Psihologija pomanjkanja: razumevanje vpliva revščine in neenakosti na človeka

Več milijonov ljudi po svetu živi pod pragom revščine. Ta vpliva na različne vidike posameznikovega razvoja in na njegovo duševno zdravje, pri čemer so nekatere družbene skupine, kot so ženske in otroci, bolj ranljive za izkustvo revščine. Avtorji večih raziskav zaključujejo, da so otroci, ki nimajo dovolj sredstev za udeleževanje v aktivnostih z vrstniki, bolj verjetno socialno izolirani v razredu in tudi pogosteje del nasilja tako kot žrtev, kot ustrahovalec ali v obeh vlogah. Socialna in ekonomska prikrajšanost v otroštvu prav tako negativno učinkujeta na učno uspešnost otrok, tudi prek vpliva na razvoj možganskih struktur in kognitivnih funkcij, kot je recimo jezik. Psihiatrične motnje so bolj razširjene med ljudmi iz nižjih družbenih razredov, na razlike v stopnjah razširjenosti pa v največji meri vpliva zaposlitveni status. To pa s seboj prinese tudi neupravičeno stigmatizacijo revnejših in s tem prepričanje, da je revščina krivda posameznika in prizadene zgolj »lene« posameznike. K zmanjševanju revščine in neenakosti lahko pripomoremo tudi psihologi. Tako je APA izdala devet smernic psihološke prakse pri obravnavi posameznikov z nizkimi prihodki in ekonomsko marginalizacijo.

Uvod

Po celem svetu več kot 700 milijonov ljudi živi pod pragom revščine (Tamburini, b. d.), v Sloveniji pa se je z revščino v lanskem letu soočalo več kot 260 000 ljudi (Statistični urad RS, b. d.). Medtem ko se je napredek pri zmanjševanju skrajne revščine od devetdesetih let prejšnjega stoletja upočasnil, se je v številnih državah po svetu še povečala že tako visoka raven neenakosti v premoženju in dohodkih (United Nations, 2020). Tako ima najrevnejša polovica svetovnega prebivalstva v lasti zgolj dva odstotka vsega premoženja, po poročilih Chancela in sodelavcev (2021) pa si najbogatejši odstotek ljudi v Evropi lasti četrtino, v Severni in Latinski Ameriki pa od 35 % do 46 % vsega premoženja. Ta razkorak pa ne predstavlja zgolj statistike, temveč s seboj prinaša tudi negativne posledice, kot so višja smrtnost ob rojstvu, omejen dostop do izobraževanja in kakovostne zdravstvene oskrbe ter skrajšana življenjska doba za revnejše sloje (Oxfam, 2019, v Jetten in Peters, 2019). Izkustvo revščine vodi tudi v številne psihološke posledice na razvojnih področjih  že od zgodnjega otroštva naprej (Shonkoff in Phillips, 2000). Nekatera izmed teh področij, ki jih bom predstavila v nadaljevanju, so socialni, čustveni, kognitivni in govorni razvoj otrok, njihova učna uspešnost, in pa duševno zdravje posameznikov. Da bi pa kot psihologi lahko ustrezno naslovili težave, s katerimi se posamezniki, ki živijo pod pragom revščine, soočajo, ter pri tem te posameznike podprli, je pomembno, da težave ozavestimo in jih skušamo razumeti. To zajema tudi zavedanje o dejavnikih tveganja, med katere spada tudi spol. Negativne posledice neenakosti namreč še posebej prizadenejo ženske, saj so v zelo neenakih družbah tudi odnosi med moškimi in ženskami manj enakopravni in ženske se pogosteje znajdejo na revnejšem koncu premoženjskega spektra (Oxfam, 2019, v Jetten in Peters, 2019). Tako bom del pozornosti namenila tudi razumevanju nastanka spolno obarvane ekonomske neenakosti in načinom za zmanjševanje le-te ter potencialnim prispevkom psihologov k zmanjševanju ekonomske marginalizacije v splošnem. 

