Tehnoferenca: zaslon med nama

Dandanes elektronske naprave uporabljamo (pre)pogosto in v najrazličnejših situacijah. Nesemo jih s sabo v kopalnico, na sprehod, uporabljamo jih med prehranjevanjem, … Uporabljamo jih, ko smo sami in ko smo v družbi drugih – z znanci, prijatelji, starši, pa vse pogosteje tudi ob prisotnosti (svojih) otrok. Slednje je lahko še posebej problematično, ker otroci za svoj razvoj potrebujejo prisotne in odzivne odrasle, kar je med uporabo elektronskih naprav vprašljivo. V članku predstavljam tehnoferenco na splošno ter se poglobim v tehnoferenco v odnosu starš-otrok in njen vpliv na otrokov razvoj (težave ponotranjenja in pozunanjenja, socialni razvoj, razvoj jezika, izvršilne funkcije), starševska občutja in odnose v družini. Razmišljam o priporočilih, ki bi jih bilo smiselno oblikovati, da se čim bolj zmanjša negativen vpliv tehnoference na družino in njene člane.

Tehnoferenca

Hitro razvijajoča se tehnologija nam omogoča toliko, da so digitalne naprave postale skoraj avtomatski podaljšek nas samih (npr. Belk, 2013, Campbell in Park, 2008). Ta podaljšek je prisoten ves čas, tudi ko smo obkroženi z ljudmi. Gergen (2002) govori o odsotni prisotnosti – smo fizično prisotni, a mentalno lahko povsem odsotni. Tehnološka interferenca oz. tehnoferenca se nanaša na čas in načine, kako tehnologija posega v našo vsakdanjo komunikacijo v različnih odnosih, jo prekinja ali ovira (McDaniel, 2015). Prekinitve so pogosto kratke in se lahko pojavijo tako med pogovori kot med kakršnokoli drugo skupno dejavnostjo. Pojavijo se, ko posameznik posveča pozornost svoji napravi namesto sogovorniku (McDaniel in Radesky, 2017).

Uporaba elektronskih naprav med interakcijami z drugimi pa ne ostane neopažena. Misra in sodelavci (2014) so npr. ugotovili, da so ljudje medosebne pogovore ocenjevali kot boljše, če ni bilo prisotnih mobilnih telefonov. Udeleženci so ob odsotnosti mobilnih naprav prav tako zaznavali višjo stopnjo empatičnosti sogovornika. Raziskovalci so razliko pojasnili s tem, da imamo ob prisotnosti mobilnih telefonov ves čas težnjo, da informacije in komunikacijo iščemo še z drugimi ljudmi v virtualnem svetu. Tako je bolj verjetno, da zgrešimo obrazne izraze, spremembe v tonu glasu in vzdržujemo manj očesnega stika s svojim sogovorcem, kot če mobilni telefon ni prisoten. To vse pa so dejavniki, ki zmanjšujejo kvaliteto pogovora. Podobno so v eksperimentalni študiji ugotovili tudi Dwyer in sodelavci (2018). 300 udeležencev je v restavraciji pojedlo obrok v družbi svojih prijateljev ali družine. Naključno jim je bilo določeno, ali med obrokom pustijo mobilni telefon na mizi, ali pa ga pospravijo v torbo. Že sama prisotnost mobilnih telefonov (brez uporabe) je vplivala na poročanje posameznikov o večji motenosti pozornosti, občutku živčnosti in zdolgočasenosti. Če ima že sama prisotnost mobilnega telefona takšen vpliv, se je smiselno vprašati, kakšen vpliv ima dolgotrajna in kontinuirana uporaba mobilnih telefonov med našimi interakcijami v vsakdanjem življenju.

