Zakaj sanjamo? Interpretacija sanj v psihoterapiji

Zakaj sanjamo? Kaj je pomen naših sanj? Zakaj so nekatere naše sanje tako bizarne? S temi in podobnimi vprašanji se znanstveniki, filozofi in psihologi na tem področju bolj poglobljeno ukvarjajo že od 19. stoletja, in čeprav dandanes obstaja že veliko različnih odgovorov na podlagi različnih teorij, je resničen pomen sanj še vedno velika skrivnost. V članku poskušam odgovoriti na omenjena vprašanja glede na že postavljene teorije o sanjanju dveh psihologov, ki sta največ prispevala k interpretaciji sanj – Sigmunda Freuda in Carla Gustava Junga – kot tudi s pomočjo novejših teorij. Osredotočim se tudi na interpretacijo sanj v psihoterapiji in njene pozitivne učinke na klienta.

Sanje so fiziološko in psihološko zavestno stanje, ki se pojavi med spanjem in za katerega je pogosto značilen bogat nabor endogenih senzoričnih, motoričnih, čustvenih in drugih izkušenj (American Psychological Association, 2022). Sanje vključujejo slike, misli in čustva, ki jih izkusimo med spanjem. Lahko so dolgočasne, zmedene ali pa zelo čustveno nabite in intenzivne, povzročajo nam lahko občutja veselja ali žalosti, pa tudi strahu (Cherry, 2022). V sanjah se pojavljajo dogodki, prizori in nelogična zaporedja, katerim sledijo naše misli. Te so pogosto naključne, še pogosteje pa so odraz naših doživljanj, izkušenj, pričakovanj, razmišljanj in načrtovanj, ki smo jih pridobili v budnem stanju oziroma dejanskem življenju (Hobson, 2020). Kot povzema avtorica Tuan (2005), se sanje prepletajo z našim vsakdanjikom, delom, družino, ljubeznijo, odsevajo naša čustva, hranijo naše spomine, odkrivajo naše upe, težave, strahove in želje. Sanje se včasih pojavljajo zaporedoma ali ciklično v daljšem obdobju, pomagajo nam razumeti pretekle ali prihodnje dogodke, nekatere ostanejo žive v našem spominu še dolgo po tem, ko smo jih sanjali, druge pozabimo skoraj nemudoma, ko se zbudimo. Vsi ljudje sanjajo, čeprav jih kar 7 % zatrjuje, da ne sanja. Znanost namreč potrjuje, da ni mogoče, da ne bi sanjali, saj so sanje nujno potrebna možganska aktivnost, ki uravnoteži naše duševno stanje. Čeprav vsi ljudje sanjajo, so sanje v človeškem spominu  nelogične in nepovezane, zato si jih težje zapomnijo. Pogosto si ljudje podzavestno želijo izbrisati negativne ali težke sanjske podobe (Tuan, 2005) in prav to je bil predmet raziskovanja Sigmunda Freuda.

Zgodovina in teorije sanj

Z analizo sanj so se srečevala že ljudstva klasičnega veka; domnevala so, da so sanje povezane s svetom nadčloveških bitij in da sanje napovedujejo prihodnost. A že takrat so imeli dvome, saj jim je nenavadna različnost sanj od posameznika do posameznika oteževala enoten pogled nanje, zato so jih začeli razlikovati in razvrščati v skladu z njihovo pomembnostjo in zanesljivostjo (Freud, 2001). Šele z izidom knjige Sigmunda Freuda Interpretacija sanj je raziskovanje sanj postalo resnejše (Tuan, 2005) in znanje o sanjah se je razširilo ter postalo del klinične prakse v psihologiji (Freud, 1959, v Khodarahimi, 2009). Po Freudu (2001) so sanje opredeljene kot duševna dejavnost spečega. Freud je menil, da so sanje kot nekakšni ventili, skozi katere se sprostimo zaradi nepotešenih želj oziroma nam omogočajo, da bi potešili nagone, zaradi katerih smo nemirni (Tuan, 2005).  Freud je pojasnjeval, da so v našem nezavednem nagonski impulzi, potlačene misli, spomini in čustva ter predvsem nezavedne seksualne želje, sanje pa so tiste, ki vse to razkrivajo (Hobson, 2020). Posledično so posameznikova čustva ob željah ter njegovi impulzi premočni, da bi mu omogočali miren spanec, zato jih podzavest prekrije in prikaže prek simbolov (Tuan, 2005). Naše sanje so večinoma zrcalo tistega, kar je v realnosti prepovedano ali kar si želimo potlačiti.  

