Altruizem skozi prizmo različnih paradigem

Altruizem je vedenje, katerega cilj je korist druge osebe. Ta pojav preučuje veliko različnih področij. Vsako izmed njih na altruizem gleda z drugačne perspektive. V določenih primerih avtorje zanimajo predvsem motivi, ki privedejo do altruističnega dejanja. Nekateri raziskovalci se osredotočajo na mehanizme in potek odločanja v procesu, ki vodi do dejanja, ki ima korist za druge. Drugim pa je najpomembnejši rezultat takšnega dejanja. V članku predstaviva razlage iz štirih različnih področij: evolucijske biologije, vedenjske ekonomije, nevroznanosti in socialne psihologije. Poznavanje več pogledov na altruizem nam lahko pomaga, da nismo osredotočeni zgolj na posamezne elemente vedenja (npr. motive, mehanizme, cilje), temveč na dejanje gledamo bolj celostno.

Izraz altruizem je skoval francoski filozof Auguste Comte (1798–1857) in v osnovi zajema vedenje, ki ima za končni cilj dobrobit drugih (Altruism, b. d.). Pogosto je razumljen kot antiteza za sebičnost, saj naj bi predstavljal njeno popolno nasprotje … Pa je res tako? Je altruizem vedenje, ki vodi do koristi za drugega, ne glede na motive v ozadju? Ali je ravno nesebičen namen pomoči drugemu tisti, ki opredeli neko gesto kot altruistično? Iz vsakdanjega življenja vemo, da nas včasih tudi dobri nameni pripeljejo do neugodnih izidov, spet drugič pa lahko po čistem naključju s svojim vedenjem koristimo nekomu drugemu. Ali bomo dejanju dali oznako altruistično, je odvisno od opredelitve, iz katere izhajamo. Opredelitev altruizma pa je močno odvisna od področja, iz katerega prihajajo teorije, ki ga razlagajo. Za nekatere predpostavka o odsotnosti sebičnih namenov v ozadju ali koristi za vršilca dejanja ni pomembna in se osredotočajo le na posledice samih altruističnih dejanj. Druge pa se v razpravah o altruizmu sprašujejo ravno o tem, ali pravi altruizem, torej takšen, katerega dejanja nimajo v sebi niti sence sebičnosti, sploh lahko obstaja. V članku bova altruizem predstavili z vidikov različnih področij, ki ga preučujejo. S tem želiva osvetliti raznolikost razlag tovrstnih dejanj in na koncu podati najin lasten sklep o tem, kaj predstavlja bistvo altruizma.

Evolucijske razlage altruizma

V evolucijski biologiji altruistično vedenje predstavlja vedenje, ki za nek organizem pomeni možnost znižanja števila potomcev, medtem ko za drug organizem pomeni možnost povečanja števila potomcev (Okasha, 2013). To je biološki altruizem, pri katerem niso pomembni (zavestni) nameni v ozadju, temveč zgolj posledice. Biološki altruizem tako zasledimo že pri organizmih, ki še nimajo razvite zavesti, recimo pri žuželkah. Čebele delavke na primer nimajo svojih potomcev, ampak celo življenje skrbijo za potomce matice; žrtvujejo svoje možnosti za reprodukcijo, da zagotovijo preživetje potomcev svoje matice in s tem preživetje celotne skupine (Okasha, 2013). Že Charles Darwin (1871) je predlagal, da se je altruizem razvil na podlagi medskupinske selekcije. Po tej teoriji je altruizem, čeprav nekoristen za posameznika, saj tvega ali onemogoči lastno reprodukcijo, pomemben za preživetje skupine. Če je v skupini veliko altruističnih posameznikov, ki so pripravljeni žrtvovati sebe za korist drugih, bo ta skupina v naravni selekciji imela prednost v primerjavi z večino drugih skupin (Darwin, 1871). Ta pojasnitev altruizma je bila po mnenju znanstvenikov iz sredine 20. stoletja neustrezna, saj lahko hitro naleti na težavo, imenovano prevrat od znotraj (angl. subversion from within). To pomeni, da bodo imeli v skupini, sestavljeni večinoma iz altruistov, sebičneži, ne glede na to, kako malo jih je, reprodukcijsko prednost. Izkoriščali bodo dobroto drugih in hitro razširili svoje gene ter tako sčasoma prevladali (Dawkins, 1976). Medskupinska selekcija torej ne more zadostno pojasniti evolucije altruizma.