Revščina ter socialni in čustveni razvoj

Hjalmarsson in C. Mood (2015) sta s pomočjo sociometričnih podatkov o šolskih razredih preučevala povezavo med ekonomskimi viri in socialnimi odnosi mladostnikov. Učenci, ki prihajajo iz družin z najnižjimi dohodki, in tisti učenci, ki so zaradi primanjkljaja ekonomskih sredstev primorani pogosto izpuščati aktivnosti, ki se jih udeležujejo njihovi vrstniki, so v povprečju prejeli manjše število imenovanj za prijateljstvo. Poleg tega je bila pri njih prisotna večja verjetnost za socialno izolacijo v kontekstu šolskega razreda. Na podlagi tega avtorja zaključujeta, da so ekonomski in materialni viri, ki omogočajo participacijo v družbenem življenju in dejavnostih vrstnikov, ključnega pomena za mladostnikove socialne odnose. Dodajata še, da imajo relativni ekonomski pogoji pomembnejšo vlogo od absolutnih, torej je za navezovanje odnosov z vrstniki pomembnejše, da imajo ti čim bolj enake ekonomske pogoje, kot pa sama količina ekonomskih virov.

P. Atree (2006), ki je izvedla sistematični pregled kvalitativnih študij o posledicah revščine na socialni razvoj otrok, je izpostavila, da je zlasti pri starejših otrocih sledenje modnim trendom, značilnim za njihov družbeni krog, pomemben dejavnik sprejemanja s strani vrstnikov. Tisti, ki tem trendom ne morejo slediti, so lahko deležni verbalnega in fizičnega nasilja, draženja in ustrahovanja (Daly in Leonard, 2002). Sicer so otroci iz družin z nižjim SES pogosteje vključeni v ustrahovanje kot žrtev, ustrahovalec ali pa prevzemajo obe vlogi (Jansen idr., 2012). Avtorji kot možen razlog za povezanost med SES in medvrstniškim nasiljem navajajo izobrazbo staršev, saj ta odraža intelektualne vire, splošno in specifično znanje, norme in vrednote, pismenost ter spretnosti reševanja problemov (Braveman idr., 2005; Galobardes idr., 2006, v Jansen idr., 2012). Naštete značilnosti vplivajo na način vzgajanja otrok in s tem na otrokov razvoj socialnih spretnosti in strategij spoprijemanja.

Revščina ter kognitivni razvoj in učna uspešnost

Največji delež šolsko neuspešnih otrok izhaja ravno iz družin z nižjimi dohodki (Mikuš Kos, 2018). Ti se v obdobju odraščanja se pozneje srečajo s knjigo, v času vstopa v šolo imajo manj potrebnega znanja in veščin za uspeh, manj berejo, jezik, ki ga govorijo doma, pa se običajno v veliki meri razlikuje od tistega, ki ga uporabljajo v šoli (Košak Babuder, 2017, v Mikuš Kos, 2018). V povprečju dosegajo tudi nižje ravni formalne izobrazbe (Mikuš Kos, 2018). Prav tako pri takšnih otrocih pogosteje opažamo prisotnost motenj, kot so disleksija, motnje pozornosti in hiperaktivnost ter slabše poznavanje strategij učenja. Tudi sama pričakovanja glede njihovih sposobnosti in uspešnosti so s strani tako staršev kot učiteljev nižja. Posledično jim starši ne nudijo zadostne količine podpore in motivacije pri učenju. Ti otroci doživljajo tudi več strahu pred šolo, tesnobe in depresivnosti kot posledico izkušenj šolske neuspešnosti, slabša je tudi njihova samopodoba (Mikuš Kos, 2018). Prikrajšanost v otroštvu pa lahko vpliva tudi na lastna življenjska pričakovanja za prihodnost, saj se pri otrocih lahko razvije prepričanje, da so ekonomske in socialne omejitve “naravne” in normalne (Middleton idr., 1994; Roker, 1998; Ridge, 2002, v Attree, 2006), število priložnosti pa posledično omejeno (Daly in Leonard, 2002). Starejši otroci poročajo tudi o zaskrbljenosti glede svoje prihodnje kariere (Roker, 1998; Willow, 2002, v Attree, 2006).  

