Članek podrobno predstavi pojem razosebljanja ali deindividualizacije. Poglobi se v zgodovino njegovega opisovanja in utemeljevanja, vse od začetkov ob koncu 19. stol. do sodobnih raziskav povezanih s tem pojmom. Predstavi glavne mehanizme razosebljanja – anonimnost, socialno identiteto in konformnost, ter izpostavi pomen kasnejših nadgradenj k klasični teoriji deindividualizacije ter sorodnih dognanj, ki teorijo deindividualizacije dopolnjujejo, kot so teorija socialne identitete (SIT), model socialne identitete deindividualizacije (SIDE model) in učinek spletne dezinhibicije (online disinhibition effect). Poglobi se v raziskave, povezane z učinki in mehanizmi razosebljanja na spletu, saj so ti danes bolj prisotni in relevantni. Članek poudari učinek razosebljanja na mlade in predstavi, zakaj so adolescenti bolj dovzetni za njegove mehanizme. Predstavi tudi pomen samozavesti in samopredstave za mlade, ki so tarča vrstniškega pritiska.

Uvod

Ste se že kdaj udeležili nogometne tekme, protesta ali koncerta in naredili kaj družbeno škodljivega ali nezakonitega, ko pa ste prišli domov in se umirili pa ste se vprašali ‘zakaj sem to storila?’? Ste si dejanje poskušali razložiti češ ‘saj so vsi delali tako’ ali pa ‘saj nihče ne bo izvedel da sem dejanje storil jaz’. Če je odgovor da, ste na lastni koži najverjetneje doživeli pojav, ki ga  psihologi poimenujejo razosebljanje – stanje, v katerem se posamezniku zmanjša občutek osebne identitete, to pa zamenja skupinska identiteta, ki je povezana s prevzemanjem skupinskih norm in vedenja, konformnega tem normam (Reicher idr., 1995).

Dandanes je vse okoli nas zaznati razširjenost vsesplošnega antisocialnega vedenja kot sta vandalizem in nasilje –bodisi fizično bodisi psihično, ki se z razmahom družbenih omrežij vse bolj premešča v virtualno okolje. Med kršitelji so pogosto navedeni mladi, ki so v adolescenci najbolj ranljivi, hkrati pa najbolj dovzetni za ponotranjanje skupinske identitete in norm njihovih primarnih vrstniških skupin, ki so pogosto nagnjene k pristopanju k tveganem vedenju, ki v njihova življenja in v širšo družbo prinaša nevarnost (Steinberg, 2008). Na drugi strani so mladi tudi najbolj redni uporabniki spleta, ki s svojimi lastnostmi dodatno krepi mladostnikovo skupinsko identiteto in povečuje učinek razosebljanja nanj (Postmes idr., 1998). Prav ta učinek povečuje verjetnost za spletno nasilje, ki se zaradi narave spleta samega zdi manj resno in pomembno, obenem pa je tudi manj opazno in težje zasledljivo in kaznovano kot fizično nasilje, pa vendar tudi ta oblika na svojih žrtvah lahko pusti še kako resne posledice (Zhao, 2024).

V članku se poglobimo v zgodovino utemeljevanja razosebljanja in njegovih mehanizmov, poudarili pa bomo tudi pomembnost adolescence pri dovzetnosti zanj, ter značilnosti spleta, ki lahko mehanizme razosebljanja še dodatno okrepijo.

Zgodovinski razvoj teorije deindividualizacije

Prvo opisovanje dejavnikov razosebljanja se je posredno pojavilo že konec 19. stoletja. Francoski psiholog Gustave Le Bon se je spraševal o vplivih množice na posameznika in utemeljil pojem psihološke množice, v kateri se ustvari kolektivni um, zaradi katerega se posamezniki pogosto vedejo na način, kakor se drugače izven množice ne bi. Za vpliv množice na človeka so glavni trije dejavniki: anonimnost in občutek nekaznovanosti, nalezljivost čustev in vedenja ostalih članov množice ter sugestibilnost, lastnost posameznika, da nekritično prevzame pobude množice, kot da bi bil hipnotiziran. V ekstremnem primeru množica tako ustvari posameznika, ki v danem kontekstu ni več avtonomno bitje, ampak avtomat brez lastne volje (Le Bon, 1895). V veliki večini primerov takega dogajanja lahko omenjenim dejavnikom pripišemo stopnjo izraženosti, saj sam pojav razosebljanja ni črno-bel, kar pomeni tudi, da se obnašanje različnih posameznikov v enaki situaciji zelo razlikuje, množica pa na njih vpliva različno.