Danes je za razlago altruizma najbolj uveljavljena teorija sorodstvene selekcije (angl. kin selection theory) (Okasha, 2013). Prvi jo je opisal William Hamilton (1964), ki je zapisal, da bo altruistični gen preživel v naravni selekciji, če bodo izpolnjeni določeni pogoji, ki so bili kasneje poimenovani Hamiltonovo pravilo. Po tem pravilu se bo altruistični gen razširil, če bodo sredstva in napor, vloženi v dejanje, prinesli dovolj veliko korist dovolj bližnjemu sorodniku altruističnega posameznika. Posamezniki se bodo bolj verjetno vedli altruistično do tistih, s katerimi so v sorodu, in bližji kot bo sorodnik, več sredstev bodo pripravljeni vložiti v to vedenje. Sorodstvena povezava med altruistom in prejemnikom altruističnega dejanja namreč zagotavlja, da oba v sebi nosita “altruistični gen”, ki se tako ohranja (Hamilton, 1964). Prvotna teorija sorodstvene selekcije je bila kasneje dopolnjena z razlago, da ni nujno, da vršilec altruističnega dejanja pozna točno stopnjo sorodnosti s prejemnikom, temveč da so za zadostitev pogoju genetske podobnosti med njima primerni tudi drugi kriteriji, kot na primer prostorska bližina (gen, ki povzroča pojav altruističnega vedenja, lahko povzroči tudi, da se oba zadržujeta na istih lokacijah) (Okasha, 2013). V desetletjih po objavi Hamiltonove teorije so številni avtorji zanikali njegovo idejo, da je za razvoj altruizma potrebna sorodstvena vez med posamezniki. Martin Nowak na primer zagovarja teorijo, da evolucija altruizma temelji na prostorski selekciji. Po njegovem je prvi korak v procesu razvoja altruizma oblikovanje skupin znotraj širše populacije. Skupino nesorodnih posameznikov poveže korist, ki jim jo prinese medsebojno sodelovanje. Sčasoma, ko se člani skupine razmnožujejo med sabo, to privede do sorodstvene povezanosti med potomci. Po tej razlagi naj bi bila sorodnost med posamezniki posledica sodelovalnega in altruističnega vedenja ter ne njegov vzrok (npr. Nowak idr., 2010a, Nowak idr., 2010b). Kay idr. (2020) so pregledali modele razvoja altruizma, ki so se oblikovali v letih od objave Hamiltonove teorije in pokazali, da je sorodnost med posamezniki poglavitni mehanizem, ki v resnici deluje na razvoj altruizma (čeprav avtorji teh modelov pogosto trdijo drugače).

Kadar govorimo o altruizmu med ljudmi, običajno v mislih nimamo biološkega altruizma, pri katerem se stroški in koristi nanašajo zgolj na možnosti razširjanja genov. Pogosteje si pod tem pojmom predstavljamo dejanja, ki jih vodi zavestni namen pomoči drugemu. Tudi znotraj takšnega pojmovanja altruizma naletimo na različne razlage za njegov obstoj, med katerimi se bova v nadaljevanju osredotočili na razlage s področij vedenjske ekonomije, nevroznanosti in socialne psihologije.

Vedenjska ekonomija

Evolucijske teorije v svojih razlagah bioloških in kulturnih evolucij pojavov zajemajo daljša časovna obdobja, ki se raztezajo preko več generacij. Pri tem večinoma ne posvečajo pozornosti dogodkom, ki se zgodijo v obdobju posameznikovega življenja in povzročajo spremembe vedenja na podlagi učenja (to imenujemo vedenjska evolucija) (Rachlin in Locey, 2011). Prav tako je altruizem, ki se pojavlja med ljudmi, preveč kompleksen, da bi ga lahko pojasnili zgolj s sorodnostjo med vršilcem dejanja in njegovim prejemnikom. Ugotovitve laboratorijskih raziskav namreč kažejo, da so ljudje lahko altruistični tudi do popolnih neznancev (npr. Andreoni in Miller, 1993; Gächter in Falk, 2002). Poleg tega v resničnem svetu naletimo na mnogo primerov, ko osebe naredijo kaj dobrega za ljudi, ki jih ne poznajo (npr. donirajo sredstva za pomoč ob naravnih nesrečah, prostovoljno pomagajo ljudem v stiski).

Fehr in Fischbacher (2003) sta kot altruistična označila tista dejanja, ki posamezniku predstavljajo strošek, a drugi osebi prinašajo ekonomsko korist. Veliko modelov v ekonomiji temelji na predpostavki o ekonomičnem človeku, imenovanem tudi homo economicus (Melé in Cantón, 2014). Ekonomični človek ima stabilne preference, usmerjen pa je v prihodnost ter sledi zgolj lastnim interesom (Homo economicus, b. d.). S tega gledišča altruizem predstavlja izjemo: odločitev za dejanje, ki ima korist za drugega, od vršilca pa zahteva vložitev sredstev ali energije, namreč ni v skladu z opredelitvijo ekonomičnega človeka. Veja ekonomije, ki pojasnjuje razloge in motivacijo v ozadju naših odločitev ter kaže na to, da ljudje v resnici pogosto sprejemamo iracionalne odločitve, se imenuje vedenjska ekonomija (Pettinger, 2017). Razlage altruizma s tega področja poskušajo pojasniti namene in razloge, ki vodijo posameznike do tega, da se odločajo zanj kljub stroškom, ki jim jih prinaša. Čeprav tu že govorimo o altruizmu kot namernem in zavestnem dejanju, razlogi v ozadju niso nujno usmerjeni zgolj v skrb za dobrobit drugega, temveč so lahko povezani tudi s koristmi za altruista.

