Psihološke težave pri jecljanju ter psihoterapija kot del celostne obravnave in pomoči

Jecljanje je govorna motnja, pri kateri je motena tekočnost govora. Poleg težav z govorom lahko oseba, ki jeclja, razvije tudi psihološke težave, najpogosteje socialno anksioznost ter druge duševne motnje. Zaradi kompleksnosti jecljanja in njegovih posledic, pri čemer so v tem članku poudarjene predvsem psihološke, je pomembno, da je oseba vključena v celostno obravnavo, ki vključuje tudi psihoterapijo. Različne raziskave so kot uspešno vrsto psihoterapije potrdile kognitivno-vedenjsko terapijo. Namen prispevka je osvetliti kompleksnost jecljanja, vpliv jecljanja na duševno zdravje posameznika ter predstaviti kognitivno-vedenjsko terapijo pri jecljanju kot učinkovito vrsto psihoterapije za osebe, ki jecljajo.

Uvod

Logopedija je kot relativno mlada stroka pogosto slabše poznana. Poleg tega sta logopedska in psihološka stroka pogosto obravnavani zelo ločeno, kar pa lahko vodi do enostranske obravnave večdimenzionalnih težav. Ena od težav, ki je pogosto spregledana s psihološkega vidika, ker smo tekom obravnave osredotočeni predvsem na primarne simptome, je jecljanje.

Jecljanje označuje moteno tekočnost govora. Je kompleksna in večdimenzionalna motnja, saj se pri vsakem posamezniku kaže v individualni kombinaciji primarnih ter sekundarnih vedenj in čustvenih posledicah jecljanja. Jecljanje se pojavlja ne glede na kulturo, jezik ali raso, k jecljanju pa so bolj nagnjeni moški kot ženske (Polančec, 2019). Zaradi kompleksnosti te motnje in njenega vpliva je poleg govornega vidika pomembno nameniti pozornost tudi psihološkim težavam, kot so negativno dojemanje lastnega govora, izogibanje govoru, razvoj anksioznosti, depresije in samomorilnih misli (Türkili idr., 2022). Jecljanje lahko vodi tudi do izogibanja komunikaciji, kar negativno vpliva na kakovost življenja posameznika, zlasti na vitalnost, socialno in čustveno funkcioniranje ter duševno zdravje (Polančec, 2019).

Zaradi kompleksnosti motnje in prej omenjenih dodatnih težav je namen tega članka predstaviti motnjo jecljanja in osvetliti psihološke težave, ki se lahko pojavijo pri teh osebah in so pogosto prezrte. Namen članka je poudariti pomen povezovanja logopedske in psihološke stroke ter pomen celostne obravnave jecljanja in njegovih posledic na duševno zdravje posameznika, s čimer lahko nudimo najboljše izide terapije za govor in psihološko funkcioniranje posameznika.

O jecljanju

Jecljanje je govorna motnja, za katero so značilne ponovitve glasov, zlogov ali enozložnih besed (npr. »P-p-p-p-poglej, tam je do-do-dojenček.«), podaljševanja (npr. »Sssssssoba je tam.«) ter blokade oz. zastoji (dolge, nehotne pavze med govorom; ASHA, b. d.). V definicijah jecljanja avtorji poleg vidika tekočnosti govora pogosto poudarjajo tudi manj vidne in pogosto spregledane znake, kot so strah pred govorom, anksioznost in izogibanje govoru (Novšak Brce, 2016).

Jecljanje lahko glede na intenzivnost v grobem razdelimo na blago, srednje močno in močno stopnjo. Stopnje se določijo glede na pogostost pojavljanja jecljanja, napetost in zakrčenost govornih organov, motnje govornega dihanja ter spremljevalne telesne in psihične reakcije –  npr. pri močnem jecljanju so netekočnosti prisotne v skoraj vsaki frazi, medtem ko so pri blagem lahko nekatere fraze izrečene brez netekočnosti (Novšak Brce, 2016). Pogostost in intenzivnost jecljanja nihata iz dneva v dan in sta odvisni od govorne situacije (npr. lahko se poslabša, kadar oseba govori pod večjim pritiskom ali pred neznanimi ljudi; ASHA, b. d.).