Revščina lahko negativno učinkuje na otrokovo učenje in akademske rezultate tudi prek vplivov na razvoj možganskih struktur. In sicer so Hair in sodelavci (2015) ugotovili, da imajo revnejši otroci za 8 % do 10 % manjši volumen možganske sivine v čelnem in senčnem režnju ter v hipokampusu, kar vodi do primanjkljajev v sposobnostih, kot so načrtovanje, nadzor impulzov, pozornost, spomin in jezikovne spretnosti. Ta vpliv je največji pri otrocih iz družin z najnižjim SES. Poleg tega so avtorji zaključili, da lahko z vplivom razvojnih odstopanj v možganski anatomiji, ki so nastali kot posledica revščine, pojasnimo 15 % do 20 % razlike v dosežkih na standardiziranih testih. Teh razlik pa po ugotovitvah Hansona in sodelavcev (2013) ne moremo pripisati poporodni teži dojenčka,  zgodnjemu zdravju ali razlikam v velikosti glave ob rojstvu. Namreč med novorojenčki z nizkim in visokim SES ob rojstvu ni pomembnih razlik v obsegu sive snovi, opazne pa so v obdobju malčka. Avtorji tako zaključujejo, da so otroci z naraščanjem starosti vedno bolj izpostavljeni vplivom okolja in posledično strukturne razlike med otroci iz družin z višjimi oziroma nižjimi dohodki naraščajo. 

Do podobnih zaključkov so prišli tudi Najman in sodelavci (2009), ki so ocenjevali otroke z Ravenovim testom Standardne progresivne matrice, s katerim merimo splošno inteligentnost (Center za psihodiagnostična sredstva, b. d.), in testom WRAT (Nejman idr., 2009), s katerim ocenjujemo branje, črkovanje in matematične sposobnosti  (ATP Assessments, b. d.). Ugotovili so, da na testne rezultate otrok v večji meri vpliva količina časa preživetega v revščini, kot pa samo razvojno obdobje, v katerem so otroci izpostavljeni revščini. Dodajajo, da na to razliko vplivajo okoljski dejavniki, kot so družinski poudarek na učenje in pismenost ter fizično okolje. In sicer, bolj privilegirani imajo boljše stanovanjske razmere in več prostora na osebo, višjo kakovost prehrane in izobraževalnih ustanov ter večjo stabilnost domačega okolja. Tudi če je vpliv katere koli izmed teh spremenljivk majhen, avtorji predvidevajo, da je njihov kumulativni vpliv verjetno precejšen (Nejman idr., 2009), poleg tega pa prizadene različne kognitivne funkcije, kot so vizualno-motorična koordinacija, vzdrževana pozornost, spomin, jezik in izvršilne funkcije (Burneo-Garcésa idr., 2019). 

Revščina in govorni razvoj

Kot omenjeno, ekonomska in socialna prikrajšanost v otroštvu negativno vplivata na učno uspešnost otrok iz družin z nižjim SES, med drugim prek vpliva na razvoj možganskih struktur in kognitivnih funkcij. Eden izmed takšnih kognitivnih procesov je tudi jezik. Ravno jezikovne sposobnosti v zgodnjem otroštvu so namreč eden izmed napovednikov pripravljenosti na šolo in kasnejšega šolskega uspeha (Hoff, 2013). Najbolj prepoznavni znaki, ki nakazujejo na razlike v govornem razvoju med otroci iz družin z različnim SES, pa so s področja besednjaka. Namreč že pri 18. mesecih imajo otroci iz družin z višjim statusom obsežnejše besedišče (Fernald idr., 2013), do tretjega leta pa tvorijo dvakrat več besed kot njihovi vrstniki iz družin z nizkim statusom (Hart in Risley, 1995, v Pace idr., 2017). Te razlike so ključnega pomena, saj imajo otroci z obsežnejšim besednjakom na voljo več pojmov in več načinov za kategorizacijo svojega sveta (Pace idr., 2017). Obsežnejše besedišče prav tako pozitivno vpliva na otrokovo sposobnost uravnavanja jeze (Roben idr., 2013). Na področju slovničnega razvoja SES napoveduje kompleksnost skladenjskih struktur pri otrocih (Vasilyeva idr., 2008), in sicer se, kot poročajo K. Hirsh-Pasek in sodelavci (2015b, v Pace idr., 2017), kaže skoraj 24-mesečna razlika v razumevanju skladenjskih struktur, kot so odvisni stavki, med otroci iz družin z nizkim in visokim SES. Torej se rezultati razumevanja skladnje manj privilegiranih otrok pri petih letih starosti ne razlikujejo bistveno od rezultatov bolj privilegiranih triletnikov. 