Britanski filozof Derek Parfit je opisal miselni postopek, na podlagi katerega se v določenih situacijah lahko odločimo, ali bomo ravnali altruistično ali ne (Parfit, 1984). Situacije, v katerih lahko uporabimo tak miselni postopek, vsebujejo dve možni odločitvi: sodelovalno ali sebično. Tisti, ki se odločijo sebično, bodo deležni ugodnih posledic samo takrat, ko se večina drugih odloči altruistično. V primeru, da se vsi odločijo za povečanje lastne koristi na račun drugih, vsi trpijo neugodne posledice. Za primer takšne situacije je Parfit vzel vozače: če se posameznik odloči, da bo do svoje destinacije šel z avtom, bo hitrejši, kot če gre z javnim prevozom (to velja v primeru, da se večina drugih ljudi pelje npr. z avtobusom). Če pa se vsi ljudje odločijo, da se bodo peljali z avtom, bo to privedlo do gneče na cesti in vsi bodo čakali dlje časa. Parfit nam torej predlaga, da presodimo, koliko ljudi se bo v dani situaciji najverjetneje odločilo za sodelovanje. Če preračunamo, da bomo v primeru, da tudi mi sodelujemo, v enakem ali celo boljšem položaju, kot če bi se vsi vpleteni odločili za nesodelovanje, izberemo sodelovanje (Parfit, 1984). Ta pojasnitev altruistična dejanja prikazuje kot nekaj, kar se pojavlja le takrat, ko sebičnost ne prinaša koristi. Ljudje se za sodelovanje odločimo, kadar preračunamo, da bomo s tem prišli do enakega ali večjega izkupička, kot če ne bi sodelovali. Vedenjska ekonomija nas torej postavlja pred vprašanje: ali bi altruizem izginil iz naših medosebnih interakcij, če bi se nam sebičnost v vseh situacijah bolj izplačala?

Zatekanje k preračunavanju koristi in stroškov na način, kot ga je opisal Parfit, je preveč naporno in časovno potratno, da bi ga uporabljali v vseh situacijah, ko se moramo odločiti, ali se bomo vedli altruistično ali ne. Enako velja za vse druge vrste odločitev, od tega ali bomo sredi noči na prazni cesti ustavili pri rdeči luči na semaforju, do tega ali bomo na zabavi prekršili svojo zaobljubo, da ne uživamo sladkarij. Kognitivna pristranost, imenovana zmota potopljenih stroškov (angl. sunk-cost fallacy), je po mnenju Rachlina (2000) osnova vztrajanja v vsakdanjem življenju: pri določenem vzorcu dejanj ali vedenj vztrajamo tekom časa, ker smo vanje vložili že preveč sredstev (v kakršnikoli obliki), da bi ga porušili za enkratno izjemo. Lažje je, da se preprosto držimo svojih navad preko različnih situacij in ne rušimo vzorcev vedenj, ki smo jih z njimi ustvarili. Po Rachlinu (2002) se altruističnega vedenja naučimo in ga nato s pomočjo samonadzora vzdržujemo tekom življenja kot vsako drugo navado, ki jo vzpostavimo. Dejanja, ki imajo v sedanjosti več stroškov kot koristi (recimo odstop sedeža starejši osebi na avtobusu ali doniranje nekemu društvu), za posameznika tvorijo vzorec altruističnih dejanj, ki ga visoko ceni. Izbira altruizma je torej zavezanost k doslednemu izvajanju dejanj, ki nam ne prinašajo neposredne koristi, kot del vzorca, ki je sam po sebi visoko cenjen in predstavlja podkrepitev za nadaljnja altruistična dejanja (Rachlin, 2002).

Odločitev za altruistično dejanje je lahko povezana tudi s tem, kako blizu se čutimo z dotično osebo, ki bi imela korist od naše odločitve, da se bomo vedli altruistično (Rachlin in Locey, 2011). Bližje kot nam je ta oseba, bolj se bomo pripravljeni do nje vesti altruistično. Občutek bližine temelji na tem, da oseba pripada naši socialni skupini, kar poveča možnost za sorodnost – genetsko ali kulturno. Paradigma vedenjske ekonomije se v tem vidiku tako približa utemeljitvi evolucijske biologije, da je za altruizem potrebna sorodstvena povezava med vključenimi posamezniki.

Obe področji, evolucijska biologija in vedenjska ekonomija, v svojih teorijah ter modelih razvoja altruizma njegov obstoj razlagata preko nekakšnih koristi, ki jih prinaša. To so lahko preživetje genskega zapisa, ugodnejše posledice sodelovalnega kot sebičnega vedenja ali pa težnja po ohranjanju vzorca vedenj, ki ima za nas visoko vrednost. V nadaljevanju bova nasprotno s tema paradigmama predstavili nekaj teorij, ki govorijo v prid temu, da t. i. pravi altruizem (altruizem iz popolnoma nesebičnih razlogov) kljub temu lahko obstaja.

