Spektri narcizma

Psihologi opredeljujemo narcizem kot skupek individualnih osebnostnih značilnosti, in sicer kot eno izmed kategorij t. i. temne triade. Vendar pa je pojem narcizma teoretsko pomanjkljiv, saj se zanaša le na deskriptivne kategorije, ki jih nato klasificira v sistem. Posledično konča v moralizmu in zahtevi po prevzgajanju subjektov. V članku zagovarjam, da pojava narcizma ne moremo misliti ločeno od družbenega sistema, skozi katerega in v razmerju do katerega se formira tovrstna subjektivnost.

»Kajti naveličaš se samo novega. Starega se ne naveličaš nikdar.«

Kierkegaard, Ali – ali, 1843, str. 130

O fenomenu narcizma se danes veliko govori. Po navadi psihologi opredeljujemo narcizem kot skupek individualnih osebnostnih značilnosti, in sicer kot eno izmed t. i. temne triade (Paulhus in Williams, 2002). Zanj naj bi bil značilen izjemen egoizem, občutek večvrednosti, pomanjkanje empatije in s tem povezana neobzirnost do drugih. Po DSM-V (American Psychiatric Association, 2013, str. 669–672) je diagnostični kriterij za narcistično osebnostno motnjo (NOM) opredeljen kot: »Pervazivni vzorec grandioznosti (tako v domišljiji kot v vedenju), potreba po občudovanju, pomanjkanje empatije, ki se začne v obdobju zgodnje odraslosti, se kaže v različnih kontekstih in ki ga opredeljuje pet (ali več) od naslednjih značilnosti:

1. občutek grandioznosti in občutenje lastne pomembnosti (pretiravanje o lastnih dosežkih in talentih, pričakovanje pripoznavanja in priznavanja superiornosti brez skladnih dosežkov);
2. preokupiranost s fantaziranjem o brezmejni uspešnosti, moči, odličnosti, lepoti ali idealni ljubezni;
3. prepričanje o lastni enkratnosti in posebnosti, ki ju lahko razumejo oz. se jih povezuje le z najodličnejšimi posamezniki ali posamezniki z visokim statusom (ali ustanove);
4. zahteva po pretiranem občudovanju;
5. občutek posebne upravičenosti (npr. nerazumna pričakovanja glede posebej ugodnega in naklonjenega ravnanja ali samodejnega zadovoljevanja njegovih lastnih pričakovanj);
6. izkoriščevalskost v medosebnih odnosih (tj. izrablja druge za dosego lastnih ciljev);
7. umanjkanje empatije: nepripravljenost za priznavanje ali spoznavanje čustev in potreb drugih;
8. občutenje nevoščljivosti ali prepričanje, da so drugi nevoščljivi;
9. arogantno, ošabno, naduto vedenje ali odnos do drugih.«

DSM-V torej opredeljuje narcizem s pomočjo naštetih deskriptivnih kategorij. Vendar pa ostaja vprašanje mehanizmov nastanka, funkcij in strukturiranja subjektivnosti v takem seznamu prezrto, prikrito. Če hočemo razumeti pojav narcizma, moramo imeti teorijo, s katero mislimo pojav. Teorija nikakor ne more biti zgolj nek tip osebnosti, ki je samo nekakšen opis, klasificiran v določene kategorije. Brez metapsihologije, s katero lahko mislimo pojem subjekta in mehanizme formiranja subjektove identitete, nam v kliničnem kontekstu umanjka bistveno. Z obstoječo diagnostiko ne moremo pojasniti in razumeti fenomena, kot je »narcizem«, zapademo pa v prikrit moralizem in nasilje, ki se dogaja kot prevzgajanje, discipliniranje subjekta s pomočjo tehnik pogojevanja. Tako cilj takšnega pristopa ni zdravljenje v psihoanalitičnem pomenu besede, marveč le normaliziranje in predrugačenje subjekta v skladu z normami – da bo koristen, produktiven subjekt po merilih, ki jih narekuje obstoječ družbeni in politično-ekonomski red – kar nakazuje na inherentne konformistične tendence, ki izhajajo iz tovrstne diagnostike. Prav tako npr. prva točka določa narcizem po tem, ali se dosežki subjekta skladajo z realnostjo ali ne, kar povsem zgreši razumevanje pojava in funkcijo jaza v psihičnem aparatu.