Jecljanje pogosto delimo tudi na RAZVOJNO in NEVROGENO. Razvojno jecljanje se pojavi pri majhnih otrocih, zlasti v obdobju intenzivnega učenja govora in jezika, pogosto med drugim in četrtim letom starosti. Gre za najpogostejšo obliko jecljanja, ki se pojavi, zaradi razlike med nizkimi govornimi in jezikovnimi sposobnosti v primerjavi z visokimi kognitivnimi zahtevami otroka. Razvojno jecljanje pogosto spontano izzveni z odraščanjem in razvojem otroka. Nevrogeno jecljanje se lahko pojavi po poškodbi (npr. možganski kapi, travmatski poškodbi možganov, nevrodegenerativnih boleznih) ali nepravilnosti centralnega živčnega sistema. Jecljanje je pri tej vrsti posledica težav pri koordinaciji različnih možganskih področij, ki so vključena v govor (NIH NIDCD, 2017). Po pregledu študij o nevrogenem jecljanju Cruz idr. (2018) kot najpogosteje prizadete dele možganov pri osebah z nevrogenim jecljanjem navajajo bazalne ganglije ter poškodbe oz. abnormalnosti v delovanju delov leve hemisfere, kot so inferiorni frontalni reženj, superiorni temporalni reženj, intraparietalni reženj in povezave med njimi. Kljub tem zaključkom, pa avtorji poudarijo, da je nevrogeno jecljanje kompleksna motnja, katere patofiziološki mehanizmi še vedno niso popolnoma razumljeni.

Izvor jecljanja – ali je jecljanje psihološkega izvora?

Veliko ljudi, vključno z osebami, ki jecljajo, meni, da je jecljanje psihološkega izvora (Cohen, 2014). Že psihoanalitiki prejšnjega stoletja so raziskovali izvor jecljanja z vidika psiholoških dejavnikov (npr. Freud je jecljanje pojmoval kot simptom nezavedne, globoko zakoreninjene nevrotične motnje), medtem ko so behavioristi skušali jecljanje opredeliti kot naučeno vedenje. Na podlagi teh teoretičnih izhodišč so bile izvedene številne študije, vendar njihovi rezultati niso potrdili teh teorij, zato danes niso sprejete (Ambrose, 2004).

Dandanes natančen izvor oz. vzrok za pojav jecljanja še vedno ni odkrit. Po nekaterih raziskavah sodeč naj bi jecljanje imelo genetsko osnovo in dednostno komponento, čeprav še točno določenega gena, vezanega na jecljanje, niso odkrili. Po drugih izsledkih naj bi bil vzrok jecljanja abnormalno funkcioniranje bazalnih ganglijev zaradi prekomernega izločanja dopamina v možganih. Nekateri raziskovalci pa so ugotovili, da bi možen izvor jecljanja lahko bil v manj aktivnih področij za govor v levi hemisferi (Cohen, 2014). Mnogi raziskovalci menijo, da je jecljanje predvsem nevrološkega in ne psihološkega izvora. Kljub temu je pomembno upoštevati, da na stopnjo in intenzivnost jecljanja (ne pa na njen pojav) lahko pomembno vplivajo psihološki dejavniki (kot so stres, nizka samopodoba, anksioznost, strah pred govorom ipd.; LA Speech Therapy Solutions, b. d.).

Posledice jecljanja in psihološke težave

Duševno zdravje posameznika je pozitivno povezano z njegovim zavedanjem lastnih potencialov, postavljanjem ciljev, vzdrževanjem kakovostnih odnosov ter sposobnostjo odločanja in samouresničevanja. Pomembno je tudi, kako posameznik doživlja svoje preteklo življenje, sprejema samega sebe in ocenjuje svojo sposobnost vplivanja na dogajanje v svojem življenju (Türkili idr., 2022).

