Trgovina z ljudmi

Trgovina z ljudmi kot suženjstvo sodobnega časa je vedno bolj razširjen globalni problem, ki prizadene najranljivejše skupine in se pojavlja tudi v Sloveniji. V nadaljevanju bom na kratko predstavila, kaj je trgovina z ljudmi in v kakšnih oblikah se pojavlja; kdo so trgovci in na kakšen način pridobivajo nove žrtve; kdo so žrtve in kako jih prepoznamo; kako pristopiti do osebe, za katero sumimo, da je žrtev trgovine z ljudmi ter kam v Sloveniji se lahko obrnemo po pomoč.

Kaj je trgovina z ljudmi?

Organizacija združenih narodov (OZN) trgovino z ljudmi opredeljuje s tremi elementi. Zanjo je značilno zbiranje, prevažanje in dajanje zatočišča osebam, kar se doseže z grožnjami, prisilo, ugrabitvijo ali prevaro. Pri tem so lahko izkoriščane za prostitucijo, prisilno delo, suženjstvo in/ali odstranjevanje organov. Privolitev žrtve ni relevantna, če je njena vključitev v trgovino z ljudmi posledica uporabe prisile, zlorabe moči. Vanjo so vključeni tudi otroci, tudi če za vključitev ni bila uporabljena prisila ali zloraba moči (Popov, 2002).

V letu 2016 je bilo po podatkih Mednarodne organizacije dela, ki deluje pod okriljem Organizacije združenih narodov, 24.9 milijonov žrtev trgovine z ljudmi. Zaradi prikrite narave trgovine z ljudmi, je nemogoče razumeti in določiti natančno razsežnost pojava (The International Labour Office idr., 2017). Najpogosteje žrtve prihajajo iz najrevnejših delov sveta (Latinske Amerike, Afrike, Karibov in Jugovzhodne Azije), pridružuje se vse več žrtev tudi iz Srednje in Jugovzhodne Evrope (Popov, 2002).

Pomembni dejavniki, ki ohranjajo in povečujejo trgovino z ljudmi so globalizacija; politična, gospodarska in socialna nestabilnost držav izvora (držav, od koder prihajajo žrtve); brezposelnost (Popov, 2002) in poglabljanje revščine (Drobnak Škodlar, 2013).  Zaradi življenja na cesti ali izrazito zmanjšanih priložnosti za delo v matični državi, so posamezniki še toliko bolj dovzetni za trgovce z ljudmi, ki izkoristijo njihov ranljiv položaj. V upanju na pobeg iz revščine, dobre priložnosti za delo in boljše življenje, migrirajo v tujo državo, kjer so lahko izkoriščeni za različne oblike trgovine z ljudmi (U.S. Deparment of State, 2022). Pomanjkanje programov pomoči, varovanja in resocializacije žrtev, težavo še poglablja (Popov, 2002).

V mednarodni trgovini z ljudmi se Slovenija pojavlja kot država izvora, država tranzita (preko katere poteka trgovina z ljudmi) in država končne destinacije (kjer so žrtve izkoriščane in v suženjskem razmerju) (Popov, 2002). V Sloveniji je v letu 2021 policija prepoznala štirideset žrtev trgovine z ljudmi. Devetintrideset od teh je bilo žensk, vse so bile spolno izkoriščene in največ (osemnajst) jih je prišlo iz Dominikanske republike (GOV, b.d.).

V kakšnih oblikah se trgovina z ljudmi pojavlja?

Spolno izkoriščanje je, predvsem v Evropi, najbolj prepoznavna in prevladujoča (90%) oblika trgovine z ljudmi, ki prizadene po večini odrasle ženske in mladostnice. Druga oblika je trgovina s človeškimi organi, tkivom in celicami, ki je razširjena zaradi pomanjkanja človeških organov za presaditev in pokrije 10 % presajenih organov letno. Tretja oblika, trgovina z otroki, izkorišča najbolj ranljive skupine otrok, npr. otroke brez spremstva, otroke begunce, otroke migrante, zapuščene otroke, otroke, ki živijo na ulicah ter tiste, katerih starši so sami žrtve trgovine z ljudmi. Pod oblike trgovine z ljudmi spadata tudi prisilno delo, pri katerem gre največkrat za izkoriščanje ranljivih migrantov, ter prisila storiti manjše kaznivo dejanje, kot so prisilno beračenje, drobne tatvine, žeparstvo in razpečevanje mamil (Čurin, 2014).   

Kdo je vključen v trgovino z ljudmi in kako pridobivajo nove žrtve?

