Prepoznava, diagnoza in posebnosti posameznic z motnjo avtističnega spektra

Posameznice z motnjo avtističnega spektra (MAS) se po določenih značilnostih razlikujejo od posameznikov. Ker pa je do sedaj večina raziskav o MAS, definicija in tudi sama operacionalizacija temeljila na moški klinični populaciji, so bile te razlike spregledane, posledično pa so številna dekleta in ženske ostale brez diagnoze ali podpore. Genetski, osebni in socialni dejavniki vplivajo na potencialno drugačno prezentacijo MAS pri posameznicah, zato je nujno, da se osvetlijo morebitne razlike, ki jih raziskave ugotavljajo na področju socialnih sposobnosti, interesov, prilagajanja in maskiranja vedenja, ponotranjanja ter verjetno tudi še na drugih, do sedaj manj raziskanih področjih delovanja, da lahko posameznicam omogočimo ustrezno podporo.

Uvod

Mednarodna klasifikacija bolezni (11. verzija avstralske publikacije) pervazivne razvojne motnje opredeljuje kot  ,,skupino motenj, za katere so značilne kvalitativne abnormnosti v vzajemnih socialnih interakcijah in vzorcih komunikacije ter utesnjen, stereotipen, ponavljajoč se repertoar interesov in aktivnosti” (NIJZ, 2019, str. 278). Poznamo več tipov pervazivnih razvojnih motenj:

• Avtizem v otroštvu definira prisotnost abnormnega ali motenega razvoja, ki se pokaže pred tretjim letom. Abnormno delovanje se kaže na treh področjih: pri vzajemni socialni interakciji, komunikaciji in omejenem, stereotipnem in ponavljajočem se vedenju. Običajne so še sočasne druge nespecifične težave, kot so fobije, motnje spanja in prehranjevanja, togotni izbruhi in proti sebi usmerjena agresija.
• Atipični avtizem se od otroškega avtizma razlikuje glede na starost, v kateri se pojavi, ali če posameznik ne kaže težav na vseh treh zgoraj omenjenih področjih. Najpogosteje se pojavlja pri globoko intelektualno manjzmožnih osebah in pri osebah s hudo specifično razvojno motnjo razumevanja govornega izražanja
• Rettov sindrom je stanje, ki je bilo doslej ugotovljeno le pri deklicah. Začetnemu navidezno normalnemu zgodnjemu razvoju sledi delna ali popolna izguba govora in spretnosti v gibanju ter uporabi rok in upočasnjeno rastjo glave. Običajno se začne med 7. in 24. mesecem starosti. Ustavi se tudi socialni razvoj in razvoj igre. Proces se običajno konča s hudo intelektualno manjzmožnostjo.
• Druge vrste dezintegrativna motnja v otroštvu označuje obdobje razmeroma normalnega razvoja, čemur v nekaj mesecih sledi popolna izguba prej pridobljenih spretnosti na različnih področjih razvoja, ki jo spremlja tudi splošna izguba zanimanja za okolje, stereotipni, ponavljajoči se manirizmi in avtističnim podobne abnormnosti v socialni interakciji ter komunikaciji
• Hiperaktivna motnja, povezana z intelektualno manjzmožnostjo in stereotipnimi gibi je slabo definirana motnja, ki naj bi vključevala skupino otrok s hudo intelektualno manjzmožnostjo (IQ pod 34) z izrazitimi težavami s hiperaktivnostjo in pozornostjo, prav tako tudi s stereotipnimi vedenji. V mladostništvu lahko hiperaktivnost zamenja hipoaktivnost.
• Aspergerjev sindrom, za katerega so značilne enake kvalitativne abnormnosti vzajemne socialne interakcije kot za avtizem, hkrati pa še omejen, stereotipen, ponavljajoč se izbor interesov in aktivnosti. Aspergerjev sindrom se od avtizma razlikuje po odsotnosti splošnega zaostanka v govornem izražanju in kognitivnem razvoju. Motnja je povezana z izrazito nerodnostjo. Te abnormnosti se običajno nadaljujejo tudi v adolescenco in odraslost. (NIJZ, 2019)

V prenovljeni verziji Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj DSM-5 (Ameriško psihiatrično združenje, 2013) so kategorijo pervazivnih razvojnih motenj zamenjali s kategorijo motenj avtističnega spektra (MAS), ki vključuje otroški avtizem, Aspergerjev sindrom, dezintegrativno motnjo v otroštvu in neopredeljene pervazivne razvojne motnje (Jackson in Volkmar, 2019).

Razmerje med moškimi in ženskami z diagnozo motnje avtističnega spektra naj bi se gibalo okoli 3:1 glede na metaanalizo, ki je vključevala študije iz Severne in Južne Amerike, Evrope, Azije in Avstralije (Loomes idr., 2017). Razni avtorji pa vedno bolj izpostavljajo, da obstaja več razlogov za to razmerje, ki verjetno ne odraža dejanske pojavnosti MAS pri dekletih in ženskah. Dekleta prejmejo diagnozo za avtizem značilno kasneje kot fantje, čeprav na raznih indikatorjih (na primer nižjem IQ) kažejo tudi enakovredno ali večjo oviranost. Kadar dekleta ne izkazujejo dodatnih vedenjskih ali intelektualnih težav, manj verjetno dosežejo diagnostični kriterij kot dečki, ki imajo primerljivo izražene lastnosti, značilne za MAS (Dworzynski idr., 2012; Shattuck idr., 2009). Tudi vpliv kulturnih pričakovanj o normativnem vedenju deklic in dečkov lahko vodi v različne prage za prepoznavo vedenja kot odstopajočega (Shattuck idr., 2009), npr. sramežljivost je bolj socialno sprejemljiva za dekleta kot za fante (Doey idr., 2014). Odrasli zato morda pri dečkih z MAS prej opazijo socialne težave pri vključevanju v igro ali komuniciranju z vrstniki kot pri dekletih. Hkrati pa lahko potencialne razlike med spoloma v sami simptomatologiji prispevajo k temu, da ženske prejmejo napačno diagnozo, npr. za motnjo hranjenja zaradi simptomov senzorne občutljivosti (Brown in Stokes, 2020), ali pa je sploh ne prejmejo (Moseley idr., 2018). Neenakosti v prejemanju diagnoze so posebej izrazite za dekleta brez sočasnih kognitivnih/intelektualnih težav, saj se je pri raziskovanju MAS običajno uporabljalo moške vzorce, zato so številne subtilne, vendar pomembne razlike v manifestaciji simptomov med spoloma še neraziskane (Kreiser in White, 2014). Uporaba pretežno moških vzorcev je sicer pereč problem tudi v medicini, saj zaradi razlik v bioloških in tudi socialnih dejavnikih ni smiselno posplošiti ugotovitev, pridobljenih na moškem vzorcu, na ženski spol. To vodi v pristranosti pri diagnostiki, zdravljenju in razumevanju bolezni (npr. Plevkova idr., 2020; Recio-Barbero in Pérez-Fernandez, 2019). Poleg MAS se spolna pristranost pojavlja tudi pri diagnostiki ADHD, antisocialne in histrionične osebnostne motnje ter vedenjskih motenj (Garb, 2021). Pri ADHD je na primer prototipno hiperaktivno, impulzivno vedenje pogostejše pri fantih, medtem ko dekleta pogosteje kažejo simptome na področju nepozornosti in vedenjih ponotranjanja, razni avtorji pa posledično zaključujejo, da diagnostični kriteriji niso skladni z žensko populacijo. Vedenja pozunanjenja, ki so bolj značilna za fante, so tudi bolj opazna, saj so v šolskih okoljih bolj moteča in očitna, kar lahko vodi v hitrejšo prepoznavo (Bueter, 2026).

S tem člankom želim predstaviti pregled morebitnih razlik in izzivov pri prepoznavi in diagnozi deklic in žensk z MAS.

Višje razmerje moških in ugotovitev, da imajo ženske, diagnosticirane z MAS, pogosteje hujše sočasne nevrološke ali intelektualne ovire (npr. Dworzynski idr., 2012) ter večje vedenjske in čustvene težave (npr. Duvekot idr., 2017; Dworzynski idr., 2012) je vodilo v raziskovanje zaščitnega učinka ženskega spola (angl. female protective effect oz. FPE) (Lai idr., 2015). Glede na to teorijo naj bi v povprečju na posameznico moralo delovati več dejavnikov tveganja kot na posameznika, preden doseže mejo za postavitev diagnoze MAS (Halladay idr., 2015). Številne sodobne genetske raziskave (npr. Robinson idr., 2013, Wigdor idr., 2022; Zhang idr., 2020) namreč ugotavljajo, da je pri ženskah z diagnozo prisotna večja družinska genetska obremenitev, da se pri njih izrazi isti nivo oviranosti kot pri moških z diagnozo. V simplex družinah (kjer ima MAS samo en od otrok in je predpostavljena manjša družinska genetska obremenitev), pa imajo ženske z MAS relativno več spontanih, nepodedovanih de novo mutacij, povezanih z avtizmom, kot moški z MAS s podobno stopnjo izraženosti lastnosti (Levy idr., 2011). Avtor Iossifov in sodelavci (2014) so na podlagi razlike v frekvenci škodljivih mutacij diagnosticiranih otrok in njihovih nediagnosticiranih sorojencev ocenili, da de novo mutacije v povprečju prispevajo k približno 30 % diagnoz MAS v simplex družinah in 45 % diagnoz MAS deklet v simplex družinah.

