Kakšen okus ima modra barva? Celostni pregled pojava sinestezije

Sinestezija je netipičen način zaznavanja, pri katerem eni lastnosti dražljaja pripišemo dodatno lastnost, ki je pogosto druge modalnosti (npr. barvi pripišemo določen zvok). Pojavi se lahko v različnih oblikah in na različne načine. Gre za avtomatičen, neprostovoljen in enosmeren pojav. Sestavljen je iz sprožilca in sočasnika, vsak s svojim zanimivim setom lastnosti. Sinestezija se kaže kot sprememba v kogniciji in doživljanju, opazne pa so tudi nevrološke razlike v delovanju možganov med sinesteti in nesinesteti. Njen izvor lahko izhaja iz razvoja, poškodbe možganov ali zaznavnega sistema, lahko pa je tudi farmakološko inducirana. Članek zajema pregled literature in raziskav ter poskus celostne povezave znanja o sinesteziji.

Kaj je sinestezija?

Sinestezija je način zaznavanja sveta, pri katerem eni lastnosti dražljaja pripišemo dodatno lastnost, npr. črka A bo živo rdeče barve, beseda “Filip” bo imela okus po pomarančah in glasbo bodo spremljali barviti vzorci. Ni nujno, da je dodatna lastnosti drugačne modalnosti, saj lahko vizualnemu dražljaju črke A pripišemo še eno dodatno vizualno lastnost (npr. barvo) (Ward, 2013). Hkrati ni nujno, da je dražljaj fizično prisoten v celoti, npr. okus besed lahko sinesteti zaznajo že pri situaciji, ko imajo besedo “na koncu jezika” (Simner in Ward 2006). Tipično gre za sočasno pojavljanje različnih modalnosti, vseeno pa ena modalnost ne nadomesti druge (Ward, 2013). Zaznava je neprostovoljna in jasna (Grossenbacher in Lovelace, 2001).

Sinestezijo sestavljata dve interakcijsko povezani komponenti – sprožilec (angl. inducer), ki sproži dogodek, in sočasnik (angl. concurrent), ki zajema dodatne zaznavne atribute. Na primer pri osebi, ki ob tonu C zaznava modro barvo, je ton C sprožilec, modra barva pa sočasnik (Grossenbacher in Lovelace, 2001). Za večino posameznikov je sinestezija enosmerna, kar pomeni, da če glasba sproži zaznavo barve, barva ne bo nazaj sprožila zaznave glasbe (Mills, 1999). Sočasnik je tipično individualen in stalen, medtem ko je sprožilec lahko bolj fleksibilen. Na primer vidna zaznava črke B bo sprožila zaznavo odtenka rdeče barve ne glede na to, v kakšni pisavi je črka B zapisana, torej je črka lahko mala, velika, pisana ali tiskana, pa bo v vsakem primeru rdeča (Grossenbacher in Lovelace, 2001). Mnogi sprožilci so dražljaji, ki sporočajo pomen (simboli), kakor črke in besede (Glicksohn idr., 1992). Zaradi fleksibilnosti simbolnega sprožilca sklepamo, da je prav identiteta simbola ta, ki je nujna za sinestezijo. Za mnoge sinestete se sočasniki lahko pojavijo že ob prostovoljni vizualizaciji sprožilca, ne da bi mu bili dejansko izpostavljeni (Cytowic, 1989, v Grossenbacher in Lovelace, 2001). Nekateri sinesteti imajo sprožilce, ki so konceptualni in ne zaznavni – tukaj gre za sinestezijo, ki se pojavi ob razmišljanju o določenih konceptih, na primer o številih (Alford, 1918), datumih (Ward, 2013), mesecih ali imenih mest (Alford, 1918), ki jih kot sočasnik najpogosteje spremlja določena lokacija v prostoru.