Po opisu je razvidno, da tovrstna vedenja, občutki in mišljenje niso omejeni samo na psihopatološko obravnavo pacientov v kliniki, marveč je pojav precej bolj razširjen v sodobni družbi. Osredotočili se bomo na oris razvoja koncepta narcizma, in sicer s pomočjo psihoanalize, ki je zdaleč največ prispevala k teoretski obravnavi le-tega. Žižek v članku »Patološki narcis« kot družbeno-nujna forma subjektivnosti« (1985) izpostavi psihoanalitično koncepcijo »patološkega narcizma« kot formo subjektivnosti, ki ustreza poznomeščanski »permisivni« družbi in poudari družbeno ozadje takšnega libidinalnega ustroja. Da bi razumeli, kako psihoanaliza misli narcizem, pa moramo najprej na kratko orisati razvoj tega koncepta, ki sega v same začetke 20. stoletja. Poudariti moramo, da sam razvoj ni linearen in akumulativen ter ne predstavlja konsistentne, integrirane teorije narcizma. Tako kot na nekaterih drugih področjih tudi v psihoanalizi sodobnost ne predpostavlja napredka v teoretskem razvijanju, marveč potencialno ravno obratno – odmik od temeljnih teoretskih predpostavk, vulgariziranje sistema in načina mišljenja ter gole deskriptivne kategorije brez razlagalnih mehanizmov.

Prvi avtor, ki je opisal samoveličavni narcistični jaz, je bil Jones, ki je svoja opažanja posredoval Freudu leta 1908. S Freudom si je leta 1922 dopisoval o zdravljenju narcističnega pacienta, ki je imel globoke občutke krivde, konflikt med jazom in idealom jaza, projiciral je svoje lastne pomanjkljivosti na druge, svojo grižo vesti pa je spremenil v sadistično vedenje. V Internationale Zeitschrift für Psychoanalyse (1913) je Jones v eseju XII., ki nosi naslov »Božji kompleks«, prvi opredelil karakterne lastnosti oseb, ki se identificirajo kot vsemogočni. Izraz »narcizem« se prvič pojavi v Freudovem delu Vpeljava narcizma (1914, v Metapsihološki spisi, 2012) in prevzame eno od osrednjih vlog v psihoanalitični teoriji. Freud definira narcizem kot investiranje libida v jaz (»libido jaza«) za razliko od investiranje libida v objekte (»objektni libido«). Tako razume narcizem kot značajsko patologijo in obenem kot normalno fazo razvoja identitete pri malčku. Pomembno pa je izpostaviti, da Freud obenem vpelje koncept »ideal jaza«, ki ga bo kasneje enačil z pojmom »nadjaz«, ki je nekakšna psihična instanca, ki nam omogoča videti sebe s perspektive drugega. Ta instanca sama po sebi vključuje družbeno strukturo in norme, ki nam prepovedujejo in zapovedujejo, kako naj se vedemo in kdo smo – četudi prek tega, kdo nismo. Treba je opozoriti, da je ta instanca v velikem obsegu nezavedna in je izvor občutkov krivde ter sadizma, ki ga izvaja nad jazom.

Tudi Lacan poudari konstitutivni moment narcizma v teoriji zrcalnega stadija, v kateri je jaz določen kot objekt libidinalne ekonomije. Lacan (1993) v svoji teoriji formiranja jaza trdi, da se otrok, ko se skozi odsev ove celotne podobe samega sebe – ki ni le fragmentaren del telesa –, identificira s to svojo (spekularno) podobo. Ta celovitost (»ortopedična oblika«) – zaključena enovitost – je po Lacanu imaginarna in povzroči konstitutivni, odtujujoči moment tekom formiranja identitete, ki svoje telo vidi kot objekt, in zato razlikuje med tem, kar introceptivno občuti in zaznava s svoje perspektive, in svojim imagom, ki je viden z nekakšne nedoločene, distancirane objektivne pozicije. Tako malček nima več neposrednega odnosa do lastne biti oz. je bil ta neposredni odnos retroaktivno skonstruiran in nam predstavlja fantazijo po izvorni enotnosti, celovitosti in transparentnosti, po kateri bomo hrepeneli do konca življenja (kot Narcis). Subjekt zadobi v »prepoznanju« narcistične podobe oporo za méconnaissance, ki je po svojem bistvu napačno prepoznanje (in ne nevednost, ignoranca). Jaz, ki se čuti edinstven, avtonomen in neodvisen, je produkt neprestane méconnaissance (Lacan, 1977). Ta idealizacija in izolacija, ki jo izvaja zavest, je nekakšno napačno prepoznavanje pogojev, strukturne konstitucije, lastnosti, stvari, ki so vezane na subjekt. Kot subjekti se neposredno ne zavedamo, kako smo determinirani s strani družbe, kulture, jezika (diskurza) in nezavednega. Vendar pa je pogoj méconnaissance ravno neka vednost, okoli katere se organizira napačno prepoznanje. Lacan prav tako v »Opombah o psihični kavzalnosti« (1977) uporablja izraz »narcistična samomorilna agresija«, s katerim izpostavi, da lahko erotično-agresivni značaj narcistične zaljubljenosti v lastno zrcalno podobo subjekta vodi do samo-uničenja, samomora (kot ponazarja tudi prvenstven Ovidijev mit o Narcisu).