Nevroznanstvene razlage altruizma

Altruistično vedenje se kakor druga vedenja odraža v aktiviranju možganskih struktur. Pri njem sodeluje veliko različnih možganskih področji, ki jih lahko razdelimo v tri sklope: območja, ki sodelujejo pri socialni kogniciji, področja, ki so odgovorna za procesiranje nagrad, ter območja odgovorna za procesiranje čustveno nasičenih informacij. Slednja sestavljajo dorzolateralni prefrontalni korteks (DLPFC), amigdala in insula. Te regije usmerjajo pozornost posameznika tako, da prej opazi čustveno nasičene dražljaje kot nevtralne. Sodelujejo tudi pri procesu odločanja o tem, ali bo posameznik v situaciji nudil svojo pomoč. Pri tem pa se delovanje DLPFC močno prepleta z delovanjem anteriornega cingulatnega korteksa. Ta in še nekatere podobne strukture (npr. striatum) so odgovorne za procesiranje nagrad (Filkowski idr., 2016), ki so lahko materialne ali abstraktne (Izuma idr., 2010). Čeprav pozitivne posledice oz. nagrada za vršilca dejanja pri altruizmu niso v ospredju, se v možganih kljub temu aktivirajo centri za procesiranje pozitivnih izidov. To lahko pojasnimo z razlago, da vsaka interakcija med ljudmi temelji na izmenjavi dobrin. Vsak posameznik se za neko dejanje odloča na podlagi dobrin in stroškov, ki bodo ob izvršitvi dejanja nastali (Thibaut in Kelley, 1959). Pri altruističnem vedenju posameznik ni materialno nagrajen za svoje dobro dejanje, vendar se mu to povrne drugače, v obliki socialne nagrade, kot sta na primer povečan ugled ali izboljšanje samospoštovanja (Izuma idr., 2010). Altruistično vedenje je namreč v družbi cenjeno in pozitivno vrednoteno, zato se ob prosocialnem vedenju poveča posameznikov ugled, kar je pogosto dober motivator nadalje za altruistično vedenje (Nowak, 2006). To so potrdili tudi v raziskavi donacij (Izuma idr., 2010), s katero so dokazali povezanost med pogostostjo doniranja denarja in prisotnostjo opazovalca pri odločitvah udeleženca. Striatum, del možganov, ki je odgovoren za vrednotenje pričakovane materialne nagrade, je bil v večji meri aktiviran ob pričakovani socialni nagradi (donacija v prisotnosti opazovalca) kot denarni nagradi (vzeti denar zase ob odsotnosti opazovalcev). To pomeni, da so udeleženci prisotnost opazovalca zaznali kot pomemben vir socialnega odobravanja, kar jih je spodbudilo v več donacij kot v pogoju brez opazovalca. Druga raziskava (Moll idr., 2006) je (anonimno) doniranje denarja razložila še s pojavom »toplega občutka« ali »občutka zadovoljstva«, ki ga oseba občuti po velikodušnem dejanju.

Ko smo postavljeni pred moralno dilemo, naše odločanje ne temelji na podlagi logičnega sklepanja, ampak je bolj intuitivno in temelji na čustvih in občutkih (Amodio in Frith, 2006). To dokazuje tudi raziskava (Zaki in Mitchell, 2011), ki je preučevala aktivacijo možganov v pravičnih in nepravičnih situacijah, v katerih so imeli udeleženci na voljo sebično ali velikodušno izbiro. Ugotovili so, da se orbitofrontalni korteks aktivira ob izbiri pravičnega dejanja, ne glede na to, ali je bila izbira sebična ali velikodušna. Iz tega lahko zaključimo, da je občutek za pravičnost, poleg »toplega občutka«, velika notranja spodbuda za prosocialno vedenje tudi ob odsotnosti zunanjih spodbud. Nepravična dejanja so bila povezana z večjo aktivnostjo v anteriornem delu insule, ki je povezana z negativnim čustvovanjem. To pomeni, da so tisti, katerih aktivacija insule je bila močnejša, redkeje sprejemali nepravične odločitve in se na ta način izogibali intenzivnim neprijetnim občutkom ob morebitnem nepravičnem dejanju (Harbaugh idr., 2007). Iz tega je razvidno, da je občutek za pravičnost v človeških možganih zelo globoko zakoreninjen (Zaki in Mitchell, 2011) ter da moralno vedenje nima zgolj racionalne podlage, ampak je tesno prepleteno s čustvenim doživljanjem.