Na najbolj abstraktni ravni lahko vedenja in lastnosti, ki definirajo MAS,  apliciramo na oba spola, npr. vztrajni deficiti v socialni komunikaciji in socialni interakciji ter omejeni in ponavljajoči se vzorci vedenja, interesov in aktivnosti. Kadar pa se osredotočimo na ožje konstrukte, kot so primeri vedenj, ki so navedeni v diagnostičnih pripomočkih, pa se pojavi vprašanje, ali bi jih morali prilagoditi glede na spol (Lai idr., 2015). Na posameznih postavkah tudi uveljavljenih diagnostičnih sredstev, kot je npr. ADI-R (Autism Diagnosis Interview – Revised), se namreč pokažejo značilne razlike med spoloma (Beggiatto idr., 2016). Zato je ključno, da se, kar se da objektivno, vzorči širok razpon vedenj pri moških in ženskah skozi različna življenjska obdobja in ustvari model, ki ločuje jedrne lastnosti od tistih, ki so odvisne od spola (Lai idr., 2015). V kasnejših fazah pa je za psihologe in druge strokovnjake dobro vedeti tudi, da se med ljudmi z diagnozo MAS pogosteje pojavlja spolna raznolikost kot v splošni populaciji, vsaj v zahodnem svetu (Bonazzi idr., 2025), kar predstavlja še dodaten izziv za izvajanje diagnostike. Tudi ljudje, ki se ne identificirajo s spolom, dodeljenim ob rojstvu, značilno kasneje prejmejo diagnozo kot moški z MAS in pogosteje poročajo o zgodnejših napačnih diagnozah, najpogosteje diagnozah osebnostnih motenj (Zidane Burgess idr., 2026; Warrier idr., 2020). Ljudje, ki se ne identificirajo s spolom, dodeljenim ob rojstvu, so bili v raziskavi Warrier in sodelavcev (2020) tri- do šestkrat verjetneje na spektru avtističnih motenj kot v splošni populaciji. Povezava med spolno identiteto in MAS je kompleksna. Starši deklic z MAS pogosteje kot starši fantkov z MAS poročajo o izgledu, manirizmih in vedenjih, ki se manj skladajo s spolom, dodeljenim ob rojstvu, anksioznosti in skrbeh, vezanih na njihov spol, ter težavami med puberteto, kar nakazuje, da imajo deklice z MAS nekoliko bolj spolno raznolike preference kot dečki z MAS (Brunissen idr., 2020). Ljudje z MAS, posebej dekleta in ženske, se tudi manj poistovetijo s svojim spolom. Ženske z MAS občutek pripadnosti svojemu spolu doživljajo v manjši meri kot moški z MAS ali splošna populacija (Cooper idr., 2018). Avtorji za pojasnitev kompleksnega odnosa med MAS in spolno identiteto navajajo možnost manjše konformnosti socialnim normam v primerjavi s splošno populacijo ter vpliv raznih bioloških faktorjev (npr. prenatalnega vpliva spolnih hormonov) (Warrier idr., 2020). Ljudje z MAS tudi poročajo o več simptomih spolne disforije kot v splošni populaciji. Ker je spol in z njim povezane vloge verjetno eden izmed najbolj socializiranih konstruktov s številnimi implicitnimi pravili, obstaja možnost, da imajo ljudje z MAS zaradi socialno-komunikacijskih značilnosti oteženo razumevanje pričakovanih vedenj. Vedenje v skladu s spolnimi pričakovanji namreč zahteva poznavanje teh pričakovanj ter pravilno umestitev vedenja v socialni kontekst. MAS predstavljajo svojevrsten vpliv na oblikovanje in konsolidacijo spolne identitete (George in Stokes, 2018). Ljudje z MAS, ki se ne identificirajo s spolom, dodeljenim ob rojstvu, so tako vključeni v dve marginalizirani skupini, zaradi česar so lahko izpostavljeni še dodatnim dejavnikom tveganja.

Ker diagnoza MAS temelji na odstopanju od tipičnega oziroma pričakovanega vedenja, moramo seveda upoštevati, da se norme med kulturami razlikujejo, ter da večina raziskav, vključenih v ta pregled, izhaja iz Evrope ali Severne Amerike. Kulturna prepričanja o vzroku bolezni vplivajo na sprejemanje odločitev o zdravljenju in prepričanja o izidih. Pri MAS je to poseben izziv, saj nimajo jasnega oziroma enoznačnega vzroka (Ravindran in Myers, 2012). V Indiji je na primer razširjeno ljudsko prepričanje, da fantje začnejo govoriti kasneje kot punce, kar lahko vodi tudi v kasnejšo napotitev nekaterih dečkov (Daley, 2004). Spolni stereotipi so seveda prisotni tudi v Sloveniji. Stereotipen moški naj bi imel bolj izražene lastnosti, ki se nanašajo na agresivne tendence in uveljavljanje sebe, stereotipna ženska pa lastnosti, ki se nanašajo na skrb za dobro drugih in usklajene medosebne odnose – nežnost, sočustvovanje, občutljivost za potrebe drugih … (Avsec, 2002). Na majhnem vzorcu slovenskih vzgojiteljic je avtorica Kovšca (2020) opazila večje poudarjanje bontona in lepega obnašanja za dekleta kot dečke ter pričakovanje bolj socialno kompetentnega vedenja deklic, na primer da same poskusijo rešiti prepir, preden se vključi vzgojiteljica. Slovenski starši deklice v zgodnjem otroštvu ocenjujejo kot bolj usmerjene k dosežku, ugodljive, inteligentne in organizirane, dečke pa kot bolj nasprotovalne, odkrenljive, boječe/negotove in socialno plašne od deklic (Zupančič in Kavčič, 2005). Slovenski otroci v zadnji triadi osnovne šole pa zaznavajo dekleta v razredu kot bolj mirna, dečke pa kot bolj živahne in tudi pogosteje kaznovane. Med njimi je prisotna podoba pridnih deklet in problematičnih dečkov (Vrhovnik, 2022). Slovenski učitelji tudi poročajo o večji naklonjenosti dekletom kot fantom. Avtorica Košir (2011) kot možen razlog navaja tudi možnost zaznave učitelja, da je delo z dekleti manj zahtevno in čustveno obremenjujoče zaradi zaznano boljših sposobnosti samoregulacije in socialnih veščin. Tudi pri nas torej prepričanja o spolu in povezanih značilnostih vplivajo na različno zaznavo in obravnavo deklic in dečkov, kako pa te stereotipne podobe vplivajo na dekleta z MAS, njihovo prepoznavo in obravnavo v slovenskem prostoru, pa žal še ni bilo raziskovano.

Pri postopku prepoznave in diagnoze MAS pri dekletih in ženskah so torej relevantna tri opažanja, in sicer razne študije nakazujejo obstoj:

• kvantitativnih razlik v normativni distribuciji značilnosti, povezanih z avtizmom, med moškimi in ženskami v splošni populaciji,
• razvojnih razlik med posamezniki moškega in ženskega spola z MAS,
• kvalitativnih razlik med posamezniki moškega in ženskega spola z MAS (Lai idr., 2015).

Kvantitativne razlike v normativni distribuciji

V DSM-5  se motnje avtističnega spektra uvrščajo pod diagnozo Pervazivnih razvojnih motenj s podskupinami, kot je Aspergerjev sindrom. Lastnosti, povezane z MAS, so normalno porazdeljene v celotni populaciji, torej so v večji ali manjši meri prisotne pri vseh ljudeh. Človek z diagnozo MAS se pri teh lastnostih nahaja na robu porazdelitve (Lai idr., 2013), torej ima določeno za MAS relevantno lastnost bistveno bolj ali manj izraženo kot ljudje v splošni populaciji. Posamezni avtorji pa so prišli do ugotovitve, da se porazdelitve teh lastnosti v splošni populaciji žensk razlikujejo od porazdelitev v splošni populaciji moških (Constantino, 2011; Russell idr., 2011), torej so zaradi različnih razlogov nekatere za MAS relevantne lastnosti bolj oziroma manj izražene pri posameznem spolu. Po določenih za MAS relevantnih lastnostih se torej razlikujejo že moški in ženske, ki jim ni bila diagnosticirana katera od pervazivnih razvojnih motenj. Zato je smiselno upoštevati možnost, da se po teh lastnostih razlikujejo tudi moški in ženske z MAS, posledično pa lahko uporaba istih diagnostičnih mej za oba spola prispeva k nerealističnim razmerjem diagnoz med spoloma in kasnejši diagnozi ali odsotnosti diagnoze za deklice in ženske (Constantino, 2011). Zaenkrat se v DSM-5 uporablja isti diagnostični kriterij za moške in ženske (Lai idr., 2013). Lai s sodelavci (2015) predlaga, da bi pragi za diagnozo MAS morali biti normirani po spolu na lastnostih, kjer se je pokazala značilna razlika med moškimi in ženskami tudi v splošni populaciji.

