Simpozij kritične psihologije: povzetki

Simpozij je bil organiziran ob izidu strokovne monografije Kaj je psihologija? Epistemologija in refleksija

Moderatorja: Ema Bohanec in Žiga Mekiš Recek

Ljubljana, 10. 5. 2022

Izdala Revija Panika, Društvo študentov psihologije Slovenije

Psihologija in njena predzgodovina

Dino Manzoni

Za vzpostavitev psihologije kot samostojne znanstvene discipline velja leto 1879, ko je Wilhelm Maximilian Wundt ustanovil prvi laboratorij za eksperimentalno psihologijo na univerzi v Leipzigu. Laboratorij, ki ga je univerza uradno priznala za »psihološkega«, je bil nekakšna soba z opremo za raziskovanje. Ta dogodek psihologija vzame kot tisto, kar jo legitimira v njeni znanstvenosti, kar ji služi kot utemeljitev za institucionalizacijo. Za Wundta je psihologija znanost, ki preučuje procese zavesti (kot samozavedanja). Tovrstno pojmovanje zavesti (oz. duševnosti) nima več metafizične ali teološke, neposredno moralne konotacije, izgubi svojo substancialnost in zadobi procesualnost. Po Wundtu (kot tudi za W. Jamesa) je zavest bistveno časovna, neprekinjena in dejavna celota – tok zavesti je prehajanje predstav. Tako so nam psihični procesi dani enotno, ločiti pa jih je možno z naknadno analizo in abstrakcijo, s katerima naj bi se dokopali do zakonitosti zavesti.

Vendar če hočemo razumeti, katero so tisti pogoji, ki so omogočili vzpostavitev nove, samostojne znanstvene discipline, je treba izpostaviti, da je Wundt le podedoval (evropski) pojem zavesti, ki ga je »izumil« utemeljitelj empirizma in liberalistične filozofije, Anglež John Locke (1632–1704). Locke v II. knjigi Eseja o človeškem razumu (i. poglavje, § 19) pojem zavesti (the consciousness) opredelil kot »človekovo zaznavanje tega, kar se dogaja v njegovem lastnem duhu« in ga misli skupaj s pojmom sebstva (the self). V xxvii. poglavju II. Knjige Eseja, z naslovom O identiteti in različnosti, Locke utemeljuje koncept zavesti kot samoidentitete, kar zagotavlja status identičnosti osebe. Kot ugotavlja Etienne Balibar, Locke kontinuiteto zavesti poistoveti z avtonomijo »sebstva«, zato se je lahko začela uporabljati kot drugo ime za posamičnega individua. Do tedaj se je pojem uporabljal le kot nekakšna zmožnost duše. Zavest, kot kriterij osebne identitete tako v sebi zajema tudi pravne in moralne atribute – in tako se je (po)rodil pojem individualne osebe (kot osebnosti ali sebstva), kakor ga poznamo še danes. 

Ključne besede: epistemologija, osebna identiteta, zavest, Locke, introspekcija, Wundt

Foucault in objekt psihologije

Žiga Mekiš Recek

Psihologija nima jasno reflektiranih epistemoloških predpostavk, temveč se v iskanju statusa znanstvenosti zanaša na pozitivistično metodologijo, ki ji bi ga naj implicitno zagotovila. Da bi psihologija lahko zgradila konsistenten teoretični okvir je nujno prevprašati temeljne predpostavka psihološke znanosti in stroke. V svojem prispevku s teoretičnim okvirjem Michela Foucaulta in njegovo genealogijo vednosti analiziram cilje in naloge znanstvene in uporabne psihologije, ki se navajajo v večini učbenikov psihologije. Glavni raziskovalni vprašanji moje raziskave sta, (1) kako je psihologija pozicioniranja v mreži moč-vednost in (2) kakšen je učinek tega na njen objekt proučevanja. Ugotavljam, da so psihološki označevalci družbeno konstruirani koncepti, ki retroaktivno označujejo objekt proučevanja. To pa omogoča proces subjektivacije posameznika in posledično vzpostavitev nadzora. Z analizo teoretičnih ciljev psihologije – opisom in razlago – pokažem, da so psihološke prakse primerljive s krščanskimi praksami priznavanja. Ravno to pa odraža specifičen odnos moči med psihologijo in posameznikom. Pri analizi uporabnih ciljev psihologije – napovedi in spremembe – uporabljam koncept panoptikuma, ki predstavlja idealno disciplinsko ustanovo, ki označuje možnost konstantne izpostavljenosti pogledu in discipliniranja. Ugotavljam, da psihologija z ustvarjanjem norme določa koordinate možnega nadzora in da je odklon od povprečja razumljen kot temeljni označevalec psihologije posameznika. Zaključujem, da psihologija ustvarja lasten objekt proučevanja s konstrukcijo novih kategorij vednosti.