Iz zgornjih ugotovitev bi najverjetneje lahko zaključili, da so nesebična dejanja pomoči motivirana zgolj na podlagi sebičnih zunanjih (npr. povečanje ugleda) ali notranjih vzgibov (npr. občutek topline, izogibanje negativnim čustvom). Vendar pa pri altruističnem vedenju sodeluje še zadnji sklop možganskih centrov, ki so povezani s socialno kognicijo (Filkowski idr., 2016). Socialno kognicijo sestavljajo miselni procesi, ki nam omogočajo razumevanje psiholoških procesov drugih, tj. njihovih misli, občutij in z njimi povezanih vzorcev vedenj (Mitchell idr., 2005). Raziskave (Waytz idr., 2012) s tega področja so ugotovile, da je vpliv socialne kognicije na pogostost altruističnega vedenja ključen. V raziskavi so merili aktivacijo medialnega prefrontalnega korteksa (mPFC), osrednjega predela možganov za procesiranje socialno-odnosnih informacij, med nalogo socialnega presojanja. Preizkušnja je od udeležencev zahtevala, da na podlagi opisa dveh neznanih (izmišljenih) moških oseb na fotografijah presodijo, v kolikšni meri za vsako osebo veljajo na seznamu naštete pozitivne, negativne in nevtralne lastnosti. Ugotovili so, da je bilo uspešno izvajanje naloge povezano z večjo aktivacijo mPFC. Ko so bili nato udeleženi v naslednji nalogi doniranja, so taki posamezniki donirali več denarja in namenili več svojega časa pomoči potrebni osebi, v primerjavi s tistimi, katerih aktivacija tega možganskega predela je bila nižja. To pomeni, da ima razumevanje psiholoških procesov drugih pomembno vlogo pri pogostosti udejstvovanja v altruističnem vedenju.

Socialnopsihološke razlage altruizma

Zgoraj omenjene ugotovitve postavljajo temelj socialno-psihološkim teorijam, ki zagovarjajo obstoj popolnoma nesebičnega altruizma. Vodilna ideja na tem področju je teorija empatičnega altruizma (angl. empathy-altruism theory). Glavna ideja teorije je, da motivacija za altruistično vedenje izhaja iz empatične skrbi za drugega (Batson, 2011). Empatična skrb zajema čustva, ki so osredotočena na sočloveka in usklajena z njegovim trenutnim stanjem, v katerem potrebuje pomoč.  To pomeni, da ob strahu drugega, ne doživljamo strahu, temveč skrb za ogroženo osebo (Batson, 2017). Empatične skrbi pa ne gre zamenjevati z bolj splošnim konstruktom empatije. Ena izmed glavnih komponent empatije je namreč ne samo občutenje negativnih občutij, ko je usoda sočloveka neprijetna, ampak tudi doživljanje pozitivnih čustev ob sreči drugega. Empatično skrb pa vzbudi zgolj situacija, ki je za sočloveka neprijetna in v kateri potrebuje pomoč. Izrazov za pojava ne gre enačiti, saj ta na drugačen način spodbujata prosocialno vedenje. Zgolj empatična skrb, s katero posameznika opazimo v situaciji, ko potrebuje pomoč, vzbudi motivacijo za altruistično vedenje (Batson, 2017).

V zadnjih štirih desetletjih je bilo izvedenih več kot 35 eksperimentov, ki so testirali to teorijo in jo poskušali ovreči s številnimi podobnimi alternativami, katerih osnova so bili sebični motivi za altruistično vedenje. Rezultati vseh raziskav so pokazali največjo skladnost teorije empatičnega altruizma z realnostjo, alternative pa zavrnili (Batson, 2017). Med drugimi so jo potrdili tudi McAuliffe idr. (2018), ki so v svoji raziskavi pod drobnogled vzeli pomanjkljivosti predhodnih raziskav (povečali so vzorec in kontrolirali učinek navodil na reševanje preizkusa). Namesto razprave o relevantnosti teorije se bova raje posvetili njeni uporabnosti v vsakdanjem življenju ter izpostavili nekaj pozitivnih in negativnih plati altruističnega vedenja, ki temelji na empatični skrbi.

Pomoč na podlagi empatične skrbi je v prvi vrsti usmerjena v to, da se človekovo trpljenje konča. Taka pomoč je dolgotrajnejša in rahločutnejša v primerjavi s pomočjo, katere motivi izvirajo drugje. Prav tako je usklajena z dejanskimi potrebami trpečega ter usmerjena v dolgoročne pozitivne posledice. Tisti, ki pomaga, razmisli o različnih načinih pomoči in njihovih dolgoročnih vplivih na pomoči potrebnega (Sibicky idr., 1995). Pomoč zaradi želje po ugledu ali občutku lastnega zadovoljstva in topline pa je bolj usmerjena v trenutno izboljšanje stanja, brez ozira na prihodnost. Svoje vedenje tak posameznik opraviči z mislijo, da je pomemben namen dejanja in ne dejanje samo (Batson idr.,  2015). Empatična skrb inhibira agresivnost, usmerjeno na žrtev (Harmon-Jones idr., 2004; Batson idr., 2015), kar spodbuja sočutje s trpečim in zavzemanje njegove perspektive ter preprečuje zaničevanje in obsojanje žrtve. Na ta način empatična skrb nasprotuje teoriji o »pravičnosti sveta« (Lerner, 1980), ki trdi, da si vsak posameznik zasluži tisto, kar se mu dogaja, iz česar sledi prepričanje, da si je žrtev sama kriva za svoje trpljenje (Batson idr., 2015).

