Kazenskopravna podlaga neprištevnosti in psihopatologija

Neprištevnost je pravni koncept, ki se nanaša na nezmožnost razumevanja ali obvladovanja svojega ravnanja zaradi izpolnjenosti bioloških in vsaj enega od psiholoških pogojev neprištevnosti. Ključno je, da relevantna duševna motnja pomembno vpliva na storilčevo zmožnost razumevanja in samoobvladovanja v času protipravnega dejanja, torej je duševna motnja nujen, a ne zadosten pogoj neprištevnosti. Neprištevna oseba ni kazensko odgovorna, zatorej ji sodišče na podlagi strokovnega mnenja psihiatričnega izvedenca izreče oprostilno sodbo in potencialno odredi tudi varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja. Nasprotno izključitev krivde kljub neprištevnemu stanju ni mogoča v sklopu instituta actio libera in causa, pri čemer gre za kazniva dejanja, svobodna v odločitvi, ne pa v izvršitvi. Pravilno postopanje pri ugotavljanju neprištevnosti in sklepanju vrednostne sodbe je ključnega pomena za zagotavljanje pravičnosti v kazenskem pravosodju, pri čemer pa je nujna tudi usmerjenost k zagotavljanju psihološke in psihiatrične oskrbe neprištevnim obdolžencem. Namen članka je predstaviti pravno podlago neprištevnosti in sodni postopek njenega ugotavljanja na podlagi izpolnjenosti bioloških in psiholoških pogojev ter se pri tem kritično dotakniti pomanjkljivosti sodnega postopka in poudariti pomen povezanosti prava s psihološko stroko.

Bavcon in sodelavci (2021) prištevnost opredeljujejo kot pogoj za krivdo, pri čemer navajajo, da je kriv samo tisti storilec kaznivega dejanja, ki je duševno normalen in zato sposoben pravilno zaznavati svet okoli sebe oziroma imeti samega sebe v oblasti. Dotična definicija je sporna, saj ne opredeli koncepta duševne »normalnosti«, kar je v pravnem kontekstu še posebej pomembno pri ugotavljanju krivde ali duševne abnormalnosti storilca kaznivega dejanja. Kazenski zakonik (KZ-1, 2008) iz Uradnega lista Republike Slovenije se ne nanaša na opredelitev prištevnosti, temveč opredeljuje pogoje neprištevnosti. KZ-1 v sklopu 29. člena navaja, da »ni prišteven storilec, ki ob storitvi protipravnega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti« (KZ-1, 2008, čl. 29). To pomeni, da če nekdo stori nezakonito dejanje in zaradi duševne motnje ali manjrazvitosti ni mogel razumeti, kaj počne, ali ni mogel nadzorovati svojih dejanj, ga ne moremo obravnavati kot  odgovornega za svoja dejanja. Na tej točki moramo ločiti med dvema temeljnima psihološkima komponentama (ne)prištevnosti, ki ju lahko razberemo iz zgoraj napisane opredelitve, in sicer zavestna oziroma intelektualna in voljna oziroma voluntaristična komponenta. Zavestna se nanaša na (ne)razumevanje pomena in kazenske odgovornosti dejanja, medtem ko voljna komponenta zajema (ne)zmožnost obvladovanja svojega ravnanja (Bavcon idr., 2021).

Poleg neprištevnosti moramo pojasniti tudi ločnico med neprištevnostjo in bistveno zmanjšano prištevnostjo. Za razliko od prisotnosti neprištevnosti, na podlagi katere se storilcu izreče oprostilno sodbo, je bistveno zmanjšano prišteven storilec za storjeno dejanje kriv in tako prejme obsodilno sodbo. KZ-1 v tretjem odstavku 29. člena bistveno zmanjšano prištevnost pojasni kot bistveno znižano sposobnost razumevanja pomena dejanja ali zmožnost obvladovanja ravnanja, pri čemer pa kljub kazenski odgovornosti pri obsodilni sodbi ponuja možnost milejšega kaznovanja. To pomeni, da lahko sodišče upošteva posebne okoliščine primera in odredi manj strogo kazen, če ugotovi, da oseba zaradi svoje zmanjšane zmožnosti ni v celoti odgovorna za svoja dejanja. Pri tem za razloge bistveno zmanjšane prištevnosti navaja biološke pogoje, kot so duševna motnja, duševna manjrazvitost ali kakšna druga trajna in huda duševna motenost (KZ-1, 2008, čl. 29), o čemer bom govorila v nadaljevanju. Ko govorimo o kontekstu neprištevnosti in zmanjšane prištevnosti, se naslanjamo na različne institute, ki veljajo v našem pravnem sistemu, to so skupki pravnih določb za urejanje družbenih razmerij, stanj ali dejanj (Fran, b. d.). V poenostavljenem smislu institut pomeni skupek ureditev, pravil in postopkov z različnimi funkcijami in nameni. Na primer, institut zakonske zveze ureja predpise in pravice zakoncev glede sklenitve zveze, razveze, dedovanja, delitve premoženja in podobno (Humanitarno društvo Pravo za vse, 2019). Kadar govorimo o ugotavljanju bistveno zmanjšane prištevnosti, institut bistveno zmanjšanje prištevnosti tako kot pri neprištevnosti zahteva izpolnjenost bioloških kriterijev kot podlago psihološkim, pri čemer pa je intenzivnost psiholoških kriterijev v primerjavi z institutom neprištevnosti manjša (Bavcon idr., 2021).