Kohut je v članku Thoughts on Narcissism and Narcissistic Rage (1972) izpostavil eno od glavnih opaznih značilnosti posameznikov z NOM, in sicer (samo)pravičniški bes, za katerega so značilni agresivni izpadi. Za Kohuta je takšen bes posledica občutka manjvrednosti in razpada že tako krhkega »selfa«. Kohut (1978) dalje ugotavlja, da se zametki formiranja tovrstne osebnostne strukture godijo že v zgodnjem otroštvu. Obenem pa opozarja, tako kot Freud, da je narcizem moment v formiranju jaza. V tem obdobju se lahko zaradi različnih vzrokov – med katere spadajo vzgoja in način odzivanja staršev (npr. hladni in neodzivni starši) – napihne »self«, saj se ta vselej razvija v intersubjektivnih odnosih. Otroci takšnih staršev so po navadi le podaljšek njihovih aspiracij, fantazij in projekcij. Vrednost otrok je torej instrumentalna in le-ti formirajo grandiozne ideacije in vedenja, s katerimi skušajo pridobiti starševsko ljubezen. Vendar pa Kohut ostaja na (imaginarni) intersubjektivni, odnosni ravni in zanemarja vlogo velikega Drugega (simbolni register pri Lacanu) – tako kot Kernberg. Zato imata oba avtorja iste probleme kot Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (DSM-V), čeprav upoštevata razvojno-psihološko komponento in imata nekakšno teorijo narcizma.

Kernberg (1975) definira narcizem kot libidinalno investicijo v patološko strukturo »selfa«. Na to koncepcijo je vplivala psihoanalitična teorija o »dobrih« in »slabih« objektih M. Klein ter Kohutov koncept »selfa«. Trdil je, da lahko self doživljamo bodisi kot kohezivnega bodisi kot fragmentiranega (razcep med dobrimi in slabimi reprezentacijami), kar je posledica izgube samospoštovanja ali izgube idealiziranega objekta. Kernberg (1975) razume »self« kot intrapsihično strukturo, ki je zgrajena s predstavami o sebi, ki jih pridobimo z zrcaljenjem v odnosih s pomembnimi drugimi. Osebe z NOM naj bi imele »fragmentarni self«, zato druge subjekte dojemajo na podlagi izključevanja/zaničevanja ali idealiziranja – tako kot »lastni self«. Kot obrambo pa razvijejo »lažni self«. Dober, »realistični self« pa naj bi bil sposoben integracije tako dobre kot slabe podobe samega sebe. Iz tega izhaja, da sta celostnost in kohezivnost značilnosti »zdravega selfa« in tudi »zdravega narcizma«, ki naj bi omogočal samospoštovanje brez popačenja realnosti, kar je nadvse – poleg samega pojma selfa – problematična izpeljava. Avtor namreč ostaja znotraj spoznavne teorije naivnega realizma, v katerem obstaja jasna ločnica med »realnostjo« in »fantazijo« ali »nerealnostjo«. Za te ameriške avtorje je sam problem realnosti nekaj v sebi neproblematičnega, saj ga ne reflektirajo, mislijo. Vendar pa sama problematika presega našo razpravo, zato se bomo omejili zgolj na enega od problemskih polj, ki zajema fenomen narcizma.