Center za psihodiagnostična sredstva (b. d.) zaenkrat v Sloveniji še ne ponuja diagnostičnih pripomočkov za MAS, ki bi bili ustrezno prevedeni in normirani na slovenski populaciji z MAS. Leta 2009 so na Centru društva za avtizem uporabljali naslednje diagnostične inštrumente (Damjanac, 2009): strukturiran intervju Autism Diagnostic Interview-Revised (ADI-R, Lord idr., 1994), vprašalnik The Social Communication Questionnaire (SCQ, Rutter idr., 2003), vprašalnik Social Responsiveness Scale (SRS, Constantino in Todd, 2003), opazovalno shemo Autism Diagnostic Observation Schedule (ADOS, Lord idr., 1989), vprašalnik in opazovalna shema Psychoeducational Profile: Third Edition (PEP-3, Schopler idr., 2005), standardiziran intervju The Developmental, Dimensional  and  Diagnostic  Interview  (3Di, Skuse idr., 2004) ter opazovalna shema in ček lista Autism Screening Instrument for Educational Planning (ASIEP3, Krug in Arick, 2008).

Normativne razlike med spoloma otežijo tudi neposredno primerjanje žensk in moških z diagnozo MAS. Pozorni moramo biti na možno interakcijo med spolom in diagnozo, torej kako se razlike med moškimi in ženskami z MAS primerjajo z razlikami med moškimi in ženskami iz splošne populacije (Lai idr., 2015). Ženske z diagnozo MAS imajo npr. več senzomotoričnih simptomov kot moški z MAS, medtem ko med normativnimi moškimi in ženskami ni pomembnih razlik (Huang idr., 2026; Moseley idr., 2018). Tudi razlike na področju jezika med ženskami in moškimi so manjše v populaciji z diagnozo MAS kot splošni populaciji, kjer ženske običajno dosegajo značilno višje rezultate (Moseley idr., 2018). 

Razvojne razlike

Avtorici Kreiser in White (2014) predpostavljata, da na manifestacijo in klinično interpretacijo simptomov MAS pri dekletih vplivajo sociokulturni (npr. šola, skupnost, narodnost), družinski, intrapersonalni ter biogenetski dejavniki. Na podlagi številnih raziskav sta oblikovali model sociokulturnih in psiholoških vplivov na razlike med osebami z MAS. Vplivi na manifestacijo so procesi, ki vplivajo na razlike v vedenju in simptomih MAS med spoloma. Vplivi na identifikacijo pa so procesi, ki vplivajo na razlike med spoloma v socialnem zaznavanju, interpretaciji simptomov in diagnostični prepoznavi.

Slika 1

Model sociokulturnih in psiholoških vplivov, ki vplivajo na razlike v fenotipskem izražanju in interpretaciji simptomov deklet z MAS v primerjavi z dečki (Kreiser in White, 2014)

Proces socializacije se začne že ob rojstvu in se razlikuje glede na spol otroka. Nekateri otroci ne kažejo opaznih simptomov MAS tudi do 18 meseca, ko se začnejo kazati npr. primanjkljaji v razvoju govora. Te otroke starši vzgajajo glede na njihov spol, kot vse normativno razvijajoče se otroke. Učijo jih govoriti, se igrati in vzpostavljati stik z drugimi glede na kulturno pogojena pravila, vezana na spol. Starši oblikujejo različna okolja za dekleta kot za fante (npr. igrače ali oblačila) in imajo tudi različna pričakovanja o vedenju glede na spol otroka. Četudi imajo otroci z MAS težave na socialnem področju, večina verbalnih otrok z MAS, posebej na področju jezika in govora, vsaj deloma osvoji večino na spolu temelječih vedenjskih pričakovanj svoje kulture (Goldman, 2013). Sociokulturni dejavniki torej lahko vplivajo na vedenje deklet z MAS na podobne načine kot v splošni populaciji – spol otroka v veliki meri vpliva na to, kako učitelji in drugi člani skupnosti zaznavajo in se odzivajo nanj, kakšna so pričakovanja in prepričanja v družini ter kako negativne socialne reakcije vplivajo na ponotranjanje in kompenzacijo (Kreiser in White, 2014).

Negativne socialne sankcije za moteče ali nekonformistično vedenje, kot je asocialnost, so lahko hujše za dekleta z MAS zaradi kulturno pogojenih pričakovanj o spolnih vlogah, kot da so ženske bolj medosebno občutljive in empatične. Neugodni odzivi pomembnih drugih ob kulturno nesprejemljivem vedenju lahko tako spodbudijo cenzuriranje vedenja, zakrivanje primanjkljajev in  poskuse posnemanja primernega vedenja (Kreiser in White, 2014).

Ženske naj bi v splošnem zaznavale večjo grožnjo socialnih sankcij ter sramote kot moški (Blackwell, 2000). Večja nekonformnost spolnim normam se povezuje z višjo ravnjo anksioznosti in depresije (Schiltz idr., 2023). Zavrnitev s strani vrstnic zaradi primanjkljajev lahko še dodatno podkrepi maskiranje nekonformističnega vedenja oz. primanjkljajev. Raziskovalci so na vzorcu iz Jordanije ugotovili, da so udeleženke pokazale več znanja in zavedanja o vedenju, vezanem na spolne vloge. Avtorji predpostavljajo, da se s pomočjo tega lahko spopadajo s simptomi MAS in jih lažje skrijejo v interaktivnih socialnih kontekstih, kar pa sicer lahko otežuje diagnozo (Sweidan in EL-Zraigat, 2025).

Pristranskosti interpretacije in uporaba kompenzacijskih strategij lahko vodijo v to, da so primanjkljaji deklet z MAS neopaženi, tako pa se njihova diagnoza in dostop do pomoči zamakne. Dean in sodelavci (2017) so npr. ugotovili, da so bili socialni izzivi fantov z MAS na igrišču bolj očitni za opazovalce kot socialni izzivi deklet z MAS. Fantje z MAS so se najpogosteje igrali sami (in ne znotraj organiziranih iger, kot je bolj značilno za normativne fante), dekleta z MAS pa so se od daleč vedle podobno kot normativna dekleta, in sicer so pomemben delež časa namenile pogovarjanju in navideznemu vključevanju v skupine. Kljub temu pa se niso zmogle povezati s skupinami ali prilagoditi svojega vedenja skupinskim normam. Dekleta so sicer uporabila kompenzatorna vedenja, kot je zadrževanje v bližini vrstnikov ali občasno vključevanje v aktivnosti, s čimer so pred opazovalci prikrile socialne izzive, vendar so vrstniki vseeno opazili drugačnost oz. težave, ki jih opazovalci niso, npr. vztrajanje v ponavljajočem pripovedovanju (Dean idr., 2013).  Dekleta z MAS so na tem področju bolj ranljiva, saj se brez zaznave težave za njih ne more načrtovati ali izvesti pomoči.

Dekle z MAS lahko odrasli zaradi kulturnih pričakovanj zaznavajo kot sramežljivo ali pasivno, čeprav njeno vedenje v resnici kaže na socialni primanjkljaj. V razredu morda dekle z MAS ni očitno problematično, saj na njeno vedenje vplivajo pričakovanja glede spola in sankcije iz preteklosti (Kreiser in White, 2014), ali pa prepričanje, da so dekleta v razredu tišja in manj moteča (Beaman idr., 2006) učitelje odvrne od poročanja, saj je morebitno tiho ali pasivno vedenje dojeto kot socialno sprejemljivo in ne skrb vzbujajoče (Bargiela idr., 2016). Vedenje dekleta z MAS se zaradi sociokulturnih vplivov morda tudi ne ujema s predstavo o prototipičnem avtizmu, ki je prevalentna v splošni populaciji. Raziskava, ki je uporabila test implicitnih asociacij, je pokazala, da splošna populacija avtistične značilnosti bolj povezuje z moškim spolom (Brickhill idr., 2023).

Istospolna prijateljstva po eni strani prinašajo priložnost za modelno učenje, ki lahko izboljša pogovorne sposobnosti in sposobnosti sočustvovanja. Tovrstne razvojne razlike bi lahko prispevale k manjšim (ali manj opaznim) socialnim primanjkljajem in redkejšemu vedenju pozunanjenja pri dekletih z MAS (Kreiser in White, 2014). Po drugi strani pa lahko vključitev v skupino tudi prikrije simptome na socialnem področju, saj so odrasli lahko manj zaskrbljeni, kot če bi bila deklica osamljena.