Krivda v kazenskem materialnem pravu

Ključen poudarek, ko govorimo o neprištevnosti v pravnem kontekstu, je, da v tovrstnih primerih ne moremo govoriti o storitvi kaznivega dejanja, ampak zgolj o protipravnem dejanju. Razlog za to je neizpolnjenost treh elementov, ki določajo obstoj kaznivega dejanja, in sicer bit kaznivega dejanja, protipravnost in krivda (Bavcon idr., 2021). To pomeni, da je kaznivo dejanje opredeljeno s tremi elementi – kaj se je zgodilo (bit kaznivega dejanja), ali je bilo dejanje v nasprotju z zakonom (protipravnost) in ali je storilec dejanja za to tudi kriv (krivda). Prvi pogoj, bit inkriminacije, je prvi utemeljil že Beling (1906, v Ambrož, 2007) kot skupek znakov, ki z vsebino na nevtralen in zgolj deskriptivni način pokažejo, za katero kaznivo dejanje tipično gre. Materialno kazensko pravo (to je področje prava, ki določa, katera dejanja so kazniva in kakšne kazni se lahko odredijo za ta dejanja, kot na primer uboj, ki mu sledi zaporna kazen) protipravnost razume na eni strani s formalnega in na drugi strani z  materialnega vidika. Formalna protipravnost označuje nasprotovanje sistemu zakonske določenosti oziroma prepovedi, medtem ko materialna protipravnost zajema nasprotnost moralnim in družbenim vrednotam (Bavcon idr., 2021). Kot že omenjeno, razlikujemo med intelektualno in voluntaristično sestavino krivde. Poleg tega Ambrož (2007) navaja psihološko opredeljevanje krivde kot psihični odnos storilca do njegovega dejanja, ki je lahko v obliki naklepa in malomarnosti, pri čemer sta pomembna dejavnika  človekova svobodna izbira in odgovornost. Kritika psihološke teorije o krivdi navaja, da slednja ni zmožna dovolj dobro utemeljiti posebnih oblik malomarnosti, kot je nezavestna malomarnost. Na podlagi tega se je razvilo normativistično pojmovanje krivde, ki definira krivdo kot storilčev očitka vreden odnos do pravnih norm (Bavcon idr., 2021). Ambrož (2007) izpostavi vlogo normativne ocene kot temelj za očitek storilcu. V sklopu diskurza o krivdi Ustava Republike Slovenije v 27. členu govori o domnevi nedolžnosti (»Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo; «Ustava Republike Slovenije, 1991, čl. 27). To pomeni, da se krivda nikoli ne sme predpostavljati, temveč ravno obratno – oseba je dojeta kot nedolžna, dokler se ne dokaže nasprotno. Pri tem je pomembno dodati, da glede prištevnosti, ki je ena izmed elementov krivde, velja domneva prištevnosti, torej se osebo vedno smatra za prištevno, dokler ni na podlagi potrjenega suma dokazano drugače. 

Poleg izključitve krivde zaradi neprištevnosti obstaja pogoj, zaradi katerega izključitev krivde kljub neprištevnemu stanju ni mogoča. Ta pogoj kazensko pravo v četrtem odstavku 29. člena KZ-1 opredeljuje v sklopu instituta actio libera in causa. Institut navaja, da storilec, ki v času izvršitve kaznivega dejanja ni bil prišteven zaradi lastnih dejanj oziroma odločitev, kot je na primer intoksikacija z alkoholom, drogami ali drugimi psihoaktivnimi snovmi, za dejanje odgovarja in mu je podana krivda ter obsodilna sodba (KZ-1, 2008, čl. 29). Gre namreč za dejanja, ki so svobodna v odločitvi, a ne v izvršitvi (lat. actiones liberae in causa, seu ad libertatem relatae). Storilec v takšnem primeru torej kaznivo dejanje prištevno načrtuje ali pa je glede njega malomaren in ga kasneje v neprištevnem stanju izvrši. Takšne primere je pogosto moč zaslediti v sodni praksi,  še posebej v primerih vožnje pod vplivom substanc. Višje sodišče v Ljubljani je v sodbi III Kp 12684/2019 uporabilo omenjeni institut. Ugotovljeno je bilo namreč, da je obtoženec neprištevnost povzročil z zaužitjem heterogene mešanice različnih substanc in za tem na predrzen ter nevaren način vozil avto, česar posledica je bila izguba življenja dveh oseb in ogroženost življenja tretje osebe. Na podlagi tega  sta mu bili izrečeni krivda in daljša zaporna kazen (Višje sodišče v Ljubljani, z dne 2. 9. 2021). Pri tem dodajam, da omenjeni institut pride v poštev samo ob pogoju neprištevnosti in ne bistveno zmanjšani prištevnosti, saj se pri slednji krivda podaja že zaradi izpolnjenosti drugih pogojev (Bavcon idr., 2021). Kot že omenjeno, se pri bistveno zmanjšani prištevnosti krivda podaja zaradi neizpolnjenosti pogojev neprištevnosti. To pomeni, da duševna motnja, duševna manjrazvitost ali kakšna druga trajna in huda duševna motnja na posameznikovo razumevanje in obvladovanje v času storitve dejanja ni vplivala v zadostni meri, zaradi česar se lahko poda krivda in instituta actio libera in causa pri določanju krivde ni potrebno upoštevati.