McWillimas in Lependorf (2013) poskušata v svojem eseju z naslovom »Narcisistična patologija vsakdanjega življenja: zanikanje obžalovanja in hvaležnosti« predstaviti fenomenološko študijo običajne, vsakodnevne manifestacije narcistične dinamike v medosebnih odnosih. Sledeč Freudu in stilu njegovega dela Psihopatologija vsakdanjega življenja (1901) avtorja ugotavljata, da so osebe z NOM v vsakdanjem življenju očitno nezmožne iskrenega opravičila in obžalovanja ter hvaležnosti, in sicer zato, da ohranijo občutek grandioznosti. Njuno opažanje je zanimivo, možno pa je navesti tudi nasprotno vedenje, in sicer, da se oseba brez večjega problema »opraviči« in izrazi »obžalovanje« ali »hvaležnost«, vendar na nivoju socialne igre in izgleda. Torej takšen vzgib ne pride iz načeloma pristnih vzgibov dolžnosti, ki jo občutimo kot notranjo nujo in zavezo, marveč iz preračunljivega upanja na korist ali vsaj na zmanjšanje škodljivih posledic. Prav tako lahko narcisi »priznajo« svojo napako, in sicer le zato, da gre neželeni dogodek mimo brez posledic, saj ga prekrijejo drugi dogodki in informacije; ali pa npr. uporabljajo besedo »prosim!«, ki je izrečena kot zahteva in pomeni: »Če sem rekel ‘prosim’, potem moraš ugoditi moji prošnji.« Dodamo lahko še opažanje priznanja krivde, pri čemer zaznamo, da umanjka navadna pristnost v narcisovem občutku krivde, saj ta reprezentira krivdo z namenom oz. upom na zmanjšanje negativnih posledic za osebo.

McWillimas in Lependorf (2013) dalje opažata visoko socialno inteligentnost oseb z NOM, saj izpostavita njihovo mimetično težnjo po izogibanju hvalisanja. Tako ugotavljata, da prehitro sklepamo in zaključujemo, če razumemo narcistično osebnost zgolj po vedenju, ki je izstopajoče in ekshibicionistično. V svoji klinični praksi opažata, da so osebe z NOM lahko zelo prebrisane pri izpostavljanju za njih pomembnih informacij, prek katerih se zrcalno vrednotijo. Tako lahko izgledajo skromni in brez neposredne potrebe po občudovanju. Lahko rečemo, da obstaja tudi »submisivni tip« narcizma, ki se odraža v prilagodljivem in skromnem vedenju ter po želji ugajanja drugim. Narcizem se lahko prav tako odraža v altruizmu, vendar se njihovo vedenje lahko hitro spremeni in postane sovražno do drugih, ki ne priznajo njegovega truda in mu ne priznajo občudovanja. V tem narcis demonstrira samopomilovanje ter se prezentira kot žrtev, ki je nihče ne razume. To vedenje služi kot podlaga, da upraviči, racionalizira pretirano, egoistično skrb zase na račun drugih in skupnosti.

McWillimas in Lependorf (2013) izpostavita še narcizem med psihoterapevti in pravita, da kdor opravlja usposabljanja in supervizijo, lahko opazi, kako narcistično ranljivi so kandidati za psihoterapevta in kakšne narcistične obrambe imajo. Obenem izpostavljata občutek grandioznost, ki ga je možno zaznati med izkušenimi psihoterapevti. Razlogi za narcizem, ki se pojavlja med strokovnjaki na področju duševnosti, so:

1. položaj avtoritete in moči v terapevtskem procesu;
2. socialna moč in ugled, ki ju prinaša visoka izobrazba in položaj;
3. položaj »subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve« (ki je pogoj transferja);
4. občutek pravičnosti in dobrote, ker pomagajo ljudem, ki si sami ne morejo (moralna avtoriteta);
5. v terapevtskem procesu igrajo vlogo, ki zavzema središče subjektivnega sveta pacienta, ki jih večinoma idealizira (posledica transferja).

