Forenzični intervju z otrokom – na kaj je potrebno paziti?

Forenzični intervju je del forenzične ocene, ki jo poda strokovnjak klinični psiholog ali posebno usposobljen kriminalist, s katerim sodišču pomaga pri odločanju o nadaljnjem postopanju v relevantni situaciji. V članku sem se posvetila predvsem forenzičnemu intervjuvanju otrok, saj se mi je zdelo, da so na televiziji velikokrat prikazani na nekoliko popačen način, želela pa sem si ugotoviti, kako naj bi ti zgledali v realnosti. Ob pregledu literature se je pokazalo, da je pri zasliševanju pomembno paziti na več različnih vidikov, kot so npr. razvojne značilnosti otrokove starostne skupine, uporabljene metode in pripomočki, način postavljanja vprašanj, spraševalčeve značilnosti ter njegovo vedenje. Pri intervjuvanju otrok je potrebno ravnati zelo preudarno, saj so informacije, ki jih želimo pridobiti od njih, navadno občutljive narave. Poleg tega pa moramo paziti, da otroka na kakršenkoli način ne prizadenemo, ampak mu zgolj poskušamo pomagati po svojih najboljših močeh.

Sama rada pogledam kakšen kriminalni film ali del kriminalne serije, kot je npr. Zakon in red, kjer preiskujejo različne zločine, iščejo storilca in ob tem vedno intervjuvajo veliko prič. Vsakič, ko je prišlo do zasliševanja otrok, sem se spraševala, ali zasliševanje otrok tudi v realnem svetu izgleda tako, kot je to predstavljeno na televiziji. Zanimalo me je, ali se otroka res lahko izprašuje na način, ki skorajda meji na izsiljevanje, ali mu lahko grozijo z raznimi posledicami v primeru nesodelovanja, ga sprašujejo kompleksna vprašanja, za katera se mi je zdelo, da otroci nanje načeloma ne bi znali odgovoriti oz. jih ne bi razumeli, pogosto pa se mi je zdelo tudi, da so se otroci odzivali drugače, kot bi se v resnici. Iz teh pomislekov izvira moja ideja za osrednjo temo članka, v katerem sem želela predstaviti glavne vidike forenzičnega zasliševanja otrok, na kaj je potrebno paziti in čemu se moramo izogibati, osredotočila pa sem se predvsem na delo, ki ga opravlja psiholog.

Forenzični intervju je sestavni del forenzične ocene posameznika, ki poleg intervjuja vsebuje še informacije relevantnih zunanjih oseb, poleg tega pa se posameznika lahko opazuje tudi v njegovem naravnem okolju (npr. v šoli, doma). Namen forenzičnega intervjuja otroka ali najstnika je oceniti njegovo funkcioniranje ter zbrati informacije o relevantnem dogodku, kar služi kot pomoč sodišču pri odločanju o primernem nadaljnjem postopanju (Saywitz in Camparo, 2009). Forenzične ocene se lahko nanašajo na kriminalne primere (npr. obtožbe spolne zlorabe ali fizične zlorabe) ali civilne tožbe (npr. osebna poškodba, psihološko oškodovanje, zdravniške nepravilnosti, skrbništvo, sposobnost sodelovanja pri sodnih postopkih, potencial za rehabilitacijo, pravda, povezana za namestitev v psihiatrično ustanovo). Naloga forenzičnega delavca je od otroka/najstnika ali staršev pridobiti objektivne, resnične in relevantne informacije, ki bodo sodišču pomagale pri sklepanju primernih in pravičnih odločitev. Pridobiti mora informacije o splošnem funkcioniranju posameznika pred incidentom in, če je mogoče, opis domnevnega dogodka oz. dejanj, zaradi katerih se odvija sodni postopek, oceniti mora morebitno prisotnost duševnih motenj otroka in upoštevati druge možne razlage za posameznikove simptome ali vedenje, nasloviti mora tudi druga relevantna psihosocialna vprašanja, postavljena s strani sodišča, pri tem pa mora upoštevati razvojne vidike in se izogibati pristranskosti (Bernet, 1997; Greenberg in Shuman, 1997, v Sayler Gudas in Sattler, 2006).