Biološki in psihološki pogoji neprištevnosti

Za ugotavljanje neprištevnosti večina kazenskopravnih sistemov uporablja biološko-psihološko teorijo, ki v namen izpolnitve pogoja neprištevnosti ponazarja potrebno izpolnjenost tako bioloških kot psiholoških pogojev, pri čemer pa mora biti biološki pogoj vzrok psihološkemu (Bavcon idr., 2021). Ključno za ugotavljanje neprištevnosti je torej ugotovitev obstoja biološkega razloga, ki ga delimo na duševno motnjo in duševno manjrazvitost, ter obstoj vsaj ene izmed psiholoških komponent, in sicer nezmožnosti razumevanja ali obvladovanja ravnanja (Hafner, 2018). Pri tem je potrebno poudariti, da poimenovanje biološkega pogoja ni najbolj ustrezno, saj motnja ali manjrazvitost nista nujno biološkega izvora. Medtem ko je biološki vidik seveda pomemben, ne zadošča sam po sebi. Menim, da lahko tovrstna redukcionistična naravnanost in poenostavljanje duševnih motenj zanemarita ostale ključne dejavnike, ki vplivajo na človekovo kompleksno delovanje. Duševne motnje so pogosto nasičene z močno prepletenimi dejavniki, tako biološkimi, psihološkimi kot okoljskimi. Če ponazorim na primeru depresije, lahko ta izvira iz genetskih predispozicij, vendar je lahko tudi posledica različnih travmatičnih dogodkov, družbenih pritiskov itd.. Poleg bioloških vzrokov so motnje torej prav tako pod vplivom izkušenj in okoljskih dejavnikov, zaradi česar menim, da bi se to moralo upoštevati tudi v pravnem kontekstu. Predlagam torej celostni pristop h kompleksni dinamiki, ne pa ločevanja in prioritiziranja bioloških vidikov.

Če se osredotočim na dejavnik biološkega pogoja neprištevnosti, med duševne motnje v pravnem kontekstu sodijo tista stanja, pri katerih storilec izgubi stik z realnostjo oziroma ima pomembno zmanjšanje kognitivne sposobnosti (Varanelli, 2015). Praviloma gre za psihoze ali druge hujše nevrološke motnje, kot so shizofrenija in druge  motnje shizofrenskega kroga, bipolarna motnja s psihotično simptomatiko, stanja po možganskih poškodbah, organska psihoza, Alzheimerjeva demenca in druge oblike demence ter delirantna stanja. Pri tem pa je potrebno opozoriti, da razne druge motnje ali nevrološke bolezni, kot so na primer motnje razpoloženja (bipolarna motnja, manično ali depresivno stanje), motnje prehranjevanja, anksiozne motnje, mejna osebnostna motnja in druge, ne pomenijo naravne podlage neprištevnosti, saj naj bi imela v pravnem kontekstu oseba pri njih normalen stik z realnostjo (Varanelli, 2015). Pri razrahljanem ali porušenem stiku z realnostjo pride do napačne ocene točnosti lastnih misli in zaznav, kljub nasprotnim dokazom, kar je značilno predvsem za psihotične motnje (Bajt idr., 2015). To pomeni, da so pri osebah s porušenim stikom z realnostjo pogosto prisotne halucinacije, blodnje ali dezorganizirano mišljenje, pri čemer pa je potrebna kritična obravnava pravnega dojemanja stika z realnostjo. Kljub pravnim zahtevam po eksaktnosti in veljavnosti ugotovitev, stik z realnostjo v psihološkem smislu izpostavlja kompleksnost in subjektivnost. Kako lahko točno definiramo koncept normalnosti, če je normalnost relativna, pri čemer tudi vemo, da lahko še posebej pri psihotičnih stanjih duševno stanje precej fluktuira. Dodatna problematika je uporaba različnih metod v sklopu psihološkega in psihiatričnega ocenjevanja ter zahteva po retrospektivnem sklepanju o potencialni neprištevnosti v preteklosti, kar pa ni povsem veljavno. Menim, da je pri pojmovanju »normalnosti« in ugotavljanju stika z realnostjo potrebno pristopiti natančno in celostno, pri čemer je treba biti posebej previden in občutljiv. Pri vsem tem pa je ključno poudariti, da je duševna motnja sicer nujen, a ne zadosten pogoj za neprištevnost. Sklep sodišča namreč temelji na ugotovitvi, ali je v času storitve dejanja določena motnja pomembno vplivala na storilčevo razumevanje ali obvladovanje svojega ravnanja (Kratovac, 2020). V proces ugotavljanja slednjega štejemo pregled dokumentacije, dokazov, izjav prič, opravljanje intervjujev in testiranj s strani izvedenca, pri čemer izvedenec sodišču predstavi mehanizme vplivanja različnih duševnih procesov na mišljenje, čustvovanje, razsojanje in posledično izvršitev protipravnega dejanja (Bavcon idr., 2021).

Neprištevnost lahko obravnavamo kot konkretno situacijo, ki jo je potrebno ovrednotiti pri vsakem posameznem dejanju (Majhen, 2019). Primer tega lahko zasledimo v sodbi Cp 330/2017 (Višje sodišče v Celju, z dne 7. 12. 2017), v kateri je Višje sodišče v Celju obravnavalo tožnika, ki so mu na podlagi psihiatričnega pregleda ugotovili blodnjavo motnjo s hujšo paranoidnostjo. Čeprav naj bi bila motnja po vsej verjetnosti razvita že ob škodnem dogodku, je sodišče presodilo, da je tožnik kljub temu med načrtovanjem požiga razumel in obvladal svoje ravnanje. Če se naslonim na kontekst stika z realnostjo, je imel tožnik zadosten stik z realnostjo in je torej razumel, kaj počne in kakšne zakonite posledice ima njegovo dejanje. Na podlagi tega se institut neprištevnosti ni upošteval in je sodišče tožniku podalo krivdo, kar dodatno ponazarja pomen konteksta in konkretne situacije pri ugotavljanju neprištevnosti. 