Paradigma negibnega obraza (Tronick idr., 1978) je klasična laboratorijska vedenjska naloga, ki preučuje odzive dojenčkov na socialne znake staršev. Sestavljena je iz treh faz: faza proste igre, ki služi kot osnova (običajna interakcija starša in dojenčka), faza mirujočega obraza, kjer se običajna interakcija zmoti, starš se preneha odzivati, ohranja nevtralen obraz in dojenčka gleda v oči, ter faza ponovnega srečanja, ki služi kot priložnost za ponovno uglasitev v odnosu. V raziskavi Myruski idr. (2018) so izvedli prilagojeno obliko naloge, ki bi lahko pokazala, kako starševska uporaba mobilnega telefona vpliva na socialno-čustveno vedenje otrok ter na interakcijo med starši in otroki, starimi med sedem in 24 mesecev. Podobno kot v originalnem eksperimentu namreč starševska uporaba mobilnih naprav pred otroki povzroči starševsko fizično prisotnost, ampak hkratno odsotnost in neodzivnost. Eksperiment so sestavljali trije deli: prosta igra, »negiben obraz«, med katerim so starši uporabljali mobilni telefon in faza ponovnega snidenja, kjer so se vrnili k normalni interakciji. Vzorci vedenja otrok so bili podobni tistim v originalnem eksperimentu – otroci so kazali povečano negativno in zmanjšano pozitivno razpoloženje v delu eksperimenta, kjer so bili starši neodzivni. Prav tako so otroci v tem delu eksperimenta kazali manjše sodelovanje in več pobud po pozornosti. Dodatno so ugotavljali tudi, kako starševska pogostost uporabe mobilnih naprav v vsakdanjem življenju vpliva na vedenje otrok tekom eksperimenta. Kot pomembno se je izkazalo predvsem, da je pogostejša uporaba elektronskih naprav vplivala na vedenje otrok v fazi ponovne vzpostavitve odnosa, kar kaže na to, da lahko tehnoferenca oblikuje pričakovanja otrok glede interakcij s starši. Otroci mater, ki v vsakdanjem življenju pogosteje uporabljajo mobilni telefon, so v fazi ponovnega snidenja kazali manj pozitivnega razpoloženja, v manjši meri so vstopali v interakcije z mamo in manj raziskovali okolico. Pogostejša uporaba elektronskih naprav mame v vsakdanjem življenju lahko tako vpliva na uspešnost ponovnega vzpostavljanja odnosa po tem, ko do prekinitve pride (Myruski idr., 2018). Mame, ki pogosteje uporabljajo elektronske naprave pred svojimi otroki, imajo tako lahko potencialno več težav pri ponovnem vzpostavljanju odnosa. Ko takšna mama odloži telefon in želi po motnji ponovno uglasiti odnos, bo to morebiti težje (otrok bo kazal manj pozitivnega razpoloženja in zanimanja) kot pri mamah, ki telefon uporabljajo redkeje.

Diada starš-otrok ali starš-telefon?

Da je diada starš-telefon pogosta, ko bi morala biti pomembna predvsem diada starš-otrok, kažejo razni podatki iz tujine in Slovenije. Med preživljanjem skupnega časa na igriščih in v restavracijah v Združenih državah Amerike in v Izraelu je večina staršev (med 65 in 79 %) uporabljala mobilni telefon vsaj enkrat med opazovanjem. Tretjina staršev je mobilni telefon uporabljala dalj časa, med 40 in 100 % časa, ki so ga preživeli na igrišču oz. v restavraciji (Elias idr., 2020). Jurglič (2023) je v svoji magistrski nalogi ugotovila, da tudi slovenski starši pogosto in med različnimi aktivnostmi z otrokom (najpogosteje med igro, preživljanjem časa na zunanjih površinah in med obroki) uporabljajo digitalno napravo, najpogosteje mobilni telefon. 71 % staršev je poročalo, da mobilni telefon zmoti aktivnost ali pogovor z otrokom vsaj 2-3x dnevno.

Težava je predvsem v tem, kaj starševska uporaba mobilnega telefona prinese s sabo. V študiji Elias in sodelavci (2020) so med obiskom restavracije/igrišča opazovali starševsko in otrokovo uporabo mobilne naprave (kdaj, kako dolgo, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji), starševsko in otrokovo neverbalno govorico, tip in kvaliteto njune interakcije (npr. verbalna/neverbalna, kdo je bil začetnik interakcije, koliko je očesnega stika, ali gre za pozitivno, negativno ali nevtralno interakcijo) ter starševsko občutljivost in odzivnost. Starši med uporabo mobilnih telefonov večinoma niso bili uglašeni z otrokom in se niso odzivali na njihove prošnje za pozornost, pomoč ali pohvalo. Komunikacija je bila močno okrnjena oz. je v nekaterih primerih sploh ni bilo (starši so se obračali stran od otroka, očesni kontakt je bil slab ali pa ga sploh ni bilo). Glede na opažanja so za vsakega starša dokumentirali in razvrstili primerke “pomislekov glede varnosti” (tj. kadar starši niso opazili potencialnega ali dejanskega tveganja za zdravje in varnost otrok) in “čustvene skrbi” (tj. ko so starši ignorirali otrokove poskuse interakcije, zanemarjali otrokove občutke, kot so stres ali frustracije in/ali niso delili pozitivnih čustev sreče in dosežkov). Pokazale so se velike razlike med uporabo in neuporabo telefona: pri uporabi telefonov je prišlo do 30 % pomislekov glede varnosti v primerjavi s 7 % ob neuporabi ter do 33 % proti 8 % pri pomislekih za čustveno oporo. Uporaba mobilnega telefona med skupnim časom z otrokom lahko tako v večji meri pripelje do neodzivnosti in pomanjkanja pozornosti glede otrokove fizične varnosti in čustvenih potreb (Elias idr., 2020). Tudi Lemish idr. (2019) poročajo o tem, da so starši, ko niso uporabljali mobilnega telefona, v večji meri ohranjali očesni stik z otroki, jim dajali komplimente, ko so premagali izzive, v večji meri so podpirali njihovo sodelovanje z drugimi otroki, se na njihove prošnje za pozornost odzivali na bolj primeren način, so z njimi več govorili in jim kazali naklonjenost v obliki objemov, božanja ali poljubov. Ta pozornost, odzivnost in vzajemnost pa se povezujejo z vzgojnimi slogi, ki naprej vplivajo na razlike v navezanosti otrok (Grossmann idr., 1985, v Zayia idr., 2021) in na njihov vsesplošni razvoj. Tudi v raziskavi Zayia in sodelavci (2021) je bila varnost navezanosti, zaznana s strani otrok starih med šest in deset let, značilno nižja, ko so mame poročale o višji tehnoferenci v njihovem odnosu. Večjo motnjo kot je v odnosu predstavljala tehnologija, manj zaupanja in bližine so otroci čutili do matere. Na zaznavo varnosti navezanosti s strani mater tehnoferenca ni vplivala, kar je zanimiva ugotovitev – mame se morda počutijo s svojimi otroki povsem varno navezane in (zaradi zatopljenosti v digitalno napravo) ne občutijo težav, čeprav otroci ne čutijo enako. Tudi Jurglič (2023) je v svoji magistrski nalogi ugotovila, da je bila na slovenskem vzorcu višja stopnja tehnoference povezana z manj varno navezanostjo med staršem in otrokom, kar je nedvomno podatek, ki bi nas zaradi popisane pogostosti tehnoference v odnosu staršev in otrok moral skrbeti. Če so ti učinki dovolj močni, je mogoče, da bo vse večji delež otrok in kasneje odraslih imel negotov pogled nase, na odnose in na svet, kar lahko vpliva na številne vidike življenja, kot so prijateljstva, romantični in delovni odnosi, produktivnost ter duševno zdravje (McDaniel, 2019).