Poleg Freuda med najpomembnejše raziskovalce sanj spada Carl Gustav Jung, ki pa je imel nekoliko drugačno izhodišče kot Freud. Medtem ko je Freud pojasnjeval, da so vse sanje, povezane s potlačenimi željami, običajno spolne narave, je Jung temu nasprotoval (Majumdar in Tripathi, 2019) in poudarjal, da sanje izražajo človekovo notranjo psiho ter njegov notranji proces (Trinh idr., 2015). Jung je predstavil drugačen pristop k preučevanju sanj s pomočjo arhetipske teorije in teorije kolektivnega nezavednega (Majumdar in Tripathi, 2019), osredotočen je bil na simboliko in podobe v sanjah. Menil je, da vsak posameznik v svojo podzavest shranjuje simbole, podobe in vzorce, ki jih imenuje arhetipi: tiste, ki jih posameznik vidi skozi svoje življenje in tiste, ki so del življenja njegovih predhodnikov in ljudstev, kar pa izhaja iz kolektivnega nezavednega. V teh simbolih, ki se izražajo skozi sanje, naj bi bili pomembna sporočila, nasveti in opozorila podzavesti (Tuan, 2005). Jung je trdil, da vse sanje v določenih časovnih okvirih izražajo najpomembnejše notranje procese posameznika in s tem konflikte, ki se pojavljajo v umu. Sanje posamezniku omogočajo, da se zave določenih vprašanj, svojih dilem in kompleksov in da jih obravnava v zavestnem svetu. Po Jungu um namreč stalno stremi k temu, da je stabilen in v ravnovesju, k temu pa pripomorejo ravno sanje, saj pomagajo izraziti ter rešiti konflikte, ki se nezavedno pojavljajo v umu (Trinh idr., 2015). Ko je Jung preučeval sanje, se je spraševal, kakšen je sploh njihov namen za posameznika in kakšno vlogo imajo za posameznikovo življenje v celoti. Preučeval in opazoval je kliente in interpretiral njihove sanje ter spoznal, da so vse sanje zelo pomembne za človeka in da so del njegovih psihičnih dejavnikov. Ugotovil je, da sanje sledijo nekemu vrstnemu redu oziroma vzorcu, ki ga je imenoval proces individuacije (Jung idr., 2002). Individuacija vključuje procese samoozaveščanja, psihične rasti in samouresničitve, tako da posameznik postaja drugačen od drugih posameznikov (Stein, 2005). S tem se v njem počasi izoblikuje učinkovitejša in zrelejša osebnost (Jung idr., 2002). Jung je ugotovil, da bi moral vsak posameznik več let opazovati svoje sanje, da bi opazil vzorec ponavljanja določenih vsebin. Zagotovo se marsikdo spomni, da je že večkrat sanjal iste osebe, pokrajine ali situacije; Jung je opozoril, da bi ob večletnem pozornem sledenju sanjam opazili, da se počasi, a opazno spreminjajo ter sledijo nekemu vzorcu (Jung idr., 2002). Pomembna razlika v interpretaciji sanj med Freudom in Jungom je v razlagi simbolov, ki se pojavijo v sanjah. Freud je razlagal dogodke kot simbole dogajanja v nezavednem, v simbolni interpretaciji sanj je opredelil različne simbole, ki se pojavijo v sanjah, kar nakazuje to, da naj bi bili vsi simboli enaki za sanje čisto vsakega posameznika. Jung pa je podal arhetipsko teorijo, ki temelji na individualizaciji narave sanj (Majumdar in Tripathi, 2019), kar pomeni, da so vsake sanje drugačne in da je najboljši razlagalec sanj tisti, ki jih doživlja (Tuan, 2005).