Drugo biološko komponento oziroma dejavnik, duševno manjrazvitost oziroma intelektualno manjzmožnost Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene (MKB-10-AM, 11. verzija) opredeljuje kot »stanje zaustavljenega ali nepopolnega intelektualnega razvoja, očitno zlasti kot pomanjkanje veščin, ki se pokažejo v razvojnem obdobju; znanja oziroma spretnosti, ki prispevajo k splošni ravni inteligentnosti, se pravi kognitivnih, govornih, motoričnih in socialnih sposobnosti« (MKB-10-AM, 11. verzija, 2019, str. 273). Manjrazvitost torej pomeni, da oseba svojih miselnih sposobnosti in spretnosti med odraščanjem ne razvije v celoti, kar se kaže kot pomanjkanje v intelektualnih, miselnih sposobnostih, razumevanju abstraktnih konceptov, težavah pri učenju, govoru, gibanju, socialnih spretnostih in težavah pri samostojnem delovanju v družbi. V kolikor ima posameznik v času izvršitve kaznivega dejanja izpolnjenih več bioloških kriterijev, na primer kombinacija duševne motnje in manjrazvitosti, pa se mora na sodišču preučiti prepletenost in hkratno učinkovanje pogojev na storilčeve zmožnosti (Gombač, 2019).

Vloga nevroznanosti pri ugotavljanju vzročnosti med pogoji

Ena izmed ključnih in izredno kompleksnih točk pri ugotavljanju neprištevnosti je sklepanje vzročne zveze med biološkimi in psihološkimi pogoji neprištevnosti. Od tega je odvisen izid na sodišču, zaradi česar je ključni cilj dokazati in zanesljivo sklepati, ali storilec v času izvršitve ni razumel ali obvladal svojih dejanj. Na primer, ali lahko sklepamo, da storilec v času izvršitve umora svoje žene dotičnega dejanja zaradi možganskega tumorja ali vaskularne demence ni razumel ali mogel obvladovati. Glavni izziv nevroznanosti v sodnem kontekstu je, da mora iz stanja možganov po storjenem dejanju retrospektivno sklepati o možnih anomalijah v času izvršitve kaznivega dejanja in v kolikšni meri so te vplivale na storilčevo zmožnost razumevanja in obvladovanja ravnanj (Morse in Newsome, 2013, v Hafner, 2018). Pri tem ima ključno vlogo sodni izvedenec psihiatrične stroke, ki mora z visoko stopnjo zanesljivosti sklepati o vzročnosti pogojev, česar se bom dotaknila tudi v nadaljevanju. 

Vlogo nevroznanosti lahko prikažem na primeru poskusa uboja v Sloveniji. Starejši moški je v zgodnjih jutranjih urah brez posebnega povoda s sekiro začel udarjati po ženi in hčeri, pri čemer je skozi celotno dogajanje molčal. Zaradi pomanjkanja podatkov za podajanje zanesljive ocene je psihiatrični izvedenec predlagal slikanje možganov z računalniško tomografijo (CT) in magnetno resonanco (MR) ter pregled pri kliničnem psihologu. Slikanje možganov je pri obtožencu pokazalo znake možganske atrofije (to je izguba oziroma zmanjšanje možganskega tkiva), staranja možganov in multiinfarktne demence, kar je ključno prispevalo h končni oceni prištevnosti. Brez teh informacij je prvi izvedenec (odrejena sta bila namreč dva izvedenca) najprej podal skopo in pomanjkljivo mnenje, kar nakazuje na pomen vloge nevroznanosti. Kljub pomembni vlogi slikanja možganov v procesu ugotavljanja neprištevnosti pa je potrebno opozoriti, da takšno retrospektivno sklepanje zaradi svoje kompleksne narave pogosto ne omogoča dovolj zanesljivega sklepanja. Tudi v primeru sodbe glede poskusa uboja izvedenec kljub upoštevanju magnetnoresonančnih izvidov ni mogel podati zanesljivega odgovora, ali je obdolženec lahko razumel in obvladal svoja dejanja (Hafner, 2018). To seveda ne pomeni, da gre pri ugotavljanju vzročnosti za nesmiselno ugibanje in igranje s storilčevo usodo. Menim, da je potrebno ozavestiti, da tovrstne preiskave ne omogočajo natančnega vpogleda v  preteklost. Na tem mestu bi za razumevanje ugotavljanja vzročnosti prikazala dodaten primer. Varanelli (2015) poda primer starostnika z vaskularno demenco z občasnimi psihotičnimi dekompenzacijami (psihotična dekompenzacija pomeni poslabšanje duševnega stanja, ki je povezano s pojavom psihoze, za katero so značilne nenavadne, neresnične misli, halucinacije ipd.), ki je prepustil vse svoje premoženje drugi osebi. V prvem primeru ga prepusti prijazni negovalki, saj je njegov odnos s sinovoma že dalj časa konflikten, medtem ko v drugem primeru premoženje prepusti mimoidočemu turistu, v prepričanju, da gre za božjega odposlanca, ki ga bo vodil do nebes. Gre za isto osebo z istim zdravstvenim stanjem, vendar je razlika med motivoma v primerih očitna. V prvem primeru gre za povsem preprosto navezovanje na osebo, ki zanj že dlje časa skrbi, medtem ko bi lahko za drug primer rekli, da izvira iz neracionalne logike, ki nakazuje starostnikovo bolezensko blodnjavost in odstopanje od realnosti. Vzročna zveza po Varanelliju (2015) med duševno motnjo in neprištevnostjo obstaja torej zgolj v primeru, ko gre za neracionalno, družbeno nerazumljivo ali nesprejemljivo ravnanje.

