Umetnost – umirjenost in užitek: potencial estetskega doživetja za spodbujanje pozitivnega čustvovanja
»Ah, but we want so much more — something the books on aesthetics take little notice of. But the poets and the mythologies know all about it. We do not want merely to see beauty, though, God knows, even that is bounty enough. We want something else which can hardly be put into words—to be united with the beauty we see, to pass into it, to receive it into ourselves, to bathe in it, to become part of it.« – C.S.Lewis, The Weight Of Glory
Estetsko doživetje je pojem, s katerimi so se filozofi ukvarjali že praktično od začetka svoje vede, šele nedavno pa smo se tudi psihologi začeli spraševati o psiholoških mehanizmih doživljanja lepote. Izpostavljanje estetskim dražljajem in doživljanje lepote lahko zaradi pozitivnih čustev in kompleksnih psiholoških stanj (npr. ganjenost, kataza…) pozitivno vpliva na naše duševno kot tudi fizično zdravje. Sodobni psihološki pristopi (npr. mikrodoziranje estetike) razlagajo, kako lahko načrtno poskušamo izboljšati svoje blagostanje s pomočjo psiholoških učinkov lepote.
Uvod
Estetsko doživetje je ena izmed pomembnih komponent človekovega izkustva in ima lahko močan vpliv na posameznikovo blagostanje in kvaliteto življenja. Psihologi in nevroznanstveniki so se v zadnjih desetletjih poglobljeno ukvarjali s preučevanjem, kako in zakaj doživljamo lepoto, kakšni nevrološki in psihološki procesi pri tem sodelujejo ter kakšen pomen ali implikacije ima lahko to za naše blagostanje. Razumevanje estetskega doživetja je ključnega pomena, saj sodobne raziskave kažejo, da lahko estetika, lepota in estetsko doživljanje pomembno prispevajo k boljšemu duševnemu in fizičnemu zdravju. V tem članku predstavljam, kaj je estetsko doživetje s psihološkega vidika s pomočjo modela Lederja in sodelavcev (2004) in primera, ter opišem koncept mikrodoziranja estetike, ki je eden izmed sodobnih pristopov, s katerimi lahko vplivamo na kvaliteto življenja ter osebno blagostanje s pomočjo lepote. Prav tako izpostavljam omejitve omenjene prakse.
Kaj je estetsko doživetje
Estetsko doživetje opredeljujemo kot subjektivno izkušnjo lepote, ki lahko nastane ob interakciji posameznika z umetniškim delom, naravnim prizorom ali drugim dražljajem, ki ima estetsko vrednost. Doživetje lepote ali estetsko doživetje ni preprost, enoznačen odziv na estetski dražljaj, temveč gre za večdimenzionalni proces, ki vključuje preplet čustvenih in kognitivnih dejavnikov ter posameznikovih odzivov, ob katerih doživi kompleksna psihološka stanja. Psihološke teorije, ki se ukvarjajo z estetskim doživetjem, obravnavajo številne dejavnike, ki omogočajo in vplivajo na to vrsto doživljanja. Med njimi izstopajo usmerjena pozornost, subjektivo predznanje oziroma pretekle izkušnje, čustveni odzivi, individualna pričakovanja ter vplivi širšega kulturnega okolja (Leder idr., 2004).
Da bi estetsko doživetje lažje razumeli in se o njem lažje pogovarjali, so znanstveniki in raziskovalci razvili različne modele estetskega doživetja. Eden izmed bolj vplivnih med temi je model estetske izkušnje, ki ga je razvil Leder s sodelavci (2004). Ta predstavlja petstopenjski proces, ki pojasnjuje, kako posamezniki obdelujejo in reagirajo na estetske dražljaje. Model opisuje predvsem odzive na vizualno umetnost, ki ne zajema vseh možnih estetskih dražljajev, vendar je eden izmed prvih, ki opisuje estetsko izkušnjo kot kompleksen preplet kognitivnih, čustvenih in fenomenoloških faktorjev, zato je pomemben za napredek znanosti na tem področju, ker je zaznamoval kasnejše modele. Po Lederjevem modelu se estetsko doživetje začne z zaznavanjem, ki mu sledi implicitno in eksplicitno presojanje, na koncu pa se oblikuje presoja o estetski vrednosti, ki je preplet kognitivnih in čustvenih dejavnikov. V nadaljevanju predstavljam model bolj podrobno.