Kvalitativne razlike

Avtorica Hull s sodelavci (2020a) opisuje ženski fenotip MAS kot kvalitativno drugačen od trenutne definicije, ki sloni na pretežno moški populaciji, diagnostični postopek pa trenutno ne vključuje subtilnih razlik v vedenju med spoloma. Razlike navaja predvsem na štirih področjih:

• socialnem področju,
• omejenih interesih,
• vedenju ponotranjenja,
• maskiranju oz. prilagajanju vedenja.

Socialno področje

Dekleta z MAS izkazujejo nekoliko več sposobnosti za obvladovanje svojega vedenja v javnosti, npr. nadziranja jakosti glasu ali izogibanja socialno neprimernim komentarjem (Hiller idr., 2014). Izkazujejo tudi več socialne recipročnosti kot dečki z MAS (Hiller idr., 2014), v nekaterih raziskavah celo bližje rezultatom deklet brez MAS  kot fantov z MAS s sicer enakovredno razvito sposobnostjo socialne kognicije (teorije uma) (Wood-Downie idr., 2021). Teorija uma je sposobnost predvidevanja o mislih, prepričanjih in čustvih drugih, na podlagi katere oseba lahko napove vedenjski odziv drugega (Gallagher in Frith, 2003).  Dekleta z MAS dosegajo značilno višje rezultate kot fantje z MAS tudi pri samooceni kakovosti prijateljstev, razumevanju drugih in empatiji. V raziskavi Head in sodelavcev (2014) so npr. dosegle rezultate, primerljive z normativnimi dečki. Čeprav na socialnem področju dekleta z MAS ne dohitevajo svojih normativnih vrstnic, so njihove socialne sposobnosti lahko na prvi pogled primerljive z normativnimi dečki in tako s strani odraslih in strokovnjakov interpretirane kot zadostne, čeprav ne dosegajo sposobnosti svojih normativnih vrstnic.

Dekleta z MAS dosegajo boljše rezultate kot dečki tudi na področju neverbalnega komunikacijskega vedenja, čeprav med spoloma ni razlik pri razumevanju in interpretiranju tovrstnih neverbalnih vedenj drugih ljudi (Hiller idr., 2014). Za dekleta in dečke se drugače manifestirajo tudi težave v prijateljstvih – dekleta sicer bolj verjetno začnejo prijateljstva kot dečki, vendar jih težko vzdržujejo, npr. zaradi potrebe po nadzoru nad potekom igre. Težave fantov so tudi na tem področju bolj izstopajoče, saj težje tako začnejo kot tudi vzdržujejo prijateljstva (Hiller idr., 2014). Fantje z MAS so prej socialno izključeni, dekleta pa so s strani vrstnic prej spregledana kot zavrnjena (Dean idr., 2014).

Dekleta imajo vseeno razne težave na socialnem področju, vendar so te običajno manj opazne kot težave fantov, zaradi česar jih lahko odrasli pogosto zgrešijo, še posebej če se zanašajo samo na opazovanje vedenja. V raziskavi Hiller in sodelavcev (2014) so ugotovili, da večji delež deklet kot dečkov ni dosegel DSM-5 kriterija za diagnozo predvsem zaradi nedoseganja kriterija na socialnem področju, kot je npr. oviranost pri neverbalni komunikaciji. Čeprav so imeli dečki in deklice enakovredne težave pri socialnem razumevanju, so deklice npr. bolje uporabljale neverbalne geste (tudi če niso razumele, zakaj). Samo z opazovanjem bi takšna dekleta lahko spregledali. Za več vedenj (na področju prijateljstva, pogovornih sposobnosti, prilagajanja vedenja) so dekleta padla v sredinsko kategorijo (angl. somewhat), torej je bila oviranost prisotna, vendar ne v takšni meri, kot strokovnjak pričakuje za tipično MAS. Tudi učitelji so izražali značilno manj skrbi glede vedenja deklet kot dečkov, saj so za dekleta pogosteje poročali o primernem vedenju v razredu z manjšo zaskrbljenostjo o socialnih veščinah in pozunanjenju, ki je bilo bolj prisotno pri dečkih. Ker naše razumevanje socialnih primanjkljajev, povezanih z MAS, temelji na pretežno moških vzorcih, lahko spregledamo za dekleta specifične s spolom povezane izzive, zato moramo pri načrtovanju intervencij za razvoj socialnih veščin upoštevati spol otroka (Dean idr., 2014).

Omejeni interesi

Moški z MAS kažejo več simptomov na področju omejenih interesov (Beggiato idr., 2016; Frazier idr., 2014; Grove idr., 2018; Hiller idr., 2014; Moseley idr., 2018), ki se nanašajo na razne fiksacije in nenavadne interese, ki prevladujejo v pogovorih (Moseley idr., 2018) oz. intenzivno preokupacijo z eno temo ali ozkim obsegom tem (Nowell idr., 2019). Antezana in sodelavci (2018) ugotavljajo podobno razliko, vendar kot možno razlago navajajo, da bi se lahko primeri, ki jih navajajo razni vprašalniki za interese, in predstave strokovnjakov, ki postavljajo diagnozo,  pokrivali predvsem tipične fantovske interese (kot so vlaki, računalniki, dinozavri), bolj dekliški in razvojno normativni interesi (kot so konji ali punčke) pa so spregledani. Nowell in sodelavci (2019) npr. v raziskavi ugotavljajo, da se deklice z MAS glede na interese nahajajo nekje na kontinuumu med dečki z MAS in normativnimi dekleti – njihovi interesi niso tako tradicionalno dekliški kot interesi normativnih deklet, ampak tudi ne tako tradicionalno deški kot interesi dečkov z MAS. V raziskavi Grove in sodelavcev (2018) so odkrili razlike med interesi odraslih udeleženk in udeležencev z MAS: med ženskami so bile najbolj priljubljene narava, vrtnarjenje, umetnost in kultura, pri moških pa računalniki, igranje videoiger, glasba in glasbene skupine. McFayden in sodelavci (2019) navajajo, da so bili interesi udeleženk z MAS v raziskavi bolj socialne narave kot interesi udeležencev, torej so se tikali živih bitij in interakcij. Udeleženke so svoje omejene interese izražale tudi na bolj socialno usmerjen način, npr. s pisanjem pisem. Ni še torej dokončno jasno, ali so razlike v omejenih interesih posledica manj izražene simptomatike žensk na tem področju, ali so njihovi interesi bolj socialno sprejemljivi oz. jih psihologi ter diagnostična sredstva, ki sprašujejo predvsem po značilno moških interesih, preprosto ne zaznajo.  

Ponotranjanje

Pri dekletih in ženskah z MAS je pogostejše samopoškodovalno vedenje in obsesivno-kompulzivni simptomi (Antezana idr., 2018; Cassidy idr., 2018). Najstnice z MAS imajo značilno višje rezultate na lestvici ponotranjanja kot najstniki z MAS in značilno višje rezultate kot normativne najstnice na lestvicah anksioznosti, depresije in ponotranjenja. Med normativnimi najstniki in najstnicami v raziskavi ni bilo razlike na nobeni lestvici. Avtorji to pripisujejo spremembi socialnih zahtev v obdobju najstništva – pogovori postanejo bolj osredotočeni na medosebne vidike ter številne druge socialne spremembe, ki  poudarijo relativne primanjkljaje socialnih veščin pri najstnicah z MAS, kot je povečanje čustvenih zahtev prijateljstev, in posledično izolacijo v tem pomembnem razvojnem obdobju. Ta skupina je torej dejavnik tveganja za razvoj čustvenih težav v adolescenci (Solomon idr., 2012).

Maskiranje oz. prilagajanje vedenja (angl. camouflaging)

Ljudje z MAS pogosto čutijo, da se morajo spremeniti, da jih bodo drugi sprejeli. To dosežejo s prilagajanjem svojega vedenja (angl. camouflaging), kar jim omogoča lažje vključevanje v socialne odnose, več možnosti (npr. na področju zaposlitve) in občutek večje varnosti, s tem pa lahko tudi izboljšajo povezanost in odnose z drugimi. Vedenja, povezana z MAS, nadzirajo, skrivajo ali potlačijo, hkrati pa razvijejo strategije, s katerimi kompenzirajo socialne in komunikacijske razlike, npr. pravila o vzdrževanju očesnega stika. Prilagajanje vedenja pa ima tudi negativne posledice, kot je občutek izmučenosti, potreba po času zase, kjer lahko sprostijo prej potlačeno vedenje, anksioznost in stres. Prilagajanje vedenja lahko izzove tudi občutek nepristnosti oz. vpliva na zaznavo sebe, kar je nekaterim udeležencem vzbujalo občutke, da jih bližnji dejansko ne poznajo ali sprejemajo, posledično pa osamljenost, zaznavo socialnih stikov kot lažnivih, ter krivdo, da zavajajo svoje bližnje, hkrati pa tudi povečano anksioznost in stres ob usklajevanju različnih vlog, ki so jih igrali pred drugim (Bernardin idr., 2021; Hull idr., 2017). Prilagajanje vedenja se v večji meri opazi pri dekletih z MAS kot pri dečkih z MAS (Dean idr., 2017). Tudi po poročanju staršev dekleta z MAS uporabljajo več strategij posnemanja in prilagajanja vedenja (Simcoe idr., 2018). Podobno ugotavljajo tudi Hull in sodelavci (2020b) – ženske z MAS so ocenile višjo mero prilagajanja vedenja (maskiranja) na vprašalniku CAT-Q (Camouflaging of Autistic Traits Questionnaire, Hull idr., 2018) kot moški z MAS – razlika v tem prilagajanju med spoloma se na splošnem vzorcu ni pokazala, kar kaže, da te razlike med spoloma ne izhajajo iz splošnih socialnih pričakovanj, da so ženske bolj socialno dovzetne kot moški. Avtorji predpostavljajo, da bi k razlikam med moškimi in ženskami z MAS prispevale kulturne spolne norme in pričakovanja, torej da se od žensk z MAS v večji meri pričakuje vedenje, podobno ženskam brez diagnoze.

