede zaznavanja, izražanja in reguliranja čustev, obenem pa tudi razlike v tem, kako pomembne so v kulturi sposobnosti vezane na čustva (Pathak in Muralidharan, 2020). Čustveno zaznavanje je najbolj univerzalna domena čustvene inteligentnosti, medtem ko se pomembne razlike med kulturami (ZDA, Kitajska, Japonska, Indija in Argentina) pojavljajo v razumevanju in regulaciji čustev (Shao idr., 2015). Poleg tega se lahko čustvena inteligentnost razlikuje glede na kontekst in se spreminja v različnih življenjskih situacijah, kar dodaja dodatno kompleksnost pri merjenju in razumevanju tega konstrukta. Kritiki pogosto opozarjajo tudi na to, da predvsem z vprašalniki, ne merimo prave mere čustvene inteligentnosti, temveč zgolj samooceno oz. samopodobo glede nje, ki pa je lahko izkrivljena in napačna (Avsec in Pečjak, 2003; Lopes idr., 2003; Zeidner idr., 2009). Je pa raziskovanje pomembno, saj nam poglablja razumevanje različnih področji posameznikovega življenja, medosebnih odnosov, izobraževanja ter celo razumevanje družbene dinamike. Z empirično pridobljenimi informacijami lahko izboljšamo tudi kvaliteto treningov čustvene inteligentnosti in s tem zagotovimo kvalitetno spodbujanje in razvijanje čustvene inteligentnosti pri posameznikih.

Starost, spol in zdravje v povezavi s čustveno inteligentnostjo

Predstavljen konstrukt je popularen v strokovni javnosti, kar pomeni, da obstaja velik nabor empiričnih raziskav. Slednje so dokazale pomemben vpliv starosti. Starejši udeleženci so dosegali višje rezultate na merah čustvene inteligentnosti (Alwaely idr., 2021; Babić Čikeš in Buško, 2020; Kafestios, 2004; Keefer idr., 2013). V raziskavi Punie (2002) so odkrili paraboličen trend, ki pravi, da čustvena inteligentnost na prehodu med zgodnjo in srednjo odraslostjo doseže vrh, nato pa počasi upada. Glede na to, da velika večina raziskav s področja čustvene inteligentnosti kot metodo za pridobivanje podatkov uporablja vprašalnike, bi bilo potrebno spodbujati tudi razvoj ustreznih testov. Na tak način bi lahko preverili ali obstajajo razlike v starosti tudi, ko je čustvena inteligentnost merjena kot sposobnost.

Izsledki raziskav so pokazali še, da obstaja razlika med merami čustvene inteligentnosti pri moških in ženskah. Čustvena inteligentnost je višje izražena pri slednjih, rezultati so konsistentni skozi vsa razvojna obdobja (Alwaely idr., 2021; Brackett idr., 2005; De Weerdt in Rossi, 2012; Esnaola idr., 2017; Kafestios, 2004). So pa razlike večje ob merjenju s samoporočanjem ali poročanjem drugih v primerjavi z objektivnimi merili (Chaplin in Aldao, 2013). Razlike med spoloma so vsaj v določeni meri produkt socialnih norm, ki so (lahko) na čustvenem področju spolno diskriminativne. Kot sprejemljivejše se obravnava čustvovanje pri ženskah kot pri moških (Fischer, 2003). Skladno s slednjim so deklice že od malega bolj spodbujanje biti v stiku z lastnim doživljanjem, izražati čustva ter o njih komunicirati, kar pa lahko vpliva na višje rezultate pri merjenju čustvene inteligentnosti. Razlog za razlike pa lahko v določeni meri najdemo tudi v bioloških faktorjih, kot so recimo hormonske razlike med spoloma. Zagotovo je pomembno, da razlike preučujemo, a pri zaključkih in poročanjih bi bila potrebna večja previdnost. S posplošeno izjavo ”ženske so bolj čustveno inteligentne kot moški” utrjujemo že tako močno zakoreninjene spolne stereotipe. Rezultate moramo vstaviti v družbeni kontekst, poiskati možne razloge za pojav razlik ter podati ideje, kako zmanjšati razlike med spoloma.