Kasneje so Festinger, Pepitone in Newcomb (1952) vplive skupine ne glede na njeno velikost tudi empirično raziskali. S svojimi raziskavami so prvič empirično proučevali pojem deindividualizacije, ki so ga opredelili kot stanje, kjer posameznik ostalih članov ne občuti kot posameznih oseb ampak kot homogeno skupino, posledično pa tudi sebe ne vidi kot izstopajočega posameznika. Izhajajoč iz rezultatov eksperimenta opravljenega na manjših skupinah študentov so predpostavili, da se posameznikom, pri katerih nastopi deindividualizacija, zmanjša notranja zavora do socialno manj sprejemljivih dejanj (v raziskavi je šlo za izražanje negativnih čustev do svojih staršev), obenem pa si manj točno zapomnijo, katero dejanje pripada kateremu članu skupine (npr. kdo je kaj rekel). Poleg tega so Festinger idr. (1952) opazili pozitivno povezanost med višjim nivojem deindividualizacije z dobrim mnenjem posameznih članov o njihovi skupini. Njihov eksperiment je bil prvi primer empiričnega dokazovanja vpliva občutenja izgube individualnosti na večjo naklonjenost k sicer manj socialno sprejemljivem vedenju.

Teorijo deindividualizacije je razširil in v svoji knjigi The Lucifer Effect opisal Philip Zimbardo. Eksperimentalno je med drugim proučeval koncept anonimnosti v povezavi z deindividualizacijo na način, da je osebe ženskega spola razdelili v skupine po 4, polovici skupin pa je z uporabo kapucarjev, prevelikih laboratorijskih halj in zamenjavo imena s številko, ustvaril večji občutek anonimnosti. Udeleženke so sodelovale kot asistentke in imele nalogo sproščanja elektrošokov na dve prej predstavljeni žrtvi, od katerih je bila ena predstavljena kot prijetna, druga pa kot neprijetna. Žrtvi elektrošokov nista zares prejeli, igrali pa sta stanje bolečine, ko je ena od kandidatk pritisnila na sprožilni gumb. Zimbardo je meril dolžino trajanja pritiskov, ki so jih izvajale kandidatke in s tem ugotovil, da so tiste iz anonimne skupine žrtvama dovajale elektrošok dvakrat dlje kot kandidatke iz neanonimne skupine, njihovo vedenje pa ni bilo pogojeno s prejšnjim mnenjem o žrtvi, medtem ko so kandidatke neanonimne skupine večkrat prizadejale elektrošok neprijetni žrtvi (Zimbardo, 1969, v Zimbardo, 2007).

V svoji knjigi Zimbardo (2007) opiše tudi Fraserjev eksperiment, kjer so pokazali, da so otroci v pustnih maskah, ki so jim zagotavljale občutek anonimnosti, za pridobitev nagrade raje izbirali nasilne igre, kljub temu da so jim le te prinesle manj nagradnih žetonov. Ko pa so bili brez mask (pred in po tem ko so imeli maske), so raje izbirali nenasilne, samostojne igre. Vpliv anonimnosti na vedenje so opisali tudi Diener idr. (1976), ki so raziskovali krajo sladkarij pri otrocih v pustnih maskah. Udeleženci eksperimenta so nekatere otroke nagovorili na način, s katerim so jim dali lažen vtis, da njihove identitete ne poznajo, druge pa so prosili naj snamejo maske in jim tako dali vedeti, da njihove identitete poznajo. Tisti otroci, ki so verjeli da jih ljudje ne poznajo, so vzeli več sladkarij iz košar, na katerih je pisalo da smejo vzeti le eno, s čimer so po mnenju raziskovalcev prikazali vpliv anonimnosti na antisocialno vedenje (Diener idr., 1976, v Zimbardo, 2007). Pomen anonimnosti pri deindividualizaciji in antisocialnem vedenju je prikazal tudi antropolog R. J. Watson (1973). Opazoval je 27 različnih kultur, katere je izločil iz večje skupine na podlagi stopnje agresivnosti in jezikovnih ter lokacijskih značilnosti, podatke o njih pa je dobil iz antropoloških, misijonarskih in psiholoških poročil (Human Relations Area files). Pri teh kulturah je bila v boju večina vedenja kot so pobijanje, mučenje ipd. storjenega s strani oseb, ki so se pred bojem zamaskirale. Njegova opazovanja so prikazala medkulturalno podobnost na področju anonimnosti in deindividualizacije  (Watson, 1973; Watson, 1973, v Zimbardo, 2007). Skupna lastnost vseh teh primerov je anonimnost, kar se ujema z Zimbardovo teorijo, da anonimnost zmanjša človekov občutek osebne odgovornosti in predstavlja pomemben del procesa pojavlanja antisocialnega vedenja, pa naj bo to kraja sladkarij ali pobijanje (Zimbardo, 2007).