Vpliv tehnoference na različne vidike otrokovega razvoja

V opazovalni študiji uporabe mobilnih telefonov v restavraciji in na igrišču (Elias idr., 2020) je starševska uporaba mobilnih telefonov naletela na dvojne odzive otrok: nekateri so obupali in se umaknili, a so bili vseeno vidno razočarani. Drugi so postali frustrirani in so stopnjevali svoje odzive (kričanje, metanje predmetov), da bi pridobili starševsko pozornost. Rekli bi lahko, da so začeli kazati vedenja težav pozunanjenja. Raziskav, ki bi preučevale, kako tehnoferenca staršev dolgoročno vpliva na razvoj otrok, še ni veliko. V raziskavi Sundqvist in sodelavcev (2020), so starši ocenjevali svojo tehnoferenco, tehnoferenco otrok in obnašanje svojih 4- do 5-letnikov (težave ponotranjenja, težave pozunanjenja in prosocialno vedenje). Ugotovili so, da se njihova zaznana pogostost tehnoference pozitivno povezuje z zaznanimi težavami ponotranjenja in pozunanjenja. Na prosocialno vedenje tehnoferenca ni imela vpliva. Podobno ugotavljata tudi McDaniel in Radesky (2017). Zaznana tehnoferenca mater se je pozitivno povezovala s težavami ponotranjenja in pozunanjenja, medtem ko tehnoferenca očetov težav pozunanjenja in ponotranjenja ni napovedovala. To bi se lahko povezovalo s še vedno močno prisotnimi tradicionalnimi spolnimi vlogami, kjer so primarne skrbnice večinsko ženske. Ker z otroki preživijo več časa, se pojavi tudi več priložnosti za tehnoferenco. Prav tako je mogoče, da otroci od mater pričakujejo več odzivnosti kot od očetov. Odzivnost je zaradi tehnoference motena, kar nadalje vpliva na vidike otrokovega razvoja.

To tematiko sta avtorja nato nadalje raziskovala v longitudinalni raziskavi (McDaniel in Radesky, 2018). Izvedla sta štiri meritve (začetna, po enem mesecu, po treh mesecih in po pol leta), v katerih sta merila starševsko tehnoferenco, otrokove težave pozunanjenja in ponotranjenja ter starševski stres. Na začetku so starši poročali še o svoji starosti, doseženi izobrazbi, zakonskem stanu, rasi/etnični pripadnosti, sestavi družine, dohodku gospodinjstva ter starosti, spolu in zdravju otroka. Prav tako so izpolnili lestvice kakovosti skupnega starševstva, depresivnih simptomov in poročali o otrokovi dnevni uporabi zaslonov. Dodatne spremenljivke niso bile vključene v model, saj niso statistično značilno spremenile rezultatov. So bili pa rezultati tudi tu različni za mame in očete. Ugotovila sta, da je tehnoferenca vplivala na težave pozunanjenja v vseh časovnih točkah. To je le deloma veljalo za težave ponotranjenja (samo višja tehnoferenca pri treh mesecih je napovedovala višje težave ponotranjenja pri šestih mesecih). Avtorja dodajata, da tako kot je značilno za večino razvojnih procesov, tudi tu prihaja do vzajemnega vplivanja. Starši, ki imajo otroke z več težav pozunanjenja, lahko zaradi tega doživljajo več stresa, kar lahko vodi do umika in večje uporabe tehnologije, to pa naprej v več vedenj pozunanjenja (in včasih ponotranjenja) pri otrocih. Poudarjata tudi, da so razlike med težavami ponotranjenja in pozunanjenja lahko odraz tega, da starši, ki so okupirani z uporabo elektronskih naprav, težave ponotranjenja težje zaznajo. Za razliko od te, so v raziskavi Zayia in sodelavcev (2021) ugotovili tudi značilne povezave med materino tehnoferenco in težavami ponotranjenja, kot jih zaznavajo mame. Dodatno so ugotovili tudi povezavo med tehnoferenco in težavami pozunanjenja, kot jih pri sebi zaznavajo otroci sami.