Pri osebah, ki jecljajo, njihova motnja ne vpliva samo na govor, temveč pomembno zaznamuje tudi kakovost njihovega življenja (logopeda.barcelona, b. d.) in posledično vpliva tudi na njihovo duševno zdravje. Osebe, ki jecljajo, so v otroštvu in mladostništvu pogosto izpostavljene negativnim odzivom družine, šolskega okolja in širše družbe. So tarča sovrstniškega norčevanja, izključevanja in stigmatizacije, pogosto so označene kot nervozne, sramežljive, introvertirane, pasivne in nagnjene k psihološkim težavam. Negativna stigmatizacija vodi do različnih negativnih komentarjev, zaradi katerih se osebe, ki jecljajo, začnejo izogibati družbi ter razvijejo težave v samoizražanju. Družba jih zaradi teh napačnih prepričanj tudi diskriminira in izključuje, kar vodi v slabšo kakovost življenja (Türkili idr., 2022).  

Že pri otrocih, ki jecljajo, se pogosto pojavljajo občutki zaskrbljenosti, sramu ter strahu pred govorom, kar vodi v splošno negativno stališče do svojega govora (Novšak Brce, 2016). Dodatno stigmatizacija in sovrstniško norčevanje povečujeta dvome vase, občutke negotovosti, razvijeta pa se tudi negativna samopodoba ter strah pred negativnimi odzivi okolice. Posledično se osebe lahko začnejo izogibati družbenim situacijam, kar lahko vodi v slabši razvoj komunikacijskih veščin, negativno samopodobo in moten socialni razvoj, ki se lahko prenese tudi v odraslost. Sčasoma te negativne izkušnje privedejo do razvoja negativnih občutkov, misli in vedenjskih simptomov, kot so strah pred negativnimi komentarji okolice, izogibanje, nizka samopodoba ter občutki brezupa glede prihodnosti. Dolgotrajna izpostavljenost negativnim izkušnjam lahko vodi do razvoja negativnih prepričanj o sebi in svojem govoru, kar lahko povzroči socialno anksioznost (Türkili idr., 2022), pogosto pa se pojavljajo tudi disociacija, občutki sramu in krivde, zmanjšana samozavest, zmanjšan občutek lastne vrednosti, depresija in celo samomorilne misli (ASHA, b. d.).

Socialna anksioznost je najpogostejša psihološka težava pri tej populaciji (Chard in van Zalk, 2022). Je motnja, pri kateri oseba čuti velik strah v situacijah, v katerih bi lahko bila tarča sodb ali posmeha (predvsem socialnih situacijah, npr. javni govor, spoznavanje novih ljudi,…; National Institute of Mental Health, 2022). Verjetnost za razvoj socialne anksioznosti je večja pri osebah, ki jecljajo, kot pri osebah, ki ne – približno 46 % oseb, ki jeclja, dosega kriterije za to diagnozo, medtem ko je prevalenca med osebami, ki ne jecljajo, le 4 % (Chard in van Zalk, 2022). Že v populaciji šolskih otrok ima socialno anksioznost kar 20 % otrok, ki jeclja (Obiweluozo idr., 2021). Stopnja socialne anksioznosti je pri osebah, ki jecljajo, pogosto tudi višja, predvsem pa je vezana na socialne situacije in mnenja družbe – anksioznost se povečuje zaradi negativnih reakcij na njihov jecljajoč govor (Cohen, 2014).

Socialna anksioznost lahko negativno vpliva na številna področja življenja, kot so odnosi, izobraževanje, socialno delovanje, pojav samomorilnih misli in splošno duševno zdravje že v šolskem obdobju (Obiweluozo idr., 2021), kar pa negativno vpliva na splošno kakovost življenja (Chard in van Zalk, 2022). Osebe lahko razvijejo tudi vedenjske težave, kot sta pretirana samokritičnost ali izogibanje komunikaciji in družbi (Türkili idr., 2022). Umik iz socialnega življenja in samoomejevanje lahko dodatno prispevata k razvoju depresivnih simptomov (Team Stamurai, 2021).

Psihološka pomoč ter kognitivno-vedenjska terapija pri jecljanju

Ker jecljanje ne povzroča težav samo na področju govora, temveč tudi psihološke težave, je pomembno, da poleg jecljanja obravnavamo tudi pogosto prisotna negativna prepričanja do lastnega govora, nizko samopodobo in anksioznost. Slednji lahko dodatno poslabšajo jecljanje in povzročijo izogibanje socialnim situacijam, težave v izobraževanju zaradi nižjih akademskih rezultatov in kasneje tudi težave v poklicnem življenju, vse skupaj pa lahko privede do splošne nizke kakovosti življenja (ASHA, b. d.; Türkili idr., 2022). Zato je priporočljivo, da je oseba poleg logopedske terapije vključena tudi v psihoterapijo, ki je usmerjena v poučevanje strategij za zmanjšanje anksioznosti (Khoshnam idr., 2023).