Freud in Jung sta sprožila vse več zanimanja za sanje, zaradi česar so se skozi leta oblikovale številne teorije o razlaganju sanj. Nekatere opisujejo sanje kot nezavedno miselno procesiranje, v katerem se združijo učenje in dnevni spomini, ter navajajo, da sanje ponujajo način razvijanja kognitivnih sposobnosti. Druge verjamejo, da so sanje le rezultat naključnih dejavnosti v možganih (Hobson, 2020). Najnovejše teorije razlagajo, da so sanje kot alarmni sistem, ki svari pred še nerazvitimi boleznimi, jih razumejo kot prečiščevanje čustev, spet tretje pa kot sredstvo, ki ga naši možgani uporabljajo za utrjevanje spominov ali za spodbujanje ustvarjalnosti (Tuan, 2005).

Kako in zakaj nastajajo sanje?

Sanje so navduševale že starodavne civilizacije, zato so se skozi stoletja oblikovale različne teorije tudi glede tega, kako sanje sploh nastajajo. Freud in Jung sta analizi sanj dodala novo vlogo v družbi in znanosti, pozneje pa sta tehnološki napredek ter razvoj znanosti omogočila razvoj drugih teorij. Splošna znanost poudarja, da se sanje pojavljajo v določenih fazah spanca, saj sta med spanjem um in telo v stanju počitka. Ko počivamo, gredo naše oči skozi fazo, imenovano rapid eye movement – REM, ki je četrta stopnja spanca. Na tej točki spanca so možgani najbolj aktivni, oči se hitro premikajo v različne smeri, poveča se srčni utrip, dihanje pa postane neenakomerno. V tej stopnji se poleg sanjanja pojavi tudi reguliranje čustev in spominov (Hobson, 2020). Za sanjanje je odgovorno možgansko deblo, ki je skupno človeku in nekaterim živalim (Tuan, 2005). Siwek (1959, v Trinh idr., 2015) navaja, da sanje lahko nastanejo na štiri načine. Prvi je senzorična stimulacija, bodisi notranja bodisi zunanja, torej lahko karkoli, kar slišimo ali čutimo med spanjem, sproži sanje, povezane s to senzorično izkušnjo (npr. če nekdo spi blizu prižgane sveče, lahko sanja o požaru). Drugi način so lahko podobe, ki smo jih doživeli čez dan in ki povzročijo, da se nam v sanjah pojavijo izkrivljene različice teh podob. Tretji način so naši občutki in želje v budnem stanju, ki nato sprožijo sanje o njih. Zadnji način pa je lahko trend naših misli – karkoli smo morda razmišljali ali o čemerkoli smo razpravljali s kom drugim – ki lahko vpliva na naše stanje v spanju.

Z etiološkega vidika se sanje osredotočajo na pomembna nepredelana duševna in čustvena vprašanja dneva ali življenjskega obdobja; z analizo sanj lahko hitro pripeljemo v zavest najpomembnejša vprašanja, s katerimi se ukvarjamo na podzavestni ravni (Khodarahimi, 2009). Sanje namreč obdelujejo trenutne situacije, ki lahko sprožijo čustvene in duševne stiske ter težave, nato pa s procesom, imenovanim kompenzacija, poskušajo odpraviti temeljne strahove in napačna prepričanja. Kompenzacija poteka tako, da sanje najprej osvetlijo ovire, grožnje ali dileme, nato pa skušajo odvzeti njihovo intenzivnost ter dodati prilagoditve, da bi se zmanjšale in rešile (Hoss in Hoss, 2006, v Khodarahimi, 2009). S tem se je ukvarjal tudi Jung, ki je opazil, da sanje poganja naravna težnja po rešitvi in zaključku nedokončanih čustvenih in duševnih težav, ki so se pojavile v tekočem dnevu (npr. Samuels, 1985, v Khodarahimi, 2009). Ko spimo in sanjamo, se epizodični spomin izklopi, zato se težje spomnimo konkretnega dogodka in na površje pride le čustveni kontekst tega dogodka, še posebej, če je ta nerešen in ga je treba obdelati (Khodarahimi, 2009).