A. Miller (1992) dodaja, da so matere otrok, ki razvijejo patološki narcizem, same neizpolnjene in z otrokovo pomočjo zadovoljujejo svoje narcistične potrebe. Lasch pa dodaja, da na to vpliva tudi družbena moda, modeli in strokovnjaki, ki nam zapovedujejo vseživljenjsko učenje in nam narekujejo kako »pravilno živeti«. Tako opiše neko mater (2012, str. 201): »Pazljivo študira vse nove metode vzgajanja otrok ter prebira razprave o telesni in duševni higieni.« S svojimi dejanji ne sledi lastnim občutkom oziroma presoji, temveč »sliki tega, kar naj bi bila dobra mati«. Vendar lahko rečemo, da predpisana neprestana, a osupljivo površinska pozornost otroku bolj škodi kot koristi. Očitno je, da najbolj koristi narcizmu matere.

V zaključku se bomo osredotočili na narcizem kot družbeni fenomen, ki ni zvedljiv le na klinično prakso in individualno patologijo. Tako Lasch v svojem slavnem delu Kultura narcisizma (2012) opredeljuje narcistično kulturo kot kulturo, pri kateri sta vsaka »svobodna«, liberalna dejavnost in (delovni) odnos do življenja opredeljena s hedonistično potrebo po zadovoljevanju lastnih potreb s poudarkom na socialnem statusu in družbeni moči (ideal katerega je »The Self-Made Man«). Lasch vznik »patološkega narcisa« povezuje z izgubo moči tradicionalnih avtoritet in »klavstrofobijo zakonov«. Potrošniška ideologija sili individue, naj si sami postavljajo meje in svobodno konstruirajo ter določajo lastno identiteto. Slednji imperativ pa se realizira ironično, in sicer kot popolna odvisnost od avtoritet vednosti (znanstvenikov, strokovnjakov), kot npr. zgornji opis matere. V ta dispozitiv pa se vpisuje tudi ideologija samospoznavanja in kompulzivne samoinspekcije, ki je v drugi polovici prejšnjega stoletja zadobila pogon in je pripomogla k družbenem proizvajanju in formiranju narcistične subjektivitete. Lasch (2012, str. 38) pravi: »Narcisov navidezni uvid v lastno stanje, ki je navadno izražen v klišejih iz govorice psihiatrije, mu služi kot sredstvo za odvračanje kritike in zavračanje odgovornosti za lastna dejanja.« Torej narcis v resnici ni tako svoboden, kot se postavlja, marveč so njegova dejanja, čutenje in mišljenje vselej pogojeni s pričakovanji in ljubeznijo drugega. Tudi npr. cinizem in distanca do zahtev univerzalnosti (družbe) služita obrambni funkciji jaza, in sicer tako, da narcistični subjekt daje videz, da »ve«, kako se stvarem streže, in da ni naiven kot ostali povprečneži, »ovce«. Zasužnjenost narcisa pa ne izvira neposredno od zunanjih zahtev, marveč iz instance, ki jo Freud imenuje nadjaz ali ideal jaza. To implicira, da so okovi ponotranjeni in so del samega jaza, ki se vselej meri in vzpostavlja v razmerju do nadjaza, ki ga kontrolira. Siloviti imperativ nadjaza, ki je socialno konstruiran, pa nam v moderni družbi neprestano vzbuja občutek krivde in trpljenje, ker nikoli nismo dovolj srečni, uspešni in ne uživamo dovolj – tako kot uživajo drugi. Skozi socializacijo in ideološke aparate države (Althusser) smo v sodobni družbi pridobili takšen nadjaz, ki nam zapoveduje, naj ne zapravljamo časa, da je življenje le eno in kratko ipd., kar povzroča še hujšo tesnobo ter izgorelost, ki nas sabotira in nam preprečuje užitek ter poraja vseobsegajoči občutek praznine, izgubljenosti. Tako zaradi neučakanosti bežimo v razvedrilo, kratkočasenje, distrakcijo, prenasičenost s stvarmi, informacijami, dogodki, interakcijami, ki posledično postanejo banalni in nesmiselni. Obenem se lahko vprašamo, zakaj nam je sploh v prvi vrsti tako naporno prenašati čas – kar izkusimo v dolgčasu kot težo/uteženost časa samega. Se morda skriva odgovor v tem, da moramo s časom prenašati samega sebe, svoj neadekvatni, manjkavi jaz?