Diener (1979) je s svojo raziskavo pokazal, da obstaja razlika med deindividualizacijo in pomanjkanjem osebnega zavedanja. Pokazal je tudi, da je deindividualizacija notranji psihološki pojav, katerega sestavljajo štiri komponente: odsotnost samozavedanja, odsotnost zavestnega načrtovanja, skupinska povezanost in dezinhibicija dejanj (stanje, v katerem je človek pri izbiri svojih dejanj manj zadržan, manj obremenjen z osebnimi vrednotami in družbenimi normami ter bolj impulziven). Istega leta sta Johnson in Downing (1979) primerjala Zimbardovo (1970, v Johnson in Downing, 1979) teorijo z novejšo različico Gergena idr. (1973, v Johnson in Downing, 1979), ki se od Zimbardove ločuje po tem, da pravi, da deindividualizacija ne prinaša le antisocialnega vedenja, ampak so njeni učinki odvisni od situacijskih znakov, katere ojača. Če posameznik iz okolice prejme negativne znake, je zanj bolj značilno izražanje antisocialnega vedenja, če pa so prejeti pozitivni znaki, pa je njegov odziv bolj tipično prosocialen, njegova dejanja služijo sočloveku, namesto da mu škodujejo. Zimbardo je opisoval le antisocialno vedenje izraženo zaradi deindividualizacije, Gergen idr. pa so to razširili in opisali tudi izražanje prosocialnega vedenja. Johnson in Downing (1979) sta v svoji raziskavi potrdila dognanja Gergena idr.. Te raziskave so pokazale, da je deindividualizacija širši pojav, kot so prej verjeli, saj gre za notranji psihološki pojav, ki je odvisen tudi od zunanjih znakov.

Do opisanih raziskav in teorij se je z izidom novejših raziskav in metaanaliz razvilo kritično mnenje, katero moramo upoštevati pri branju in interpretaciji le teh. Predstavljene raziskave so bile zasnovane in izvedene v času, kjer vprašanja o etični in moralni spornosti raziskav niso bila postavljena v ospredje, zaradi tega pa v današnjem času, ko so norme za to tematiko postavljene veliko višje, te raziskave niso primerne za ponovitev. Raziskave so bile poleg tega zasnovane z zelo ozko in specifično raziskovalno situacijo, kar sicer pripelje do lepih rezultatov, ti pa so težje posplošljivi in imajo tako nižjo ekološko veljavnost. Poznejša metaanaliza je pokazala tudi, da so imele osrednje spremenljivke klasičnih teorij na protinormativno vedenje le majhne in nekonsistentne učinke, čeprav so bili ti statistično značilni. Tudi predpostavka, da razosebljanje zmanjša odzivnost na situacijo je bila ovržena, saj so raziskave pokazale, da se odzivnost poveča, kar se kaže z višjo konformnostjo situacijskim normam (Vilanova idr., 2017). Zaradi teh razlogov moramo klasične teorije brati s kritično distanco, ne pa kot vzročne razlage.

Socialni mehanizmi razosebljanja

Teorija deindividualizacije nam pove, kaj se s posameznikom zgodi, ko do neke mere izgubi notranjo zavoro (lastnost, ki posameznika odvrača od družbeno manj zaželenega vedenja). Da pa bi razumeli zakaj do te izgube pride, moramo izpostaviti mehanizme socialne identitete. Tajfel in Turner (1979, v Trepte, 2006) sta s svojo teorijo socialne identitete (ang. social identity theory – SIT) proučevala pomen občutenja pripadnosti skupini in vplive le-tega na posameznikovo delovanje v družbi. Trdita, da vsi ljudje, z namenom kategoriziranja in s tem poenostavljanja našega pojmovanja sveta, sebe in druge osebe uvrščamo v socialne skupine (socialna kategorizacija). Že dejstvo, da je človek del skupine je dovolj, da je svoji skupini naklonjen, do nasprotne skupine pa se obnaša diskriminatorno. Tajfel (1979, v Trepte, 2006) je predlagal štiri principe teorije socialne identitete: socialna kategorizacija, socialna primerjava, socialna identiteta in samozavest. Socialna kategorizacija sproža socialno primerjavo, primerjavo med percepcijo svoje in ostalih skupin. Socialna identiteta predstavlja del posameznikovega mnenja o sebi, povezanega z njegovo predstavo o lastnem mestu v odnosih ter oceno pomembnosti teh odnosov. Samozavest predstavlja motivacijo za posameznikova dejanja; posameznik si z diskriminacijo drugih članov skupine dviga samozavest,  nizka samozavest pa vodi do izvenskupinske diskriminacije. Tako pravi hipoteza samozavesti (ang. self-esteem hypothesis), za katero pa velja da empirično ni bila potrjena in je le teoretična (Abrams in Hogg, 1988, v Trepte, 2006). Posameznikovo vedenje in mišljenje se s skupino bolj uskladi, ko skupinska identiteta postane izrazita (ang. salient), kar pa se zgodi, ko je skupinska identiteta posamezniku pomembna (npr. posameznik je navijač nekega kluba že vrsto let, njihov uspeh na tekmah mu prinaša zadovoljstvo), jo zaznamuje nek situacijski dejavnik povezan s skupino (npr. navijač nosi klubski dres) in ko je vedenje osebe ujemajoče s stereotipno predstavo o tej skupini (npr. ob zadetku navijač skoči na stol in glasno proslavlja) (Tajfel, 1979, v Trepte, 2006).