Skozi zgodovino so sinestezijo razumeli na različne načine, a je nikoli niso opredelili kot patološke. S prevlado behaviorizma v psihologiji so jo dojemali kot naučeno asociacijo ter posledično kot trivialno in nepsihološko, zato je bila v okviru psiholoških raziskav zanemarjena do konca 20. stoletja (Ward, 2013). Sinestezijo doživlja zgolj majhen delež populacije, ti pa jo večinoma doživljajo vsakodnevno in že od zgodnjega otroštva (Grossenbacher in Lovelace, 2001). Najpogosteje sinestezijo povzročijo lingvistični dražljaji, torej besede in črke, ki jim pripišemo dodatne vizualne lastnosti, kot je barva in prostorska razporeditev (Ward, 2013). Nekateri sinesteti poročajo, da barve zares ne vidijo, zgolj “vedo”, da ima določena črka neko barvo, drugi jo doživljajo v mislih (angl. in mind’s eye) (Dixon idr., 2004). Pri nekaterih pa gre za zunanjo zaznavo, na primer pri zaznavi barve ob črkah lahko barva zapolni črko ali se pojavi ločeno od nje, torej jo obdaja ali se pojavi v njeni bližini kot nekakšna packa. Ta variacija v načinu pojavljanja sočasnika je morda odsev razlik v nevronskih reprezentacijah različnih sinestetov ali vpliva možganskih delov, ki kodirajo prostor (Grossenback in Lovelace, 2001). Sinestezija v prostoru se najpogosteje povezuje s števili in datumi ter je lahko fiksirana glede na glediščno točko ali del telesa, torej se ob premiku pogleda ali okončine vsi zaznani dražljaji premaknejo v skladu z njim. Lahko pa je statična v prostoru, torej se vedno pojavi na enakem mestu v prostoru, ne glede na zorni kot pogleda (Ward, 2013).

Značilnosti in prepoznava

Za prepoznavo sinestezije mora biti zaznava konsistentna, torej se mora v različnih kontekstih isti sprožilec povezovati z istim sočasnikom. Za ugotavljanje sinestezije pri posameznikih se lahko izvede sinestetična verzija Stroopovega testa, npr. če posameznik zaznava A kot rdeč bo namesto besede rdeča napisana črka A z rdečo (kongruentni dražljaj) ali pa z zeleno barvo (inkongruentni dražljaj) – pri slednjem bo čas izvajanja naloge daljši (Ward, 2013). Vseeno pri takšni nalogi obstaja možnost, da gre zgolj za dobro naučeno asociacijo med dvema lastnostma in ne nujno za sinestezijo (Ward, 2013; Elias idr., 2003). Tako je še en pogoj za prepoznavo avtomatičnost oz. neprostovoljnost sinestezije (Ward, 2013). V študiji primera (Mills, 1999) so s prilagojenim Stroopovim testom pregledovali avtomatičnost sinestezije tipa število-barva tako, da so preverjali razliko v reakcijskem času poimenovanja barve števila, kadar se barva ni skladala z barvo sočasnika, ki jo zazna sinestet, in kadar se je. Pojavilo se je pomembno podaljšanje reakcijskega časa pri neskladnih dražljajih, kar nakazuje neprostovoljno naravo pojava. Študija je demonstrirala tudi enosmernost sinestezije – še en pogoj za prepoznavo sinestezije, saj je bil čas za odgovor na to, katero število je zapisano, enak, ne glede na to v kateri barvi je bilo zapisano. Število torej sicer sproži zaznavo barve, a barva ne povzroči zaznave števila. Odgaard in sodelavci (1999) so ugotovili, da lahko učinek sočasnika vpliva na reševanje nalog tudi po tem, ko je sprožilec že izginil.

Razvile so se različne metode in eksperimenti, ki poskušajo ločevati med sinesteti in nesinesteti, med drugim naloge iskanja tarčnih dražljajev (Hubbard in Ramachandran, 2005). Kadar posamezniki na polju z distraktorji iščejo tarčo (črko), ki jo sinestet zaznava v drugačni barvi od barve distraktorjev (npr. zaznano rdeč A obkrožajo zeleni B-ji), jo bo sinestet hitreje našel (Hubbard idr., 2005). Nalogo iskanja lahko prilagodimo tudi tako, da je barva ozadja kongruentna z barvo, ki jo sinestet zaznava ob tarčnem dražljaju. V tem primeru bo sinestet za identifikacijo tarče potreboval več časa, kakor če je barva ozadja inkongruentna (Smilek idr., 2001). Omenjeni nalogi nakazujeta, da se dodatna lastnost pri dražljaju, torej v tem primeru barva, sproži zgodaj v procesu zaznave (Hubbard in Ramachandran, 2005). Kljub vsemu so ugotovitve omejene, saj v študijah sodeluje majhno število udeležencev; večinoma gre za študije primerov, zato ne moremo trditi, da ugotovitve veljajo za vse sinestete, še posebej pa ne za vse tipe sinestezije.