Do zanimivih razlik pa prihaja tudi na področju pripovedovanja. Po eni strani, kot poroča Peterson (1994), otroci iz družin s srednjim SES potrebujejo manj usmerjanja pri pripravi dolgih in informativnih pripovedi, pogosteje tvorijo časovne in vzročne povezave ter logično in  kronološko urejajo svoje pripovedi. Za te značilnosti pripovedovanja je pomembno, da se ujemajo s pričakovanji učiteljev, in  otrokom iz srednjega razreda omogočijo lažji prehod v šolo (Michaels, 1991, v Pace idr., 2017). Po drugi strani pa etnografske raziskave kažejo na bogato ustno izročilo v številnih skupnostih z nizkim socialnim standardom (Miller in Sperry 2012, v Pace idr., 2017). Otroci iz teh skupnosti razvijejo kulturno specifične pripovedne spretnosti, saj so vključeni v pripovedovanje zgodb že od zgodnjega otroštva. Prav tako se pogosteje vključujejo v pripovedovanje v  vsakdanjem življenju (Burger in Miller, 1999). Ker pa pristop k pripovedovanju znotraj njihove kulture pogosto odstopa od prevladujoče metode poučevanja pripovedovanja v šolah, učitelji pogosto podcenjujejo pripovedovalske zmožnosti teh otrok. Ta neskladja med pričakovanji v domačem in šolskem okolju pri otrocih iz družin z nizkim SES tudi v splošnem otežujejo prenos pridobljenega znanja v učilnico (Dyson in Genishi, 2009, v Pace idr., 2017), lahko že zaradi razlik v domačem in šolskem narečju (Brown idr. 2015, v Pace idr., 2017). S tem imajo otroci iz družin z višjim SES več koristi od enakega poučevanja v razredu, kar vodi v Matejev učinek, tj. »bogati postajajo bogatejši, revni pa revnejši« (Pace idr., 2017, str. 292).

Revščina in duševno zdravje

Psihiatrične motnje so bolj razširjene med ljudmi iz nižjih družbenih razredov, razlike v stopnjah razširjenosti pa lahko v največji meri pojasnimo z zaposlitvenim statusom. Nezaposlenost skoraj štirikrat poveča verjetnost za odvisnost od drog, približno trikrat verjetnost za pojav fobije in funkcionalne psihoze ter več kot podvoji možnosti za depresivno epizodo, generalizirano anksiozno motnjo in obsesivno-kompulzivno motnjo, tudi ob nadzoru drugih socialnodemografskih spremenljivk (Murali in Oyebode, 2004). 

Še en primer raziskave, ki se je ukvarjala z odnosom med revščino in duševnim zdravjem, pa je študija Hastingsa in sodelavcev (2020), ki so na podlagi longitudinalne študije, izvedene na kanadskem vzorcu, preučevali tveganje za razvoj psihoze. Ugotovili so, da odraščanje v neprivilegiranih urbanih soseskah napoveduje tako pojav shizofrenije kot tudi bipolarne motnje, tudi ko nadzorujemo vpliv diagnoze njihovih staršev. To povezavo lahko razložimo z vplivom različnih dejavnikov, kot so povečana stopnja kriminala v okolju, nižja kakovost šolstva in povišan starševski stres (Leventhal in Dupéré, 2011, v Hastings idr., 2020). Prav tako Leventhal in Dupéré (2011, v Hastings idr., 2020) poročata, da se verjetnost diagnoze povečuje z dolžino obdobja, ki ga otroci in mladostniki preživijo v revnih soseskah. Po drugi strani pa so Hastings in sodelavci (2020) ugotovili, da je pri tistih otroci, ki so bili diagnosticirani s shizofrenijo in bipolarno motnjo s psihozo, večja verjetnost, da se bo tekom odraščanja poslabšala socioekonomska kakovost okolja, v katerem živijo. 