Po drugi strani pa ima empatična skrb tudi slabosti. Najbolj očitna je ta, da je lahko altruistično vedenje zaradi empatične skrbi škodljivo za tistega, ki pomaga, npr. v situacijah, ko je zaradi pomoči lahko ogroženo njegovo življenje. Včasih empatija ne omogoča popolnega razumevanja situacije in ustreznega načina pomoči, saj je morda treba upoštevati širši kontekst, ki pa se zaradi usmerjenosti na posameznika in njegovo počutje lahko zakrije/ne upošteva (Batson idr., 2015). Občutje empatične skrbi je manj občutljivo na širši kontekst, zato nekatere vrste težav in trpljenja sploh ne vzbudijo tega čustva. To so globalni in neosebni problemi (npr. skrb za okolje, jedrsko razoroževanje, pandemija), ki se ne nanašajo na specifično osebo, ampak bolj abstraktne koncepte (npr. okolje, populacija, planet), zato ob njih težko doživljamo empatično skrb (Batson idr., 2015). To so običajno težave, ki imajo široko razsežnost in zahtevajo dolgotrajno reševanje na širši, npr. politični ravni. Zato je pomembno, da nas za reševanje motivirajo oprijemljivi cilji in zavestne odločitve, saj na dolgi rok začetni čustveni naboj empatične skrbi izzveni (Hardin, 1977 v Batson, idr., 2015). V vsakdanjih situacijah, ko posameznik že ve, da se ga bo prosilo za pomoč, ter da ga bo ta pomoč stala njegovih dobrin, se zgodi tudi, da se ta oseba izogiba osebnemu stiku s pomoči potrebnim in s tem zatre občutek empatije, zato da lažje zavrne pomoč (npr. ko opazi brezdomca na ulici, raje pogleda stran in hodi dalje; ko na televiziji posluša poročila o lakoti, raje preklopi na drug program) (Shaw, Batson in Todd, 1994). Občutja sočutja in empatije imajo svoje meje, zato prekomerna izpostavljenost čustveno zahtevnim in obremenilnim situacijam vodi do izgorelosti in otopelosti (Batson idr., 2015).

Mogoče bolj presenetljivo, altruizem, ki temelji na empatiji, zajema dejanja, ki niso vedno pravična. Batson idr. (1995) so ugotovili, da so udeleženci, pri katerih ni bila vzbujena empatija do pomoči potrebnih, sredstva pomoči razdelili enakomerno med vse kandidate, medtem ko so udeleženci v pogoju, ki je v njih do enega izmed pomoči potrebnih vzbudil empatijo, pristransko tistemu kandidatu namenili več sredstev in pomoči, čeprav njegova stiska ni bila nič večja od nelagodja ostalih. S tega zornega kota je empatični altruizem tudi problematičen, saj ustvarja nepravično obravnavo različnih trpečih oseb. Teorija empatičnega altruizma (Batson, 2011) predvideva, da posameznik čuti empatično skrb do točno določene osebe (ki pa je lahko članica večje skupine), zato bo pomagal točno njej (ne pa celotni skupnosti). To so potrdili tudi Batson idr. (1995) s pomočjo socialne dileme, v kateri so se udeleženci odločali med tremi možnostmi: sebičnostjo (sredstva obdrži zase), altruizmom (sredstva nameni drugemu posamezniku) ali kolektivizmom (sredstva nameni skupnosti). V pogoju, ko so udeleženci čutili empatijo do enega izmed pripadnikov skupine v stiski, je pogosteje pomoč dobil zgolj ta posameznik, ne pa celotna skupnost, čeprav so udeleženci vedeli, da bo usoda tega dotičnega posameznika izboljšana, če pomagajo celotni skupnosti.

Če povzameva vse opisane poglede na altruistično vedenje, lahko zaključiva, da je altruizem zelo kompleksna oblika vedenja, ki jo lahko v različnih kontekstih popolnoma različno razumemo. Po definiciji je to vedenje usmerjeno v koristi drugega, vendar pa so lahko motivi za to vedenje zelo raznoliki. Posameznik se lahko za pomoč drugemu odloči na podlagi njegove bližine in sorodnosti; zaradi lastne koristi v prihodnosti (npr. večja uspešnost, povračilo usluge, povečanje ugleda …); zaradi pozitivnih čustev, ki jih pomoč drugemu vzbudi, ali v izogib negativnim občutjem ob nepomoči; zaradi empatične skrbi in želje po izboljšanju usode drugega. Vzrok za altruistično dejanje je lahko sestavljen tudi iz več naštetih motivov. Na vprašanje, ali dobra dejanja delamo iz sebičnih razlogov, lahko zato odgovorimo tako pritrdilno kot nikalno.