Številne raziskave so preučevale tudi vpliv čustvene inteligentnosti na zdravje. Raziskovalci so ugotovili pomemben vpliv na zdravje – tako na fizično kot duševno. Martins in sodelavci (2010) so v metaanalizi ugotovili, da obstaja močnejša povezava med zdravjem in čustveno inteligentnostjo, ko je ta definirana kot osebnostna lastnost v primerjavi s tem,  ko je definirana kot sposobnost. Največja povezava je bila med čustveno inteligentnostjo in povprečjem duševnega in fizičnega zdravja, sledila je povezava z duševnim zdravjem, najmanjša, a še vedno pomembna, pa je bila povezava s fizičnim zdravjem. Rezultati kažejo na pomembnost vpliva čustvene inteligentnosti na zdravje. Slednje je potrdil tudi Baudry s sodelavci (2018) in odkril še, da imajo znotrajosebne dimenzije (še posebej regulacija čustev) močnejše učinke na zdravje kot medosebne dimenzije čustvene inteligentnosti.

Vpliv čustvene inteligentnosti na odnose

Čustva so pomembna komponenta vseh odnosov, v katere smo vključeni. Če ustrezneje in jasneje izražamo naša čustva, s tem omogočimo drugim, da jih prej in pravilneje zaznajo. Obenem je pomembno, da smo tudi sami občutljivi na počutja drugih, jih prepoznavamo in se na njih ustrezno odzivamo. Na omenjeni kompetenci sta opozorila že Zimbrado in Gerrig (2012, v: Klinkosz idr., 2021) ter ju definirala kot ključni sposobnosti za učinkovito socialno delovanje. Glede na to, da čustvena inteligentnost vključuje sposobnosti razumevanja in reguliranja lastnih čustev in čustev drugih, je smiselno sklepati, da je povezana tudi s karakteristikami, ki omogočajo vzpostaviti odnose ter vplivati na njihovo kvaliteto. Obenem nam odnosi omogočajo izkušnje ter situacije prek katerih se učimo upravljati s čustvi, razumeti lastna doživljanja ter doživljanja drugih. Rezultati raziskave Klinkosz in sodelavcev (2021) so dokazali pozitivno korelacijo med socialnimi veščinami študentov in čustveno inteligentnostjo.

Schutte in sodelavce (2010) je zanimala povezava čustvene inteligentnosti z empatijo, socialnimi veščinami, sodelovalnostjo, kvantiteto in kvaliteto odnosov. Ugotovili so, da je bila višja mera čustvene inteligentnosti povezana z večjo zmožnostjo empatije, boljšimi socialnimi veščinami ter večjo mero sodelovalnosti. Slednjo so preverjali s pomočjo paradigme zapornikove dileme in ugotovili, da so udeleženci z višjimi rezultati čustvene inteligentnosti odzivali kooperativneje do svojih partnerjev. Osebe z višjo mero čustvene inteligentnosti naj bi si želele in tudi izkusile več vključenosti ter naklonjenosti v odnosih, kar pomeni, da imajo večjo željo po druženju z drugimi in po globlji čustveni navezanosti, kar tudi pogosteje dosežejo. To sicer spominja na  visoko ekstravertnega posameznika. V raziskavah se je tako izkazala tudi povezanost osebnostnih lastnosti ter čustvene inteligentnosti. Najmočnejša povezava se je izkazala prav z mero ekstravertnosti, druga najmočnejša pa s sprejemljivostjo (Alberto idr., 2019; Taneja idr., 2020). Družbeno aktivni posamezniki, z željo po druženju in z dobrimi medosebnimi spretnostmi naj bi verjetneje imeli tudi sposobnosti razumevanja in uravnavanja lastnih čustev in čustev drugih.