Zaznavna občutljivost

Kot kvalitativno razliko dodajam še razlike na področju zaznavne občutljivosti. Ženske z MAS poročajo o več težavah na senzomotornem področju, in sicer o hiperobčutljivosti (izrazito negativnih reakcijah na teksturo oblačil in hrane, hrup, svetlobo in da se jih drugi dotikajo), po drugi strani pa tudi o hipoobčutljivosti na bolečino in iskanju dražljajev, kot je vrtenje, igranje s predmeti v roki, guganje, ter doživljanje enakih zaznav kot včasih preintenzivnih, včasih pa celo pod pragom zaznave (Moseley idr., 2018). Pomen senzornih simptomov za evaluacijo MAS pri dekletih izpostavljajo tudi Duvekot in sodelavci (2017). Tudi v raziskavi Simcoe in sodelavcev (2018) so starši deklic in najstnic z MAS poročali o več izzivih na področju senzorne občutljivosti. Zanimivo je, da se razlike v senzornem procesiranju, kot je hiper- in hipoobčutljivost, pri ljudeh z MAS povezujejo tako z vedenji pozunanjenja kot tudi ponotranjenja. Narativna sinteza longitudinalnih študij v metaanalizi nakazuje na idejo, da je hiperobčutljivost dejavnik tveganja za težave ponotranjenja – pretirana pozornost na zunanje okolje se lahko manifestira kot anksioznost in depresivnost (Chen idr., 2024).

Razmislek o posledicah zakasnele diagnoze

Lai s sodelavci (2015) predpostavlja tudi možnost, da posameznice niso zapostavljene pri diagnozi, temveč je (vsaj za visoko funkcionalne) potreba po klinični diagnozi manjša oz. se pojavi v kasnejši razvojni fazi kot pri moškem spolu (npr. v mladostništvu, ko socialni odnosi postanejo še bolj kompleksni). Opozarjajo, da se prepoznava deklic in žensk, ki potrebujejo pomoč, ne sme zakasniti, vendar se tudi ne sme patologizirati tistih, ki so uspešne in niso funkcijsko ovirane v vsakodnevnem življenju, četudi izkazujejo visoko raven avtističnih značilnosti. Pri tem pa morajo strokovnjaki nujno upoštevati, da ima lahko pozna diagnoza za ženske z MAS številne negativne učinke: občutki, da jih strokovnjaki ignorirajo ali ne razumejo, pogosta poročanja o anksioznosti, depresiji, napačne diagnoze, napačne interpretacije vedenja kot tihega, sramežljivega, ali celo nesramnega zaradi nerazumevanja socialnih pravil, težave s socializiranjem (ki jih vrstniki opazijo, učitelji in drugi odrasli pa ne), izmučenost zaradi maskiranja, viktimizacija, občutek razkoraka med družbenimi pričakovanji o zasedanju tradicionalnih vlog in sprejemanjem sebe in drugačnih želj ter spolne zlorabe zaradi težav pri prepoznavi namenov drugih ljudi, izolacije, želje po vključenosti ali nepoznavanja socialnih pravil o zavračanju neželene pozornosti (Bargiela idr., 2016).

Raziskovalci ugotavljajo zmerno komorbidnost med motnjami hranjenja in MAS, predvsem anoreksijo nervozo (AN), in sicer okoli 30 %. Več deklet in žensk z motnjo hranjenja ima diagnozo MAS oz. dosega na lastnostih, povezanih z MAS, višje rezultate kot v splošni populaciji. Kot možne razloge avtorji navajajo vpliv drugačnega senzornega procesiranja, npr. hiperobčutljivost na teksturo, okus, vonj ali izgled hrane. Pri ženskah s hkratno intelektualno oviranostjo so pogostejše tudi motnje hranjenja, kot je pica (uživanje neužitnih snovi, kot je pesek) (Brown in Stokes, 2020). Zanimivo je tudi, da ženske z diagnozo AN dosegajo podobne rezultate pri omejenih interesih in ponavljajočih vedenjih kot tiste z MAS, s tem da dosegajo višje rezultate na socialni recipročnosti (Kerr-Gaffney idr., 2021).

Ženske, ki so pozno prejele diagnozo MAS, so v kvalitativni študiji poročale tudi o spolnih zlorabah. Nekatere udeleženke niso vedele, da v določeni situaciji sploh lahko zavrnejo spolni odnos (npr. v partnerski zvezi), druge so navedle, da niso znale zavrniti oz. zapustiti situacije, dokler ni bilo prepozno, da niso znale pravilno oceniti situacije in namenov drugih ljudi ali da jih je zavračanje s strani vrstnikov vodilo v iskanje potrditve drugje (Bargiela idr., 2016).

Dekle oz. ženska brez diagnoze MAS se sooča z vsemi težavami, vendar nima razlage za svoje primanjkljaje, kar lahko še dodatno prispeva k vedenjem ponotranjanja (Kreiser in White, 2014). Maskiranje in pomanjkanje podpore so za MAS specifični dejavniki tveganja za samomorilnost (Cassidy idr., 2018). Diagnoza pa omogoči razumevanje, občutek pripadnosti in možnost pridružitve skupnostim, ki jih razumejo (Bargiela idr., 2016), npr. društvu ASPI (b. d.) v Sloveniji. V obdobju odraslosti, ko ljudje z MAS niso več vključeni v strukturirane aktivnosti šolskega sistema, so kot posebej pomembne ocenili prostočasne aktivnosti in odnose s pomembnimi ljudmi v njihovem življenju, ki imajo velik pomen že od otroštva (Lerner idr., 2025). Delavnice, kot je na primer skupina za ženske z avtizmom, ki jo vodi društvo ASPI, dajejo ženskam z MAS priložnost vzpostavljanja socialnih stikov, izražanja svojih težav in povezovanja z drugimi s podobnimi izkušnjami v varnem okolju, medtem ko izvajajo prijetne aktivnosti, kot so ustvarjalne delavnice. S tem se lahko zmanjšuje občutek drugačnosti in osamljenosti.

V sintezi kvalitativnih samoporočanj so avtorji zaključili, da je ženskam formalna diagnoza dala validacijo in večji nadzor nad svojim življenjem. Zaradi diagnoze so lažje razumele sebe in svoje delovanje, kar je izboljšalo tudi njihovo blagostanje skozi samosprejemanje, pridobivanje novih veščin za spopadanje, sočutje do sebe in ustvarjanje povezav z drugimi s podobnimi izkušnjami, kjer so našle občutek pripadanja, razumevanja in sprejemanja (O’Connor idr., 2024).

Zaključek

Številne raziskave so pokazale, da med ljudmi z MAS obstajajo določene razlike med spoloma. Te razlike najdemo že na genetski ravni, različni dejavniki pa vplivajo na drugačne razvojne poti skozi celotna življenja žensk z MAS. Socialna pričakovanja vplivajo tako na razvoj raznih vedenj prilagajanja kot tudi na verjetnost, da se bodo primanjkljaji in težave deklet opazile v zgodnjem obdobju.

Raziskave različnih avtorjev ugotavljajo razmeroma konsistentne razlike med spoloma ljudi z MAS na določenih področjih. Te razlike najdemo že na genetski ravni, različni dejavniki pa vplivajo na drugačne razvojne poti skozi celotna življenja žensk z MAS. Socialna pričakovanja vplivajo tako na razvoj raznih vedenj prilagajanja, kot tudi na verjetnost, da se bodo primanjkljaji in težave deklet opazile v zgodnjem obdobju. Razlike nakazujejo obstoj kakovostnih razlik prezentacije MAS med spoloma. Ključno je, da strokovnjaki, starši in splošna javnost razumejo in poznajo te razlike, saj lahko le tako omogočimo prepoznavo in pravočasno diagnozo ter se izognemo negativnim izidom, ki so posledica pomanjkanja podpore, razumevanja in pomoči. Pri tem pa se želimo izogniti ustvarjanju stereotipne podobe posameznice z MAS, kot že obstaja za moške oz. MAS na splošno.