Na tem mestu bi poudarila, da teh negativnih povezav med revščino, duševnim zdravjem in razvojem nikakor ne smemo razumeti kot upravičljiv razlog za obstoječe predsodke do posameznikov z nižjim SES, temveč kot empirično izhodišče za nudenje podpore na individualni in strukturni ravni, ki bo vodila v izboljšanje zdravja in kakovosti njihovega življenja. Namreč v odnosu do revščine je v naši družbi prisotna tudi stigmatizacija, ki jo razumemo »kot proces razvrednotenja družbenega razreda in kot spodbujanje slabšalnega prepoznavanja najrevnejših kot del posebnih družbenih vlog« (Moura Jr. in Sarriera, 2016, v Moura idr., 2019, str. 50). Izvor družbenih stereotipov v povezavi z razlogi za slab ekonomski položaj posameznika lahko umestimo v obdobje srednjega veka, ko so bili revni označeni kot bolni in povzročitelji družbenih težav (Siqueira, 2006, v Moura idr., 2019), s povečanim vplivom krščanstva pa so postali tudi mučeniki, katerih stiske so odgovornost višje sile. To je predstavljalo strategijo, s katero so jih želeli potolažiti in njihovemu trpljenju pripisati nek pomen oziroma vrednost (Piva, 2006, v Moura idr., 2019), ter ustvariti subjekte, ki se sprijaznijo s svojimi razmerami (Martín-Baró, 1998, v Moura idr., 2019). Z nastopom liberalne družbe je posameznik postal edini krivec za svoj nizek družbeni položaj (Moura Jr. in Ximenes, 2016, v Moura idr., 2019), revščina pa sinonim za lenobo (Mattos in Ferreira, 2004, v Moura idr., 2019). Na ta način se je skozi zgodovino v odnosu do revnih oblikovala družbena stigma, ki je sestavljena iz negativnih predstav, povezanih s stanjem neuspeha in razvrednotenjem (Moura Jr. in Ximenes, 2016, v Moura idr., 2019). To stigmo, ki je odraz težnje k upravičevanju obstoječega sistema in ukoreninja prepričanje, da so družbeni sistemi, v katerih živimo, pravični in nam omogočajo enake možnosti (Jost idr., 2004), posamezniki iz neprivilegiranih okolij pogosto tudi sami internalizirajo. Hkrati pa ta proces (samo)obtoževanja omogoča nadaljnje izkoriščanje revnega in delavskega prebivalstva in upravičevanje neenakosti na področju izobraževanja, zdravstvene oskrbe, pravosodnega sistema itd. (APA, 2019).

Revščina in spol

Stopnja tveganja za revščino je višja pri ženskah in to v skoraj vseh starostnih obdobjih (Leskošek, 2017). Razlike med spoloma se s starostjo povečujejo in so najvišje po 75. letu, ko je tveganju revščine ali socialne izključenosti izpostavljenih 22 % žensk v primerjavi s 15 % moških (Evropski inštitut za enakost spolov, 2017). Povišano tveganje za revščino starejših žensk lahko razumemo kot rezultat vzpostavljenih družbeno in kulturo pričakovanih spolnih vlog, v katere so socializirane ženske in vplivajo na njihov življenjski potek (Leskošek, 2017). 

Namreč tekom življenja se ženske srečujejo z različnimi izzivi na trgu dela, kot so stalno nižja povprečna stopnja zaposlenosti v primerjavi z moškimi, štirikrat večja možnost zaposlitve s krajšim delovnim časom, velika zastopanost na slabše plačanih področjih dela in večje tveganje za prekarno zaposlitev, ki sistematično zmanjšujejo njihovo ekonomsko odvisnost. Poleg tega na njihovo vključenost v trg dela vplivajo oskrba, nega in druge družinske obveznosti, ki so neplačane in necenjene in so tipično zelo spolno pristrano porazdeljene. Te obveznosti lahko vodijo v začasno prekinitev delovne zaposlenosti ali celo v zgodnji umik s trga dela. Posledično je delovna doba moških v EU za 5,1 let daljša od delovne dobe žensk, kar vpliva tudi na višino pokojnine. Podatek iz leta 2014 kaže, da je bila v EU pokojnina žensk manjša za povprečno 40 % (Evropski inštitut za enakost spolov, 2017).