Ključne besede: subjektivacija, oblast, vednost, epistemologija znanosti, Michel Foucault

O merjenju psiholoških razlik

Katja Škoda

Diferencialna psihologija se ukvarja z odkrivanjem medosebnih razlik v izmerljivih dimenzijah človeških psiholoških lastnosti, pri čemer se metodološko v veliki meri opira na merjenje s psihološkimi merskimi instrumenti – vprašalniki in testi sposobnosti. Psihološko merjenje je podrejeno odkrivanju čim manjših razlik med ljudmi, na podlagi katerih posameznice primerjamo med seboj. Pri tem je bolj kot spoznavna relevantnost teh razlik pomembno umeščanje testnih rezultatov posameznic glede na norme ter njihovo razporejanje glede na koristnost in vnovčljivost za specifične namene in potrebe institucij znotraj obstoječega ekonomsko-političnega sistema. 

Eno nevarnejših in najbolj krivičnih funkcij, ki jih psihologija opravlja, s tem ko meri medosebne in medskupinske razlike ter jih opredeljuje kot odklonske glede na »nevtralne« statistično določene norme, je znanstveno potrjevanje, utemeljevanje, ustvarjanje in reproduciranje družbenih neenakosti. Pri tem je ključno zavedanje, da psihologija posameznico razume kot nekaj ločenega od družbe in zanemarja posamezničino politično, ekonomsko, institucionalno vpetost. V tem oziru psihološke lastnosti razume kot nekaj esencialnega v človeku in družbeno konstruirane kategorije – denimo spol, rasna pripadnost, ekonomski položaj –  predstavlja kot naravno dane lastnosti posameznice. Obstoj družbenih neenakosti potrdi z obstojem psiholoških razlik med ljudmi, jih skladno s psihološkimi normami umesti ter tako upraviči posamezničin družben položaj; neenakost se s tem individualizira. Psihologija išče in dokazuje razlike med kategorijami, ne da bi se spraševala, kako se kategorije (re)producirajo, kako se ohranjata notranja homogenost in distanca do drugih. Primer psihološke prakse legitimacija družbene neenakosti je merjenje individualnih razlik v inteligentnosti, ki se je vzpostavilo kot osnova za medskupinske primerjave ter opora rasističnim ideologijam in praksam, pri čemer se razlike med družbenimi skupinami razumejo kot izraz njihove genetske in/ali kulturne večvrednosti ali manjvrednosti.

Ključne besede: psihološko merjenje, medosebne psihološke razlike, medskupinske psihološke razlike, psihološko normiranje, družbena neenakost

Slepe ulice in slepe pege psihologije

Alja Pehar

V prispevku sem se na podlagi konkretnih primerov iz psihološke literature lotevala razmisleka o psihologiji kot disciplini, ki je neločljivo povezana z družbeno-zgodovinskimi pogoji, v katerih nastajajo in se širijo njene teorije in prakse. S pomočjo teorije navezanosti in koncepta merjenja inteligentnosti sem poskusila ponazoriti, kako so posamezne psihološke ideje nujno vpete v specifične družbeno-zgodovinske in kulturne okoliščine ter na kak način povratno vplivajo na posameznice in delovanje institucij.