V Sloveniji to delo opravlja sodni izvedenec klinični psiholog, ki poleg dokončane fakultetne izobrazbe in klinične specializacije potrebuje še zadostno mero izkušenj in pa mora biti ekspert na področju, za katerega je imenovan. Na svojem področju mora biti vešč v uporabi metod in postopkov kliničnopsihološkega ocenjevanja ter slediti sodobnim spoznanjem kliničnopsihološke stroke. Imeti mora tudi specifična znanja s področja forenzične psihologije in poznati mora delovanje pravosodnega sistema. Seveda pa se mora na svojem področju stalno izobraževati in poznati najnovejše informacije o področju (Šesok idr., b.d.). Forenzični intervju z otrokom lahko v Sloveniji opravi tudi posebej izobražen in verificiran kriminalist (RS: Ministrstvo za notranje zadeve: Policija, 2022).

Postopek forenzičnega ocenjevanja vsebuje več kot zgolj oceno otroka. V večini primerov ga sestavljajo v nadaljevanju opisani koraki. Za pripravo na delo z otrokom spraševalec najprej zbira informacije iz drugih virov – pregleda morebitne prej pridobljene podatke (npr. policijska poročila) ter izvede intervju s starši ali z drugimi relevantnimi odraslimi (npr. vzgojitelji, zdravniki). Temu sledi intervju z otrokom, čigar potek je do neke mere odvisen od problema, s katerim se spraševalec ukvarja – potek intervjuja o spolni zlorabi se razlikuje od tistega za določanje skrbništva nad otrokom, še vedno pa ima intervju podobne osnovne komponente. Na začetku srečanja z otrokom poskusi ustvariti zanj čim bolj udobno okolje, vzpostaviti primeren odnos in si otroka prizadeva bolje spoznati, vse to pa mora izvesti v skladu z njegovimi razvojnimi značilnostmi (pri mlajših otrocih lahko npr. uporabimo igro, ki pri starejših posameznikih ni ustrezna). Temu sledi razlaga dogajanja, kar lahko začne s stavkom, kot je npr. Zakaj si danes tukaj?, nato pa razčisti morebitne nejasnosti, pove namen intervjuja in opiše, kako se bo odvijal v nadaljevanju. Pomemben del postopka je tudi pogovor o zaupnosti, v okviru katerega otroku pove, kdo bo lahko dostopal do informacij, ki jih bo povedal, katere informacije ostanejo zaupne in katere ne. Zadnja komponenta intervjuja z otrokom vključuje oceno duševnega statusa otroka, ki se nanaša na budno spremljanje otrokovega stanja med intervjujem ter objektivno opazovanje morebitnih sprememb. Poleg intervjuja se lahko izvede tudi opazovanje otroka v domačem okolju ali v drugih relevantnih okoljih, ki priskrbi informacije o otrokovem delovanju v različnih situacijah. Po zaključenem zbiranju podatkov se formulira hipoteze in predloge, napiše poročilo, ki je sinteza, integracija in organizacija pridobljenih informacij. Poleg tega je potrebno sestaviti tudi povratno informacijo (odgovori na vprašanja pravosodja, predlogi …), včasih pa je naloga ocenjevalca tudi spremljanje rezultatov predstavljenih predlogov (Sayler Gudas in Sattler, 2006). Forenzično ocenjevanje se od diagnostičnega kliničnega ocenjevanja razlikuje po številnih dimenzijah, vključno z njegovim ciljem, obsegom, produktom ocene, vlogo ocenjevalca, naravo odnosa med ocenjevalcem in ocenjevano osebo, glavna razlika pa je v tem, ali se intervju osredotoča na potrebe pravosodnega sistema ali se izvaja v namen klinične ocene in nadaljnje obravnavanje oz. zdravljenje (Nicholson in Norwood, 2000, v Sayler Gudas in Sattler, 2006).