Sanje po eni strani obnavljajo gradivo, katerega se v budni miselni dejavnosti ne spominjamo in ga ne uporabljamo; tak vir so na primer doživljaji iz otroštva, po drugi strani pa velikokrat sanjamo o elementih in ljudeh, ki izvirajo iz dogodkov zadnjih nekaj dni (Freud, 2001). Freud je s svojimi študijami dokazal, da imamo ljudje lažji dostop do svojih misli v nezavednem kot pa v zavestnem stanju. Menil je namreč, da v zavestnem umu v budnem stanju nismo na najgloblji ravni razmišljanja o naših resničnih željah in potrebah, ker še vedno pretirano razmišljamo o morali in realnem življenju (Majumdar in Tripathi, 2019). V sanjah zaradi tega pogosto pride do projekcije, kar po Freudu pomeni, da prenašamo svoja nesprejemljiva čustva na nekoga drugega (Majumdar in Tripathi, 2019). Lahko na primer sanjamo, da nas neka oseba ne mara, a v resnici mi ne maramo nje. Taka vrsta izkrivljanja zmanjšuje našo tesnobo, saj nam omogoča, da izražamo svoje občutke na način, ki ga naš ego ne prepozna. V sanjah se pojavi tudi t. i. zamenjava, pri čemer eno stvar zamenjamo z drugo. V sanjah se nam lahko zdi, da smo iracionalno razburjeni zaradi razmeroma nepomembnega in na videz neškodljivega predmeta ali osebe, Freud pa je razložil, da je v resnici ta predmet ali oseba le nadomestek za stvar, ki nas v resnici moti (Majumdar in Tripathi, 2019). Avtorja Majumdar in Tripathi (2019) povzemata, da se omenjeni procesi dogajajo zato, ker se med spanjem naš zavestni um umakne v ozadje, zato da ima lahko oseba popoln dostop do svojih želj prek sanj. Med sanjanjem je še vedno prisotna zavest: vse, kar vemo o sanjah, izvira iz zavesti, ki se torej mora ohranjati (Freud, 2001). A gre za pomembno razliko; ohranja se le zavest, ne pa tudi samozavedanje (Spitt, 1882, v Freud, 2001). Ravno zato se med sanjanjem, z izjemo lucidnega sanjanja, ne zavedamo, da sanjamo.

Vsebina sanj

Zagotovo se je že vsakemu zgodilo, da je sanjal nekaj bizarnega in se spraševal, zakaj so se določeni elementi, osebe ali dogodki tako naključno povezali med seboj. Freud (2001) pojasnjuje, da so sanje velikokrat močno nepovezane, združujejo najhujša protislovja, dovoljujejo nemogoče stvari, ne upoštevajo tistega, kar vemo, ter nas kažejo tudi kot etično in moralno otopele. Stricker (1879, v Freud, 2001) se je strinjal, da v sanjah pozabimo dejstva, da se izgubijo logične povezave med predstavami ter da prav zato prihaja do ogromno protislovij med sanjami in med tem, kar vemo v budnem stanju. Hildebrant (1875, v Freud, 2001) je menil, da sanje velikokrat ne črpajo svojih elementov iz velikih, burnih dogodkov in iz močnih, vplivnih interesov. Po njegovem mnenju sanje črpajo iz naključnih malenkosti, iz brezvrednih drobcev tega, kar smo doživeli pred kratkim ali že veliko prej. Freud (2001) je dodal, da je to mogoče, ker so sanjam na voljo spomini, ki so nam v budnosti nedostopni. Z vidika budne zavesti se nam zdijo nekatere stvari tako nepomembne ali trivialne, da jih kmalu pozabimo, npr. naključno slišane izjave, površno opažena dejanja koga drugega ali bežne zaznave oseb (Strümpell, 1877, v Freud, 2001), a ravno to se lahko kasneje znajde v sanjah.