Model je sestavljen iz naslednjih petih stopenj:
- stopnja – zaznavna analiza: Gledalci obdelajo osnovne vizualne značilnosti, kot so barva, oblika in kompozicija. Pozornost je torej usmerjena na neformalne elemente umetniškega dela. Ta faza je večinoma avtomatska in temelji na zaznavnih mehanizmih, ki sodelujejo pri organizaciji in kategorizaciji vizualne informacije. Primer: Obiskovalec Narodne galerije v Ljubljani obstoji pred Groharjevim Sejalcem. Sprva horizontalna linija svetlobe na sliki pritegne njegovo pozornost, nato opazi vertikalno linijo sejalca kot kontrast ozadju. Opazi barve v zemeljskih tonih.
- stopnja – integracija implicitnih spominov: V tej fazi se zaznavne informacije integrirajo z implicitnimi spomini in preteklimi izkušnjami. To pomeni, da preteklo znanje, izkušnje in kulturni kontekst gledalca vplivajo na interpretacijo umetniškega dela. Ta faza vključuje nezavedne asociacije in spoznanja, ki pomagajo prepoznavati in interpretirati vsebino in kontekst umetniškega dela. Implicitni spomini torej oblikujejo začetne vtise in interpretacije. Primer: Obiskovalec galerije je kot otrok opazoval babico, ki je delala na polju. Četudi se tega dogodka spominja le bežno ali pa sploh ne, mu motiv kmečkega opravila vzbudi prijetna občutja. Slika se mu zaradi teh asociacij zdi poznana. Omenjeni motiv ga zaradi implicitne povezave med slovenstvom in kmetovanjem, prikazanem na sliki, spominja na nekaj inherentno domačega in svojega.
- stopnja – eksplicitna klasifikacija: Gledalec zavestno kategorizira in klasificira umetniško delo – prepoznava žanr, slog in možne namene umetnika. Ta faza je bolj namerna in vključuje uporabo eksplicitnega znanja in naučenih konceptov. Gledalec aktivno sodeluje pri klasifikaciji umetniškega dela na podlagi njegovih značilnosti in konteksta. Primer: Obiskovalec galerije se spomni, da je Sejalec naslikan v slogu impresionizma. Aktivno pomisli na osnovno šolo in na deveti razred, ko so imeli umetnostno zgodovino. Poskuša ugotoviti, če mu je še ostalo kaj znanja, ki so ga takrat jemali – v spomin si tako prikliče imena, kot so Matija Jama in Rihard Jakopič, poskuša se spomniti specifičnih informacij o tem žanru in njegovih značilnostih. Spomni se, da je profesorica pri pouku razlagala, da impresionistične slike vidimo drugače, če stopimo par korakov stran od slike in jo pogledamo iz majhne razdalje, zato to stori.
- stopnja – kognitivno obvladovanje: Ta faza zajema poglobljeno kognitivno angažiranost pri razumevanju umetniškega dela. Gledalec analizira in sintetizira informacije ter razume pomen umetniškega dela in kako se slednje vključuje v širše kontekste. Ta stopnja zahteva višje kognitivne funkcije, kot sta kritično razmišljanje in interpretacija. Gledalec ocenjuje tematske elemente in simbolni pomen umetniškega dela. Primer: Obiskovalec galerije premišljuje o tem, kako mojstrska je kompozicija slike in da je bil kontrast figure z ozadjem dobro premišljen, pri čemer spoštuje genialnost slikarja. Prav tako se navdušuje nad barvno paleto slike, ki se mu zdi bolj premišljeno izbrana kot pri katerikoli drugi sliki, ki jo je danes videl v galeriji. Sliko razume kot motiv slovenstva, hkrati začuti močno narodno identiteto, svoje lastno slovenstvo, in se s sliko močno poistoveti. Kontemplira motiv saditve, ki ga poveže z motivom pomladi, ponovnega rojstva ter stvarjenja, slika se mu zdi grandiozna v simbolnem pomenu in enostavna v eksplicitnem, zavestno zazna tudi ta kontrast, ki ga kontemplira naprej …
- stopnja – evaluativna presoja: gledalec oblikuje estetsko presojo ali oceno umetniškega dela. To vključuje čustvene odzive, osebne preference ter splošno vrednotenje ali kritiko ter tudi integracijo kognitivnih in čustvenih odzivov. Gledalec ocenjuje vrednost, lepoto in vpliv umetniškega dela na podlagi osebnih meril in čustvenih reakcij. Primer: Obiskovalec galerije je ganjen ob vseh novih odkritjih ob opazovanju slike, zaradi dojemanja simbolnega motiva slike kot grandioznega (stvarjenje) doživi občutek majhnosti, ki ga gane, v trenutku zazna vse ljudi kot pomanjšane v primerjavi z mogočnim ciklom stvarjenja in smrti, zaradi česar začuti močno povezanost in občutek pripadnosti človeški vrsti. Ob svoji majhnosti začuti žalost in obenem zanos in prevzetost nad občutkom pripadnosti ter občutek izjemne moči, ker je človek (kot on sam) sposoben stvarjenja take umetnine.