Izvor

Kljub prvotnemu prepričanju, da gre za preprosto dedno lastnost, vezano na X-kromosom, je danes jasno, da gre za veliko kompleksnejšo povezavo (Hubbard in Ramachandran, 2005).V psihologiji je splošno sprejeto, da je vzrok za sinestezijo nenavadna povezanost med določenimi predeli možganske skorje, vseeno pa ni enotnega pojasnila, kako te nenavadne povezave nastanejo. Glede na nastanek ločimo tri vrste sinestezij. Prva je razvojna sinestezija, ki jo posamezniki doživljajo že od zgodnjega otroštva (Grossenbacher in Lovelace, 2001). Ta je v veliki meri dedna, a v isti družini nimajo nujno vsi enakega tipa sinestezije (Ward, 2013). Druga možnost je pojav sinestezije kasneje v življenju kot posledica možganske poškodbe (Vike idr., 1984) ali senzorične izgube, kot je izguba vida, ki lahko vodi v to, da taktilne dražljaje spremlja vidno zaznavanje gibanja (Armel in Ramachandran, 1999). Pridobljena sinestezija (kolikor je znano iz raziskav) lahko vodi zgolj v sinestezijo, ki temelji na zaznavi, ne pa na konceptu (Grossenbacher in Lovelace, 2001). Ob izgubi čuta (npr. pri slepoti) izgubljena modalnost postane sočasnik, saj je senzorni korteks ohranjen, čeprav primarnega vira informacij več ni, zato se senzorni korteks (pri slepoti vidni korteks) multimodalno poveže z drugimi deli možganov. Da se takšen tip sinestezije razvije, lahko traja nekaj dni ali pa celo več let (Ward, 2013). Zadnja vrsta je sinestezija kot učinek halucinogene droge (npr. LSD ali meskalin) (Grossenbacher in Lovelace, 2001). Pojavi se zgolj pri nekaterih posameznikih in gre za farmakološko inducirano obliko sinestezije (Aghajanian in Marek, 1999). Razvije se v roku ene ure, ko možganske povezave, ki bi morale biti inhibirane, niso več (Ward, 2013).

Obstajata dve možni razlagi nastanka sinestezije. Prva se nanaša na strukturne spremembe v možganih in pravi, da pri sinestetih tekom razvoja ne pride do pravilnega propada sinaps (angl. pruning) (Ward, 2013), zato so ohranjene določene povezave v senzornem korteksu, ki so pri nesinestetih izginile. Pred propadom sinaps deli možganov niso tako specializirani kot po tem (Spector in Maurer, 2013). Za to hipotezo nimamo pravih dokazov, hkrati pa ni primerov sinestezije pred šestim letom starosti. Pri otrocih sinestezije niso vedno konsistentne, kar nakazuje, da se le-te razvijajo tekom otroštva. Prav tako se lahko sinestezija spreminja ali razširja kasneje v odraslosti (npr. oseba s sinestezijo črka-barva se nauči jezika z drugačno abecedo in pri novih črkah se pojavijo nove barve) (Ward, 2013). Druga možna razlaga se nanaša na funkcionalne spremembe in pravi, da se sistem inhibicije ni zadostno razvil, zato so pri sinestetih aktivirane določene možganske povezave, ki so pri nesinestetih inhibirane (Spector in Maurer, 2013). Medtem ko se strukturne spremembe povezujejo z razvojno sinestezijo, lahko s pomočjo funkcionalnih razlik razložimo tako razvojno kot pridobljeno sinestezijo (Grossenbacher in Lovelace 2001).