Wang idr. (2021) razširjajo ugotovitve s potrditvijo posrednih učinkov pozitivnega (»Poslušam otrokova čustva in jih poskušam razumeti.«) in negativnega (»Otroku govorim nesramne stvari, zaradi katerih bi se ta lahko počutil slabo.«) starševskega vedenja na odnos med starševsko tehnoferenco in otrokovim socialnim umikom (težava ponotranjenja) ter agresijo (težava pozunanjenja). To pomeni, da bodo starši med uporabo mobilnih telefonov verjetno zmanjšali pozitivno in povečali negativno starševsko vedenje, to pa bo kot dejavnik tveganja vplivalo na otroke, da razvijejo socialni umik ali agresijo. Dolev-Cohen in Ricon (2024) tem ugotovitvam dodajata še, da med negativno povezavo tehnoference in duševnim zdravjem otrok deluje tudi mediatorska spremenljivka duševnega zdravja staršev. Problematična uporaba tehnologij s strani staršev se je pojavljala sočasno z upadom osebnega počutja, to pa je naprej vplivalo na duševno zdravje njihovih otrok.

Motnje elektronskih naprav lahko vplivajo tudi na učenje jezika, kar je pokazala eksperimentalna raziskava Reeda in sodelavcev (2017). V tej raziskavi so mame učile svoje malčke novih besed, medtem ko so bile v nekaterih poskusih naključno motene s telefonskim klicem, ki so ga morale sprejeti. Klic je služil kot motnja v procesu učenja. Ugotovljeno je bilo, da so otroci značilno bolje razumeli nove besede v poskusih, kjer ni bilo telefonske motnje. Tehnoferenca tako lahko vpliva na učenje jezika pri otrocih, saj so ti občutljivi na ritem interakcij in motnje med njimi. Podobno so raziskovali tudi Corkin in sodelavci (2021). Ugotavljali so, kakšen vpliv ima tehnoferenca staršev na besednjak njihovega otroka. Višja tehnoferenca se je povezovala z višjo starševsko direktivnostjo, nižjo odzivnostjo in nižjo podporo pri učenju in razvoju (manj postavljanja vprašanj, dajanja povratne informacije ipd.), tudi ko starši niso uporabljali mobilne naprave. Spremenljivka starševske direktivnosti je v celoti pojasnjevala negativno povezavo med številom zvočnih obvestil mobilnega telefona, ki jih prejema starš, ko je z otrokom, in otrokovim besediščem. Možno je torej, da prejemanje večjega števila zvočnih obvestil na uro povzroči, da starši na splošno postanejo bolj direktivni, to pa se povezuje z ožjim besednjakom pri otrocih (Landry idr., 1997, v Corkin idr., 2021). Tehnoferenca lahko tako povzroči spremembe v načinu starševske komunikacije tudi takrat, ko naprave niso prisotne, to pa naprej vpliva na učenje jezika pri otrocih.

Tehnoferenca lahko vpliva tudi na socialne spretnosti in izvršilne funkcije otrok. Zayia in sodelavci (2021) so ugotovili, da se višja materina tehnoferenca povezuje z zaznanimi nižjimi socialnimi spretnostmi njihovih otrok. Ko se starševska uporaba tehnologije pred otrokom povečuje, se zmanjšuje frekvenca interakcij. S tem se zmanjšuje tudi priložnost za prikazovanje ustreznih socialnih veščin in povečuje priložnost za prikazovanje neustreznih socialnih veščin (npr. ignoriranje interakcij iz oči v oči, neresnično posvečanje pozornosti pogovorom). V raziskavi Yang in sodelavcev (2023) pa jih je zanimalo, kako se problematična uporaba mobilnih telefonov pri starših povezuje z zaznanimi izvršilnimi funkcijami otrok (delovni spomin, načrtovanje, inhibicija in upravljanje). Ugotovili so statistično pomembne povezave med problematično uporabo mobilnih telefonov in zaznanimi težavami z izvršilnimi funkcijami pri otrocih, ki se (vsaj) deloma pojavljajo zaradi tehnoference v odnosu starš-otrok. Tudi na razvoj izvršilnih funkcij namreč pozitivno vplivata občutljivost in odzivnost (Bernier idr., 2010), ki sta manj prisotni ob tehnoferenci, ter negativno bolj krute vzgojne prakse (Talwar idr., 2011), ki so ob tehnoferenci prisotne v večji meri.