Na rezultate študij, omenjenih v članku, vpliva ogromno število dejavnikov, ki so prepleteni med sabo. Ne moremo zagotovo razločevati med biološkimi razlikami in učinki kulture, skupnosti, vzgoje in drugih kopičenih razvojnih vplivov. Poleg tega so problematične že diagnostične pristranskosti, zaradi katerih morda višje funkcionalne ženske niso zaznane, posledično pa tudi niso vključene v študije, kar v resnici omejuje veljavnost zaključkov.

Zanimiv je tudi razmislek o pristranskostih odgovarjanja. Podatki, pridobljeni na podlagi samoocene, imajo potencialne pomanjkljivosti, ki bi jih bilo smiselno upoštevati pri interpretaciji in oblikovanju raziskav. Kot primer, v splošni populaciji moški v primerjavi z ženskami manj poročajo o simptomih depresije, kot jih dejansko doživljajo (Sigmon idr., 2005). Mogoče je tudi pri moških z MAS pri prilagajanju vedenja (maskiranju) ali težavah ponotranjanja izraženost dejansko višja, kot kažejo samoocene. Tudi starši, učitelji in pomembni drugi, ki poročajo o osebi, imajo svoja implicitna prepričanja o tem, kakšno vedenje in pravila so primerna oz. odstopajoča za njen spol.

Kulturni vplivi postavljajo pod vprašaj tudi ekološko veljavnost študij o razlikah MAS med spoloma, ki v veliki večini temeljijo na vzorcih iz Evrope in Severne Amerike. Na tem področju bi bilo smiselno povezovanje med raziskovalci iz različnih držav, ki so dobro seznanjeni s svojo kulturo in bi znali tudi pojasniti možne vzroke za razhajanja v rezultatih.

Za bodoče raziskave bi bilo smiselno konsistentno preverjati učinek spola, saj se spol udeležencev kot podatek kodira in zbira v vsakem primeru. Na področju raziskovanja razlik med spoloma MAS primanjkuje tudi longitudinalnih študij, s katerimi bi lahko opazovali, katere razlike vztrajajo ter ali se ob novih razvojnih nalogah pojavijo tudi nove razlike. V splošnem tudi primanjkuje študij o obdobju odraslosti in morebitnih izzivih na poklicni poti, iskanju partnerja, reševanju bivanjske stiske in podobno.

Tudi postavljanje hipotez o morebitnih razlikah ali težavah bi lahko v večji meri izhajalo iz začetnih kvalitativnih študij, kjer dekleta in ženske osvetlijo težave, ki jih morda zunanji opazovalci težje opazijo (npr. Bargiela, 2016).

Vsakršna prilagoditev postavk na diagnostičnih pripomočkih za ženski spol oz. večjo spolno nevtralnost (npr. pri navajanju primerov omejenih interesov) mora biti dobro premišljena, utemeljena in mersko preverjena. Diagnozi morata namreč biti med spoloma nujno primerljivi. Tukaj se glede na večjo pojavnost spolne raznolikosti v populaciji z diagnozo MAS postavlja tudi vprašanje, katere norme in verzije postavk uporabiti pri osebi, ki se npr. ne opredeljuje kot moškega ali ženskega spola.

V slovenskem prostoru se zaenkrat le malo raziskuje MAS, še manj pa razlike med spoloma na tem področju. Velik problem pri raziskovanju predstavlja pomanjkanje normiranih, prevedenih diagnostičnih pripomočkov, ki bi omogočali veljavnost zaključkov. Tudi v slovenski kulturi se verjetno pojavljajo implicitna prepričanja in vzorci, zaradi katerih ne moremo popolnoma prevzeti oz. na našo populacijo posplošiti ugotovitev iz Severne Amerike ali zahodno-evropskih držav. Pomanjkanje prevedenih in na slovenski populaciji normiranih pripomočkov pa seveda ni težava samo na raziskovalnem področju, temveč otežuje diagnostiko, ki ni primerljiva med različnimi institucijami, ki uporabljajo različne pripomočke, in postavlja pod vprašaj zaključke in veljavnost diagnostičnega postopka pri nas.

Literatura

Ameriško psihiatrično združenje. (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders (5th ed.). https://doi.org/10.1176/appi.books.9780890425596

Antezana, L., Factor, R. S., Condy, E. E., Strege, M. V., Scarpa, A. in Richey, J. A. (2018). Gender differences in restricted and repetitive behaviors and interests in youth with autism. Autism Research, 12(2), 274–283. https://doi.org/10.1002/aur.2049.

ASPI. (b. d.). Skupina za ženske z avtizmom. Dostopno na https://www.drustvo-aspi.si/dejavnosti/za-osebe-s-sam/skupine/#zenske.

Avsec, A. (2002). Stereotipi o moških in ženskih osebnostnih lastnostih. Psihološka Obzorja, 11(2), 23–35. https://doi.org/10.20419/2002.11.75

Bargiela, S., Steward, R. in Mandy, W. (2016). The experiences of late-diagnosed women with autism spectrum conditions: An investigation of the female autism phenotype. Journal of Autism and Developmental Disorders, 46(10), 3281–3294. https://doi.org/10.1007/s10803-016-2872-8.

Bernardin, C. J., Lewis, T., Bell, D. in Kanne, S. (2021). Associations between social camouflaging and internalizing symptoms in autistic and non-autistic adolescents. Autism, 25(6), 1580–1591.

Beggiato, A., Peyre, H., Maruani, A., Scheid, I., Rastam, M., Amsellem, F., Gillberg, C., Leboyer, M., Bourgeron, T., Gillberg, C. in Delorme, R. (2016). Gender differences in autism spectrum disorders: Divergence among specific core symptoms. Autism Research, 10(4), 680–689. https://doi.org/10.1002/aur.1715

Blackwell, B. S. (2000). Perceived sanction threats, gender, and crime: A test and elaboration of power-control theory. Criminology, 38, 439-488. https://doi.org/10.1111/j.1745-9125.2000.tb00896.x

Brickhill, R., Atherton, G., Piovesan, A. in Cross, L. (2023). Autism, thy name is man: Exploring implicit and explicit gender bias in autism perceptions. PloS ONE, 18(8), e0284013. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0284013

Brown, C. M. in Stokes, M. A. (2020). Intersection of eating disorders and the female profile of autism. Child and Adolescent Psychiatric Clinics of North America, 29(2), 409–417. https://doi.org/10.1016/j.chc.2019.11.002

Brunissen, L., Rapoport, E., Chawarska, K. in Adesman, A. (2020). Sex differences in gender-diverse expressions and identities among youth with autism spectrum disorder. Autism Research, 14(1), 143–155. https://doi.org/10.1002/aur.2441

Bueter, A. (2026). Understanding (gender) bias in psychiatric diagnosis: The case of ADHD. Philosophy of Science, 1–21. https://doi.org/10.1017/psa.2026.10214

Cassidy, S., Bradley, L., Shaw, R. in Baron-Cohen, S. (2018). Risk markers for suicidality in autistic adults. Molecular autism, 9, 42. https://doi.org/10.1186/s13229-018-0226-4

Center za psihodiagnostična sredstva. (b. d.). Katalog testov. Dostopno na: https://www.center-pds.si/Katalogtestov.aspx

Chen, Y., Xi, Z., Saunders, R., Simmons, D., Totsika, V. in Mandy, W. (2024). A systematic review and meta-analysis of the relationship between sensory processing differences and internalising/externalising problems in autism. Clinical Psychology Review, 114, 102516. https://doi.org/10.1016/j.cpr.2024.102516

Constantino, J. N. in Todd, R. D. (2003). Autistic traits in the general population: A valid quantitative measure. Archives of General Psychiatry, 60(5), 524–530.

Constantino, J. (2011). The quantitative nature of autistic social impairment. Pediatric Research, 69, 55–62. https://doi.org/10.1203/PDR.0b013e318212ec6e

Cooper, K., Smith, L. G. E. in Russell, A. J. (2018). Gender identity in autism: Sex differences in social affiliation with gender groups. Journal of Autism and Developmental Disorders, 48, 3995–4006. https://doi.org/10.1007/s10803-018-3590-1

Damjanac, T. (2009). 2. april-svetovni dan zavedanja o avtizmu. Obzornik zdravstvene nege, 43(1), 30.