Zanimalo naju je tudi, kako se altruistično vedenje obnese na družbeni ravni. Vprašali sva se, ali so altruistična dejanja pogosteje usmerjena v pomoč posamezniku ali širši skupnosti. Na primer, ali raje doniramo denar za določeno osebo, ki je v stiski, ali za organizacijo, ki skrbi za ljudi z obrobja družbe. Glede na predhodno opisane negativne učinke empatije lahko po eni strani zaključiva, da empatična skrb povzroči, da večkrat pomagamo zgolj dotični osebi, namesto celotni skupnosti (Batson idr., 1995). Po drugi strani pa je doniranje dobrodelnim organizacijam visoko cenjeno v družbi, saj se z njim poveča ugled in spoštovanje dobrotnika (Nowak, 2006). Najin odgovor je zato ponovno večplasten; po eni strani nas nesreča drugega zaslepi za neugodje družbe, po drugi strani pa družba “nagradi” nesebičnega donatorja z ugledom in dobrim slovesom.

Ob vseh teh neopredeljenih odgovorih sva se nazadnje vprašali, kaj je bistvo altruističnega vedenja: njegova pozitivna posledica za pomoči potrebnega ali odsotnost koristi za izvajalca dejanja? Ali je dejanje, ki koristi drugemu na račun tistega, ki pomaga, manj učinkovito, če ponudnik pomoči v tem vidi še nekaj dobrega zase? Čeprav je zanimivo in zagotovo vredno razmisleka iz kakšnih motivov pomoč izhaja, se nama zdi pomembnejše, da je dejanje pomoči zares učinkovito, tako da so njegove trenutne in dolgoročne posledice pozitivne. Zato se nama zdi ključno, ne samo odobravati in spodbujati sodelovanje ter medsebojno pomoč, ampak tudi osvetliti premišljenost dejanj. Pri reševanju kompleksnih problemov ni dovolj zgolj sledenje trenutnemu nesebičnemu vzgibu, ampak je potreben tudi razmislek o tem, ali bo dejanje zares doseglo svoj dober namen za posameznika in širšo skupnost/družbo.

Literatura:

Altruism (b. d.). Encyclopaedia Britannica. Pridobljeno 20. 2. 2022 s https://www.britannica.com/topic/altruism-ethics 

Amodio, D. M. in Frith, C. D. (2006). Meeting of minds: the medial frontal cortex and social cognition. Nature Reviews: Neuroscience, 7(4), 268–277. https://doi.org/10.1038/nrn1884 

Andreoni, J. in Miller, J. H. (1993). Rational cooperation in the finitely repeated prisoner’s dilemma: Experimental evidence. The economic journal, 103(418), 570–585. https://doi.org/10.2307/2234532  

Batson, C. D. (2011). Altruism in humans. Oxford University Press.

Batson, C. D., Batson, J. G., Todd, R. M., Brummett, B. H., Shaw, L. L. in Aldeguer, C. M. R. (1995). Empathy and the collective good: Caring for one of the others in a social dilemma. Journal of Personality and Social Psychology, 68, 619–631. https://doi.org/10.1037/0022-3514.68.4.619

Batson, C. D., Klein, T. R., Highberger, L. in Shaw, L. L. (1995). Immorality from empathy-induced altruism: When compassion and justice conflict. Journal of Personality and Social Psychology, 68, 1042–1054. https://doi.org/10.1037/0022-3514.68.6.1042

Batson, C. D., Lishner, D. A. in Stocks E. L. (2015). The empathy–altruism hypothesis. V D. A. Schroeder in W. G. Graziano (ur.), The Oxford Handbook of Prosocial Behavior (str. 259–281). Oxford University Press. https://doi.org/10.1093/oxfordhb/9780195399813.013.023

Batson, D. C. (2017). The empathy-altruism hypothesis: what and so what? V Seppäla, E. M., Simon-Thomas, E., Brown, S. L., Worline, M. C., Cameron, C. D. in Doty, J. R. (ur.), The Oxford Handbook of Compassion Science (str. 56–73). Oxford University Press. https://doi.org/10.1093/oxfordhb/9780190464684.001.0001 

Darwin, C. (1871). The descent of man and selection in relation to sex. Appleton.

Dawkins, R. (1976). The selfish gene. Oxford University Press.

Fehr, E. in Fischbacher, U. (2003). The nature of human altruism. Nature 425, 785–791. https://doi.org/10.1038/nature02043 

Filkowski, M. M., Cochran, R. N. in Haas, B. W. (2016). Altruistic behavior: mapping responses in the brain. Neuroscience and Neuroeconomics, 5, 65–75. https://doi.org/10.2147/NAN.S87718

Gächter, S. in Falk, A. (2002). Reputation and reciprocity: Consequences for the labour relation. Scandinavian journal of economics, 104(1), 1–26. https://doi.org/10.1111/1467-9442.00269

Hamilton, W. D. (1964). The genetical evolution of social behaviour. II. Journal of theoretical biology, 7(1), 17–52. https://doi.org/10.1016/0022-5193(64)90039-6

Harbaugh, W. T., Mayr U. in Burghart, D. R. (2007). Neural responses to taxation and voluntary giving reveal motives for charitable donations. Science, 316(5831), 1622–1625. https://www.science.org/doi/10.1126/science.1140738 