Vpliv čustvene inteligentnosti na partnerski odnos

Brackett in sodelavci (2005) so ugotovili, da so partnerski odnosi, v katerem je vsaj ena oseba visoko čustveno inteligentna, kvalitetnejši in zadovoljivejši. Zadovoljstvo v zvezi je namreč odvisno od sposobnosti konstruktivnega spoprijemanja s konfliktom ter razumevanja in obvladovanja negativnih čustev, kot sta jeza in sovraštvo. Mera čustvene inteligentnosti pa vpliva tudi na zadovoljstvo v zakonu. Udeleženci raziskave Schutte in sodelavcev (2010), ki so dosegli višje rezultate na lestvici čustvene inteligentnosti, so poročali o znatno večjem zadovoljstvu v zakonu kot tisti z nižjimi rezultati čustvene inteligentnosti. Poleg tega so tisti, ki so svoje partnerje ocenili kot visoko čustveno inteligentne, poročali o večjem zadovoljstvu v zakonu kot tisti, ki so svoje partnerje ocenili kot nižje čustveno inteligentne. Tudi Parker in sodelavci (2021) so povezavo med čustveno inteligentnostjo in zadovoljstvom v odnosih potrdili v 15 let dolgi longitudinalni študiji, ki pa so na področju merjenja čustvene inteligentnosti izjemno redke.

Kaj pa tisti, ki partnerja še nimajo – iščejo osebo z višjo ali nižjo čustveno inteligentnostjo? Nekateri raziskovalci (npr. Brauer in DePaulo, 1980; Hill in Stull, 1981) so prepričani, da nas pri potencialnem partnerju bolj privlači podobnost kot različnost. V tem primeru bi si želeli partnerja s podobno mero čustvene inteligentnosti kot je naša in ne bi obstajala splošna preferenca do čustveno višje inteligentnih. V nasprotju, Schutte in sodelavci (2010) niso prišli do teh zaključkov. Višje zadovoljstvo naj bi pripisovali zvezi z osebo, ki ima visoko mero čustvene inteligentnosti in s tem večjo mero empatične skrbi, sodelovanja in s katero lahko dosežemo čustveno globlji odnos. Taka oseba naj bi znala prepoznati in obvladovati čustva pri sebi in drugih. Manj zaželen je partner, ki zna prepoznati in obvladovati čustva pri sebi, ne pa tudi pri drugih, najmanj pa partner, ki zna prepoznati in upravljati čustva v drugih, ne pa v sebi (Schutte idr., 2010).

Zaključek

Čustvena inteligentnost je pogosto raziskovan konstrukt, ki je postal pomemben na številnih področjih. Ključna izziva, ki lahko onemogočita kvalitetne empirične raziskave sta nejasnost opredelitve ter izziv pridobivanja objektivnih in zanesljivih meril za oceno čustvene inteligentnosti. Prav tako se moramo zavedati, da čustvena inteligentnost ni univerzalna in se lahko pomembno razlikuje glede na kulturne norme, socialno okolje in druge kontekstualne dejavnike. Eno izmed področij za nadaljnje raziskovanje je odkrivanje vseh dejavnikov, ki vplivajo na spremenljivost čustvene inteligentnosti. Raziskovanje teh vplivov lahko pomaga bolje razumeti, kako se čustvena inteligentnost izraža in učinkuje na odnose v različnih okoljih. Prav tako bi nam dragocene informacije podale longitudinalne študije, saj bi z njimi lahko razumeli dolgotrajne vplive čustvene inteligentnosti. Raziskovanje čustvene inteligentnosti lahko pomembno prispeva k razvoju in izboljšanju intervencij ter programov usposabljanja, ki pomagajo posameznikom razviti in izboljšati svojo čustveno inteligentnost ter s tem prispevajo k boljšemu blagostanju, kvalitetnejšim odnosom in k večjemu zadovoljstvu v življenju. Kvalitetne in znanstveno podkrepljene intervencije pa bi koristile tudi osebam, ki imajo čustveno inteligentnost okrnjeno zaradi težav na duševnem ali osebnostnem področju (npr. osebe z motnjo na avtističnem spektru, osebe z osebnostnimi motnjami). Obenem pa z empiričnimi raziskavami zagotavljamo znanstvene ugotovitve, ki so pomembne v boju proti populistični psevdoznanosti.