Razvoj osebne identitete je najbolj izrazit v obdobju adolescence, v katerem mladostnik išče celoto, ki jo Erikson (1968) imenuje občutek notranje identitete. Obdobje starostno ni enoznačno definirano, saj je odvisno od posameznikove kulture in razvoja, opredeljeno pa je kot zadnja stopnja otroštva, ki privede do odraslosti s trdno osebno identiteto. Erikson (1968) pravi, da mladostnik celoto identitete občuti, ko občuti napredek od stanja, do katerega je prišel med odraščanjem, in do stanja, do katerega želi priti v prihodnosti. V svojem iskanju mladostnik svojo identiteto velikokrat redefinira in stalno testira nove možnosti za svojo identiteto. V primeru, da samodefinicija (definicija samega sebe, svojih vrednot) za mladostnika postane pretežka, ta občuti zmedo vloge (ang. role confusion). Zaradi tega lahko posameznik raje spremeni svoja mnenja in se odloči za veliko bolj definirana prepričanja v obratni smeri kot jih je imel pred tem, kot pa da bi imel občutek, da je njegova osebnost   fragmentirana na dozdevno nasprotujoče si značilnosti. Ta prepričanja (npr. v smislu vrednotne orientacije, svetovnega nazora) mladostnik velikokrat prevzame od skupine, s katero se v tistem trenutku najbolj poistoveti. Jan, ki je pred nekaj meseci kot član košarkarske ekipe trdno zagovarjal tekmovalnost in disciplino, je po koncu sezone naključno prišel v stik s skupino slikarjev. Od takrat je spoznal nove perspektive gledanja na svet in nove odgovore na določena vprašanja povezana z njegovo osebno identiteto. Njegov pogled na svet se je pomembno spremenil  in ker je imel sedaj več nasprotujočih si vrednot, se je na koncu odločil da košarko opusti in preda ves svoj čas umetnosti. Njegove vrednote so sedaj ustvarjalnost, svoboda izražanja in sprejemanje drugačnosti. Prav zaradi zmede vloge so adolescenti v tako ranljivem položaju, saj  prepričanja lahko prevzamejo nekritično in impulzivno, zgolj na podlagi pripadnosti skupini. V določenih primerih so zaradi tega dovzetni za skrajna in neracionalna prepričanja (Erikson, 1968).

Eden od mehanizmov prevzemanja skupinske identitete je tudi konformnost. Le to je med drugimi raziskoval Solomon Asch (1951) in na tem področju odkril pomen strinjanja s skupino za posameznika. To je tudi empirično dokazal s skupinskim eksperimentom, izvedenim na vzorcu moških študentov. Kritični subjekt (udeleženec, katerega vedenje so raziskovali), ki z namenom eksperimenta ni bil seznanjen, je skupaj s še sedmimi subjekti, ki so bili o metodi eksperimenta vnaprej seznanjeni in so pri njem sodelovali, določal dolžino črt na način, da je prikazani črti dodeljil njej enako dolgo črto izmed treh različnih izbir. Vsi subjekti so morali svoje mnenje izjaviti javno, s tem da je vseh sedem seznanjenih subjektov odgovorilo enako (izmed odgovorov A, B in C je vseh sedem izbralo A)  in napačno (izbrali so A, pravilen pa je bil odgovor C) na 12 od 18 vprašanj. Tako se je moral kritični subjekt odločiti med osebnim mnenjem in mnenjem skupine pri teh 12 vprašanjih. Ta eksperiment je dokazal, da je kar 1/3 vseh odgovorov kritičnih subjektov sledila večini, le 1/4 subjektov (13 od 50) pa na nobeno vprašanje ni odgovorila narobe, medtem ko nobenega napačnega odgovora v kontrolni skupini ni podalo kar 35 od 37 subjektov. Kontrolno skupino je predstavljalo 37 članov iste populacije, pri katerih so socialni vpliv izničili s pisnim odgovarjanjem, kar prikazuje da na odgovore v eksperimentalni skupini ni vplivala metoda (Asch, 1951). V povezavi z Aschovim (1951) eksperimentom lahko postavimo določena etična vprašanja, saj je posameznike namerno zavajal, kar bi lahko pojmovali kot nemoralno. Asch se je tega zavedal in s tem razlogom kot ključni del eksperimenta dodal pojasnjevanje cilja in metode eksperimenta kritičnim subjektom po končanem eksperimentu.