Velika večina oseb, ki trguje z ljudmi je organizirana v kriminalne organizacije, ki so celovito in natančno notranje strukturirane ter obvladujejo vse stopnje posla, od novačenja in trgovanja do tega, da nadzorujejo kako deluje mreža v državah končne destinacije. Pri trgovanju z ljudmi se pojavijo številne vmesne vloge, ki omogočajo, da mreža ostaja učinkovita. V vmesnih vlogah so lastniki agencij (plesnih, manekenskih, poročnih,…), zapeljevalci in ugrabitelji, tihotapci ljudi, prevozniki in ponudniki začasnih zatočišč, najemniki ali kupci prisilnih prostitutk/prostitutov ter zavrženih, odkupljenih ali ugrabljenih otrok (Popov, 2002).

Načini, kako trgovci z ljudmi žrtve zasužnjijo in ohranijo v suženjskem razmerju, po vsem svetu potekajo po približno enakem vzorcu. Najbolj razširjen način zasužnjenja žrtev je vezan na spolno izkoriščanje. En izmed načinov novačenja žrtev je preko oglasov npr. za delo v tujini, ki iščejo mlada dekleta brez posebne izobrazbe za opravljanje določenega dela (npr. varovanje otrok, pomoč v gospodinjstvu); za delo fotomodelov, manekenk ali plesalk; ženitni oglasi. Žrtve novačijo tudi zapeljivi bogati moški na različnih zbirališčih mladih (npr. v nočnih lokalih), ki jih kasneje predajo naslednjemu členu verige trgovine z ljudmi. Namesto novačenja lahko žrtve pridobivajo tudi z ugrabitvijo. Pridobitvi žrtve sledi njeno zasužnjevanje preko vse hujših oblik psihične in fizične prisile. Žrtvi v državi končne destinacije odvzamejo potni list in razkrijejo, katero delo bo zares morala opravljati. Zaračunavajo ji stroške za prevažanje, hrano, oblačila in bivanje in jo denarno kaznujejo. S tem žrtev spravljajo v dolgovno odvisnost (Popov, 2002). To pomeni, da so prisiljene delati, dokler ne odplačajo dolga ali, da zaradi dolga, ne morejo prenehati z delom (The International Labour Office idr., 2017).

Kdo so žrtve in kako jih prepoznamo?

Žrtev trgovine z ljudmi lahko postane kdorkoli. Prepoznani so bili nekateri dejavniki tveganja, na podlagi katerih so določene skupine še toliko bolj ranljive in dovzetne za to, da se ujamejo v past trgovcev z ljudmi. To so lahko osebe, ki so bile v času otroštva žrtve zlorabe in zanemarjanja, otroci v rejništvu, mladi, ki so pobegnili od doma ali so brezdomni, osebe z nižjim socialno-ekonomskim statusom, priseljenci brez osebnih dokumentov, osebe s posebnimi potrebami, rasne in etnične manjšine ter pripadniki LGBTQ+ skupnosti (Rollins idr., 2017). Marginalizirane skupine so pogosto socialno, politično in ekonomsko prikrajšane, podvržene diskriminaciji in neenakosti. Posledično lahko tak položaj vodi v pomanjkanje izobrazbe, priložnosti za delo in revščino. Trgovci z ljudmi izkoriščajo marginalizirane skupine, katerim rigidnost sistema omejuje njihove pravice in zaposlitvene možnosti (United Nations, 2016).

V splošnem so najranljivejše skupine ženske, otroci ter mladostniki in mladostnice, ki so preko interneta izpostavljeni oglasom za lažne zaposlitve in študij v tujini, potovanja ter zmenke z neznanci. Pri tem se lahko ujamejo v past in prepozno spoznajo, da je priložnost drugačna kot so pričakovali in da ne bodo izvajali obljubljenega dela (Drobnak Škodlar, 2013). Trgovci z ljudmi se danes, zaradi lažje prikritosti identitete, raje poslužujejo internetnih transakcij kot fizičnih interakcij. Internet jim zagotavlja določeno stopnjo anonimnosti, še težje pa jih je izslediti, če svojo identiteto zakrijejo z uporabo dodatnih aplikacij, naprav za enkratno uporabo in globokega spleta (Stalans in Finn, 2016).

Če se žrtev znajde v suženjskem razmerju, so ji pogosto odvzete temeljne človekove pravice. Odvzeta ji je pravica do svobode, v kolikor je pod stalnim nadzorom in redko zapušča prisilna bivališča. Odvzeta ji je tudi pravica do varnosti ter zaščite pred nečloveškim kaznovanjem in ravnanjem, v kolikor je izpostavljena nasilju, podvržena ustrahovanju in grožnjam. Pogosto prejema za celodnevno ali nočno delo  nizko plačilo, ki je nižje od obljubljenega, ter izvaja delo, za katerega se ni prijavila. Tako ji je pogosto odvzeta pravica do svobode dela (do ustreznega plačila in samostojne izbire zaposlitve in delovnih razmer). Velikokrat se v vlogi žrtve znajdejo begunci, ki zaradi svojega statusa nimajo varovanja socialne, kazenske ali zdravstvene zakonodaje (Popov, 2002).