Kot že omenjeno, pa je v družbi prisotno prepričanje, da je revščina krivda vsakega posameznika in prizadene zgolj nedejavne, »lene« posameznike (Buck, 1997). Takšno razumevanje revščine se posledično zrcali tudi v političnih pristopih za preprečevanje revščine, ki v Sloveniji v zadnjem času primarno nalagajo odgovornost za preživetje družini, nato pa trgu dela. Šele na koncu, ko nobeden izmed sistemov ne zadostuje, pa se vključi tudi država (Zakon o socialnovarstvenih prejemkih, 2010, v Leskošek, 2017), ki pa pretežno deluje na ravni blaženja posledic, ko bi se morala ukvarjati z razlogi. Ker pa neenakosti nastajajo na sistemski ravni kot posledica selektivnega delovanja trga, ki je pogosto pomanjkljivo reguliran s strani države (Rus, 1990, v Leskošek, 2017), je pomembno, da se v poskusu zmanjšanja razlik med spoloma, ko pride do tveganja za revščino in socialno izključenost, poslužujemo ukrepov, ki bodo delovali na strukturni ravni in spodbujali ženske k izobraževanju in vključevanju na trg dela, strmeli k boljšemu usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja ter zagotavljali varne in kakovostne storitve varstva otrok in starejših, ki bodo posledično vodili v razbremenitev neplačanega negovalnega dela, ki je neenakomerno porazdeljeno med spoloma (Leskošek, 2017). 

Kako naprej?

Kot prikazano na primeru spolno obarvane ekonomske neenakosti, so za zmanjševanje revščine pomembne strukturne spremembe, h katerim lahko prispevamo tudi psihologi. APA je leta 2019 izdala devet smernic psihološke prakse pri obravnavi posameznikov z nizkimi prihodki in ekonomsko marginalizacijo na področju usposabljanja in izobrazbe, zdravstva, klinične prakse ter kariere in zaposlovanja. Vsaka izmed smernic je opremljena s teoretičnim izhodiščem in predlogi za prenos v prakso tako na strukturni ravni kot tudi na ravni posameznika. Med strukturno orientirane predloge sodi na primer poziv k delu v netradicionalnih okoljih, kot je izvajanje psihoterapije na domu in obiskovanje zavetišč za brezdomce, spodbujanje k vključevanju družbenega razreda v raziskave (APA, 2019), in organizacija supervizirane klinične prakse, ki poteka v okoljih, v katerih se pripravniki srečajo s klienti iz različnih družbenih razredov, kar pripomore k učenju prepoznave in ustreznega odziva na lastne in tuje  negativne stereotipe o družbenem razredu (Liu, 2012, v APA, 2019). 

Četudi kot posamezniki ne moremo sami izkoreniniti ekonomske in socialne neenakosti, lahko na različne načine prispevamo svoje zrno k pogači. Primer individualnega pristopa k odpravljanju ekonomske neenakosti vključuje skrb za karierni razvoj posameznikov z nižjim SES, recimo z nudenjem pomoči v procesu pridobitve in ohranjanja zaposlitve (Thompson in Dahling, 2019), za katero velja, da viša blagostanje posameznika (Gowan, 2012). V ta namen lahko vzpostavimo sistem individualnega ali skupinskega svetovanja, ki se bo osredotočal na nudenje priložnosti za učenje, npr. v obliki praktičnih izkušenj in vrstniškega učenja, in razvijanje strategij samoregulacije kognicij in vedenja (APA, 2019). Številni načini nudenja pomoči na nivoju posameznika so dostopni tudi na področju zdravljenja duševnih težav. Tako se je recimo vedenjsko-kognitivna terapija (Sheeber idr., 2017) izkazala kot zelo učinkovit pristop pri naslavljanju psihopatologije znotraj populacije posameznikov z nižjim SES (APA, 2019).

Zaključek

Ključnega pomena je, da na revščino gledamo širše kot zgolj na pomanjkanje za življenje nujnih materialnih dobrin, saj ima ta vpliv na zdravje, izobraževanje in družbeno vključenost (Leskošek, 2017). Pomembno je, da tudi slednjo dimenzijo vključenost v družbo inkorporiramo v opredelitev revščine, saj nas ta opozarja, da, s tem ko te osebe odrinemo na obrobje, kot družba izgubimo pomembne potenciale. Poleg tega ima socialna izključenost pomemben odnos z duševnim zdravjem in tako postane ta problematika tudi domena psihologov. Namreč nizki dohodki, pomanjkanje socialnih mrež, brezposelnost in drugo lahko nastopajo tako kot dejavniki kot tudi posledica poslabšanega duševnega zdravja (Sayce, 2001). Zato je še toliko bolj pomembno, da kot psihologi aktivno nastopimo proti diskriminaciji in marginalizaciji ter se trudimo za zmanjšanje neenakosti tako med spoloma, drugimi nepriviligiranimi družbenimi skupinami kot med splošno populacijo. 