Literatura

Alberto, A., Núria, P. in Elia, L. (2019). The relationship between trait emotional intelligence and personality. Is trait EI really anchored within the big five, big two and big one frameworks? Frontiers in Psychology, 10, 1664–1078. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2019.00866

Alwaely, S. A., Yousif, N. B. A. in Mikhaylov, A. (2021). Emotional development in preschoolers and socialization. Early Child Development and Care, 191(16), 2484–2493. https://doi.org/10.1080/03004430.2020.1717480   

Avsec, A. in Pečjak, S. (2003). Emocionalna inteligentnost kot kognitivno-emocionalna sposobnost. Psihološka obzorja, 12(2), 35−48.

Babić Čikeš, A. in Buško, V. (2020). On the development of emotional intelligence: Two-wave study on early adolescents. Psihologijske teme, 29(1), 95–118. https://doi.org/10.31820/pt.29.1.6

Bar-On, R. (2006). The Bar-On model of emotional-social intelligence (ESI). Psicothema, 18(Suppl), 13–25.

Baudry, A., Grynberg, D., Dassonneville, C., Lelorain, S. in Christophe, V. (2018). Sub‐dimensions of trait emotional intelligence and health: A critical and systematic review of the literature. Scandinavian Journal of Psychology, 59(2), 206–222. https://doi.org/10.1111/sjop.12424

Boštjančič, E. (2001). Osebnostne značilnosti uspešnih managerjev [neobjavljeno magistrsko delo]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo.

Brackett, M.A., Warner, R.M. in Bosco, J.S. (2005), Emotional intelligence and relationship quality among couples. Personal Relationships, 12, 197–212. https://doi.org/10.1111/j.1350-4126.2005.00111.x

Chaplin, T. in Aldao, A. (2013). Gender differences in emotion expression in children: A meta-analytic review. Psychological Bulletin, 139, 735-765. https://doi.org/10.1037/a0030737  

Denham, S. A., Blair, K. A., DeMulder, E., Levitas, J., Sawyer, K., Auerbach-Major, S. in Queenan, P. (2003). Preschool emotional competence: Pathway to social competence?. Child Development, 74(1), 238–256. https://doi.org/10.1111/1467-8624.00533

De Weerdt, M. in Rossi, G. (2012). The Bar-On emotional quotient inventory (EQ-i): Evaluation of psychometric aspects in the Dutch speaking part of Belgium. V: G. Rossi (ur.), Psychology – Selected Papers (str. 145–172). InTech. 

Esnaola, I., Revuelta, L., Ros, I. in Sarasa, M. (2017). The development of emotional intelligence in adolescence. Anales de psicología, 33(2), 327–333. https://dx.doi.org/10.6018/analesps.33.2.251831

Fischer, A. H., Manstead, A. S. R. in Zaalberg, R. (2003). Social influences on the emotion process. European Review of Social Psychology, 14(1), 171-201, https://doi-org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1080/10463280340000054

Fitness, J. (2001). Emotional intelligence and intimate relatoinships. V J. Ciarrochi, J. P. Forgas in J. D. Mayer (ur.)  Emotional intelligence and everyday life (str.xi-xviii). New York: Psychology Press.

Georgieva, M. in Miloshev, G. (2020). The epigenetic roots of emotional intelligence. International Body Psychotherapy Journal  The Art and Science of Somatic Praxis, 19(2), 123–129.