Nacionalni center za informacije o trgovanju z ljudmi v ZDA izpostavlja osnovne znake (vendar se ne omejuje le na te), ki bi lahko nakazovali, da gre za žrtev trgovine z ljudmi. Oseba je lahko identificirana kot žrtev, če ne pozna svojega naslova ali kraja bivanja; ne razume ali slabo razume državni jezik;  nima osebnih identifikacijskih dokumentov in če je njena preteklost nekonsistentna ali deluje izmišljena. Kot žrtev je lahko identificirana tudi, če ji primanjkuje priložnosti ali dovoljenja samostojnega odločanja; je vedno v spremstvu nekoga, ki ji ne pusti govoriti, ne pusti, da bi ostala sama in vztraja pri tem, da je on prevajalec; nadzor nad njenimi financami ima oseba, ki jo spremlja; ne želi odgovarjati na vprašanja o poškodbi ali nesreči, ki se ji je zgodila. Lahko se izmika očesnemu stiku; deluje nervozna; se ustraši dotika, glasnih zvokov… (Toney-Butler idr., 2023).  

Pristopanje do osebe, za katere sumimo, da je žrtev trgovine z ljudmi in ukrepanje ob identifikaciji

Pri pristopanju do osebe, za katero sumimo, da bi lahko bila žrtev trgovine z ljudmi je izjemnega pomena vzpostavljanje zaupljivega in varnega odnosa ter oblikovanje priložnosti, kjer se žrtev počuti opolnomočeno (npr. oblikujemo priložnosti, kjer ima možnost izbire ali samostojnega odločanja). Pomembno je, da z osebo ne načenjamo pogovora, dokler nismo v za vse vpletene osebe varnem in zasebnem okolju, kjer ni prisoten njen morebiten spremljevalec. Pred začetkom jo vprašamo, ali se počuti dovolj varno, da bi lahko spregovorila in o tem sami ne predvidevamo. Med pogovorom vzdržujemo očesni stik, govorimo počasi in tiho, pozorni smo na verbalno in neverbalno komunikacijo (Toney-Butler idr., 2023) ter aktivno poslušamo. Do osebe smo empatični, spoštljivi ter ji verjamemo in ne sodimo tega, kar nam zaupa. Če ocenimo, da je oseba žrtev trgovine z ljudmi, ji ponudimo lastno pomoč in jo spodbudimo k skupnem iskanju pomoči (Karitas, b.d.). Obrnemo se lahko na policijo, Center za socialno delo, nevladne in humanitarne organizacije na področju pomoči žrtvam trgovine z ljudmi (Medresorska delovna skupina za boj proti trgovini z ljudmi, 2016).

Strokovni delavci, posebno s področja socialnega varstva in zdravstvene oskrbe, so pogosto v stiku z žrtvami in lahko predstavljajo edino vez med njimi in programi pomoči (Karitas, b.d.). Strokovni delavec naj ne daje lažnih obljub, kakšno podporo lahko nudi in naj ponudi takšno obliko pomoči, ki jo lahko zagotovi. Sem spada podporno okolje, ki osebo toliko opolnomoči, da se jo lahko uspešno identificira kot žrtev trgovine z ljudmi in sproži postopek osvoboditve iz suženjskega razmerja,  nudenje informacij o virih pomoči in mreži institucij, ki ji lahko pomagajo ter podpora in pomoč pri začenjanju fizičnega in psihičnega okrevanja (Toney-Butler idr., 2023).

Žrtev trgovine z ljudmi ima pravico do podpore in pomoči v obliki krizne namestitve, ki se izvaja ob njenem soglasju in je omejena na 3 mesece. Zagotovi se ji tridesetdnevno obdobje razmisleka, okrevanja in seznanjenja z možnostmi nadaljnje podpore. Ponudi se ji dolgotrajnejša podpora v obliki namestitve v varnem prostoru, ki ni časovno omejena. Če žrtev prebiva v Republiki Sloveniji nezakonito (je prekoračila dovoljeni čas bivanja ali nima dovoljenja za prebivanje), je nameščena v krizno namestitev za obdobje 3 mesecev ali dlje, v kolikor so za to utemeljeni razlogi. Namestitev v varni prostor pa traja za obdobje veljavnosti dovoljenja za zadrževanje in začasno prebivanje. Krizno namestitev in namestitev v varnem prostoru izvaja nevladna ali humanitarna organizacija (Medresorska delovna skupina za boj proti trgovini z ljudmi, 2016). V obeh oblikah namestitev je podpora usmerjena k različnim vidikom okrevanja – socialnem, psihološkem in telesnem (Dobovšek idr., 2014). V Sloveniji delujeta na področju reševanja problematike trgovine z ljudmi nevladni organizaciji Društvo Ključ – Center za boj proti trgovini z ljudmi in Slovenski Karitas (Karitas, b.d.).