Literatura

American Psychological Association [APA]. (2019). Guidelines for Psychological Practice for People with Low-Income and Economic Marginalization. www.apa.org/about/policy/guidelines-lowincome.pdf

ATP Assessments. (b. d.). Wide Range Achievement Test – 5th Edition (WRAT-5). https://assessments.academictherapy.com/i/wide-range-achievement-test-5th-edition-wrat-5

Attree, P. (2006). The social costs of child poverty: A systematic review of the qualitative evidence. Children & society, 20(1), 54–66. https://doi.org/10.1002/CHI.854

Buck, M. (1997). The price of poverty: mental health and gender. Critical Social Policy, 17(50), 79–97. https://doi.org/10.1177/026101839701705004

Burger, L. K. in Miller, P. J. (1999). Early talk about the past revisited: Affect in working-class and middle-class children’s co-narrations. Journal of Child Language, 26(1), 133–162. https://psycnet.apa.org/doi/10.1017/S0305000998003675

Burneo-Garcés, C., Cruz-Quintana, F., Pérez-García, M., Fernández-Alcántara, M., Fasfous, A. in Pérez-Marfil, M. N. (2019). Interaction between socioeconomic status and cognitive development in children aged 7, 9, and 11 years: a cross-sectional study. Developmental Neuropsychology, 44(1), 1–16. https://doi.org/10.1080/87565641.2018.1554662

Center za psihodiagnostična sredstva. (b. d.). Standardne progresivne matrice – SPM. https://www.center-pds.si/Katalogtestov/Testiinteligentnosti/Standardneprogresivnematrice-SPM.aspx

Chancel, L, Piketty, T., Saez, E. in Zucman, G. (2021). World Inequality Report 2022. World Inequality Lab. https://wir2022.wid.world/

Daly, M. in Leonard M. (2002). Against all Odds: Family Life on a Low Income in Ireland. Combat Poverty Agency. http://hdl.handle.net/10147/624014

Evropski inštitut za enakost spolov. (2017). Revščina in spol v teku celotnega življenjskega cikla: spremljanje izvajanja Pekinških izhodišč za ukrepanje. https://data.europa.eu/doi/10.2839/788074

Fernald, A., Marchman, V. A. in Weisleder, A. (2013). SES differences in language processing skill and vocabulary are evident at 18 months. Developmental science, 16(2), 234–248. https://doi.org/10.1111/desc.12019

Gowan, M. A. (2012). Employability, well-being and job satisfaction following a job loss. Journal of Managerial Psychology, 27(8), 780–798. https://doi.org/10.1108/02683941211280157

Hair, N. L., Hanson, J. L., Wolfe, B. L. in Pollak, S. D. (2015). Association of child poverty, brain development, and academic achievement. JAMA pediatrics, 169(9), 822–829. https://doi.org/10.1001/jamapediatrics.2015.1475

Hanson, J. L., Hair, N., Shen, D. G., Shi, F., Gilmore, J. H., Wolfe, B. L. in Pollak, S. D. (2013). Family poverty affects the rate of human infant brain growth. PloS one, 8(12), e80954.

Hastings, P. D., Serbin, L. A., Bukowski, W., Helm, J. L., Stack, D. M., Dickson, D. J. … in Schwartzman, A. E. (2020). Growing up in poverty increases risk of developing psychosis-spectrum disorders in adulthood. Epidemiology, 51(8), 941–950.