Model je bil zasnovan kot model estetskega doživetja za vizualne dražljaje, specifično za umetnost (kjer je pomembno opozoriti, da gre v tem primeru zgolj za ožji nabor možnih estetskih dražljajev, ostali, kot so npr. slušni, v ta model niso vključeni). Avtor poudarja, da gre v tem modelu za zaporedni proces, ki pa vključuje povratne zanke, tako da lahko tudi prejšnje faze vplivajo na kasnejše, kar pojasni nekatere bolj kompleksne primere estetskega doživetja ali doživljanje estetike ob estetskih dražljajih različnih modalnosti (npr. glasba, (Leder idr., 2004). Zaporedni procesi tega modela poudarjajo interakcijo med bottom-up procesi – dražljaji – in top-down procesi – kognitivnimi vplivi, osebnim znanjem in čustvenimi odzivi. Lederjev model izpostavlja kompleksnost estetske izkušnje z integracijo kognitivnih in afektivnih dimenzij ter ponuja celovit pristop k razumevanju tega, kako umetnost zaznavamo in cenimo. Kljub temu ima model nekatere omejitve. Glavna izmed njih je to, da avtor opisuje estetsko doživetje zgolj v kontekstu umetnosti, še ožje v kontekstu umetnosti, ki jo zaznavamo vizualno. Pri tem je spregledan velik del dražljajev, ki so za ljudi lahko estetski – glasba, ples, narava… Tudi drugi, bolj vsakodnevni dražljaji, so lahko estetski, česar pa navedeni model ne zame v zakup pri razlaganju doživljanja lepote.
Čustveni odziv in estetika
Estetska izkušnja ima, med drugim, pomemben učinek na čustvene odzive in lahko vodi do intenzivnih afektivnih stanj. Konecni (2003) poudarja, da umetnost in estetika pri posamezniku pogosto sprožita globoka čustva, kot so občudovanje, zadovoljstvo, navdih in celo občutek transcendence, ki presegajo običajne izkušnje našega vsakdanjega življenja. Takšne čustvene reakcije lahko sprožijo različni estetski dražljaji (npr. vizualna umetnost, kot je opisana v primeru zgoraj, glasba, literatura ali druge oblike dražljajev) in so pogosto povezane z občutkom estetskega užitka in vpletenosti v umetniško delo.
Čustveni odzivi na estetske izkušnje pa niso omejeni le na prijetne občutke; vključujejo lahko tudi doživetje katarze (notranje očiščenje, sprostitev čustvene napetosti kot odziv na pretresljivo, tragično dogajanje, dogodek v umetniškem delu, zlasti tragediji*) ali sublimacije (sprememba, preusmeritev nagnjenj, teženj na višjo, navadno pozitivnejšo stopnjo**), kjer se skozi estetsko doživetje sprostijo ali preoblikujejo negativna čustva. Umetnost lahko služi kot kognitivno-emocionalni katalizator, ki omogoča introspekcijo in predelavo notranjih konfliktov (Milne, 2016). Kot ugotavlja Leder (2004), estetska izkušnja združuje kognitivne in afektivne procese, kar pomeni, da čustveni odzivi niso zgolj posledica čutnih vtisov, temveč vključujejo kompleksno interakcijo med zaznavnimi, spominskimi in interpretativnimi procesi.