Vsebina sanj je torej skupek različnih elementov, ki med seboj niso vedno povezani, so pogosto naključni in nelogični ter imajo jedro v našem nezavednem spominu. Vsak sanjavec sanja lastne      sanje in tako kot je vsak posameznik enkraten, tako je tudi vsebina sanj vsakega posameznika močno povezana z njegovo starostjo, spolom, osebnostjo, položajem in stopnjo izobrazbe, pa tudi z njegovim načinom življenja, dogodki in izkušnjami (Jessen, 1855, v Freud, 2001). Vsake sanje kljub vsemu nekoliko odstopajo glede na kulturo in družbenoekonomski položaj posameznika. Pri otrocih so na primer sanje na začetku sestavljene iz negibnih barvnih podob iz pravljic, šele pri petih letih se začnejo sanjske podobe gibati, pri osmih letih pa otrok začne igrati glavno vlogo v sanjah (Tuan, 2005). Raziskave so ugotovile, da se sanje do neke mere razlikujejo tudi glede na spol; moški imajo pogosteje sanje o fizični agresiji in spolnosti kot ženske. Ženske pa večkrat sanjajo o agresiji, obrnjeni proti samim sebi, pojavljajo se tudi bolj žalostne in depresivne tematike. Sanje so po svojih formalnih značilnostih med spoloma podobne – oba spola imata podobne dolžine sanj in v podobni meri se pojavljajo besedne ter telesne interakcije (Schredl idr., 1998). Na sanje ima lahko vpliv tudi izobrazba. Ena ameriška raziskava je pokazala, da višja kot je izobrazba posameznika, več sanj se pojavlja o njegovih sodelavcih, napredovanju, službi ali prihajajočih rokih (Bushak, 2014). Sanje se razlikujejo tudi glede na osebnost posameznika. Zhao in sodelavci (2020) so ugotovili, da so introvertirani posamezniki imeli v sanjah več čustvene intenzivnosti in pasivnih čustvenih tonov ter so bili med sanjami bolj vznemirjeni kot ekstravertirani posamezniki, ki pa so      svoje sanje večkrat delili z drugimi. Posamezniki z višje izraženo odprtostjo so imeli bolj pozitiven odnos do sanj, prav tako pa so jim sanje dale več novih idej za vsakdanje življenje.   

Zaradi omenjenih značilnosti in razlik imajo posamezniki raznovrstne in vse bolj nenavadne sanje, te jih presenečajo, očarajo, jim vzbujajo zanimanje in zato želijo vedeti, kaj pomenijo. Verjetno je že vsak izmed nas kdaj (po)iskal pomen za nenavadne sanje in zelo verjetno je, da so spadale v ene izmed najpogostejših sanj. Ravno zato, ker se nekatere sanje v skoraj enaki obliki pojavljajo pri več ljudeh, lahko takim sanjam rečemo tipične sanje (Tuan, 2005). Takšne sanje so na primer, da letimo, nezmožnost premikanja, da nam izpadejo zobje, da padamo, da se sprehajamo brez obleke ali da nas nekdo zasleduje, pa tudi sanje o izpitih in smrti bližnjega (Freud, 2001). Freud (2001) je na primer za sanje o padanju, letenju ali lebdenju v zraku razlagal, da te sanje ponavljajo vtise iz otroštva in se nanašajo na razgibalne igre. Pravi, da spominjajo na otroško norenje in lahko prikličejo prijetne občutke, pa tudi občutke tesnobe, saj se otrokovo norenje v realnosti velikokrat konča s prepirom in jokom. Freud (2001) je zapisal, da lahko domnevamo, da imajo sanje za vsakogar enak ali vsaj podoben pomen, ker izhajajo iz enakega vira. Jung (2002) pa je menil, da to ne velja za vse primere, saj lahko dve osebi sanjata zelo podobne sanje, a si jih vsaka razlaga drugače. Vsak si namreč svoje sanje tolmači s svojega zornega kota, glede na svoj trenutni problem ali dilemo. »Interpretacija sanj in simbolov je v veliki meri odvisna od sanjalčevih posameznih okoliščin in stanja njegovega duha« (Jung idr., 2002, str. 68).