Hjalmarsson, S. in Mood, C. (2015). Do poorer youth have fewer friends? The role of household and child economic resources in adolescent school-class friendships. Children and Youth Services Review, 57, 201–211. https://doi.org/10.1016/j.childyouth.2015.08.013

Hoff, E. (2013). Interpreting the early language trajectories of children from low-SES and language minority homes: implications for closing achievement gaps. Developmental psychology, 49(1), 4. https://psycnet.apa.org/doi/10.1037/a0027238

Jansen, P. W., Verlinden, M., Berkel, A. D. V., Mieloo, C., van der Ende, J., Veenstra, R. … in Tiemeier, H. (2012). Prevalence of bullying and victimization among children in early elementary school: Do family and school neighbourhood socioeconomic status matter?. BMC public health, 12(1), 1–10. https://doi.org/10.1186/1471-2458-12-494

Jetten, J. in Peters, K. (2019). Putting a social psychological spotlight on economic inequality. V J. Jetten in K. Peters (ur.), The Social Psychology of Inequality (str. 1–20). Springer. https://doi.org/10.1007/978-3-030-28856-3_1

Jost, J. T., Banaji, M. R. in Nosek, B. A. (2004). A decade of system justification theory: Accumulated evidence of conscious and unconscious bolstering of the status quo. Political Psychology, 25(6), 881–919. https://doi.org/10.1111/j.1467-9221.2004.00402.x

Leskošek, V. (2017). Revščina starejših žensk v Sloveniji. Javno zdravje, 1(1), 66–73.

Mikuš Kos, A. (2018). Kaj lahko vrtec in šola storita za zmanjšanje škodljivih posledic revščine za otrokov razvoj in psihosocialno dobrobit. Šolsko svetovalno delo, 22(2).

Moura, J. F., de Almeida Segundo, D. S. in Barbosa, V. N. M. (2019). The stigmatization of poverty as a basis of the class prejudice and its psychological consequences. Psychosocial Implications of Poverty: diversities and resistances, 47–59. https://doi.org/10.1007/978-3-030-24292-3_4

Murali, V. in Oyebode, F. (2004). Poverty, social inequality and mental health. Advances in psychiatric treatment, 10(3), 216–224. https://doi.org/10.1192/apt.10.3.216

Najman, J. M., Hayatbakhsh, M. R., Heron, M. A., Bor, W., O’Callaghan, M. J. in Williams, G. M. (2009). The impact of episodic and chronic poverty on child cognitive development. The Journal of Pediatrics, 154(2), 284–289. https://doi.org/10.1016/j.jpeds.2008.08.052

Pace, A., Luo, R., Hirsh-Pasek, K. in Golinkoff, R. M. (2017). Identifying pathways between socioeconomic status and language development. Annual Review of Linguistics, 3, 285–308. https://doi.org/10.1146/annurev-linguistics-011516-034226

Roben, C. K., Cole, P. M. in Armstrong, L. M. (2013). Longitudinal relations among language skills, anger expression, and regulatory strategies in early childhood. Child development, 84(3), 891–905. https://doi.org/10.1111/cdev.12027

Sayce, L. (2001). Social inclusion and mental health. Psychiatric Bulletin, 25(4), 121–123. https://doi.org/10.1192/pb.25.4.121

Sheeber, L. B., Feil, E. G., Seeley, J. R., Leve, C., Gau, J. M., Davis, B., Sorensen, E. in Allan, S. (2017). Mom-net: Evaluation of an internet-facilitated cognitive behavioral intervention for low-income depressed mothers. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 85(4), 355–366. https://doi.org/10.1037/ccp0000175

Shonkoff, J. P. in Phillips, D. A. (ur.). (2000). From neurons to neighborhoods: The science of early childhood development. National Academy Press. https://doi.org/10.17226/9824

Statistični urad RS. (b. d.). Dohodek, revščina in socialna izključenost. https://www.stat.si/StatWeb/Field/Index/39

Tamburini, R. (b. d.). World Poverty Statistics 2024. https://socialincome.org/en/int/world-poverty-statistics-2024

Thompson, M. N. in Dahling, J. J. (2019). Employment and poverty: Why work matters in understanding poverty. American Psychologist, 74(6), 673. https://psycnet.apa.org/doi/10.1037/amp0000468

United Nations. (2020). World Social Report 2020: Inequality in a Rapidly Changing World. https://www.un.org/development/desa/dspd/wp-content/uploads/sites/22/2020/02/World-Social-Report2020-FullReport.pdf

Vasilyeva, M., Waterfall, H. in Huttenlocher, J. (2008). Emergence of syntax: Commonalities and differences across children. Developmental science, 11(1), 84–97. https://doi.org/10.1111/j.1467-7687.2007.00656.x