Poleg omenjenih izvorov še zmeraj obstaja ideja, da so povezave med zaznavami vsaj v manjši meri naučene. Tako na primer povezava med črko in barvo pri malčkih ni prisotna ter se pojavi komaj kasneje. Obsežna analiza je pokazala, da so za razvoj sinestezije pomembne predvsem zgodnje izkušnje (Rich idr., 2005). Eden možnih virov učenja asociacij, ki bi potencialno lahko pripomogle k nastanku sinestezije, so igrače (Witthoft in Winawer, 2013).  Nekaj študij primera nakazuje tudi, da obstajajo skladnosti med otroškimi igračami in sinestezijo (Hancock, 2006; Witthoft in Winawer, 2006). Tukaj prihaja do razhajanj v mnenju med raziskovalci, morda gre zgolj za pojav psevdosinestezije, kjer gre zgolj za utrjene asociacije, ne pa zaznavanje. V študiji Witthoft in Winawe (2013) so preizkusili 11 sinestetov tipa črka – barva, ki so stabilno zaznavali barve precej podobne barvi magnetov črk, ki so jih imeli že od otroštva. Sinesteti se sicer v veliki meri strinjajo o tem, katera črka ima kakšno barvo (npr. 45 % se strinja, da je Y rumen (Rich idr., 2005). Barve igrač so lahko pojasnile odklone od skupinskih vzorcev, npr. Y je za večino rumen, v študiji pa je bil za 9 izmed 11 sinestetov oranžen, kakor v setu magnetov. Študija kaže na določeno mero naučenosti sinestezije, ostaja pa kritika, da to ni mogoče, saj gre za zaznavo, ne pa spomin. Pri sinesteziji gre tako bolj za kontinuum z naučenimi asociacijami na eni strani in popolno sinestetično zaznavo na drugi. Kar ločuje sinestezijo od nesinestezije, je avtomatičnost in specifičnost. Izbire v barvi za črko se do dokaj visoke mere skladajo z izbiro nesinesteta, tako da verjetno res obstajajo asociacije, ki nastanejo pri vseh. Pri sinestetih gre zato morda za visoko natančen in avtomatski priklic iz spomina, pri čemer so nekatere povezave lahko posledica zunanjih dražljajev. Vseeno lahko to razlago pripišemo zgolj nekaterim tipom sinestezije (Witthoft in Winawe, 2013).

Možganska aktivnost in kognitivni procesi

V študiji primera so sinestetu J.I.W., ki okuša besede (npr. “Filip” ima okus po ne popolnoma zrelih pomarančah), merili možgansko aktivnost ob slušnih dražljajih. Pri slišanih besedah se je pri J.I.W. v možganih aktiviral gustatorni korteks, kar pa se ni zgodilo, če je namesto besed poslušal tone. Prav tako so nanj vplivale simbolne reprezentacije besed, npr. beseda modra je imela okus po črnilu (Ward in Simner, 2003). Druga možganska slikanja so pokazala, da je pri sinesteziji tipa črka-barva povečana aktivnost V4, dela vidnega korteksa (Hubbard idr., 2005). V študiji slikanja možganov s PET (Paulesu idr., 1995) so primerjali pretok krvi pri sinestetih tipa govorjena beseda – barva in pri nesinestetih. Skupini sta se razlikovali v kortikalni aktivnosti med poslušanjem besed. Sinesteti so imeli več aktivnosti v nekaterih vidno-zaznavnih kortikalnih predelih in manj v drugih predelih. Iz tega so raziskovalci sklepali, da barvni sočasniki izvirajo iz delne aktivnosti vidno-zaznavnih omrežij višjega reda. Schiltz in sodelavci (1999) so merili električno aktivnost možganov sinestetov tipa črka-barva in nesinestetov kot odziv na vidni dražljaj črke. Sinesteti so kazali večjo aktivnost v frontalnem režnju, ki sodeluje v multisenzorni integraciji. Te ugotovitve so skladne z rezultati PET študije opisane zgoraj.

Pri povezavi sinestezije z drugimi razlikami v kogniciji obstajata dve možnosti. Prva možnost je, da strukturne in funkcijske razlike v možganih vplivajo na razvoj sinestezije, ta pa potem na razlike v kogniciji, torej so slednje posledica sinestezije. Druga možnost je, da strukturne in funkcijske razlike v možganih vplivajo na sočasen razvoj sinestezije in razlik v kogniciji (Ward, 2013). Glede sposobnosti zaznave so avtorji pri sinestetih, ki ob črki zaznajo barvo, ugotovili boljšo zaznavo barv (Banissy idr., 2009). Pri sinesteziji tipa črka-barva ter ton-barva se je izkazalo, da imajo sinesteti debelejšo možgansko skorjo na delu vidnega korteksa V4, ki se povezuje z zaznavo barv, in fuziformnem girusu, ki se povezuje s prepoznavo objektov. Na drugi strani imajo zmanjšano debelino sivine na območju V5, ki se povezuje s prostorsko zaznavo in gibanjem predmetov (Banissy idr., 2012). Posamezniki s sinestezijo pogosteje uporabljajo vizualno predstavljanje, njihove predstave pa so bolj slikovite (Ward, 2013).