Postopek ugotavljanja neprištevnosti

Ugotavljanje neprištevnosti po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) poteka glede na odredbo psihiatričnega pregleda obdolženca, in sicer v primeru, da obstaja sum o neprištevnosti ali zmanjšani prištevnosti v času izvršitve kaznivega dejanja (ZKP, 1994, čl. 265). Sodišče samo namreč ne sme presojati o storilčevi prištevnosti, saj je to naloga izvedenca psihiatrične stroke. Na tej točki se lahko vprašamo, kakšen sum je zadosten za odredbo pregleda. Vrhovno sodišče je zapisalo, da se ne zahteva, da bi morala biti podana višja stopnja suma, kot je na primer utemeljen sum, niti, da bi moral sum kazati, da je bila prištevnost bistveno zmanjšana (da je duševna motnja okrnila posameznikovo razumevanje in obvladovanje v času storitve dejanja v bistveno zmanjšani meri), torej zadošča že najmanjši sum o zmanjšani prištevnosti (Gombač, 2019).  Utemeljen sum je dokaz z visoko stopnjo verjetnosti, da je oseba storila kaznivo dejanje, ki upraviči nadaljnje ukrepe, kot na primer preiskavo osumljenčevega avtomobila na podlagi zbranih dokazov o posedovanju nedovoljenih substanc (Odvetništvo Prus Pipuš, b. d.).

Ker za izbiro izvedenca ni posebnih pravil, se lahko vsak sodnik sam odloči za izbiro psihiatričnega izvedenca, navadno tistega, ki ga pozna in mu zaupa, da bo delo verodostojno opravil. Izvedenci imajo za preučitev vse zdravstvene dokumentacije, opravljanje razgovora z obdolžencem ter oblikovanje izvida in mnenja običajno na voljo 30 dni, v nujnih zadevah pa so te roki pogosto še krajši (Kratovac, 2020). Kratovac (2020) je v svojem delu opravila intervjuje z izvedenci psihiatrične stroke, v katerih je več izvedencev izpostavilo časovno stisko in nezadostnost časa za izvedbo njihovega dela, saj je za izdelavo verodostojnega mnenja potrebno veliko časa in truda. Po končanem psihiatričnem postopku sodišče izvedencu postavi vprašanja, ki jih lahko povzamemo po 265. členu ZKP (1994, čl. 265). Naloga izvedenca je, da ugotovi duševno motnjo ali manjrazvitost, določi njeno naravo, vrsto, stopnjo in trajnost ter poda mnenje o tem, kako je motnja ali manjrazvitost ob izvršitvi dejanja vplivala na storilčevo prištevnost in kako še zdaj vpliva na njegovo razumevanje in ravnanje, da se storilec morda ne more udeleževati kazenskega postopka ter koliko časa bo predvidoma trajala njegova procesna nesposobnost (ZKP, 1994, čl. 265). Dotična vprašanja se morajo navezovati zgolj na konkretno izvršeno protipravno dejanje. Na tem mestu pa bi omenila še dodatno problematiko, ki jo je moč opaziti v ugotovitvah intervjujev s psihiatričnimi izvedenci. Kar nekaj jih je izpostavilo, da v namen preverjanja psiholoških pogojev neprištevnosti z obdolžencem izvedejo zgolj klasičen psihiatričen pregled ter na duševne motnje gledajo predvsem z medicinskega, biološkega vidika. Pri ugotavljanju psihološkega kriterija se od njih zahteva mnenje, ki naj bi bilo podvrženo nekoliko bolj družboslovni presoji, kar pa v njihovih odgovorih težko zaznamo, zaradi česar predlagam, da bi se na tem mestu v postopek ugotavljanja prištevnosti vključilo tudi kliničnega psihologa. Slednji bi lahko ponudil dodatno perspektivo, predvsem z bolj psihološkega in ne toliko medicinskega vidika.

Glavna ločnica med vlogo psihiatričnega izvedenca in vlogo sodišča glede vprašanja neprištevnosti je v podajanju končnega sklepa in krivde. Izvedenec namreč ne sme eksplicitno odgovoriti na vprašanje, ali je bil storilec v času dejanja prišteven, neprišteven ali bistveno zmanjšano prišteven, saj gre pri tem že za odločanje o krivdi, kar pa je zgolj v pristojnosti sodišča. Sodišče, opirajoč se na izvid in mnenje psihiatričnega izvedenca, poda končno vrednostno sodbo o krivdi obdolženca, s čimer določi nadaljnje kazenske sankcije, varnostne ukrepe zdravstvene narave ali oprostilno sodbo (Bavcon idr., 2021).

Problematika varnostnih ukrepov v sistemu kazenskih sankcij

Poleg obsodilne sodbe ima sodišče možnost sankcioniranja varnostnih ukrepov, ki jih navaja 69. člen KZ-1 (KZ-1, 2008, čl. 69). V nadaljevanju se bom osredotočila na ukrepa medicinske narave, in sicer  obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu ter obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti. Ukrepa sta priporočena v primeru, da je storilec nevaren in bi brez zdravljenja in varstva lahko izvršil hudo kaznivo dejanje (Bavcon idr., 2021). Ukrepa posežeta v ustavne pravice storilca, pri čemer ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu posežeta tudi v storilčevo svobodo gibanja (Zaletel, 2020). Na podlagi tega se za izrek medicinskih ukrepov zahteva izpolnitev nekaj pogojev, ki pa se razlikujejo glede na vrsto samega ukrepa. Za zdravljenje v zavodu je potrebno ugotoviti stopnjo ponovitvene nevarnosti protipravnega dejanja, ki pa mora biti storjeno zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje. Poleg tega se poleg presoje nevarnosti zahteva še presoja teže storjenega dejanja. V nasprotju s tem so pogoji za izrek obveznega zdravljenja na prostosti nekoliko blažji, saj ni zahtevano presojanje teže dejanja, prav tako pa zadošča nevarnost ponovitve kateregakoli hujšega kaznivega dejanja, ki ni nujno zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje (KZ-1, 2008, čl. 70.a in 70.b). Primer sodne prakse izreka varnostnega ukrepa najdemo v sklepu VII Kp 14942/2012 s strani Višjega sodišča v Ljubljani. Državno tožilstvo je vložilo obtožni predlog zoper obdolženko zaradi storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, vendar je bila v postopku prepoznana motnja iz kroga shizofrenije, kar je vodilo do ugotovitve neprištevnosti in izreka varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Izvedenka je namreč pojasnila, da je obdolženkino mišljenje vsebovalo paranoidno doživljanje in izkrivljeno doživljanje same sebe, prav tako so bili rezultati Rorschachovega preizkusa interpretirani na način, da je bila obdolženka nezmožna presoje realnosti. Nakazana je bila tudi resnost motnje, ki naj bi bila na nivoju psihotičnega stanja (Višje sodišče v Ljubljani, z dne 16. 3. 2016). Zaradi ocenjene nevarnosti izvršitve hujšega kaznivega dejanja v prihodnosti je bil varnostni ukrep zatorej sprejet kot smiseln in primeren ukrep za zaščito vseh vpletenih.