Pridobivanje forenzične ocene otroka in odrasle osebe se razlikuje v mnogih pogledih. Glavno pravilo forenzičnega intervjuvanja otrok je upoštevanje starosti otroka, njegovih izkušenj, stopnje razvoja lingvističnih in konceptualnih spretnosti in obsežnost emocionalnega napora. V nadaljevanju je povzetih nekaj glavnih vidikov, ki jih je potrebno upoštevati pri različnih starostnih skupinah (Sayler Gudas in Sattler, 2006):

Pri dojenčkih in malčkih (0-3 let) sicer ne moremo izvesti verbalnega intervjuja, lahko pa opazujemo njihovo raven aktivnosti, naravo njihovih interakcij in odnosov z drugimi, regulacijo njihovih čustev in stanj, njihovo splošno razpoloženje ter vključenost v igro (npr. ali je aktivno vključen ali samo opazuje). Prav pridejo tudi ocene staršev o njihovih prehranjevalnih in spalnih vzorcih ter o njihovem temperamentu, koristne informacije lahko pridobimo tudi z opazovanjem interakcije med otroci in starši, predvsem v primeru določanja skrbništva ali prekinitve starševskih pravic. Če bi želeli preučiti dojenčkovo/malčkovo funkcioniranje glede na njegovo starostno skupino, pa lahko uporabimo tudi lestvice dojenčkovega razvoja.

Predšolski otroci (3-6 let) so z vidika forenzične natančnosti najbolj rizični, saj so zelo sugestibilni in pogosto storijo tako, kot jim naročijo starši. Kognicija je v tem obdobju sestavljena iz predlogičnega, magičnega in egocentričnega mišljenja, zaradi česar otroci pogosto dejstva zamenjajo z lastnimi željami – resničnost konstruirajo na podlagi sveta, ki ga opazujejo, razmišljajo pa v absolutnem smislu (npr. ljudje so ali dobri ali slabi). Za njih velja, da se lahko pogovarjajo o svojih skrbeh in čustvih ter lahko podajo resničen opis dogodkov, upoštevati pa je potrebno raven razumevanja in sposobnost komuniciranja (tudi usvojen besednjak), ki jo otroci pri tej starosti dosegajo. Poleg tega se moramo zavedati, da egocentričen del mišljenja otroka pričakuje, da drugi že vedo, kaj on misli in dodatne razlage niso potrebne. Walker (1993) navaja tri glavne vire napak pri zasliševanju predšolskega otroka: pomanjkanje otrokovi starosti primernega besednjaka, uporaba kompleksnih stavkov in splošna dvoumnost. Predšolski otroci se torej najbolje odzivajo na kratka in konkretna preiskovalna vprašanja, ki jim pomagajo razširiti in razčistiti njihovo pripoved.

Otroci v šolskem obdobju (6-12 let) lahko razmišljajo bolj načrtno kot mlajši otroci, razmišljajo bolj o dejstvih kot o logičnih razmerjih, njihovo mišljenje je še vedno konkretno, rigidno in dobesedno, njihovo sklepanje je tesno povezano s poznanimi pravili. Pri izvedbi intervjuja moramo upoštevati, da otroci razumejo vzročno-posledične odnose, ne zmorejo pa še razmišljati o vseh možnih izidih neke situacije. Otroci pri tej starosti razumejo nekonsistentnosti vedenja (npr. policist lahko stori nekaj slabega) in razvijajo socialno zavest. Njihove šibke točke so negativne povratne informacije in zavajajoča vprašanja, predvsem v zgodnjih šolskih letih. Kot pomoč pri vzpostavljanju odnosa lahko uporabimo družabne igre ali druge strukturirane in starosti primerne aktivnosti.