Še en pomemben prispevek raziskav vpliva tehnoference predstavlja narativni pregled študij Dixona in sodelavcev (2023), v katerem so preučevali povezavo med starševsko tehnoferenco in duševnim zdravjem ter nasilnim vedenjem njihovih mladostnikov. Pod duševno zdravje so uvrstili težave v duševnem zdravju (anksioznost, depresija, zasvojenost) in psihološko zdravje (psihološko blagostanje, samopodoba, socialna občutljivost). Kljub temu da naj bi se mladostniki zavedali, da je do neke mere starševska tehnoferenca normativen pojav v današnji digitalni družbi (Stockdale idr., 2018), so pri pregledu člankov ugotovili, da obstajajo negativne korelacije med starševsko tehnoferenco in duševnim zdravjem mladostnika. Prav tako se je pokazalo, da so mladostniki, ki so bili pogosteje izpostavljeni starševski tehnoferenci, pogosteje sodelovali pri spletnem ustrahovanju, kar bi lahko morda predstavljal način za pridobivanje pozornosti in občutka moči, ki ju drugače ne uspejo dobiti v družini.

Vpliv tehnoference na odnose v družini

Vprašanje je tudi, kako tehnoferenca staršev vpliva na odnose v družini. V raziskavi Meeus in sodelavcev (2021) so ugotavljali povezave med tehnoferenco, kot jo zaznavajo otroci, in zadovoljstvom otrok z družinskim življenjem. Predvidevali so, da se negativni vplivi tehnoference pojavijo zaradi sprememb v pogostosti in kvaliteti interakcij med otroki in starši. Ugotavljali so povezavo preko zaznanega konflikta, tovarištva (preživljanje kvalitetnega skupnega časa) in zaznane čustvene opore (občutek vrednosti, zaupanja in sprejetosti). Ugotovili so, da je bila starševska tehnoferenca neposredno negativno povezana s količino prijetnih dejavnosti med starši in otroki. To morda kaže na premestitev skupnega družinskega časa k digitalnim napravam. Prav tako so ugotovili, da tehnoferenca na zadovoljstvo z družinskim življenjem vpliva preko vpliva na zaznano čustveno oporo – če mobilna naprava pogosto moti družinske interakcije, lahko otroci začnejo dojemati svoje starše kot manj razpoložljive za čustveno oporo, kar potem naprej vpliva na zadovoljstvo z družinskim življenjem. Ta povezava je bila spet statistično značilna le pri tehnoferenci mater. Tretja povezava pa se je pokazala preko višjega števila konfliktov. Ko starši dovolijo, da mobilna naprava moti družinski čas, lahko posredno pošiljajo sporočilo, da je naprava pomembnejša od interakcije z otrokom, kar lahko privede do frustracij in konfliktov (Meeus idr., 2021). Podobne ugotovitve lahko zasledimo tudi v poročanjih otrok in mladostnikov. 33 % mladostnikov tako pravi, da bi si želeli, da bi njihovi starši preživeli manj časa na elektronskih napravah (Rideout in Robb, 2018), ko je govora o pravilih uporabe digitalne tehnologije pa so otroci mnenja, da starši ne bi smeli uporabljati digitalne tehnologije med družinskimi rutinami, saj od njih pričakujejo, da so v družinskih odnosih prisotni in predstavljajo dober model uporabe digitalnih naprav (Hiniker idr., 2016).

Vpliv tehnoference na starše

Kaj pa o svoji uporabi digitalnih naprav pravijo starši? V intervjujih so poročali predvsem o treh oblikah napetosti, ki so posledica sodobne uporabe digitalnih naprav (Radesky idr., 2016). Prvo so kognitivne napetosti, kot je večopravilnost med skrbjo za otroka in delom na daljavo, preokupiranost z informacijami ter pritisk, da morajo biti ves čas odzivni. Natančneje so opisovali, kako kognitivna obremenitev opravljanja dela ali dostopa do informacij prek tehnologije pogosto otežuje branje in odzivanje na socialne znake otrok. Drugo je čustvena napetost, kjer izpostavljajo elektronske naprave kot vir sprostitve na eni strani ter na drugi strani povzročitelja stresa. Elektronske naprave (družabna omrežja, video igre, socialna opora) na eni strani predstavljajo začasen izhod iz stresnega in/ali dolgočasnega realnega sveta, na drugi strani pa so nekateri starši opisovali tudi močne negativne občutke ob tem, ko jih pogosto »posrka« v novice, družbene medije ali druge aplikacije. Govorili bi lahko tudi o občutku krivde. Tretji sklop, ki se je pojavljal v intervjujih, pa so bile napetosti v odnosih. Starši so poročali o tem, da so elektronske naprave na eni strani moteč dejavnik v družinskih odnosih (pogledovanje na telefon med skupnimi dejavnostmi, občutek manjše povezanosti ob prisotnosti elektronskih naprav), na drugi pa zelo enostaven način za ohranjanje miru v hiši – »Tako enostavno je dati noge v zrak. Samo priključite ga in je konec – on gleda DVD, jaz pa sem na telefonu. Je tiho in mirno – kot da ni konflikta.« (Radesky idr., 2016). Kljub temu da se starši zavedajo negativnih posledic uporabe elektronskih naprav, vprašanje tako ostaja kompleksno, saj so tudi starši samo ljudje in digitalne naprave uporabljajo iz različnih razlogov – močne navade ali že celo zasvojenost, delovni in socialni pritiski, starševski stres, dolgčas kot posledica monotonosti vsakdanjega življenja z otrokom ali osamljenost (McDaniel, 2019).