Kasneje sta Deutsch in Gerard (1955) na omenjenem področju konformnosti dopolnila Aschovo teorijo. Z izvedbo različnih variacij eksperimenta določanja dolžin črt sta ugotovila, da je Asch preveč učinkov pripisovali skupini, s katero subjekti niso bili zares povezani, ampak so bili le fizično del nje, zato sta opredelila dva nova pojma – normativni socialni vpliv (NSV) in informacijski socialni vpliv (ISV), ki bolj podrobno razložita, zakaj je do vedenja v Aschovem eksperimentu prišlo. NSV sta definirala kot pritisk k usklajevanju posameznika s pozitivnimi pričakovanji (takimi pričakovanji, ki ob izpolnitvi privedejo do pozitivnih čustev) ostalih, ISV pa kot vpliv, da informacije, ki jih prejmemo od ostalih, prevzamemo kot dokaze o stvarnosti. Deutsch in Gerard (1955) sta Aschov (1951) eksperiment razširila za raziskovanje novih pojmov in ugotovila, da za delovanje NSV ni potrebna fizična prisotnost, dovolj je že občutek pripadnosti neki skupini in da dodatna fizična prisotnost dodatno ojača NSV. Pokazala sta tudi da napake v odgovarjanju ostanejo tudi ob izognitvi NSV, kar pomeni da ISV ni mogoče popolnoma izničiti.

Model SIDE in spletna dezinhibicija

Mehanizmi osebne identitete, konformnosti ter dezinhibicije so kasneje dobili novo pojmovanje z opredelitvijo modela SIDE (ang. social identity model of deindividuation effects). Model SIDE so opredelili Reicher idr. (1995), s tem pa so dodelili nov pomen vlogi občutka identitete pri deindividualiziranem posamezniku. Reicher idr. (1995) trdijo, da deindividualizirani posameznik identitete ne izgubi, ampak se le oddalji od svoje osebne identitete, obenem pa se poglobi njegova skupinska identiteta. Reicher idr. (1995) to pripišejo dvema aspektoma SIDE-a; kognitivnemu in strateškemu. Ravno zaradi kognitivnega aspekta posameznikova dejanja niso vedno antisocialna, ampak so lahko tudi prosocialna, če je to v skladu s skupinsko identiteto, saj se vedenje posameznika s prevzemom skupinske identitete približa skupinskim normam, ki so lahko pozitivne. Vsako vedenje posameznika ki svetu okoli njega škoduje lahko pojmujemo kot antisocialno, vsako vedenje, ki pa ima na svet pozitivne učinke, lahko pojmujemo kot prosocialno (učinkov ponavadi ne moremo opredeljiti popolnoma enostransko, saj imajo pozitivne in negativne aspekte). Posamezniki pri tem postanejo bolj ‘značilni’ člani določene skupine. Na drugi strani, strateški aspekt določa, da se posameznik v skladu s skupinskimi normami, ki so obenem nasprotne normam zunaj skupine, najbolj vede takrat, ko je ostalim skupinam neprepoznaven oz. anonimen, obenem pa je prepoznaven svoji skupini, ki takšno vedenje podpira (Reicher idr., 1995). Prikaz: Žan, ki je del huliganske nogometne navijaške skupine, se pred tekmo zamaskira s skupinsko uniformo, ki skrije njegov obraz. Na tekmi pred svojimi sonavijači, ki ga zaradi uniforme prepoznajo kot člana skupine, izvaja vse vrste spornih in nasilnih dejanj, saj je to v njihovi skupini videno kot nekaj častnega in dobrega, zunanji opazovalci pa ga ne morejo prepoznati.