Estetska izkušnja, ki vključuje intenziven čustven odziv subjekta na estetski dražljaj, lahko nosi pomemben terapevtski potencial. Raziskave o učinku umetnosti na psihološko blagostanje nakazujejo, da lahko izpostavljenost umetnosti prispeva k zmanjšanju stresa, anksioznosti in depresije, kar poudarja močan in v veliki meri neizkoriščen potencial doživljanja umetnosti pri regulaciji čustvenih stanj, zmanjševanju negativnega čustvovanja in podpiranju duševnega zdravja na splošno. Ti učinki izhajajo iz interakcije med posameznikom in estetskim dražljajem, ki omogoča introspektivno refleksijo in spodbuja predelavo notranjih psiholoških konfliktov. Preko teh mehanizmov se lahko, zaradi prej omenjenih pozitivnih izidov za posameznika, izboljšuje splošno čustveno blagostanje (Clow in Fredhoi, 2006). Estetsko doživetje lahko služi kot oblika afektivne regulacije, kjer prijetne in globoke čustvene izkušnje delujejo kot protiutež vsakodnevnim obremenitvam in pripomorejo k boljšemu obvladovanju stresa ter izboljšanju počutja.
Terapevtski potencial estetskega doživetja
Terapevtski potencial estetskega doživetja temelji na zmožnosti umetnosti in estetskih izkušenj, da sprožijo kognitivne, čustvene in fiziološke spremembe, ki prispevajo k izboljšanju posameznikovega zdravja in blagostanja. Raziskave s področja nevroestetike kažejo, da doživljanje lepote aktivira možganske strukture (npr. najbolj izrazito nucleus acumbens), povezane z nagrajevanjem, (pozitivnimi) čustvi in pozornostjo, kar lahko vodi do sprostitve, zmanjšanja stresa in izboljšane afektivne regulacije (Clow in Fredhoi, 2006; Kawabata in Zeki, 2004). Estetsko doživetje tako ponuja edinstven terapevtski pristop, ki vključuje senzorično stimulacijo, doživljanje kompleksnih čustev in kognitivno refleksijo, s čimer ima potencial prispevati k celostnemu izboljšanju psihofizičnega zdravja.
Magsamen in Ross (2023) v dostopno napisanem delu Your Brain on Art: How the Arts Transform Us raziskujeta in predstavljata vpliv estetskih izkušenj na posameznikovo duševno zdravje in blagostanje. Ugotavljata, da lahko redna izpostavljenost estetskim dražljajem in namerno doživljanje vsakodnevnih zaznav prispevata k izboljšanju psihofizičnega zdravja. Avtorici predlagata koncept “mikrodoziranja estetike”, ki vključuje vsakodnevne majhne estetske prakse, kot so poslušanje glasbe ali uporaba vonjav, kar posameznikom omogoča večjo avtonomijo pri skrbi za lastno zdravje.
Mikrodoziranje estetike
Koncept mikrodoziranja estetike, kot ga predstavljata Magsamen in Ross (2023), presega zgolj pasivno zaznavanje dražljajev, saj vključuje zavestno usmerjanje pozornosti na dražljaje, kar vodi do estetskega doživetja. To pomeni, da posameznik ne zaznava zgolj fizičnih atributov dražljajev, kot so vonj, zvok ali vizualne podobe, temveč se aktivno osredotoča na čustveni in simbolni pomen teh dražljajev, kar posledično skozi mehanizme samorefleksije spodbuja pozitivne učinke na psihofizično blagostanje.
Pri mikrodoziranju estetike gre torej za namerno, zavestno vključenost v estetski proces. Na primer, poslušanje glasbe ni zgolj pasivno dejanje; gre za zavestno usmerjanje pozornosti na teksturo zvoka, harmonijo in emocionalni naboj skladbe, kar povzroči globoko angažiranost kognitivnih in čustvenih procesov. Raziskave so pokazale, da takšna zavestna estetizacija glasbenih dražljajev aktivira možganske regije, povezane tako z višjim semantičnim procesiranjem (superiorni temporalni girus ki je zadolžen za npr. razmišljanje o funkcionalnosti naslikanih predmetov…), kot tudi z užitkom in nagrajevanjem (predvsem nucleus accumbens in orbitofrontalna skorja) (Salimpoor idr., 2013; Vartanian in Skov, 2014). Posledično to vpliva na povečanje ravni dopamina, kar vodi k pozitivnim čustvenim stanjem in lahko dolgoročno izboljša psihološko blagostanje.