Obstaja nekaj študij primerov, v katerih so preučevali posameznike s sinestezijo, ki so imeli neverjetne spominske sposobnosti (Ward, 2013). Daniel Tammet (2006, v Ward, 2013) si je zaradi svoje sinestezije (skupaj z Aspergerjevim sindromom) lahko zapomnil 20000 decimalk pi-ja. To mu je uspelo, ker je v vsaki številki zaznal barvo, jo videl v prostoru ter enostavno prebral v mislih. Prav tako je uporabljal izvirne spominske strategije. Tudi pri ostalih sinestetih so določena področja spomina učinkovitejša kot pri nesinestetih. Na primer pri tistih, ki v prostoru zaznajo dneve in mesece, je pogost boljši priklic avtobiografskih dogodkov in datumov. Računanje se pri sinesteziji pojavlja kot njena prednost kakor tudi kot njena slabost. Kot prednost predvsem v povezavi s predstavljanjem števil in dobrim spominom, kot slabost pa pri sinesteziji tipa črka-barva, saj te povezave prikličejo vizualne informacije, kar lahko moti hitro reševanje enačb. To je zelo odvisno od vsakega posameznika in od same računske naloge (Ward, 2013).

Sinestezija je nedvomno zanimiv pojav. Gre za prosto zaznavo povezav, ki so pri večini posameznikov inhibirane. Zaradi velike količine različnih tipov in variacij, kakor tudi nizke pojavnosti v populaciji, pa so raziskave na to temo nekoliko otežene. Stroka se zanaša predvsem na študije primera in manjše skupine, kjer le s težavo subjektivno doživljanje peščice posplošimo na vse sinestete. Vseeno je sinestezija nedvomno psihološki pojav, ki ga je vredno raziskovati, saj nam ne pove le nečesa malega o notranjem delovanju manjšine, temveč tudi nudi sklepe in vpogled v delovanje možganov vseh.

Literatura:

Aghajanian, G. K. in Marek, G. J. (1999) Serotonin and hallucinogens. Neuropsychopharmacology, 21(2),16–23. https://doi.org/10.1016/S0893-133X(98)00135-3

Alford, L. B. (1918). A report on two cases of synesthesia. The Journal of Abnormal Psychology, 13(1), 1–11. https://doi.org/10.1037/h0075167

Armel, K. C. in Ramachandran, V. S. (1999). Acquired synesthesia in retinitis pigmentosa. Neurocase, 5(4), 293–296. https://doi.org/10.1080/13554799908411982

Banissy, M. J., Stewart, L., Muggleton, N. G., Griffiths, T. D., Walsh, V. Y., Ward, J. in Kanai, R. (2011). Grapheme-color and tone-color synesthesia is associated with structural brain changes in visual regions implicated in color, form, and motion. Cognitive Neuroscience, 3(1), 29–35. https://doi.org/10.1080/17588928.2011.594499

Banissy M.J., Walsh V. in Ward J. (2009). Enhanced sensory perception in synaesthesia. Experimental brain research, 196(4), 565–71. https://doi.org/10.1007/s00221-009-1888-0

Dixon, M. J., Smilek, D. in Merikle, P. M. (2004). Not all synaesthetes are created equal: Projector versus associator synaesthetes. Cognitive, Affective and Behavioral Neuroscience, 4(3), 335–343. https://doi.org/10.3758/CABN.4.3.335

Elias, L. J., Saucier, D. M., Hardie, C. in Sarty, G. E. (2003). Dissociating semantic and perceptual components of synaesthesia: behavioural and functional neuroanatomical investigations. Cognitive Brain Research, 16(2), 232–237. https://doi.org/10.1016/S0926-6410(02)00278-1

Glicksohn, J., Salinger, O. in Roychman, A. (1992). An exploratory study of syncretic experience: Eidetics, synaesthesia and absorption. Perception, 21(5), 637–642. https://doi.org/10.1068/p210637