Mnoge družbe se v kazenskopravnem sistemu srečujejo s polemiko primernosti medicinskih ukrepov. Tudi v Sloveniji je leta 2008 prišlo do poskusa izločitve iz kazenskega zakonika vendar jih je novela KZ-1 iz leta 2011 umestila nazaj (Zaletel, 2020). Tako kazni kot varnostni ukrepi spadajo pod kazenske sankcije, katerih izvršitev zagotavlja država z aparatom prisile (tj. sklop organov, ki jih država uporablja za zagotavljanje upoštevanja zakonov, kot na primer policija, vojska in sodišča). Pri tem je pomembno poudariti, da je namen varnostnih ukrepov preprečevanje kriminalitete, poleg tega pa so ukrepi vrednostno nevtralni in moralno-etično neobarvani, kar pomeni, da se storilcu ne očita tako kot v primeru kazni zaradi ugotovljene krivde (Bavcon idr., 2021). Na tej točki se poraja mnogo argumentov, ki podpirajo ali nasprotujejo tovrstnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja, sklicujoč se na ekonomičnost in učinkovitost le-tega, stigmatizacijo in varovanje človekovih pravic, medikalizacijo oziroma »psihiatrizacijo« kazenskih postopkov ter skladnost tovrstnih ukrepov s splošnim pojmom kaznivega dejanja. Projektna skupina v okviru Ministrstva za zdravje in Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije je leta 2011 izrazila dvom v učinkovitost ukrepov obveznega zdravljenja, predvsem zaradi odvisnosti od zmožnosti zdravljenja posamičnih duševnih motenj in časovne omejenosti medicinskih ukrepov, ki onemogočajo učinkovito naslavljanje psihičnih težav in zagotavljanje prilagojene obravnave individualnim potrebam posameznika. Poleg tega se kot argument za izločitev obveznega zdravljenja pojavi mnenje, da prisilno zdravljenje proti bolnikovi volji ne more biti uspešno, kar se mnogokrat opira tudi na kršenje človekovih pravic. Zaletel (2020) pojasnjuje drug argument, ki se nanaša na stigmatizacijo in diskriminacijo bolnikov storilcev protipravnih dejanj. Mnogi so namreč mnenja, da medicinski varnostni ukrepi neupravičeno diskriminatorno obravnavajo forenzične paciente (to so pacienti, katerim so odrejeni ukrepi obveznega zdravljenja), s čimer jih dodatno stigmatizirajo v smislu nevarnosti za splošno populacijo. Na prvi pogled se sicer zdi, da je različna obravnava upravičena, saj so forenzični bolniki storili protipravno dejanje, medtem ko ga ostali pacienti niso, vendar je tovrstna klasifikacija z vidika enakopravne obravnave neustrezna. Zaletel (2020) na tem mestu predlaga možnost obravnave bolnikov glede na naravo in vrsto duševne motnje ter konkretno oceno nevarnosti, torej glede na medicinsko in psihološko relevantne dejavnike in ne zgolj na podlagi pravnih klasifikacij. Tudi sama sem mnenja, da je aktualna obravnava forenzičnih bolnikov z vidika psihološke stroke in enakopravne obravnave neupravičena in neustrezna. Večji poudarek  bi bilo potrebno dati pripisati pomenu nepristranske in individualne obravnave.

Psihotična simptomatika in smiselnost varnostnih ukrepov

Na tem mestu bi se osredotočila na povezanost psihopatologije z nevarnostjo izvršitve tako agresivnih kot neagresivnih protipravnih dejanj ter vlogo varnostnih ukrepov pri tem. Splošni predpostavka, s katero se v družbi pogosto srečamo, da so osebe z duševnimi motnjami že v osnovi nevarne za ostale,  ne drži. Potrebno je ozavestiti in destigmatizirati pogosto diskriminatoren odnos do duševnih bolnikov ter izpostaviti, da večina oseb z duševnimi motnjami, tudi s psihotično simptomatiko, ni  agresivnih. Pri osebah s psihozo pa sicer obstaja povečano tveganje za izvršitev agresivnih kaznivih dejanj v primerjavi z normativno populacijo, kar se je izkazalo v več študijah (Flynn idr., 2021; Tikasz idr., 2016; Short idr., 2013). Prav tako je obsežna metaanaliza (Yee idr., 2020) nakazala 2,65-krat večjo verjetnost izvršitve katerekoli vrste kaznivega dejanja pri osebah s psihozo v primerjavi z normativno populacijo. Tovrstno povečano tveganje pri psihotičnih bolnikih lahko do neke mere morda pojasnimo z raznimi specifikami odločanja, inhibicije in regulacije kot posledicami nevroloških abnormalnosti, ki jih je moč zaznati pri psihotičnih motnjah (Premkumar idr., 2006, v Yee idr., 2020). Avtorji (Premkumar idr., 2006, v Yee idr., 2020) poleg tega navajajo, da je povečano tveganje za izvršitev kaznivih dejanj do neke mere moč pojasniti s povečano občutljivostjo na učinke prisotnih kriminogenih dejavnikov pri psihotičnih bolnikih. Kriminogeni dejavniki so dejavniki tveganja, ki povečujejo verjetnost, da bo oseba storila kaznivo dejanje, kot na primer nižja stopnja izobrazbe, brezposelnost, kriminalna preteklost, impulzivnost, zloraba psihoaktivnih substanc, stališča, naklonjena kriminalu in podobno (Andrews in Bonta, 2010). Če se osredotočim na povratništvo kriminalitete, imajo osebe s shizofrenijo glede na izsledke raziskave (Chen idr., 2018) statistično značilno večje tveganje za ponovitev agresivnih kaznivih dejanj v primerjavi z osebami z nepsihotičnimi motnjami, kljub temu da se je skupina s shizofrenijo izkazala kot manj konfliktna v medosebnih odnosih. V skladu s tem se izvrševanje varnostnih ukrepov medicinske narave zdi smiselno in upravičeno, pri čemer pa mora biti njihov način izvajanja seveda individualno naravnan, v skladu s človeškimi pravicami in bolnikovimi pravicami do poštene, nepristranske obravnave. Kot sem že omenila, je splošni namen varnostnih ukrepov preprečevanje ponovnega udejstvovanja v kaznivih dejanjih in hkrati tudi zagotavljanje varnosti, pri čemer pa ne smemo pozabiti na nujno potrebno usmerjenost k zdravljenju in zagotavljanju psihološke in psihiatrične oskrbe z namenom izboljšanja bolnikovega duševnega zdravja. Zaključujem, da mora biti funkcija varnostnih ukrepov ne le kazenska sankcija z namenom zagotavljanja varnosti, temveč brezpogojno tudi usmerjenost v obravnavo in pomoč bolnikom.