Narcisov odnos do časa lahko opišemo tako: ne more (po)čakati na svoj čas, zato čas ubija (z neprestano aktivnostjo, delom ipd.) – kot temu pogovorno pravimo. Egomanični, po novih dražljajih in izkušnjah hlastajoči jaz pa lahko v trenutku naključja, ki ga iztiri, regresira v infantilni, prazni jaz, ki ga razžirajo zavist, tesnoba, dolgčas, izgorelost, občutek praznine, hipohondrija, fobični simptomi. Sodobni mediji in (strokovno podkrepljena) industrija pa nam za tovrstne občutke ponujajo številne načine »ozdravitve« in ublažitve, ki nas pomirjajo, npr. skrb zase in za svoje zdravje v formi fitnes industrije ter industrije zdrave prehrane. V to konstelacijo lahko uvrstimo še t. i. teoretike zarot, ki jih  preganjajo paranoidne misli; da smo nenehno izkoriščani in ogroženi s strani oblasti (velikega Drugega) oz. da smo žrtve zarote s strani skrivnostnih združb oblastnikov, ki z nami manipulirajo. To, da je drugi vselej potencialno nevaren, zloben, služi temu, da narcis upraviči svojo lastno opustitev kategoričnega imperativa, ki nalaga etično delovanje ne glede na kontekst in pozicijo subjekta – ravnaj tako, da bi vsako dejanje lahko postalo obči zakon (Kant). Dolžnosti in etike ne (ob)čuti kot notranjih vzgibov, ki zavezujejo, marveč jih ima za sredstva socialne igre, prek katere se skuša povzpeti in pridobiti potrditev. Žižek (1985, str. 125) slednje komentira takole: »stanje subjekta, ki površinsko ,funkcionira‘, upošteva socialna ,pravila igre‘, vendar pa ga socialni zakon od znotraj ne ,drži‘, lacanovsko rečeno: pri njem umanjka ,točka prešitja (point de capiton)‘; zato imamo pri ,patološkem narcisu‘ grozljivi občutek, da ,ni za masko nič‘, da govorimo z marioneto, da je maska res zgolj maska, da je tisto, kar se skriva za njo, nekaj povsem drugega, dialektično neposredovanega z masko.« Zanimiva je opazka, da videz tu v resnici ne prikriva nič konkretnega, marveč to, da ničesar ne prikriva, da ni za njim nič. Tudi socialna funkcionalnost in prilagojenost – konformizem, ki je implicitno prisoten v psihološki diagnostiki – je posledica manka simbolne zaveze, angažmaja, ki tvorijo karakternost in integriteto subjekta – njegovo določitev, u-temeljenost, samo-stojnost. Iz tega izhaja, da je identiteta narcističnega subjekta v svojem bistvu fluidna ter se potencialno – odvisno od okolja – spreminja v nešteto formah in v nedogled. Ker umanjka občutje notranje nuje, sile, vzgiba, da jih Beseda (simbolni Zakon), ki jo dajo, ne zaveže, rezultira v ohranjanju manka določenosti in breztalnosti jaza. Tako umanjka tisto, kar kreira prostor v intersubjektivni simbolni mreži in nas določa kot subjekt – tisto kar je predpostavljeno oz. vsebovano v frazi, ki jo je revitaliziralo razsvetljenstvo: Sapere aude! Posledica tega je občutek notranje praznine ter tesnobna nedoločenost, ki je znak neprestanega izginjanja konsistence jaza. Od tod nenasitna potreba po »ljubezni«, afirmaciji oz. pogledu Drugega, skozi katerega narcis začasno vzdržuje konsistenco svoje identitete. Deluje po formuli: »Če me ne gledaš, ne obstajam.« Kot subjekt obstaja le v tem razmerju, tej (so)odvisnosti. Narcis je ujetnik Drugega.