Na ta način mikrodoziranje estetike ni zgolj naključno izpostavljanje senzoričnim dražljajem, temveč zavesten in personaliziran proces estetske angažiranosti, ki omogoča posamezniku, da vsakodnevno vključi majhne estetske prakse, kot so vizualne, glasbene ali druge senzorične izkušnje, v svoj režim za krepitev čustvenega in psihološkega zdravja.
Avtorici koncepta mikrodoziranja estetike opozarjata, da njuna metoda ni univerzalno zdravilo za vse težave, temveč predstavlja zgolj potencialno orodje za izboljšanje psihofizičnega zdravja, na katerega vplivajo številni drugi dejavniki. Številni od teh dejavnikov lahko globoko zaznamujejo posameznikovo dobrobit, ne glede na njegova prizadevanja v smeri zavestnega doživljanja estetskih izkušenj. Mikrodoziranje estetike je tako pomožna praksa, ki lahko prispeva k splošnemu blagostanju, vendar avtorici opozarjata na tveganje, da osredotočanje izključno ali v pretežni meri na te prakse vodi v pretirano individualizacijo odgovornosti za dobrobit. Posledično lahko posameznik razvije občutek, da je izključno sam odgovoren za svoje psihofizično stanje, pri čemer zanemarja širše družbene in strukturne dejavnike, ki vplivajo na njegovo blagostanje in so pogosto zunaj njegovega nadzora, zato lahko ob neuspehu doseganja svojih ciljev občuti še večjo nemoč.
Doživljanje lepote, bodisi skozi umetnost, naravo ali druga, vsakodnevna doživetja, nam nudi kopico pozitivnih priložnosti. Reguliranje čustev, predelovanje zahtevnih izkušenj, spodbujanje pozitivnega čustvovanja ter varno predelovanje negativnih izkušenj so zgolj nekateri izmed možnosti. Predvsem v digitalni dobi, ko smo vsi vse bolj preokupirani z miriado informacij, ki smo jih zaradi njihove številčnosti sposobni zgolj površinsko procesirati, imamo čudovito priložnosti, da se ustavimo.
*V Slovar slovenskega knjižnega jezika (2. dopolnjena in deloma prenovljena izd.). https://fran.si/iskanje?View=1&Query=katarza
**V Slovar slovenskega knjižnega jezika (2. dopolnjena in deloma prenovljena izd.). https://fran.si/iskanje?View=1&Query=sublimacija
Literatura
Clow, A. in Fredhoi, C. (2006). Normalisation of salivary cortisol levels and self-report stress by a brief lunchtime visit to an art gallery by London City workers. Journal of Holistic Healthcare. 3(2), 29–32.
Kawabata, H., in Zeki, S. (2004). Neural correlates of beauty. Journal of Neurophysiology, 91(4), 1699–1705. https://doi.org/10.1152/jn.00696.2003
Konecni, V. J. (2003). The influence of affect on music perception and appreciation. Psychology of Music, 31(2), 143–159. https://doi.org/10.1177/0305735603031002299
Leder, H., Belke, B., Oeberst, A. in Augustin, D. (2004). A model of aesthetic appreciation and aesthetic judgments. British Journal of Psychology, 95(4), 489–508. https://doi.org/10.1348/0007126042369811
Magsamen, S. in Ross, I. (2023). Your brain on art: How the arts transform us. Random House.
Milne, K. (2016). The embodiment of experience: Art as catharsis. BA (Hons) Fine Art thesis, Dundee University. https://www.academia.edu/20637252/The_embodiment_of_experience_Art_as_catharsis_Speculative_realism_and_Somaesthetics_in_Contemporary_Practice
Salimpoor, V. N., Zald, D. H., Zatorre, R. J., Dagher, A. in McIntosh, A. R. (2013). Predictions and the brain: How musical sounds become rewarding. Trends in Cognitive Sciences, 17(4), 179–193. https://doi.org/10.1016/j.tics.2013.02.003
Vartanian, O. In Skov, M. (2014). Neural correlates of viewing paintings: evidence from a quantitative meta-analysis of functional magnetic resonance imaging data. Brain and cognition, 87, 52–56. https://doi.org/10.1016/j.bandc.2014.03.004