Ključne besede: psihologija in družba, refleksivnost, inteligentnost, navezanost, duševno zdravje

Neskončna spirala psihologizacije

Ema Bohanec

Pojem psihologizacija označuje proces širjenja psihologije na mnoga druga področja zunaj svoje discipline. V predstavitvi prikažem vlogo, ki jo ima psihologija v oblikovanju in transformaciji subjektivnosti. Ko subjekt vase prevzame psihološki način mišljenja, v okviru katerega se kategorizira in primerja z normativnim in zaželenim, začne sam sebe nadzirati ter se v skladu z zaželenimi lastnostmi spreminjati. Tako se nenehno samoizpolnjuje in izboljšuje, kar je skladno s kontekstom neoliberalizma. Psihologija temelji na individualistični paradigmi, ki iz širših socialnoekonomskih okoliščin pozornost preusmerja na posameznikovo notranjost. To se odraža tudi na nivoju psihologiziranega subjekta, ki je depolitiziran in lahko na individualnem nivoju zaradi tega doživlja še večjo stisko. 

Ključne besede: psihologizacija, individualizacija, genealogija psihologije, neoliberalizem

Ne zanimajo nas ptice pevke, ki nočejo peti

Marja Zakelšek

Prispevek je poskus analize praks, institucionaliziranih v študij psihologije, preko katerih se študentke socializira v psihološko vednost. Nezmožnost premišljevanja (s tem pa tudi spreminjanja) lastnega položaja in vloge pri produkciji vednosti ter izvajanju oblasti in odsotnost uvida v načine, na katere konkreten družbeno-zgodovinski kontekst vzpostavlja, ohranja in utrjuje veljavnost prevladujoče psihologije, poskušam materializirati v specifikah organizacije študijskega procesa na študiju psihologije. Pokažem, kako ta nosilke psihološke vednosti – predavateljice, študentke in psihologinje na strokovnih delovnih mestih – socializira v posebno obliko mišljenja, v okvirih katerega se spoznavne metode prevladujoče psihologije zdijo edini znanstveno utemeljeni način za odkrivanje univerzalnih resnic o človeku. Z analizo ugotavljam, da je tisto, kar se nosilkam psihološke vednosti kaže kot resnično in univerzalno, (le) uporabna tehnika za presojanje o produktivnosti posameznic in družbenih skupin. Nosilke psihološke vednosti pa s tem same postanejo natančno umerjeni merski inštrumenti za izmero uporabnosti človeka znotraj časovno zamejenega kapitalističnega reda. Postanejo tehnologija oblasti.

Ključne besede: študentka psihologije, organizacija študijskega procesa, psihološka vednost, prevladujoča psihologija, zmožnost zamišljanja in premišljevanja, produktivnost

To je psihologija: Naproti pozitivnemu
projektu kritične psihologije

Ana Reberc

Kadar preučujemo, kaj je psihologija, nujno trčimo ob kritike obstoječega psihološkega aparata, problematiziranje obstoječih predpostavk, teorij in sistemov razmišljanja kot tudi polnejše razumevanje delovanja psihologije kot znanosti in prakse znotraj mreže vednosti/oblasti. Če želimo ustvarjati drugačnopsihologijo s predpostavko, da je ta možna, moramo najprej premisliti in/ali odmisliti problematične zastavke. To sprva poteka kot proces dekolonizacije zavesti, ki seže od točke kritike psihologije onkraj same vede v premišljevanje o proizvajanju vednosti in svetotvorjenju, torej v premišljevanje o načinih bivanja, komunikacije, zavedanja in tvorjenja sebe, drugih ter sveta. To je kompleksen proces, ki zahteva dolgotrajno in naporno delo kritike in samokritike nahajajočih se znotraj psihološke mreže. Šele ob poglobljenem zavedanju problematične zapuščine se lahko spustimo v pozitiven projekt kritične psihologije, to, kar zmerom tiči v ozadju kritike – da je potrebno na novo premislit in zastaviti dobro psihologijo kot dekolonizirano, kritično in emancipatorno vednost. Za to je potrebno poiskati, prilagoditi in povsem na novo ustvariti oprijemališča umevanja psihičnega aparata. Kako si zamišljati to, zdi se, utopično idejo psihologije, ki človeka osvobaja? V tem prispevku želim premisliti možne druge poti, ki pa se venomer vračajo v samo bistvo kritike, izpostavljene v drugih prispevkih.

Ključne besede: dekolonizacija uma, subjektivnost, pozitivni program kritične psihologije, emancipatorna imaginacija