Občutek manjše povezanosti z otrokom so raziskovali tudi eksperimentalno. Kushlev in Dunn (2019) sta izvedla eksperiment v naravnem okolju, kjer sta spremljala starše in otroke v znanstvenem muzeju. Naključno so bili razvrščeni v skupino, ki naj bi mobilni telefon uporabljala pogosto, ali v skupino, ki je dobila navodila, da naj mobilni telefon med obiskom muzeja uporablja redko. Starši v skupini povečane uporabe so poročali o nižji subjektivni kvaliteti pozornosti in manjšemu občutku socialne povezanosti. Prav tako so izražali nižje starševsko blagostanje. Avtorja Kushlev in Dunn (2019) so zanimali še učinki v vsakdanjem življenju. Udeleženci so morali tekom enega tedna vsak dan izpolniti anketo, ki je merila naslednje spremenljivke: uporabo telefona, pozornost, občutek socialne povezanosti nasploh in z otroki. V 2/3 poročanjih, ki so vključevala otroke so starši prav tako uporabljali telefon. Primerjali so, kako so se starši počutili ob uporabi in neuporabi telefonov med družinskim časom. Ugotovili so, da so izražali nižjo subjektivno kvaliteto pozornosti ob uporabi telefonov, ki se je naprej povezovala tudi z nižjim občutkom socialne povezanosti nasploh in z otroki. Avtorji so zaključili, da lahko uporaba mobilnega telefona zmanjša psihološke koristi, ki jih prinaša starševstvo (Kushlev in Dunn, 2019).

Zaključek

Pomemben je podatek, da se že relativno nizka in na prvi pogled neproblematična stopnja tehnoference (17 % udeležencev je na vprašanje »Na tipičen dan, kolikokrat naprave prekinejo pogovor ali dejavnost, ki jo izvajate s svojim otrokom?« odgovorilo, da se tehnoferenca pojavi enkrat dnevno, 24 %, da se pojavi dvakrat dnevno in 48 %, da se tehnoferenca pojavi trikrat dnevno ali več) povezuje s težavami ponotranjenja in pozunanjenja (McDaniel in Radesky, 2017). Če v obzir vzamemo te podatke, je še zmeraj potrebno upoštevati dve stvari. Kot prvo, iz teh specifičnih podatkov ni jasno, kako dolgotrajne so te motnje, ali gre za kratko prekinitev stika ali pa za dalj časa trajajočo neodzivnost. Prav tako gre pri tej tematiki pričakovati močno izraženo socialno zaželeno odgovarjanje, zato so realni podatki verjetno še višji.

Glede na ugotovitve, predstavljene v tem prispevku, ni pomembno le, kako pogosto in na kakšen način elektronske naprave uporabljajo razvijajoči se otroci, ampak je potrebno pomisliti tudi na druge družinske člane, predvsem starše oziroma skrbnike. Starše je potrebno spodbujati, da se zavedajo svoje uporabe tehnologije med njihovimi interakcijami z otroki in kako lahko ta vpliva tako na njihove otroke kot tudi na njih same (Meeus idr., 2021). Ugotovitve, predstavljene v tem članku so lahko pomemben del psihoedukacije staršev. Verjamem, da se marsikateri starš zaveda negativnih posledic uporabe digitalnih naprav, ne vem pa, če se vsi zavedajo njihove razsežnosti. Prav tako je smiselna psihoedukacija o načinih sproščanja, ki ne vključujejo digitalnih naprav, ter o skrbi zase, saj duševno zdravje staršev predstavlja povezavo med tehnoferenco in duševnim zdravjem otrok (Dolev-Cohen in Ricon, 2024).

Avtorji poudarjajo, da bi bilo smiselno oblikovati praktične in dosegljive smernice za uporabo digitalnih naprav za starše. Tehnologija je namreč že del družinskega okolja in bo v prihodnosti še pomembnejša, zato bi bilo potrebno razviti na dokazih temelječe prakse za zmanjševanje negativnih posledic, ki jih lahko povzroči (Dixon idr., 2023). Pri tem je treba upoštevati, da lahko uporaba elektronskih naprav v določenih kontekstih pomaga pri boljšem starševstvu, saj omogoča socialno oporo, sprostitev in predstavlja vir informacij (McDaniel, 2020). Od staršev v današnjem svetu ne moremo pričakovati, da bodo od telefonov ves čas odklopljeni, vendar se morajo tudi starši zavedati, kako pomembna je njihova nemotena pozornost za razvoj njihovih otrok. Pomembno je, da je starševska uporaba elektronskih naprav zavestna in zadosti določenemu namenu. Dobro je, da so pri uporabi postavljene jasne meje (npr. čas in prostor brez elektronskih naprav). Smiselno bi bilo tudi preučiti, v katerih kontekstih je uporaba elektronskih naprav ob preživljanju časa z otrokom morda manj in kdaj bolj sporna ter ali se morda kažejo razlike glede na namen za katerega starš digitalno napravo uporablja.