Kakor opisano v prejšnjem poglavju, se osebe, ki jecljajo, pogosto soočajo s socialno anksioznostjo. Ta se lahko razvije ne glede na stopnjo jecljanja, zato ni presenetljivo, da ima sama logopedska terapija omejen vpliv na zmanjšanje socialne anskioznosti, kljub temu da je terapija usmerjena v izboljševanje govora (Chard in van Zalk, 2022). Guitar in Bass (1978) navajata, da v kolikor se negativno počutje ob komunikaciji tekom logopedske obravnave ne izboljša, bi naj to privedlo do slabših dolgoročnih rezultatov terapije (tj. osebe, pri katerih so ugotovili negativen odnos do govora pred začetkom terapije, so kljub takojšnjim pozitivnim izidom logopedske terapije na govor čez eno leto močneje jecljali v primerjavi z osebami z bolj pozitivnim odnosom do govora). Torej je sočasna psihoterapija pomembna ne le za zmanjšanje psiholoških težav, ki se pojavijo ob jecljanju, temveč tudi pripomore k boljšemu odnosu do govora, kar pa pomembno pripomore k dobrim izidom logopedske terapije (Menzies idr., 2008).

Za celovito obvladovanje jecljanja je treba obravnavati težave, ki vplivajo na komunikacijo in sodelovanje v socialnih situacijah. Pogosto se za to izvaja kognitivno-vedenjska terapija, usmerjena na jecljanje in dogodke, povezane z njim (Mongia idr., 2019). Ta terapija je lahko uspešna, saj temelji na premagovanju strahu pred negativnimi mnenji okolice, kar je ključni dejavnik razvoja socialne anksioznosti tako pri osebah, ki jecljajo, kot pri tistih, ki ne (Chard in van Zalk, 2022).

Pomembno pa je poudariti, da psihoterapija ne more v celoti nadomestiti logopedske terapije, ki je usmerjena v zmanjšanje simptomov jecljanja (Lindsay in Langevin, 2017). Raziskave kažejo, da sama psihoterapija, natančneje kognitivno-vedenjska terapija, ne zmanjšuje stopnje jecljanja, vendar pa učinkovito zmanjšuje občutke anksioznosti in socialne izolacije (Menzies idr., 2008).

Kognitivno-vedenjska terapija pri jecljanju

Kognitivno-vedenjska terapija (v nadaljevanju KVT) je splošni, širši izraz, ki vključuje številne tehnike in njihovo kombinacijo (Scheurich idr., 2019). Je eden izmed najpogosteje uporabljenih in dokazano najučinkovitejših psihoterapevtskih pristopov, predvsem zaradi njegove empirično potrjene učinkovitosti pri zdravljenju socialne anksioznosti, ki je pogosto prisotna pri osebah, ki jecljajo (Chard in van Zalk, 2022).

Pomembno je, da je KVT prilagojena osebi, ki jeclja – potrebno je upoštevati kognitivno-vedenjske procese in misli, ki privedejo do občutkov socialne anksioznosti (predvsem vezane na govor), kot tudi situacijske dejavnike in uporabnost za posameznika (Chard in van Zalk, 2022).

Intervence pri jecljanju

KVT pri jecljanju v splošnem vključuje predvsem učenje strategij za premagovanje in zmanjševanje strahu v situacijah, ki vključujejo govor, ter odpravljanje negativnih prepričanj, povezanih z govorom (Chard in van Zalk, 2022).

Ena izmed strategij v KVT je kognitivno prestrukturiranje. Pri tej strategiji gre za spreminjanje negativnih prepričanj o sebi ter o mnenjih drugih glede lastnega govora. Oseba se nauči prepoznati in sistematično spreminjati neresnična ali negativna prepričanja o svojem govoru ter jih uvesti v vsakodnevne situacije. Terapevt lahko osebi pri določanju negativnih in napačnih prepričanj o sebi pomaga s seznami negativnih prepričanj, povezanih z govorom in samopodobo osebe, ki jeclja (npr. seznam UTBAS). Oseba prebere seznam ter označi postavke, s katerimi se poistoveti (Menzies idr., 2009). S spreminjanjem prepričanj o sebi, oseba gradi realno in pozitivno podobo o lastnem govoru in posredno povečuje samozavest. S povečano samozavestjo pa se zmanjšuje strah pred negativnimi odzivi poslušalcev. Oseba se lahko prav tako preneha obremenjevati s svojim jecljajočim govorom (Packman, 2012).