Uporaba sanj v psihoterapiji

Že v preteklosti so različne smeri psihologije, kot so psihoanaliza, analitična psihologija in gestalt terapija, sanje imele za klinično pomembne in jih obravnavale pri različnih oblikah terapije (Khodarahimi, 2009). Sanje namreč omogočajo, da se posameznik sooči s potlačenimi čustvi ali s trenutnimi vprašanji, dilemami ali konflikti, ki se odražajo v vsakdanjem življenju. Možgani med spanjem veliko bolj delujejo na čustveni ravni kot v budnem stanju, zato takrat ustvarijo povezave, ki jih drugače posameznik zavedno ne bi mogel, kar je lahko zelo koristno za delo v psihoterapiji (Why Do We Dream?, b. d). Analiza sanj prav tako pomaga klientom, da postanejo bolj osredotočeni na to, kaj bi lahko v budnem življenju naredili drugače na podlagi tega, kar so izvedeli skozi analizo sanj (Hill in Knox, 2010).  Delo s sanjami je proces, ki ga lahko začne psihoterapevt, da bi sanjsko zgodbo interpretiral na način, ki je klinično smiseln in pomemben za sanjalčevo budno življenje ter trenutne psihološke ali somatske simptome. Terapevt lahko sanje druge osebe interpretira le, če mu je klient pripravljen posredovati svoje nezavedne misli, ki so v ozadju njegove vsebine sanj (Freud, 2001). Po objavi knjige Interpretacija sanj Sigmunda Freuda leta 1900 je razlaga sanj postala vse bolj pogosto uporabljena terapevtska tehnika v psihoanalizi (Schredl idr., 2000). Freud (2001) je trdil, da je interpretacija sanj ključna pot do spoznanja nezavednih dejavnosti uma. Delo s sanjami se je do zdaj uporabljalo tudi v drugih terapevtskih šolah, vključno z gestalt terapijo, terapijo, osredotočeno na klienta, družinsko terapijo, skupinsko terapijo, psihodramo in kognitivno-vedenjsko terapijo, vendar so bili v teh terapevtskih šolah redko na voljo izdelane teorije sanj in priročniki za njihovo interpretacijo, kar je ustvarjalo vtis, da imajo sanje v teh oblikah terapije precej manjšo vlogo kot v psihoanalizi (Schredl idr., 2000).

Zelo zanimiv je novejši pristop k delu s sanjami, imenovan integrativni model sanjanja (»The Integrative Model of Dreaming«), ki sta ga oblikovala Eudell-Simmons in Hilsenroth (2007). Po tem modelu so za celovito razlago sanj potrebni integracija klinične in neklinične teorije, več terapevtskih tehnik in kombinacija terminologij. Sanje vključujejo sanjavčev spomin na pretekle sanje, pripoved o preteklih sanjah in ustrezen afekt ter intelektualne in afektivne povezave z dogodki v budnosti. Prav tako sanje vsebujejo predstavitve pomembnih problemov, ki jih sanjavec doživlja v budnosti: pomembni pretekli ali sedanji življenjski stresorji, intenzivni čustveni odzivi, izkrivljeni kognitivni procesi, ponavljajoči se medosebni konflikti in občutki o sebi. Te predstave niso naključne, ne glede na to, ali so namenske ali ne; Eudell-Simmons in Hilsenroth (2007) pravita, da jih je mogoče in treba uporabiti pri kliničnem delu, saj nam lahko podajo pomembne manjkajoče informacije o klientu. Raziskovanje vsebine sanj naj bi prispevalo tudi k vpogledu klienta ter k zavedanju in razumevanju samega sebe, kar naj bi bilo potencialno koristno za njegovo budno življenje, če se uporabi za medosebne, znotrajosebne, kognitivne in/ali vedenjske spremembe. Raziskovanje sanj naj bi prav tako zagotovilo informacije o tipičnih obrambnih mehanizmih ali mehanizmih spoprijemanja, strategijah reševanja težav in trenutni stopnji uspešnosti teh procesov. Integrativni model torej zagovarja integracijo različnih kliničnih tehnik, in sicer s konceptualizacijo primera, da bi razširili uporabo sanj pri kliničnem delu. Ta model tako ne omejuje dela s sanjami na tiste klinične modele, ki tradicionalno uporabljajo sanje kot pot do vpogleda, temveč predlaga, da lahko vsak pristop učinkovito klinično uporabi sanje. Poleg tega lahko integracija kliničnih modelov in tehnik omogoči bolj individualizirano in celovito uporabo sanjskega dela pri posameznikih v psihoterapiji. Na ta način se lahko delo s sanjami uporablja pri čim večjem številu klientov v zelo različnih okoliščinah in kliničnih primerih (Eudell-Simmons in Hilsenroth, 2007).