Ne smemo pozabiti tudi na stare starše, vzgojitelje, učitelje in druge odrasle, ki z otroki prihajajo v stik. Tako moramo npr. pomisliti tudi na to, kako je tehnologija prisotna pri psihološkem ocenjevanju, intervencijah in svetovanju. Podobno kot pri drugih strokovnjakih je tehnologija del vsakodnevnih obveznostih psihologa (načrtovanje, komunikacija, e-pošta), zato moramo omejiti stopnjo, do katere prisotnost tehnologije moti nas ali naše svetovance (Zayia idr., 2021).

Odklop od tehnologije bo postajal vse zahtevnejši, saj bo družba postajala bolj in bolj povezana s tehnologijo. Tehnoferenca v odnosih bo tako postajala vse bolj pogosta, vendar bi bilo glede na njene negativne posledice dobro, da ne dovolimo, da ta postane norma. Lahko bi se pri zmanjševanju atraktivnosti digitalnih naprav naslonili na proizvajalce, vendar to ne zveni verjetno, saj njim ni v interesu, da bi se bilo ljudem od digitalnih naprav lažje odklopiti. Zayia in sodelavci (2021) razmišljajo o načinih spoprijemanja s tehnoferenco v prihodnosti. Navajajo, da se lahko začne otroke učiti o tehnoferenci in vplivu, ki ga lahko ima na socialno-čustveno delovanje (npr. občutek, da nas druga oseba ignorira, manjši občutek povezanosti) ter kako se s temi občutki soočiti (npr. utrjevanje medosebnih odnosov, načini spoprijemanja z negativnimi občutki). Čeprav se mi zdijo predlogi morda malo okorni, se mi zdi smiselno, da se v prihodnosti ne osredotočamo na to, kako tehnoferenco zmanjšati (saj je verjetno drastično zmanjšanje nerealno), ampak se osredotočamo na to, kako zmanjšati vpliv tehnoference. Smiselno bi bilo npr. raziskovanje varovalnih dejavnikov, ki zmanjšujejo vpliv tehnoference na otroke, tudi če je ta še vedno prisotna. Strokovnjaki s področja duševnega zdravja bomo imeli na tem področju nedvomno še veliko dela v prihodnosti.

Literatura

Belk, R. W. (2013). Extended self in a digital world. Journal of Consumer Research, 40(3), 477–500. https://doi.org/10.1086/671052

Bernier, A., Carlson, S. M. in Whipple, N. (2010). From external regulation to self‐regulation: Early parenting precursors of young children’s executive functioning. Child development, 81(1), 326–339. https://doi.org/10.1111/j.1467-8624.2009.01397.x

Campbell, S. W. in Park, Y. J. (2008). Social implications of mobile telephony: The rise of personal communication society. Sociology Compass, 2, 371–387. https://doi.org/10.1111/j.1751-9020.2007.00080.x

Corkin, M. T., Henderson, A. M. E., Peterson, E. R., Kennedy- Costantini, S., Sharplin, H. S. in Morrison, S. (2021). Associations between technoference, quality of parent-infant interactions, and infants’ vocabulary development. Infant Behavior and Development, 64, 101611. https://doi.org/10.1016/j.infbeh.2021.101611

Dixon, D., Sharp, C. A., Hughes, K. in Hughes, J. C. (2023). Parental technoference and adolescents’ mental health and violent behaviour: a scoping review. BMC Public Health, 23, 2053. https://doi.org/10.1186/s12889-023-16850-x

Dolev-Cohen, M. in Ricon, T. (2024). The associations between parents’ technoference, their problematic use of digital technology, and the psychological state of their children. Psychology of Popular Media, 13(2), 171–179. https://doi.org/10.1037/ppm0000444

Dwyer, R., Kushlev, K. in Dunn, E. (2018). Smartphone use undermines enjoyment of face-to-face social interactions. Journal of Experimental Social Psychology, 78, 233–239. https://doi.org/10.1016/j.jesp.2017.10.007

Elias, N., Lemish, D., Dalyot, S. in Floegel, D. (2020). “Where are you?” An observational exploration of parental technoference in public places in the US and Israel. Journal of Children and Media, 15(3), 376–388. https://doi.org/10.1080/17482798.2020.1815228

Gergen, K. J. (2002). The challenge of absent presence. V J. E. Katz in M. A. Aakhus (ur.), Perpetual Contact: Mobile Communication, Private Talk, Public Performance (str. 227–241). Cambridge University Press.

Hiniker, A., Schoenebeck, S. Y. in Kientz, J. A. (2016). Not at the dinner table: Parents’ and children’s perspectives on family technology rules. V Proceedings of the 19th ACM conference on computer-supported cooperative work & social computing (str. 1376–1389).