Daley, T. C. (2004). From symptom recognition to diagnosis: Children with autism in urban India. Social Science and Medicine, 58(7), 1323–1335. https://doi.org/10.1016/S0277-9536(03)00330-7

Dean, M., Adams, G. F. in Kasari, C. (2013). How narrative difficulties build peer rejection: A discourse analysis of a girl with autism and her female peers. Discourse Studies, 15(2), 147–166. https://doi.org/10.1177/1461445612471472

Dean, M., Harwood, R. in Kasari, C. (2017). The art of camouflage: Gender differences in the social behaviors of girls and boys with autism spectrum disorder. Autism : the international journal of research and practice, 21(6), 678–689. https://doi.org/10.1177/1362361316671845

Dean, M., Kasari, C., Shih, W., Frankel, F., Whitney, R., Landa, R., Lord, C., Orlich, F., King, B. in Harwood, R. (2014). The peer relationships of girls with ASD at school: Comparison to boys and girls with and without ASD. Journal of child psychology and psychiatry, and allied disciplines, 55(11), 1218–1225. https://doi.org/10.1111/jcpp.12242

Doey, L., Coplan, R. J. in Kingsbury, M. (2014). Bashful boys and coy girls: A review of gender differences in childhood shyness. Sex Roles, 70, 255–266. https://doi.org/10.1007/s11199-013-0317-9

Duvekot, J., van der Ende, J., Verhulst, F. C., Slappendel, G., van Daalen, E., Maras, A. in Greaves-Lord, K. (2017). Factors influencing the probability of a diagnosis of autism spectrum disorder in girls versus boys. Autism, 21(6), 646–658. https://doi.org/10.1177/1362361316672178

Dworzynski, K., Ronald, A., Bolton, P. in Happé, F. (2012). How different are girls and boys above and below the diagnostic threshold for autism spectrum disorders? Journal of the American Academy of Child and Adolescent Psychiatry, 51(8), 788–797. https://doi.org/10.1016/j.jaac.2012.05.018.

Frazier, T. W., Georgiades, S., Bishop, S. L. in Hardan, A. Y. (2014). Behavioral and cognitive characteristics of females and males with autism in the Simons Simplex Collection. Journal of the American Academy of Child and Adolescent Psychiatry, 53(3), 329–40.e403. https://doi.org/10.1016/j.jaac.2013.12.004

Gallagher, H. L. in Frith, C. D. (2003). Functional imaging of ‘theory of mind’. Trends in Cognitive Sciences, 7, 77–83. https://doi.org/10.1016/S1364-6613(02)00025-6

Garb, H. N. (2021). Race bias and gender bias in the diagnosis of psychological disorders. Clinical Psychology Review, 90, 102087. https://doi.org/10.1016/j.cpr.2021.102087

George, R. in Stokes, M. A. (2018). Gender identity and sexual orientation in autism spectrum disorder. Autism, 22(8), 970–982. https://doi.org/10.1177/1362361317714587

Goldman, S. (2013). Opinion: Sex, gender and the diagnosis of autism—A biosocial view of the male preponderance. Research in Autism Spectrum Disorders, 7(6), 675–679.

Grove, R., Hoekstra, R. A., Wierda, M. in Begeer, S. (2018). Special interests and subjective wellbeing in autistic adults. Autism Research, 11(5), 766–775. https://doi.org/10.1002/aur.1931

Halladay, A. K., Bishop, S., Constantino, J. N., Daniels, A. M., Koenig, K., Palmer, K., Messinger, D., Pelphrey, K., Sanders, S. J., Tepper Singer, A, Lounds Taylor, J. in Szatmari, P. (2015). Sex and gender differences in autism spectrum disorder: Summarizing evidence gaps and identifying emerging areas of priority. Molecular Autism, 6(36). https://doi.org/10.1186/s13229-015-0019-y

Head, A. M., McGillivray, J. A. in Stokes, M. A. (2014). Gender differences in emotionality and sociability in children with autism spectrum disorders. Molecular Autism, 5(19). https://doi.org/10.1186/2040-2392-5-19

Hiller, R. M., Young, R. L. in Weber, N. (2014). Sex differences in autism spectrum disorder based on DSM-5 criteria: Evidence from clinician and teacher reporting. Journal of Abnormal Child Psychology, 42, 1381–1393. https://doi.org/10.1007/s10802-014-9881-x

Huang, Y. R., Wang, Y. C., Zhang, H. H., Zhou, M. W., Su, Z., Cheung, T., Ungvari, G. S., Smith, R. D., Ng, C. H. in Xiang, Y. T. (2026). Sex disparities in autism spectrum disorder among adolescents in the western pacific region: Insights from epidemiological trends and clinical sample. Journal of Autism and Developmental Disorders. https://doi.org/10.1007/s10803-026-07438-6

Hull, L., Mandy, W., Lai, M., Baron-Cohen, S., Allison, C., Smith, P. in Petrides, K. V. (2018). Development and validation of the Camouflaging Autistic Traits Questionnaire (CAT-Q). Journal of Autism and Developmental Disorders, 49, 819–833. https://doi.org/10.1007/s10803-018-3792-6

Hull, L., Petrides, K. V., Allison, C., Smith, P., Baron-Cohen, S., Lai, M. in Mandy, W. (2017). “Putting on my best normal”: Social camouflaging in adults with autism spectrum conditions. Journal of Autism and Developmental Disorders, 47(8), 2519–2534. https://doi.org/10.1007/s10803-017-3166-5.

Hull, L., Petrides, K.V. in Mandy, W. (2020a). The female autism phenotype and camouflaging: A narrative review. Review Journal of Autism and Developmental Disorders, 7, 306–317. https://doi.org/10.1007/s40489-020-00197-9

Hull, L., Lai, M.-C., Baron-Cohen, S., Allison, C., Smith, P., Petrides, K. in Mandy, W. (2020b). Gender differences in self-reported camouflaging in autistic and non-autistic adults. Autism, 24(2), 352–363. https://doi.org/10.1177/1362361319864804

Iossifov, I., O’Roak, B. J., Sanders, S. J., Ronemus, M., Krumm, N., Levy, D., Stessman, H. A., Witherspoon, K. T., Vives, L., Patterson, K. E., Smith, J. D., Paeper, B., Nickerson, D. A., Dea, J., Dong, S., Gonzalez, L. E., Mandell, J. D., Mane, S. M., Murtha, M. T., Sullivan, C. A. … Wigler, M. (2014). The contribution of de novo coding mutations to autism spectrum disorder. Nature, 515(7526), 216–221. https://doi.org/10.1038/nature13908

Jackson, S. L. J. in Volkmar, F. R. (2019). Diagnosis and definition of autism and other pervasive developmental disorders. V F. R. Volkmar (ur.),  Autism and pervasive developmental disorders (3rd ed., str. 1–24). Cambridge. https://doi.org/10.1017/9781108297769.002

Kerr-Gaffney, J., Hayward, H., Jones, E. J. H., Halls, D., Murphy, D., in Tchanturia, K. (2021). Autism symptoms in anorexia nervosa: A comparative study with females with autism spectrum disorder. Molecular Autism, 12(1), 47. https://doi.org/10.1186/s13229-021-00455-5

Košir, K. (2011). Spol in starost učencev kot dejavnika razlik v učiteljevi naklonjenosti, zaznani podpori učitelja ter učni uspešnosti. Psihološka Obzorja, 20(3), 93–106. https://doi.org/10.20419/2011.20.341

Kovšca, U. (2020). Spolno razlikovanje in stereotipi v vrtcu [diplomsko delo]. Repozitorij Univerze v Ljubljani. https://hdl.handle.net/20.500.12556/RUL-121906

Kreiser, N. L. in White, S. W. (2014). ASD in females: Are we overstating the gender difference in diagnosis? Clinical Child and Family Psychology Review, 17, 67–84. https://doi.org/10.1007/s10567-013-0148-9

Krug, D. A. in Arick, J. R. (2008). Autism Screening Instrument for Educational Planning (3rd ed.). PRO-ED.

Lai, M., Lambardo, M. V., Auyeung, B., Chakrabarti, B. in Baron-Cohen, S. (2015). Sex/gender differences and autism: Setting the scene for future research. Journal of the American Academy of Child and Adolescent Psychiatry, 54(1), 11–24. https://doi.org/10.1016/j.jaac.2014.10.003

Lai, M., Lombardo, M. V., Chakrabarti, B. in Baron-Cohen, S. (2013). Subgrouping the autism “spectrum”: Reflections on DSM-5. PLoS Biology, 11(4), e1001544. https://doi.org/10.1371/journal.pbio.1001544

Lerner, J. E., Schiltz, H., Schisterman, N., Ziegler, S. in Lord, C. (2025). What factors have been the most helpful and harmful and when? Identifying key impacts on psychosocial development according to autistic adults and caregivers. Journal of Autism and Developmental Disorders, 56, 3456–3472. https://doi.org/10.1007/s10803-025-06800-4

Levy, D., Ronemus, M., Yamrom, B., Lee, Y., Leotta, A., Kendall, J., Marks, S., Lakshmi, B., Pai, D., Ye, K., Buja, A., Krieger, A., Yoon, S., Troge, J., Rodgers, L., Iossifov, I. in Wigler, M. (2011). Rare de novo and transmitted Copy-Number variation in autistic spectrum disorders. Neuron, 70(5), 886–897. https://doi.org/10.1016/j.neuron.2011.05.015