Pomembna strategija je tudi izpostavljanje. Pri tej strategiji je oseba izpostavljena situacijam in aktivnostim, ki v njej vzbudijo strah ali anskioznost. Vsaka situacija se ponovi tolikokrat, dokler oseba situacije ne zaključi, ne da bi jo bilo pri tem strah ali bi doživljala negativne občutke. Izpostavljanje poteka postopoma, od lažjih do težjih situacij (npr. pogovor s prijateljem kot lažja, pogovor po telefonu kot težja naloga). Oseba po vsaki situaciji tudi oceni, koliko so bili njeni strahovi ter prepričanja povezani z govorom in situacijo skladni z dejanskim odzivom oz. izidom dogodka (npr. ali se je dejansko kdo smejal, ko je oseba govorila, ali je bil to zgolj nepotreben strah). V začetnih fazah se izpostavljanje pogosto izvaja skozi igranje vlog, ki zagotavlja varno in kontrolirano okolje (Menzies idr., 2009). Scheurich idr. (2018) poudarjajo, da je terapija z izpostavljanjem, posebej oblikovana za osebe, ki jecljajo, ključna komponenta za uspešno zdravljenje socialne anksioznosti. Avtorji v svoji študiji zaključijo, da je terapija pomembno prispevala k zmanjšanju socialne anksioznosti, povezane z jecljanjem, ni pa vplivala na zmanjšanje stopnje jecljanja.

Pogosto je v KVT pri jecljanju vključeno tudi odpravljanje t. i. varnostnih vedenj. To so vedenja, za katera oseba zmotno misli, da pomagajo pri socialnih situacijah, vendar ne (npr. oseba ne postavlja dodatnih vprašanj, s čimer bi zagotovila nadaljevanje pogovora; Menzies idr., 2019). V terapiji se osebe pogosto učijo tudi, kako zagovarjati svoje jecljanje in izraziti svoje počutje ob morebitnem norčevanju poslušalca (Mongia idr., 2019).

KVT terapija se lahko izvaja pri osebah s povečano ravnjo anksioznosti ali z diagnosticirano socialno anksiozno motnjo (Menzies idr., 2009). Dolžina terapije je odvisna od izraženosti simptomov in lahko traja od treh mescev do treh let. Po zaključeni terapiji so priporočljivi tudi kontrolni obiski (Mongia idr., 2019)

Učinkovitost kognitivno-vedenjske terapije pri jecljanju

Različne študije so potrdile, da je KVT učinkovita pri premagovanju socialne anksioznosti pri osebah, ki jecljajo. Avtorji Menzies idr. (2008) so ugotovili, da so imele osebe, ki so bile vključene v KVT, boljše rezultate na lestvici ocene splošnega funkcioniranja (ang. Global Assessment of Functioning scale) in manjšo verjetnost, da bodo diagnosticirane s socialno anksiozno motnjo. Obiweluozo idr. (2021) so raziskovali učinkovitost KVT skozi igro – podvrsto KVT, oblikovano za otroke, pri kateri dejavnosti potekajo skozi igro, ki je strukturirana in ciljno naravnana. Preko te se neposredno spreminjajo prepričanja otroka o sebi ter razvijajo prilagoditveni mehanizmi, s čemer se zmanjšuje socialna anksioznost. Ugotovili so, da je terapija pomembno zmanjšala visoko stopnjo socialne anksioznosti med otroci, ki jecljajo. V študiji Nnamani idr. (2019) so tudi potrdili učinkovitost KVT, usmerjene v jecljanje, na zmanjševanje anksioznosti povezane z govorom.