Delo s sanjami v psihoterapiji prinaša kar nekaj ugodnih učinkov za kliente. Že pogovor o klientovih psiholoških ter fizioloških potrebah, njegovem razmišljanju in čustvih je dober začetek, ki izboljšuje duševno zdravje klienta. Študije so pokazale, da je lahko interpretacija sanj v psihoterapiji koristna pri zdravljenju klientov, ki so doživeli travmo in druge stresne dogodke (npr. Goelitz, 2007). Za nekatere posameznike je namreč taka oblika dela precej bolj enostavna kakor pa tradicionalna psihoterapija, saj menijo, da je tako delo bolj zabavno in tudi manj obremenjujoče, ker lahko do nekaterih vsebin dostopajo z določeno distanco (Goelitz, 2001, v Goelitz, 2007). Deljenje sanj z drugo osebo je pokazalo ugodne učinke tudi zunaj terapevtskega okolja, ker krepi socialne vezi med osebo, ki deli sanje, in poslušalcem (Schredl idr., 2015). Ugotovljeno je bilo tudi, da deljenje sanj poveča empatijo poslušalca do tistega, ki deli sanje (Blagrove idr., 2019).

Raziskave kažejo, da je v vsakdanji praksi zelo malo psihoterapevtov, ki uporabljajo interpretacijo sanj pri svojem delu (Keller idr., 1995), in da so to zlasti psihoanalitiki (Khodarahimi, 2009). Terapevti so večinoma poročali, da so klienti pogosto sami dali pobudo za delo s sanjami, medtem ko so terapevti le redko izrecno spodbujali priklic sanj ali delo s sanjami (Keller idr., 1995). Uporaba interpretacije sanj v psihoterapiji v zadnjem desetletju je dokaj malo raziskana, zato težko vemo, kako pogosto je dandanes dejansko uporabljena, lahko pa domnevamo, da se tega bolj poslužujejo psihoanalitične terapevtske prakse.

Zaključek

Sanje omogočajo posamezniku sproščanje intenzivnih čustev in tesnobe, ki se pojavijo pri vsakem človeku v vsakdanjem življenju. Lahko nam dajo dober vpogled v naše nezavedno, če pa smo dovolj pozorni, nam lahko pomagajo, da se bolje zavemo svojih potreb, čustev in želj. Freudova in Jungova teorija sta nam dali odličen zagon za raziskovanje skrivnosti sanj, a je pomembno, da se pristopi in metode sproti prilagajajo posameznikom in da še naprej odkrivamo nove možne teorije. Interpretacija sanj je lahko koristna pri psihoterapiji, a je pomembno, da se jo kombinira z drugimi pristopi, da se doseže največje ugodne učinke terapije. V psihoterapiji je interpretacija sanj uporabna predvsem v kombinaciji z drugimi tehnikami določene terapevtske smeri, sanje pa so lahko dober vir dodatnih informacij o klientu ter prispevajo k razlagi njegovih želj, čustev in misli. Čeprav imamo pogosto neke tipične sanje, za katere lahko pomen zelo hitro najdemo na internetu, je bolj pomembno to, da ob sanjah sami pomislimo, kakšna čustva so se ob tem pojavila, kako jih lahko sami interpretiramo in kakšen pomen imajo lahko za naše življenje. Kot je zapisal Jung, je najboljši interpretator sanj vsak posameznik sam, ker le sami zares vemo, kakšne probleme in želje imamo.