Iz tega izhaja, da ima narcis do (so)ljudi neko temeljno nezaupanje, svoj konformizem in socialno prilagojenost (ki se lahko manifestira kot navidezen upor), travestijo, manipuliranje, zavajanje z namenom očaranja drugih in uspeh za vsako ceno pa racionalizira tako, da si misli: »Treba je biti pameten« (beri: preračunljiv, ciničen). Hkrati pa – kot opisujejo zgoraj navedeni psihoanalitiki – se na smrt  boji separacije, saj mu povzroča neizmerno tesnobo pred tem, da bi se njegov jaz izničil, razblinil. Ker imajo do drugih instrumentalen odnos, jih vidijo le v luči koristnosti, da služijo – njihovi potrebi po pozornosti, odobravanju in občudovanju. Tako Žižek (1985, str. 111) pravi: »heglovska dialektika priznavanja je tu tako rekoč prignana do svojega nasprotja: ,gospodar« je suženjsko odvisen od priznanja s strani hlapca in ves čas tesnobno opazuje učinek svojega nastopaštva na hlapca – najmanjše znamenje, da ga je hlapec spregledal, da se mu na tihem posmehuje ipd., ga povsem zruši. Patološki narcis je – za razliko od tradicionalnega gospodarja, ki ,misli, da ga drugi priznavajo za gospodarja zato, ker je že sam v sebi gospodar‘ – tako rekoč paradoks reflektiranega gospodarja, ki ve, da mu njegov položaj daje le priznanje drugih, in zato vse podreja svojemu ,nastopu‘ pred drugimi.« Tako je narcis v nenehni »kognitivni disonanci«, ki vodi v globoko nezadovoljstvo s samim seboj. Lahko izpostavimo še problem užitka, ki je pri narcisu pozunanjen, saj uživajo samo takrat, ko drugi opazijo in priznavajo njegovo uživanje – s takšnim užitkom je povezano npr. objavljanje fotografij in javnih sporočil na socialnih omrežjih. Ni si težko predstavljati, da je narcisu užitek govoriti o tem, kaj neverjetnega je izkusil, kaj vse je doživel in kako lepo se je imel na počitnicah in drugih aktivnostih. Le preko tega, da učinkujejo na drugega – da skušajo v drugem vzbuditi zavist in željo po takem izkustvu –, sami najbolj uživajo.

Čeprav smo v članku nakazali, kako je »patološki narcizem« kot forma subjektivnosti pogojena in vpeta v družbeno strukturo oz. posledica neke družbene ureditve; kako se – kot vsaka subjektivnost – formira le znotraj koordinat, ki jih zarisuje družbeni sistem, institucije in ideologija, nismo razdelali same teorije narcizma, ki bi lahko bila relevantna za klinično prakso. Ker tovrstna raziskava presega namene tega članka, smo se omejili zgolj na povzetek psihoanalitičnih teorij narcizma in oris problematike, s katero smo demonstrirali sam uvid v širino področja in zahtevnost obravnave in analize pojava narcizma.

Literatura

American Psychiatric Association. (2013). Personality Disorders. V Diagnostic and statistical manual of mental disorders (5. izd.). https://doi.org/10.1176/appi.books.9780890425596.dsm18

Freud, S. (2012). Metapsihološki spisi. Studia humanitatis.

Jones, E. (1913/1951) Essays in applied psychoanalysis, Vol II: Essays in folklore, anthropology, and religion. Hogarth Press Ltd.

Kernberg, O. (1975). Borderline conditions and pathological narcissism. Jason Aronson.

Kierkegaard, S. (2003). Ali – ali. Študentska založba.

Kohut, H. (1972). Thoughts on Narcissism and Narcissistic Rage. The Psychoanalytic Study of the Child, 27(1), 360–400.

Kohut, H. in Wolf, E. S. (1978). The disorders of the self and their treatment: An outline. The International Journal of Psychoanalysis, 59(4),413–425.

Lacan, J. (1977). Écrits: A Selection. Tavistock Publications.

Lacan, J. (1993). Spisi. Problemi, 31(4), 37–45.

Lasch, C. (2012). Kultura narcisizma. Mladinska knjiga.

McWilliams N. in Lependorf. S. (1990) Narcissistic Pathology of Everyday Life.Contemporary Psychoanalysis, 26(3), 430–451.

Miller, A. (1992). Drama je biti otrok in iskanje resnice o sebi. Tangram.

Paulhus, L. D. in Williams, M. K. (2002). The Dark Triad of personality: Narcissism, Machiavellianism, and psychopathy. Journal of Research in Personality, 36, 556–563.

Žižek, S. (1985). »Patološki narcis« kot družbeno-nujna forma subjektivnosti. Družboslovne razprave [na spletu], 2(2), 105–141.

Photo: https://en.wikipedia.org/wiki/Echo_and_Narcissus