Kafetsios, K. (2004). Attachment and emotional intelligence abilities across the life course. Personality and Individual Differences, 37(1), 129–145. https://doi.org/10.1016/j.paid.2003.08.006

Keefer, K. V., Holden, R. R. in Parker, J. D. (2013). Longitudinal assessment of trait emotional intelligence: Measurement invariance and construct continuity from late childhood to adolescence. Psychological Assessment, 25(4), 1255–1272. https://doi.org/10.1037/a0033903

Klinkosz, W., Iskra, J. in Artymiak, M. (2021). Interpersonal competences of students, their interpersonal relations, and emotional intelligence. Current Issues in Personality Psychology, 9(2), 125–134. https://doi.org/10.5114/cipp.2021.105733

Lopes, P. N., Salovey, P. in Straus, R. (2003). Emotional intelligence, personality, and the perceived quality of social relationships. Personality and Individual Differences, 35(9), 641–658. https://doi.org/10.1016/S0191-8869(02)00242-8

Mayer, J. D., Salovey, P. in Caruso, D. (2001). The Mayer–Salovey–Caruso emotional intelligence test (MSCEIT). Toronto: Multi-Health Systems.

Martins, A., Ramalho, N. in Morin, E. (2010). A comprehensive meta-analysis of the relationship between emotional intelligence and health, personality and individual differences. Personality and Individual Differences, 49(6), 554–564. https://doi.org/10.1016/j.paid.2010.05.029

Mattingly, V. in Kraiger, K. (2019). Can emotional intelligence be trained? A meta-analytical investigation. Human Resource Management Review, 29(2), 140−155. https://doi.org/10.1016/j.hrmr.2018.03.002

Parker, J. D. A, Summerfeldt, L. J., Walmsley, C., O’Byrne, R., Dave, H. P. in Crane, A. G. (2021). Trait emotional intelligence and interpersonal relationships: Results from a 15-year longitudinal study. Personality and Individual Differences, 169, 0191-8869. https://doi.org/10.1016/j.paid.2020.110013

Pathak, S. in Muralidharan, E. (2020). Implications of culturally implicit perspective of emotional intelligence. Cross-Cultural Research, 54(5), 502–533. https://doi.org/10.1177/1069397120938690

Pečjak, S. in Avsec, A. (2003). Konstrukt emocionalne inteligentnosti. Psihološka obzorja, 12(1), 55−66.

Proloyendu, B. (2018). It’s really matter: review of the book, Emotional Intelligence: Why it can matter more than IQ’ by Daniel Goleman. Research Journal of Humanities and Social Sciences, 9(3), 639–44. https://doi.org/10.5958/2321-5828.2018.00107.9

Punia, B. K. (2002). Emotional intelligence and leadership behavior in Indian executives: An exploratory study [neobjavljeno delo]. Guru Jambheshwar University.

Salovey, P. in Mayer, J. D. (1990). Emotional intelligence. Imagination, Cognition and Personality, 9(3), 185−211. https://doi.org/10.2190/dugg-p24e-52wk-6cdg

Schutte, N. S., Malouff, J. M., Bobik, C., Coston, T. D., Greeson, C., Jedlicka, C., Rhodes, E. in Wendorf, G. (2010). Emotional intelligence and interpersonal relations. The Journal of Social Psychology, 141(4), 523−536.

Shao, B., Doucet, L. in Caruso, D. R. (2015). Universality versus cultural specificity of three emotion domains: some evidence Based on the cascading model of emotional intelligence. Journal of Cross-Cultural Psychology, 46(2), 229–251. https://doi.org/10.1177/0022022114557479

Taneja, N., Gupta, S., Chellaiyan, V. G., Awasthi, A. A. in Sachdeva, S. (2020). Personality traits as a predictor of emotional intelligence among medical students. Journal of education and health promotion, 9(354), 1–5. https://doi.org/10.4103/jehp.jehp_678_19

Zeidner, M., Matthews, G. in Roberts, R. D. (2009). What we know about emotional intelligence: How it affects learning, work, relationships, and our mental health. Boston Review. https://doi.org/10.7551/mitpress/7404.001.0001