Odvisnost pravosodja in neskladna psihiatrična mnenja

Zaletel (2020) izpostavi dodatno stran, in sicer problematiko »psihiatrizacije« kazenskega prava – to je prevzemanje sodniške funkcije s strani psihiatričnega izvedenca in hkratno pomanjkljivo psihološko in psihiatrično znanje kazenskih sodnikov, zaradi česar obstaja težnja k nekritičnemu zanašanju na mnenja izvedencev. V sodni praksi le redko zasledimo zavrnitev izvedenčevega mnenja s strani sodišča, kar dodatno ponazarja problematiko zanašanja in pomanjkljivega psihiatričnega znanja sodnikov. Redki so primeri, ko bi sodišče drugače ocenilo razumevanje in obvladovanje dejanj v primerjavi z izvedencem. Sklep o (ne)prištevnosti, ki je v teoriji dolžnost sodišča, je v praksi torej pogosto prepuščen zdravnikom, zaradi česar bi ga v smislu dolžnosti sodišča lahko razumeli kot zgolj simbolično gesto (Kratovac, 2020). Dejstvo, da so mnenja izvedencev občasno tudi ne dovolj zanesljiva in pomanjkljiva, še dodatno poglablja omenjeno problematiko. To lahko na žalost zasledimo v več primerih ocenjevanja storilčeve domnevne prištevnosti s strani izvedencev z različnimi psihiatričnimi ocenami, kjer je sodnik odredil tudi po tri ali več izvedeniških mnenj zaradi njihove neskladnosti. V tovrstnih primerih tretji izvedenec praviloma potrdi enega od dveh nasprotujočih si mnenj, vendar se lahko zgodi, da je tudi tretje mnenje drugačno in je odločitev torej nejasna (Kratovac, 2020). Tudi v primeru sodbe glede poskusa uboja žene in hčere, ki sem ga opisala že pri postopku ugotavljanja vzročne zveze med duševnimi procesi in zmožnostjo razumevanja in obvladovanja svojih dejanj, lahko zasledimo nasprotujoča si mnenja dveh izvedencev. Zaradi omejitev pri podajanju zanesljivega odgovora glede psiholoških komponent neprištevnosti prvega izvedenca, je sodišče za razjasnitev postavilo še drugega izvedenca, ki pa je iste izvide interpretiral precej drugače. Prvi izvedenec je bil mnenja, da je bolezensko propadanje možganov, ki ga je pokazalo slikanje, vplivalo na pojav delirija (bledeža), ki pa naj bi vplival na obdolženčevo presojo. V nasprotju s tem je drugi izvedenec zagovarjal mnenje, da ima obtoženec čustveno neuravnovešeno osebnostno motenost, ki pa ni tako izražena, da bi govorili o demenci zaradi okvare možganov. Tovrstna abnormalnost po njegovem mnenju naj ne bi vplivala na pojav delirantnega stanja, zelo verjetno pa mu je bistveno zmanjšala sposobnost razumevanja in obvladovanja svojega ravnanja, pri čemer pa je izvedenec podal mnenje, da bi obtoženec morda vseeno lahko preprečil izvedbo dejanja (Hafner, 2018). Na podlagi nasprotujočih si mnenj različnih izvedencev in problematike »psihiatrizacije« kazenskega prava menim, da je za optimalen potek ugotavljanja prištevnosti v kazenskem postopku potreben celosten pristop in uporaba različnih metod ocenjevanja s strani različnih strokovnjakov psihiatrične stroke, s čimer bi se trudili zagotoviti večjo zanesljivost in veljavnost sklepov o prištevnosti obdolžencev ter s tem pravičnost pravosodja.