Harmon-Jones, E., Vaughn-Scott, K., Mohr, S., Sigelman, J. in Harmon-Jones, C. (2004). The effect of manipulated sympathy and anger on left and right frontal cortical activity. Emotion, 4, 95–101. https://doi.org/10.1037/1528-3542.4.1.95 

Homo economicus (b. d.). The Oxford Dictionary of Philosophy. Pridobljeno 20. 2. 2022 s https://www.oxfordreference.com/view/10.1093/oi/authority.20110803095943203  

Izuma, K., Saito, D. N. in Sadato, N. (2010). Processing of the incentive for social approval in the ventral striatum during charitable donation. Journal of Cognitive Neuroscience 22(4), 621–631. https://doi.org/10.1162/jocn.2009.21228 

Kay, T., Keller, L. in Lehmann, L. (2020). The evolution of altruism and the serial rediscovery of the role of relatedness. Proceedings of the National Academy of Sciences, 117(46), 28894–28898. https://doi.org/10.1073/pnas.2013596117 

Lerner, M. J. (1980). The belief in a just world: A fundamental delusion. Plenum Press.

McAuliffe, W. H. B., Forster,  D. E., Philippe, J. in McCullough, M. E. (2018). Digital Altruists: Resolving Key Questions About the Empathy–Altruism Hypothesis in an Internet Sample. Emotion, 18(4), 493–506. https://doi.org/10.1037/emo0000375 

Melé, D. in Cantón, C. G. (2014). The Homo Economicus Model. V Human Foundations of Management (str. 9–29). Palgrave Macmillan. 

Mitchell, J. P., Neil Macrae, C. in Banaji, M. R. (2005). Forming impressions of people versus inanimate objects: Social-cognitive processing in the medial prefrontal cortex. NeuroImage, 26(1), 251–257. https://doi.org/10.1016/j.neuroimage.2005.01.031

Moll, J., Krueger, F., Zahn, R., Pardini, M., Oliveira-Souza, R. in Grafman, J. (2006). Human fronto–mesolimbic networks guide decisions about charitable donation. PNAS, 103(42), 15623–15628. https://doi.org/10.1073/pnas.0604475103

Morelli, S. A., Lieberman, M. D. in Zaki, J. (2015). The emerging study of positive emphaty. Social and Personality Psychology Compass, 9(2),57–68. https://doi.org/10.1111/spc3.12157

Nowak, M. A. (2006). Five rules for the evolution of cooperation. Science, 314, 1560–1563. https://www.science.org/doi/10.1126/science.1133755 

Nowak, M. A., Tarnita, C. E. in Antal, T. (2010b). Evolutionary dynamics in structured populations. Philosophical Transactions of the Royal Society B: Biological Sciences, 365(1537), 19–30. https://doi.org/10.1098/rstb.2009.0215 

Nowak, M. A., Tarnita, C. E. in Wilson, E. O. (2010a). The evolution of eusociality. Nature, 466(7310), 1057–1062. https://doi.org/10.1038/nature09205 

Okasha, S. (21. 7. 2013). Biological altruism. Stanford Encyclopedia of Philosophy. Pridobljeno 16. 4. 2022 s https://plato.stanford.edu/entries/altruism-biological/

Parfit, D. (1984). Reasons and persons. Oxford University Press.

Pettinger, T. (7. 1. 2017). Altruism and behavioural economics. Economics help. https://www.economicshelp.org/blog/148/economics/altruism-and-behavioural-economics/

Rachlin, H. (2000). The science of self-control. Harvard University Press.

Rachlin, H. (2002). Altruism and selfishness. Behavioral and brain sciences, 25(2), 239–250. https://doi.org/10.1017/S0140525X02000055 

Rachlin, H. in Locey, M. (2011). A behavioral analysis of altruism. Behavioural processes, 87(1), 25–33. https://doi.org/10.1016/j.beproc.2010.12.004  

Shaw, L. L., Batson, C. D. in Todd, R. M. (1994). Empathy avoidance: Forestalling feeling for another to escape the motivational consequences. Journal of Personality and Social Psychology, 67, 879–887. https://doi.org/10.1037/0022-3514.67.5.879

Sibicky, M. E., Schroeder, D. A. in Dovidio, J. F. (1995). Empathy and helping: Considering the consequences of intervention. Basic and Applied Social Psychology, 16(4), 435–453. https://doi.org/10.1207/s15324834basp1604_3

Thibaut, J. W. in Kelley, H. H. (1959). The social psychology of groups. John Wiley & Sons.

Waytz, A., Zaki, J. in Mitchell, J. P. (2012). Response of Dorsomedial Prefrontal Cortex Predicts Altruistic Behavior. Journal of Neuroscience, 32(22), 7646–7650. https://doi.org/10.1523/JNEUROSCI.6193-11.2012 

Zaki, J. in Mitchell, J. P. (2011). Equitable decision making is associated with neural markers of intrinsic value. PNAS, 108(49), 19761–19766. https://doi.org/10.1073/pnas.1112324108

Photo by: Nashrodin Aratuc