Globalizacija, moderna tehnologija in vsesplošne gospodarsko-politične razmere na svetovni ravni, ki si človeka podrejajo in ga izkoriščajo, omogočajo širjenje trgovine z ljudmi na nova območja, pri čemer Slovenija ni nobena izjema. Preventivno delovanje in ozaveščanje o pojavu predstavljata varovalni dejavnik, ki povečuje varnost mladih pri npr. iskanju dela v tujini in zmanjša verjetnost nepremišljenega vedenja, ki bi jih lahko spravilo v nevarnost. Nujno je tudi preventivno delovanje prek razvijanja in uveljavljanja sistemskih ukrepov, ki bodo trgovino z ljudmi bolj učinkovito preprečevali. Izjemnega pomena je zgodnje prepoznavanje žrtev ter ustrezna podpora pri okrevanju in resocializaciji. Hkrati pa je ključna povezanost lokalne skupnosti, usposabljanje in izobraževanje strokovnih delavcev, ki so v stalnem stiku z ranljivimi skupinami, ter vzpostavitev mreže pomoči, ki žrtvi nudi celostno podporo, jo opolnomoči in podpre pri vrnitvi v skupnost.

Literatura

Čurin, S. (2014). Trgovina z ljudmi kot novodobno suženjstvo. Vzgoja, 16(61), 5–7.
URN:NBN:SI:DOC-FI80SSQA

Dobovšek, B., Roškarič, D. in Prebil, P. (2014). Problematika preiskovanja trgovine z ljudmi v Sloveniji. Vzgoja, 16(61), 10–12. URN:NBN:SI:doc-SHVSL3AQ

Drobnak Škodlar, L. (2013). Trgovina z ljudmi: nepredvidljiva past za mladostnike. Vzgoja, 15(59), 44–45. URN:NBN:SI:DOC-KRZOARW5

Karitas. (b.d.). Poznavanje rešuje žrtve trgovine z ljudmi. https://www.karitas.si/poznavanje-resuje-zrtve-trgovine-z-ljudmi/

Medresorska delovna skupina za boj proti trgovini z ljudmi. (2016). Priročnik o identifikaciji, pomoči in zaščiti žrtev trgovine z ljudmi. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. https://www.gov.si/assets/vladne-sluzbe/UKOM/Boj-proti-trgovini-z-ljudmi/Dokumenti/Prirocnik-o-identifikaciji-pomoci-in-zasciti-zrtev-trgovine-z-ljudmi.pdf

Popov, J. (2002). Trgovina z ljudmi – somrak civilizacije ali kaos globalizacije. Društvo Ključ – center za boj proti trgovini z belim blagom.

Portal GOV.si. (b.d.). Trgovina z ljudmi. https://www.gov.si/zbirke/projekti-in-programi/boj-proti-trgovini-z-ljudmi/trgovina-z-ljudmi

Rollins, R., Gribble, A., Barrett, S. E. in Powell, C. (2017). Who is in your waiting room? Health care professionals as culturally responsive and trauma-informed first responders to human trafficking. AMA Journal of Ethics, 19(1), 63–71. https://journalofethics.ama-assn.org/sites/journalofethics.ama-assn.org/files/2018-05/pfor2-1701.pdf

Stalans, L. J., & Finn, M. A. (2016). Understanding how the internet facilitates crime and deviance. Victims & Offenders: An International Journal of Evidence-based Research, Policy, and Practice, 501–508. https://doi.org/10.1080/15564886.2016.1211404

The International Labour Office, Walk Free Foundation in International Organization for Migration. (2017). Global estimates of modern slavery. International Labour Organization and Walk Free Foundation. https://www.ilo.org/wcmsp5/groups/public/@dgreports/@dcomm/documents/publication/wcms_575479.pdf

Toney-Butler, T. J., Ladd, M. in Mittel, O. (2023). Human trafficking. National Library of Medicine, StatPearls. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK430910/

U.S. Deparment of State. (2022)  Trafficking in persons report july 2022. https://www.state.gov/wp-content/uploads/2022/10/20221020-2022-TIP-Report.pdf

United Nations (2016). Human rights and human trafficking. https://www.ohchr.org/sites/default/files/Documents/Publications/FS36_en.pdf