Zaključek

Pravni koncept neprištevnosti poudarja, da je za oprostitev kazenske odgovornosti potrebno dokazati, da je duševna motnja ali duševna manjrazvitost pomembno vplivala na storilčevo razumevanje ali obvladovanje svojega ravnanja. Tovrstno retrospektivno sklepanje je kompleksen in dolgotrajen proces, v katerega je poleg kazenskega sodišča vključen izvedenec psihiatrične stroke. Njegova naloga je podajanje izvida in mnenja o vplivu duševne motnje ali manjrazvitosti na storilčevo ravnanje, medtem ko je dolžnost sodišča, da poda končno vrednostno sodbo in odredi nadaljnje sankcije. Članek pojasnjuje postopek ugotavljanja neprištevnosti in možne kazenske sankcije, pri čemer vsebuje tudi kritičen pogled na pomanjkljivosti sodnega procesa in vsesplošnega koncepta neprištevnosti. Povezanost med pravom in psihološko stroko je ključna za zagotavljanje pravičnosti in primerne obravnave udeležencev v kazenskih postopkih.

Viri

Ambrož, M. (2007). Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.

Andrews, D. A. in Bonta, J. (2010). Rehabilitating criminal justice policy and practice. Psychology, Public Policy, and Law, 16(1), 39–55. https://doi.org/10.1037/a0018362

Bajt, M., Jeriček Klanšček, H. in Britovšek, K. (2015). Duševno zdravje na delovnem mestu [priročnik v okviru projekta Znanje za zdravje delavcev, NIJZ]. https://nijz.si/wp-content/uploads/2016/01/dz_na_delovnem_mestu.pdf

Bavcon, L., Šelih, A., Korošec, D., Ambrož, M. in Filipčič, K. (2021). Kazensko pravo – splošni del (6. izdaja). Uradni list Republike Slovenije.

Chen, X., Zhang, X., Wong, S. C. P., Yang, M., Kong, D. in Hu, J. (2018). Characteristics of alleged homicide offenders with and without schizophrenia in Sichuan, China. Behaviour & Mental Health, 28(2), 202–215. https://doi.org/10.1002/cbm.2054

Flynn, S., Ibrahim, S., Kapur, N., Appleby, L. in Shaw, J. (2021). Mental disorder in people convicted of homicide: Long-term national trends in rates and court outcome. The British Journal of Psychiatry, 218(4), 210–216. https://doi.org/10.1192/bjp.2020.94

Gombač, S. (2019). Neprištevnost v slovenski pravni ureditvi [magistrsko delo]. Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta.

Hafner, M. (2018). Pomen in uporaba izsledkov nevroznanosti v kazenskem pravu [doktorska disertacija]. Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta.

Humanitarno društvo Pravo za vse. (2019, 31. december). Sporazumna razveza zakonske zveze pred notarjem. https://www.pravozavse.si/sporazumna-razveza-zakonske-zveze-pred-notarjem/

Kazenski zakonik (KZ-1). (2008). Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 54/15, 6/16 – popr., 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21, 105/22 – ZZNŠPP in 16/23. https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO5050

Kratovac, A. (2020). Neprištevnost in procesna nesposobnost v dialogu med sodiščem in izvedencem psihiatrom [doktorska disertacija]. Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta.

Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije. (2015). Organizacija forenzične psihiatrije v Sloveniji [prenova projektne naloge, izdelane v letu 2011].

Nacionalni inštitut za javno zdravje. (2019). Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene, Avstralska modifikacija (MKB-10-AM). Pregledni seznam bolezni (11. izdaja).

Odvetništvo Prus Pipuš. (b. d.). Utemeljen sum storitve kaznivega dejanja. https://www.pipus.si/utemeljen-sum

Short, T., Thomas, S., Mullen, P. in Ogloff, J. R. (2013). Comparing violence in schizophrenia patients with and without comorbid substance-use disorders to community controls. Acta Psychiatrica Scandinavica, 128(4), 306–313. https://doi.org/10.1111/acps.12066

Fran. (b. d.). Institút. https://www.fran.si/iskanje?View=1&Query=institut

Tikasz, A., Potvin, S., Lungu, O., Joyal, C. C., Hodgins, S., Mendrek, A. in Dumains, A. (2016). Anterior cingulate hyperactivations during negative emotion processing among men with schizophrenia and a history of violent behavior. Neuropsychiatric Disease and Treatment, 12(1), 1397–1410. https://doi.org/10.2147/NDT.S107545

Ustava Republike Slovenije (URS). (1991). Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a. https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=USTA1

Varanelli, L. (2015). Neprištevnost med pravom in psihopatologijo. Odvetnik, 73(5), 32–35.

Višje sodišče v Celju. (7. 12. 2017). VSC Sodba Cp 330/2017, ECLI:SI:VSCE:2017:CP.330.2017. https://pisrs.si/sodnaPraksa?idECLI=ECLI:SI:VSCE:2017:CP.330.2017

Višje sodišče v Ljubljani. (16. 3. 2016). VSL Sklep VII Kp 14942/2012,  ECLI:SI:VSLJ:2016:VII.KP.14942.2012. https://pisrs.si/sodnaPraksa?idECLI=ECLI:SI:VSLJ:2016:VII.KP.14942.2012

Višje sodišče v Ljubljani. (2. 9. 2021). VSL Sodba III Kp 12684/2019, ECLI:SI:VSLJ:2021:III.KP.12684.2019. https://pisrs.si/sodnaPraksa?idECLI=ECLI:SI:VSLJ:2021:III.KP.12684.2019

Yee, N., Matheson, S., Korobanova, D., Large, M., Nielssen, O., Carr, V. in Dean, K. (2020). A meta-analysis of the relationship between psychosis and any type of criminal offending, in both men and women. Schizophrenia Research, 220, 16–24. https://doi.org/10.1016/j.schres.2020.04.009

Zakon o kazenskem postopku (ZKP). (1994). Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo, 96/22 – odl. US, 2/23 – odl. US in 89/23 – odl. US. https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO362

Zaletel, M. (2020). Varnostni ukrepi medicinske narave v kazenskem pravu [magistrsko delo]. Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta.

Vir slike: https://duellawfirm.com/2023/04/race-ethnic-national-origin-discrimination/