Model SIDE pa ni uporaben le za razlago dogajanja, ko so osebe v fizičnem stiku, ampak tudi tistega, ko osebe komunicirajo na daljavo. Postmes, Spears in Lea (1998) so model SIDE prenesli na kontekst pogovora prek računalnika (ang. computer-mediated communication, CMC), saj je takrat v literaturi veljalo, da tak način komunikacije lahko, zaradi svoje zmožnosti lahke komunikacije med pripadniki različnih geografskih, jezikovnih in ideoloških skupin, preseže skupinske norme in vodi do bolj odprtega, nezadržanega pogovora. Ugotovili so, da v določenih primerih drži ravno nasprotno. Predstavili so hipotezo, da kadar si udeleženci delijo podobno socialno identiteto, so v anonimnem pogovoru prek CMC bolj dovzetni za prevzemanje skupinskih norm. To so potrdili z eksperimentom, kjer so udeležence v naprej pripravili (ang. priming) za prosocialno ali učinkovito vedenje. Udeleženci so morali nato reševati naloge z uporabo komunikacije prek CMC, raziskovalci pa so spremljali  njihov način reševanja teh nalog (ali je njihovo vedenje v skladu s pripravo). Udeleženci, ki so bili del anonimne skupine, so se vedli v skladu s pripravljanjem, medtem ko se tisti, ki niso bili anonimni (njihova slika je bila izpostavljena ob odgovorih), niso vedli v skladu z njim (Postmes idr., 1998).

Suler (2004) je kasneje pojasnil razloge za večjo frekvenco antisocialnega vedenja na spletu kot pa v fizičnih situacijah. Navedel je šest mehanizmov učinka spletne dezinhibicije (ang. online disinhibition effect), ki  posameznika privede v stanje zmanjšanja notranje zavore za izvajanje manj prijetnih ali sprejemljivih dejanj, za izvedbo katerih bi bila oseba veliko bolj zadržana v interakciji v živo. Disociativna anonimnost (ang. dissociative anonymity) predstavlja anonimnost, ki jo zagotavlja internet, saj lahko do interakcij pristopaš brez svojega imena in obraza, zaradi česar nekateri ljudje svoja dejanja na spletu ločijo od teh v fizičnem življenju in za spletna dejanja ne čutijo osebne odgovornosti, kar lahko zmanjša inhibicijo antisocialnega vedenja. Še eden od učinkov je nevidnost (ang. invisibility), ki jo omogoča ravno način komunikacije, ki ga dopušča splet. Suler (2004) trdi, da zaradi odsotnosti fizične prisotnosti, in s tem telesne govorice, očesnega stika in neverbalne komunikacije, posamezniki na spletu občutijo manj zadržkov ob komunikaciji in početju, kot pa v fizičnem kontekstu. Pojma anonimnosti in nevidnosti sta sicer tesno povezana, ampak se nevidnost razlikuje v tem, da osebe v spletni komunikaciji lahko poznajo podrobnosti drug o drugem, ampak drug drugega ne vidijo. To je pomembno, saj jim njihovi sogovorci ne razkrivajo svoje telesne govorice, s čimer bi jih lahko odvrnili od pogovora o določeni tematiki. Suler (2004) je to primerjal z metodo psihoanalize, kjer terapevt ne razkriva telesne govorice, saj sedi za subjektom.

Vplivi na mlade

Za tvegano antisocialno vedenje so nevroznanstveno bolj dovzetni mladi v obdobju adolescence, ki po Steinbergu (2008) traja od začetka pubertete do popolnega razvoja kognitivnega nadzornega sistema, kar je približno od 9. leta do začetka 20-ih let. Steinberg (2008) je prikazal, da se pri prehodu v adolescenco poveča težnja po tveganem vedenju zaradi sprememb v možganskem socialno-čustvenem sistemu (ang. socio-emotional system), zaradi katerih mladi bolj intenzivno iščejo nagrajenost, sploh v prisotnosti vrstnikov. Težnja po takem vedenju se kasneje zmanjša, ko se pri posamezniku bolj razvije sistem za kognitivni nadzor (ang. cognitive control system), ki pri njem okrepi samokontrolo. Ko so posameznikovi možgani dokončno razviti, je ta sposoben veliko učinkoviteje nadzorovati svoje vedenje, za razliko od mladostnika, ki je v sredini mladostniških let, zaradi časovnice možganskega oblikovanja, najbolj ranljiv za vključevanje v tvegane aktivnosti. V času med spremembo socialno-čustvenega sistema in dokončnim razvojem sistema za kognitivni nadzor je mladostnik veliko bolj nagnjen k tveganem vedenju, ki je ob prisotnosti vrstnikov po naravi lahko nevarno in antisocialno, poleg tega pa veliko večji pomen pripisuje skupini, kar poglablja prevzemanje skupinskih norm in razosebljanje (Steinberg, 2008).