Jurglič, A. (2023). Raba digitalnih tehnologij pri starših med interakcijo z otroki in njena povezanost z navezanostjo otrok na starše [Magistrska naloga, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta]. Repozitorij UL. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=144604

Kushlev, K. in Dunn, E. W. (2019). Smartphones distract parents from cultivating feelings of connection when spending time with their children. Journal of Social and Personal Relationships, 36(6), 1619–1639. https://doi.org/10.1177/0265407518769387

Lemish, D., Elias, N. in Floegel, D. (2019). “Look at me!” Parental use of mobile phones in the playground. Mobile Media and Communication, 8(2), 170–187. https://doi.org/10.1177/2050157919846916

McDaniel, B. T. (2015). Technoference: everyday intrusions and interruptions of technology in couple and family relationships. V C. J. Bruess (ur.), Family communication in the age of digital and social media. Peter Lang Publishing.

McDaniel, B. T. (2019). Parent distraction with phones, reasons for use, and impacts on parenting and child outcomes: A review of the emerging research. Human Behavior and Emerging Technologies, 1(2), 72–80. https://doi.org/10.1002/hbe2.139

McDaniel, B. T. (2020). Technoference: Parent mobile device use and implications for children and parent-child relationships. Zero To Three, 41(2), 30–36.

McDaniel, B. T. in Radesky, J. S. (2017). Technoference: Parent distraction with technology and associations with child behavior problems. Child Development, 89(1), 100–109. https://doi.org/10.1111/cdev.12822

McDaniel, B. T. in Radesky, J. (2018). Technoference: longitudinal associations between parent technology use, parenting stress, and child behavior problems. Pediatric Research, 84, 210–218. https://doi.org/10.1038/s41390-018-0052-6

Meeus, A., Coenen, L., Eggermont, S. in Beullens, K. (2021). Family technoference: Exploring parent mobile device distraction from children’s perspectives. Mobile Media & Communication, 9(3), 584–604. https://doi.org/10.1177/2050157921991602

Misra, S., Cheng, L., Genevie, J. in Yuan, M. (2014). The iPhone effect: The quality of in-person social interactions in the presence of mobile devices. Environment and Behavior, 48(2), 275–298. https://doi.org/10.1177/0013916514539755

Myruski, S., Gulyayeva, O., Birk, S., Pérez-Edgar, K., Buss, K. A. in DennisTiwary, T. A. (2018). Digital disruption? Maternal mobile device use is related to infant social-emotional functioning. Developmental Science, 21(4), e12610. https://doi.org/10.1111/desc.12610

Radesky, J. S., Kistin, C., Eisenberg, S., Gross, J., Block, G., Zuckerman, B. in Silverstein, M. (2016). Parent perspectives on their mobile technology use. Journal of Developmental & Behavioral Pediatrics, 37(9), 694–701. https://doi.org/10.1097/dbp.0000000000000357

Reed, J., Hirsh-Pasek, K. in Golinkoff, R. M. (2017). Learning on hold: Cell phones sidetrack parent-child interactions. Developmental Psychology, 53(8), 1428–1436. https://doi.org/10.1037/dev0000292

Rideout, V. in Robb, M. B. (2018). Social media, social life: Teens reveal their experiences. San Francisco, CA: Common Sense Media. https://www.commonsensemedia.org/sites/default/files/research/report/2018-social-media-social-life-executive-summary-web.pdf

Stockdale, L., Coyne, S. in Padilla-Walker, L. (2018). Parent and child technoference and socioemotional behavioral outcomes: a nationally representative study of 10- to 20 year-old adolescents. Computers in Human Behavior, 88, 219–226. https://doi.org/10.1016/j.chb.2018.06.034

Sundqvist, A., Heimann, M. in Koch, F.-S. (2020). Relationship between family technoference and behavior problems in children aged 4–5 Years. Cyberpsychology, Behavior, and Social Networking, 23(6), 371–376, https://doi.org/10.1089/cyber.2019.0512

Talwar, V., Carlson, S. M. in Lee, K. (2011). Effects of a punitive environment on children’s executive functioning: A natural experiment. Social Development, 20(4), 805–824. https://doi.org/10.1111/j.1467-9507.2011.00617.x

Tronick, E., Als, H., Adamson, L., Wise, S. in Brazelton, T. B. (1978). The infant’s response to entrapment between contradictory messages in face-to-face interaction. Journal of the American Academy of Child Psychiatry, 17(1), 1–13. https://doi.org/10.1016/s0002-7138(09)62273-1

Wang, X., Qiao, Y., Li, W. in Lei, L. (2021). Parental phubbing and children’s social withdrawal and aggression: a moderated mediation model of parenting behaviors and parents’ gender. Journal of Interpersonal Violence, 37(21-22), NP19395-NP19419. https://doi.org/10.1177/08862605211042807

Yang, X., Jiang, P. in Zhu, L. (2023). Parental problematic smartphone use and children’s executive function: The mediating role of technoference and the moderating role of children’s age. Early Childhood Research Quarterly, 63, 219–227. https://doi.org/10.1016/j.ecresq.2022.12.017

Zayia, D., Parris, L., McDaniel, B., Braswell, G. in Zimmerman, C. (2021). Social learning in the digital age: Associations between technoference, mother-child attachment, and child social skills. Journal of School Psychology, 87, 64–81. https://doi.org/10.1016/j.jsp.2021.06.002