Grossenbacher, P. G. in Lovelace, C. T. (2001). Mechanisms of synesthesia: cognitive and physiological constraints. Trends in Cognitive Sciences, 5(1), 36–41. https://doi.org/10.1016/S1364-6613(00)01571-0

Hancock, P. (2006). Monozygotic twins’ colour-number association: A case study. Cortex, 42(2), 147–150. doi:10.1016/S0010- 9452(08)70338-1

Hubbard, E. M., Arman, A. C., Ramachandran, V. S. in Boynton, G. M. (2005). Individual differences among grapheme-color synesthetes: brain-behavior correlations. Neuron, 45(6), 975–985. https://doi.org/10.1016/j.neuron.2005.02.008

Hubbard, E. in Ramachandran, V. S. (2005). Neurocognitive mechanisms of synesthesia. Neuron, 48(3), 509–520. https://doi.org/10.1016/j.neuron.2005.10.012

Mills, C. B. (1999). Digit synaesthesia: a case study using a Stroop-type test. Cognitive Neuropsychology, 16(2), 181–191. https://doi.org/10.1080/026432999380951

Odgaard, E. C., Flowers, J. H. in Bradman, H. L. (1999). An investigation of the cognitive and perceptual dynamics of a colour-digit synaesthete. Perception, 28(5), 651–664. 10.1068/p2910

Palmeri, T. J., Blake, R., Marois, R., Flanery, M. A. in Whetsell Jr, W. (2002). The perceptual reality of synesthetic colors. Proceedings of the National Academy of Sciences, 99(6), 4127–4131. https://doi.org/10.1073/pnas.022049399

Paulesu, E., Harrison, J. M. Baron-Cohen, S., Watson, J. D. G., Goldstein, L., Heather, J., Frackowiak, R. S. J. in Frith, C. D. (1995). The physiology of coloured hearing: a PET activation study of colour-word synaesthesia. Brain, 118(3), 661–676. https://doi.org/10.1093/brain/118.3.661

Rich, A. N., Bradshaw, J. L., in Mattingley, J. B. (2005). A systematic, large-scale study of synaesthesia: Implications for the role of early experience in lexical-colour associations. Cognition, 98, 53–84. doi:10.1016/j.cognition.2004.11.003

Schiltz, K., Trocha, K., Wieringa, B. M. in Emrich, H. M. (1999). Neurophysiological aspects of synesthetic experience. Journal of Neuropsychiatry and Clinical Neurosciences, 11(1), 58–65. https://doi.org/10.1176/jnp.11.1.58

Simner, J. in Ward, J. (2006). The taste of words on the tip of the tongue. Nature, 444(7118), 438–438. https://doi.org/10.1038/444438a

Smilek, D., Dixon, M. J., Cudahy, C. in Merikle, P. M. (2001). Synaesthetic photisms influence visual perception. Journal of cognitive neuroscience, 13(7), 930–936. https://doi.org/10.1162/089892901753165845

Spector, F. in Maurer, D. (2008). The color of Os: Naturally biased associations between shape and color. Perception, 37(6), 841–847. https://doi.org/10.1068%2Fp5830

Spector, F. in Maurer, D. (2013). Synesthesia: A new approach to understanding the development of perception. Psychology of Consciousness: Theory, Research, and Practice, 1(S), 108–129. https://psycnet.apa.org/doi/10.1037/2326-5523.1.S.108

Vike, J., Jabbari, B. in Maitland, C. G. (1984). Auditory–visual synesthesia: report of a case with intact visual pathways. Archives of Neurology, 41(6), 680–681. doi:10.1001/archneur.1984.04210080092023

Ward, J. (2013). Synesthesia. Annual Review of Psychology, 64(1), 49–75. doi:10.1146/annurev-psych-113011-143840

Ward, J. in Simner, J. (2003). Lexical–gustatory synesthesia: Linguistic and conceptual factors. Cognition, 89(3), 237–261. https://doi.org/10.1016/S0010-0277(03)00122-7

Witthoft, N. in Winawer, J. (2006). Synesthetic colors determined by having colored refrigerator magnets in childhood. Cortex, 42(2), 175–183. doi:10.1016/S0010-9452(08)70342-3 Witthoft, N. in Winawer, J. (2013). Learning, memory and synesthesia. Psychological Sciences, 24(3), 258–