Sodobne raziskave kažejo učinke deindividualizacije v spletnem kontekstu, predvsem na mlade. Zhao (2024) je v svoji raziskavi prikazal pomen zaznane anonimnosti (ang. perceived anonymity) na mladostnikovo vedenje na spletu. Predstavil je teorijo, da že sam občutek anonimnosti, ki jo ponuja splet, poveča posameznikovo dezinhibicijo, kar poveča pojavljanje spletnega nasilja, predstavi pa tudi mehanizem z nasprotnim učinkom, in sicer čuječnost (ang. mindfulness). Zhao (2024) je dokazal, da čuječnost inhibira vplive anonimnosti na porast antisocialnega vedenja, s tem pa zmanjša pogostost le-tega. Oseba s čuječnostjo doseže večjo povezanost s svojimi občutki, kar lahko zmanjša težnjo po jezi in nasilju. Taka oseba spletna dejanja bolj pogosto povezuje sama s sabo kot pa drugi ljudje, saj nekateri zaradi anonimnosti svojih dejanj na spletu ne pripisujejo sebi, oseba, ki se ukvarja s čuječnostjo pa se zaveda, da ta dejanja izvirajo iz njenih občutkov in zanje prevzemajo osebno odgovornost (Zhao, 2024).

Xu idr. (2023) so na področju mladostnikov v spletnem okolju pokazali povezavo med vrstniškim pritiskom in mladostniško zasvojenostjo s socialnimi omrežji. Odkrili so, da vrstniški pritisk zanesljivo napove zasvojenost s socialnimi mediji, na zmanjšanje učinkov vrstniškega pritiska pa vplivata samozavest in jasnost samopredstave (ang. self-concept clarity), ki jo Xu in sodelavci definirajo kot značilnost, ki nam pove v kolikšni meri ima posameznik jasno mnenje o tem kdo je. Samozavest in jasnost samopredstave na zmanjšanje učinkov vrstniškega pritiska delujeta na način, da na posameznike z višjo samozavestjo in točnejšo samopredstavo vrstniški pritisk deluje manj intenzivno (Xu idr., 2023).

Zaključek

Razosebljanje ali deindividualizacija je stanje, pri katerem se posameznik oddalji od svoje osebne identitete, ob enem pa se mu poveča njegova skupinska identiteta. Tako pravi model SIDE, ki se je uveljavil kot najbolj učinkovit pri opisovanju razosebljanja, kljub temu pa nam v povezavi z razosebljanjem ostaja še kar nekaj neodgovorjenih in morebiti tudi neodgovorljivih vprašanj. Večina raziskav, povezanih z razosebljanjem je za vzorec imelo odrasle ljudi, Pasupathi (1999, v Vilanova idr., 2017) pa pravi, da je konformnost pomembno povezana s starostjo. Za pravilnejšo predstavo o razosebljanju pri mladih bi bilo smiselno nadaljnjo raziskovanje konformnosti otrok v primerjavi z odraslimi. Model SIDE, čeprav je najsodobnejši opis razosebljanja, ni popoln. Avtorji študij, povezanih s SIDE modelom kot so Postmes in ostali (1998) so samokritični do možnosti posploševanja rezultatov raziskave s CMC, saj so pogoji preveč laboratorijsko prilagojeni. Vilanova idr. (2017) Postmesu (1998) pripisujejo tudi izjavo, da so bile SIDE raziskave ekološko neveljavne, saj vključujejo situacije, ki se izven laboratorija ne dogajajo. Prav tako v povezavi z Waltherjevo idr. (2015) raziskavo predlagajo, da je model SIDE dober za napovedovanje izida, ne pa tudi poti do le tega. SIDE-ovi mehanizmi še niso dokončno raziskani, saj so v tej raziskavi prišli do zaključka, napovedanega s SIDE modelom, prisotnost njegovih mehanizmov pa ni bila statistično značilna (Vilanova idr., 2017). Nadaljnje raziskovanje modela lahko razkrije kak nov mehanizem, redefinira in razširi pojmovanje starih in odstrani skepticizem, povezan z ekološko validnostjo tega modela.