Tako ima KVT oblikovana za osebe, ki jecljajo, dokazan vpliv na zmanjševanje socialne anksioznosti povezane z govorom. Ugotovili so tudi, da vzporedno izvajanje KVT in logopedske terapije pripomore k boljšim in daljšim rezultatom logopedske terapije na govor (Chard in van Zalk, 2022).

Zaključek

Jecljanje, ki označuje moteno tekočnost govora, ne prinaša le težav na področju govora, temveč njegov vpliv sega na več področij življenja, vključno z duševnim zdravjem. Pogosto so osebe, ki jecljajo, zaradi svojega govora tarča norčevanja, predsodkov in negativnih odzivov okolice, kar pa lahko vodi do razvoja negativne samopodobe, povezane z govorom. Zaradi vseh negativnih izkušenj lahko oseba razvije psihološke težave, najpogosteje socialno anksioznost, ki pa pomembno vplivajo na kakovost življenja posameznika.

Zaradi pomembnega vpliva, ki ga ima jecljanje na duševno zdravje posameznika, logopedska terapija, ki je osredotočena le na govor, ni dovolj. Potrebna je tudi psihološka obravnava in pomoč, najpogosteje v obliki kognitivno-vedenjske terapije, ki je z dokazi podprta učinkovita oblika terapije in pomembno pripomore k zmanjšanju anksioznosti. S tem se ne izboljša le kakovost življenja osebe, ki jeclja, temveč pripomore tudi k uspehu logopedske terapije. Hkratno izvajanje obeh terapij vodi k boljšim rezultatom logopedske terapije in dolgoročnemu izboljšanju govora.

V prispevku sem želela osvetliti kompleksnost jecljanja, ki ne zajema zgolj motnjo govora, temveč pomembno vpliva tudi na duševno zdravje posameznika. Osebno menim, da se tekom izobraževanja premalo poudarja medsebojna povezanost različnih strok in pomembnost timskega sodelovanja z drugimi strokovnjaki pri obravnavi tako kompleksnih težav, kot je jecljanje. Pogosto poznamo motnje le z vidika stroke, za katero se izobražujemo in v kateri delamo. Menim, da je pomembno, da kot bodoči člani timskih obravnav razumemo in razširimo svoje znanje tudi na druga strokovna področja. Le s poznavanjem prepletenosti motenj, težav, s katerimi se posamezniki soočajo, ter vplivov, ki jih te težave imajo na življenje posameznika, in z ustreznim znanjem o možnih oblikah pomoči, lahko osebo usmerimo k iskanju pomoči tudi pri drugih strokovnjakih ter nudimo poglobljeno in kakovostno pomoč.

Literatura

Ambrose, N. G. (2004). Theoretical perspectives on the cause of stuttering. Contemporary Issues in Communication Science and Disorders, 31(Spring), 80–91. https://doi.org/10.1044/cicsd_31_S_80

ASHA (b. d.). Fluency disorders. https://www.asha.org/practice-portal/clinical-topics/fluency-disorders/#collapse_9

Chard, I. in van Zalk, N. (2022). Virtual reality exposure therapy for treating social anxiety: a scoping review of treatment designs and adaptation to stuttering. Frontiers in digital health, 4, 842460. https://doi.org/10.3389/fdgth.2022.842460

Cohen, J. (2014). From stuttering to fluency – Psychologists are helping people who stutter gain mastery over their symptoms and associated anxiety. https://www.apa.org/monitor/2014/07-08/stuttering

Cruz, C., Amorim, H., Beca, G. in Nunes, R. (2018). Neurogenic stuttering: a review of the literature. Tartamudez neurogena: revision de la bibliografia. Revista de neurologia, 66(2), 59–64. https://neurologia.com/articulo/2017151/eng

Guitar, B. in Bass, C. (1978). Stuttering therapy: the relation between attitude change and long-term outcome. The Journal of speech and hearing disorders, 43(3), 392–400. https://doi.org/10.1044/jshd.4303.392

Khoshnam, S., Gharraee, B. in Ashouri, A. (2023). Comparing the effectiveness of cognitive behavioral group therapy and mindfulness and acceptance group therapy for adults who stutter: a randomized clinical trial. Advanced biomedical research, 12, 26. https://doi.org/10.4103/abr.abr_322_21

LA Speech Therapy Solutions (b. d.). Is stuttering psychological? https://www.laspeechtherapysolutions.com/2023/05/01/is-stuttering-psychological/