Literatura:

American Psychological Association. (2022). Dream. APA Dictionary of Psychology. https://dictionary.apa.org/dream

Blagrove, M., Hale, S., Lockheart, J., Carr, M., Jones, A. in Valli, K. (2019). Testing the Empathy Theory of Dreaming: The Relationships Between Dream Sharing and Trait and State Empathy. Frontiers in Psychology, 10, 1351. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2019.01351

Bushak, L. (2014). Your Education Level May Influence Who And What You Dream About. https://www.medicaldaily.com/your-education-level-may-influence-who-and-what-you-dream-about-284448

Cherry, K. (14. 2. 2022). 9 Common Dream Interpretations. https://www.verywellmind.com/why-do-we-dream-top-dream-theories-2795931

Eudell-Simmons, E. M. in Hilsenroth, M. J. (2007). The use of dreams in psychotherapy: An integrative model. Journal of Psychotherapy Integration, 17(4), 330–356.

Freud, S. (2001). Interpretacija sanj. Studia humanitatis.

Goelitz, A. (2007). Exploring dream work at end of life. Dreaming, 17(3), 159–171.

Greenson, R. R. (1970). The exceptional position of the dream in psychoanalytic practice. The Psychoanalytic Quarterly, 39(4), 519–549.

Hill, C. E. in Knox, S. (2010). The use of dreams in modern psychotherapy. In International review of neurobiology, 92, 291–317.

Hobson, R. (2020). Umetnost spanja. Hiša knjig, HKZ.

Jung, C. G., Franz, M.-L. von, Henderson, J. L., Jacobi, J. in Jaffé, A. (2002). Človek in njegovi simboli. Mladinska knjiga.

Keller, J. W., Brown, G., Maier, K., Steinfurth, K., Hall, S. in Piotrowski, C. (1995). Use of dreams in therapy: A survey of clinicians in private practice. Psychological Reports, 76(3), 1288–1290.

Khodarahimi, S. (2009). Dreams in Jungian psychology: The use of dreams as an instrument for research, diagnosis and treatment of social phobia. The Malaysian journal of medical sciences: MJMS, 16(4), 42.

Majumdar, P. in Tripathi, S. (2019). Comparison of Freudian & Jungian View on Dream Analysis. Pramana Research Journal (9)6.

Schredl, M., Sahin, V. in Schäfer, G. (1998). Gender differences in dreams: do they reflect gender differences in waking life? Personality and Individual Differences, 25(3), 433–442.

Schredl, M., Bohusch, C., Kahl, J., Mader, A. in Somesan, A. (2000). The use of dreams in psychotherapy: a survey of psychotherapists in private practice. The Journal of psychotherapy practice and research, 9(2), 81–87.

Schredl, M., Fröhlich, S., Schlenke, S., Stregemann, M., Voß, C. in De Gioia, S. (2015). Emotional responses to dream sharing: A field study. International Journal of Dream Research, 8, 135–138. https://doi.org/10.11588/ijodr.2015.2.23052

Stein, M. (2005). Individuation: inner work. Journal of Jungian Theory and Practice, 7(2), 1–13.

Trinh, A., Olivos, B., Azan, C. in Buxton, K. (16. 4. 2015). Do Our Dreams Have Meanings? http://ron-sheese.wikidot.com/printer–friendly/group-ik3#toc1

Tuan, L. (2005). Sanjska knjiga od A do Ž: razlaga sanj: numerološki, preroški, psihološki in medicinski pomen. Mladinska knjiga.

Why Do We Dream? (b. d). https://www.healthline.com/health/why-do-we-dream#what-influences-dreams

Zhao, C., Wang, J., Feng, X. in Shen, H. (2020). Relationship between personality types in MBTI and dream structure variables. Frontiers in Psychology, 11, 1589.