Loomes, R., Hull, L. in Mandy, W. P. L. (2017). What is the male-to-female ratio in autism spectrum disorder? A systematic review and meta-analysis. Journal of the American Academy of Child & Adolescent Psychiatry, 56(6), 466–474. https://doi.org/10.1016/j.jaac.2017.03.013

Lord, C., Rutter, M., Goode, S., Heemsbergen, J., Jordan, H., Mawhood, L. in Schopler, E. (1989). Autism Diagnostic Observation Schedule (ADOS). APA PsycTests. https://doi.org/10.1037/t54175-000

Lord, C., Rutter, M. in Le Couteur, A. (1994). Autism Diagnostic Interview—Revised: A revised version of a diagnostic interview for caregivers of individuals with possible pervasive developmental disorders. Journal of Autism and Developmental Disorders, 24(5), 659–685. https://doi.org/10.1007/BF02172145

McFayden, T. C., Albright, J. in Muskett, A. E. (2019). Brief report: Sex differences in ASD diagnosis—A brief report on restricted interests and repetitive behaviors. Journal od Autism and Developmental Disorders, 49, 1693–1699. https://doi.org/10.1007/s10803-018-3838-9

Milner, V., Colvert, E., Hull, L., Cook, J., Ali, D., Mandy, W. in Happé, F. (2024). Does camouflaging predict age at autism diagnosis? A comparison of autistic men and women. Autism Research, 17(3), 626–636. https://doi.org/10.1002/aur.3059

Moseley, R. L., Hitchiner, R. in Kirkby, J. A. (2018). Self-reported sex differences in high-functioning adults with autism: A meta-analysis. Molecular Autism, 9(33). https://doi.org/10.1186/s13229-018-0216-6

Nowell, S. W., Jones, D. R. in Harrop, C. (2019). Circumscribed interests in autism: are there sex differences? Advances in Autism, 5(3), 187–198. https://doi.org/10.1108/aia-09-2018-0032

NIJZ. (2019). Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene, Avstralska modifikacija (MKB-10-AM). 11. izdaja.

O’Connor, R., Doherty, M., Ryan-Enright, T. in Gaynor, K. (2024). Perspectives of autistic adolescent girls and women on the determinants of their mental health and social and emotional well-being: A systematic review and thematic synthesis of lived experience. Autism, 28(4), 816–830. https://doi.org/10.1177/13623613231215026

Plevkova, J., Brozmanova, M., Harsanyiova, J., Sterusky, M., Honetschlager, J. in Buday, T. (2020). Various aspects of sex and gender bias in biomedical research. Physiological Research, 69(3), 367–378. https://doi.org/10.33549/physiolres.934593

Ravindran, N. in Myers, B.J. (2012). Cultural influences on perceptions of health, illness, and disability: A review and focus on autism. Journal of Child and Family Studies, 21, 311–319. https://doi.org/10.1007/s10826-011-9477-9

Recio-Barbero, M. in Pérez-Fernandez, I. (2019). Gender bias in research: How does it affect mental health? V M. Sáenz-Herrero (ur.), Psychopathology in Women (str. 865–883). Springer. https://doi.org/10.1007/978-3-030-15179-9_37

Robinson, E. B., Lichtenstein, P., Anckarsäter, H., Happé, F. in Ronald, A. (2013). Examining and interpreting the female protective effect against autistic behavior. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America, 110(13), 5258–5262. https://doi.org/10.1073/pnas.1211070110

Russell, G., Steer, C. in Golding, J. (2011). Social and demographic factors that influence the diagnosis of autistic spectrum disorders. Social Psychiatry and Psychiatric Epidemiology, 46, 1283–1293. https://doi.org/10.1007/s00127-010-0294-z

Rutter, M., Bailey, A. in Lord, C. (2003). The Social Communication Questionnaire (SCQ). Western Psychological Services.

Schiltz, H. K., McVey, A. J., van Dyk, I. S., Adler, E. J. in Van Hecke, A. V. (2023). Brief report: Links between nonconformity to gender norms, autistic features, and internalizing symptoms in a non-clinical college sample. Journal of Autism and Developmental Disorders, 53(4), 1717 –1725. https://doi.org/10.1007/s10803-021-05033-5

Schopler, E., Lansing, M. D., Reichler, R. J. in Marcus, L. M. (2005). Psychoeducational Profile-Third Edition (PEP-3). APA PsycTests. https://doi.org/10.1037/t52601-000

Shattuck, P. T., Durkin, M., Maenner, M., Newschaffer, C., Mandell, D. S., Wiggins, L., Lee, L. C., Rice, C., Giarelli, E., Kirby, R., Baio, J., Pinto-Martin, J. in Cuniff, C. (2009). Timing of identification among children with an autism spectrum disorder: Findings from a population-based surveillance study. Journal of the American Academy of Child and Adolescent Psychiatry, 48(5), 474–483. https://doi.org/10.1097/CHI.0b013e31819b3848

Sigmon, S. T., Pells, J. J., Boulard, N. E., Whitcomb-Smith, S., Edenfield, T. M., Hermann, B. A., LaMattina, S. M., Schartel, J. G. in Kubik, E. (2005). Gender differences in self-reports of depression: The response bias hypothesis revisited. Sex Roles, 53, 401–411. https://doi.org/10.1007/s11199-005-6762-3

Simcoe, S., Brownlow, C., Garnett, M. S., Rynkiewicz, A. in Attwood, T. (2018). Profiling autism symptomatology: An exploration of the Q-ASC parental report scale in capturing sex differences in autism. Journal of Autism and Developmental Disorders, 48, 389–403. https://doi.org/10.1007/s10803-017-3324-9

Skuse, D., Warrington, R., Bishop, D., Chowdhury, U., Lau, J., Mandy, W. in Place, M. (2004). The developmental, dimensional and diagnostic interview (3di): A novel computerized assessment for autism spectrum disorders. Journal of the American Academy of Child and Adolescent Psychiatry, 43(5), 548–558. https://doi.org/10.1097/00004583-200405000-00008

Solomon, M., Miller, M., Taylor, S. L., Hinshaw, S. P. in Carter, C. S. (2011). Autism symptoms and internalizing psychopathology in girls and boys with autism spectrum disorders. Journal of Autism and Developmental Disorders, 42(1), 48–59. https://doi.org/10.1007/s10803-011-1215-z

Sweidan, M. in El-Zraigat, I. (2025). Gender role behaviors differences between verbal adolescents’ males and females with autism spectrum disorder. Cross-Cultural Communication, 21(1), 32–37. https://doi.org/10.3968/13727

Vrhovnik, A. (2022). Doživljanje razlikovanja glede na spol v zadnji triadi osnovne šole [diplomsko delo]. Repozitorij Univerze v Ljubljani. https://hdl.handle.net/20.500.12556/RUL-138913

Warrier, V., Greenberg, D. M., Weir, E., Buckingham, C., Smith, P., Lai, M., Allison, C. In Baron-Cohen, S. (2020). Elevated rates of autism, other neurodevelopmental and psychiatric diagnoses, and autistic traits in transgender and gender-diverse individuals. Nature Communications, 11, 3959. https://doi.org/10.1038/s41467-020-17794-1

Wigdor, E. M., Weiner, D. J., Grove, J., Fu, J. M., Thompson, W. K., Carey, C. E., Baya, N., Van Der Merwe, C., Walters, R. K., Satterstrom, F. K., Palmer, D. S., Rosengren, A., Bybjerg-Grauholm, J., Hougaard, D. M., Mortensen, P. B., Daly, M. J., Talkowski, M. E., Sanders, S. J., Bishop, S. L., Børglum, A. D. in Robinson, E. B. (2022). The female protective effect against autism spectrum disorder. Cell Genomics, 2(6), 100134. https://doi.org/10.1016/j.xgen.2022.100134

Wood-Downie, H., Wong, B., Kovshoff, H., Mandy, W., Hull, L. in Hadwin, J. A. (2021). Sex/gender differences in camouflaging in children and adolescents with autism. Journal of Autism and Developmental Disorders, 51, 1353–1364. https://doi.org/10.1007/s10803-020-04615-z

Zhang, Y., Li, N., Li, C., Zhang, Z., Teng, H., Wang, Y., Zhao, T., Shi, L., Zhang, K., Xia, K., Li, J. in Sun, Z. (2020). Genetic evidence of gender difference in autism spectrum disorder supports the female-protective effect. Translational Psychiatry, 10, 4. https://doi.org/10.1038/s41398-020-0699-8

Zidane Burgess, A. Z., van der Zwaag, W., Jonkman, K. M. in Begeer, S. (2026). Diagnostic challenges in predominantly late-diagnosed gender-diverse autistic individuals: Age, delays, and perceived misdiagnoses. Autism, 30(8), 2130–2136. https://doi.org/10.1177/13623613261425136

Zupančič, M. in Kavčič, T. (2005). Osebnostne razlike med spoloma v zgodnjem otroštvu: pristop več ocenjevalcev. Psihološka Obzorja, 14(2), 11–38. https://doi.org/10.20419/2005.14.173