Lindsay, A. in Langevin, M. (2017). Psychological counseling as an adjunct to stuttering treatment: Clients’ experiences and perceptions. Journal of Fluency Disorders http://dx.doi.org/10.1016/j.jfludis.2017.01.003

logopeda.barcelona (b.d.). Stuttering treatment: speech therapy and psychology for comprehensive care. https://www.logopeda.barcelona/en/stuttering-treatment-speech-therapy-and-psychology-for-comprehensive-care/

Menzies, R. G., O’Brian, S., Onslow, M., Packman, A., St Clare, T. in Block, S. (2008). An experimental clinical trial of a cognitive-behavior therapy package for chronic stuttering. Journal of speech, language, and hearing research : JSLHR, 51(6), 1451–1464. https://doi.org/10.1044/1092-4388(2008/07-0070)

Menzies, R. G., Onslow, M., Packman, A. in O’Brian, S. (2009). Cognitive behavior therapy for adults who stutter: A tutorial for speech-language pathologists. Journal of fluency disorders, 34(3), 187–200. https://doi.org/10.1016/j.jfludis.2009.09.002

Menzies, R., O’Brian, S., Packman, A., Jones, M., Helgadóttir, F. D. in Onslow, M. (2019). Supplementing stuttering treatment with online cognitive behavior therapy: An experimental trial. Journal of Communication Disorders, 80, 81–91. https://doi.org/10.1016/j.jcomdis.2019.04.003

Mongia, M., Gupta, A. K., Vijay, A. in Sadhu, R. (2019). Management of stuttering using cognitive behavior therapy and mindfulness meditation. Industrial psychiatry journal, 28(1), 4–12. https://doi.org/10.4103/ipj.ipj_18_19

National Institute of Mental Health (2022). Social anxiety disorder: more than just shyness. https://www.nimh.nih.gov/health/publications/social-anxiety-disorder-more-than-just-shyness

NIH NIDCD (2017). Stuttering. https://www.nidcd.nih.gov/health/stuttering

Nnamani, A., Akabogu, J., Otu, M. S., Ukoha, E., Uloh-Bethels, A. C., Omile, J. C., Obiezu, M. N., Dike, A. E., Ike, C. V. in Iyekekpolor, O. M. (2019). Cognitive behaviour language therapy for speech anxiety among stuttering school adolescents. The Journal of international medical research, 47(7), 3109–3114. https://doi.org/10.1177/0300060519853387

Novšak Brce, J. (2016). Stališče do lastnega govora pri predšolskih otrocih pri katerih jecljanje izzveni = Communication attitude in preschool children who recover from stuttering. 406–420. http://www.eduvision.si/Content/Docs/Zbornik%20prispevkov%20EDUvision_2016_SLO.pdf

Obiweluozo, P. E., Ede, M. O., Onwurah, C. N., Uzodinma, U. E., Dike, I. C. in Ejiofor, J. N. (2021). Impact of cognitive behavioural play therapy on social anxiety among school children with stuttering deficit: A cluster randomised trial with three months follow-up. Medicine (Baltimore), 100(19). https://doi.org/10.1097/MD.0000000000024350

Packman, A. (2012). Theory and therapy in stuttering: A complex relationship. Journal of Fluency Disorders, 37(4), 225–233. https://doi.org/10.1016/j.jfludis.2012.05.004

Polančec, E. (2019). Ocenjevanje znakov jecljanja pri predšolskih otrocih [Magistrska naloga]. http://pefprints.pef.uni-lj.si/6067/

Scheurich, J. A., Beidel, D. C. in Vanryckeghem, M. (2019). Exposure therapy for social anxiety disorder in people who stutter: An exploratory multiple baseline design. Journal of Fluency Disorders, 59, 21–32. https://doi.org/10.1016/j.jfludis.2018.12.001

Team Stamurai (2021). The psychological impact of stuttering on adolescents. https://stamurai.com/blog/adolescent-stuttering-psychological-impact/

Türkili, S., Türkili, S. in Aydın, Z. F. (2022). Mental well-being and related factors in individuals with stuttering. Heliyon, 8(9). https://doi.org/10.1016/j.heliyon.2022.e10446