Raziskave, ki sem jih predstavil v glavnem delu članka so pokazale, da je razosebljanje pomembna tematika pri sklepanju medsebojnih skupinskih vezi, tako v fizičnem stiku kot na spletu in na socialnih omrežjih.   Mehanizmi razosebljanja imajo posebno velik vpliv  na mlade, ki so zaradi razvoja v obdobju adolescence bolj ranljivi zaradi večjega postavljanja pomena socialnim stikom. Mladi so hkrati glavni uporabniki socialnih medijev, ki s svojimi algoritmi pri njih ustvarjajo okolje, prežeto z njim sprejetimi mnenji, kar jih na ta mnenja dodatno naveže in jim preprečuje miselno širino. Omejevanje uporabe v institucijah (npr. šole, krožki), spodbujanje gibanja in ozaveščanje o pasteh socialnih omrežji in algoritmov se mi zdi poglavitnega pomena v današnjem tehnološko prevladujočem svetu. Razosebljanje pa ne vpliva le na mlade, temveč tudi na odrasle. Tudi ti se morajo zavedati omenjenih konceptov in nove informacije sprejemati kritično, sploh v kontekstu širjenja spletnih informacij, ki so velikokrat pomanjkljive ali popolnoma neresnične. Poleg spletnih omrežij pa ljudje vseh starosti uporabljamo umetno inteligenco (UI), ki se sicer iz meseca v mesec izboljšuje, a je še vedno nenatančna ter včasih zavedljiva, zato moramo informacije, katere nam poda vedno preveriti in do njih pristopiti s kritično distanco.

Za zmanjšanje vplivov razosebljanja je najbolj odgovorna širša družba in njeni člani, ki to tematiko razumemo. Največje spremembe lahko naredimo s poučevanjem o njegovih mehanizmih in spodbujanjem kritičnega pristopa do informacij in individualnosti tudi znotraj skupin. Nadaljne raziskave lahko razsvetlijo pomen starosti na konformnost, ki vpliva na deindividualizacijo, ter razjasnijo, kateri mehanizmi so za razosebljanje zares odgovorni.

Literatura

Asch, S. E. (1951). Effects of group pressure upon the modification and distortion of judgments. V H. Guetzkow (ur.), Groups, leadership and men (str. 177–190). Carnegie Press.

Deutsch, M. in Gerard, H. B. (1955). A study of normative and informational social influences upon individual judgment. Journal of Abnormal and Social Psychology, 51(3), 629–636.

Diener, E. (1979). Deindividuation, self-awareness, and disinhibition. Journal of Personality and Social Psychology, 37(7), 1160–1171. https://doi.org/10.1037/0022-3514.37.7.1160

Erikson, E. H. (1968). Identity: Youth and crisis. W. W. Norton & Company.

Festinger, L., Pepitone, A. in Newcomb, T. (1952). Some consequences of de-individuation in a group. Journal of Abnormal and Social Psychology, 47(2), 382–389.

Johnson, R. D. in Downing, L. L. (1979). Deindividuation and valence of cues: Effects on prosocial and antisocial behavior. Journal of Personality and Social Psychology, 37(9), 1532–1538. https://doi.org/10.1037/0022-3514.37.9.1532

Le Bon, G. (1895). The crowd: A study of the popular mind. https://www.files.ethz.ch/isn/125518/1414_LeBon.pdf

Postmes, T., Spears, R. in Lea, M. (1998). Breaching or building social boundaries? SIDE-effects of computer-mediated communication. Communication Research, 25(6), 689–715. https://doi.org/10.1177/009365098025006006

Reicher, S. D., Spears, R. in Postmes, T. (1995). A social identity model of deindividuation phenomena. European Review of Social Psychology, 6(1), 161–198. https://doi.org/10.1080/14792779443000049

Steinberg, L. (2008). A social neuroscience perspective on adolescent risk-taking. Developmental Review, 28(1), 78–106. https://doi.org/10.1016/j.dr.2007.08.002

Suler, J. (2004). The Online Disinhibition Effect. CyberPsychology & Behavior, 7(3), 321-326. https://doi.org/10.1089/1094931041291295

Trepte, S. (2006). Social identity theory. V J. Bryant in P. Vorderer (ur.), Psychology of entertainment (str. 255–271). Lawrence Erlbaum Associates.

Vilanova, F., Machado Beria F., Brandelli Costa, A. in Koller, S. H. (2017). Deindividuation: From Le Bon to the social identity model of deindividuation effects, Cogent Psychology, 4:1, 1308104, https://doi.org/10.1080/23311908.2017.1308104

Watson, R. I. (1973). Investigation into deindividuation using a cross-cultural survey technique. Journal of Personality and Social Psychology, 25(3), 342–345. https://doi.org/10.1037/h0034218

Xu, X., Han, W. in Liu, Q. (2023). Peer pressure and adolescent mobile social media addiction: Moderation analysis of self-esteem and self-concept clarity. Front. Public Health, 11, 1115661. https://doi.org/10.3389/fpubh.2023.1115661

Zhao, Z. (2024). The effect of perceived anonymity on cyberbullying. V Proceedings of the 2024 International Symposium on Education, Management and Social Sciences (str. 859–868). Atlantis Press. https://doi.org/10.2991/978-2-38476-297-2_104

Zimbardo, P. G. (2007). The Lucifer Effect: Understanding how good people turn evil. Random House.