V adolescenci (12-18 let) posamezniki nehajo razmišljati konkretno in začnejo sistematično analizirati informacije z razmišljanjem o logičnih alternativah v situacijah. Sestavljajo lahko hipoteze in so sposobni deduktivnega in simboličnega razmišljanja. Vendar pa z narastlo neodvisnostjo in kapaciteto abstraktnega sklepanja pride tudi občutek nepremagljivosti in želja po tveganih dejanjih, poleg tega hitro klonijo pod vrstniškim pritiskom in so tako nagnjeni k izbiri slabih odločitev (Marxsen idr., 1995). Da bi preverili posameznikovo dovzetnost za zunanje pritiske, bi ocenjevanje najstnikov moralo obsegati tudi uporabo testov osebnosti, ki ocenijo njihovo kapaciteto za neodvisnost in odločanje (Marxsen idr., 1995).  Najstniki so sposobni pravilno poročati o simptomih, dogodkih in izkušnjah, s pravim občutkom za čas in okolje. Med izvedbo intervjuja jim je pomembno dati občutek, da so njihova mnenja in izjave pomembne in veliko vredne. Prav tako je nujno skupaj pregledati omejitve zasebnosti, saj imajo pogosto skrbi glede zaupnosti. Če najstnik pokaže odpor ali negativnost, se osredotočimo na pridobivanje nevtralnih informacij, bolj občutljivih tem pa se lotimo kasneje v postopku (Sayler Gudas in Sattler, 2006).

Če imajo otroci posebne potrebe, je potrebno upoštevati drugačne napotke, ki jih podrobno opisujeta npr. Davies in Faller (2007).

Otroci lahko med intervjujem priskrbijo mnogo relevantnih informacij, predvsem če spraševalec pozna razmere, v katerih je bilo narejeno prvo poročilo, kolikokrat je bil otrok že zaslišan, hipoteze drugih oseb, ki so zaslišale otroka, kakšna vprašanja so mu postavljali in konsistentnost otrokovega poročanja skozi čas (Ceci in Bruck, 1993, v Sayler Gudas in Sattler, 2006). Ko se forenzični strokovnjak sreča z otrokom, da bi izpeljal forenzični intervju, se pogosto zgodi, da je otrok tih, ga je sram in ne želi govoriti o preiskovanem dogodku. Najslabše je, če forenzični psihološki strokovnjak, policist ali socialni delavec začne intenzivno in visoko sugestivno zasliševanje, ki pri otroku povzroči razdrobljeno pripoved ali neresnična poročila. Prav zaradi takih dogodkov so se razvili in uvedli različni protokoli, s čimer so želeli povečati zanesljivost poročanja otrok (Goodman in Melinder, 2007). Poleg uporabe protokolov pa mora strokovnjak vedno budno spremljati tudi otrokove spontane opazke ter kakršnekoli druge namige. Struktura okolja, v katerem poteka intervju, naj bi otroku omogočala odkrit pogovor. Študije (Carter idr., 1996; Goodman idr., 1991; Ricci idr., 1996, v Sayler Gudas in Sattler, 2006) so pokazale, da otroci v toplem in spodbudnem okolju (v primerjavi z zastrašujočim ali avtoritativnim okoljem) prikličejo več in bolj točne informacije, so bolj odporni na zavajajoča vprašanja o dogodkih, prav tako se zmanjša njihova sugestibilnost. Otroci v forenzičnih intervjujih pogosto razkrivajo informacije, ki lahko sprožijo občutke krivde, sramu, zadrege, odgovornosti; poleg tega pa so pogovori z neznano osebo nekoliko nenavadni ter lahko sprožijo občutke neprijetnosti. Predvsem v primerih zlorabe zato ni presenetljivo, da otroci brez spodbujanja navadno ne podajajo natančnih in celostnih opisov dogodkov.

Ključnega pomena je tudi kvaliteta komunikacije med otrokom in spraševalcem, ki je odvisna od več faktorjev: od osebnostnih značilnosti ocenjevalca (Goodman, Sharma, Thomas in Considine, 1995, v Teoh in Lamb, 2013), statusa in/ali poznavanja spraševalca (Bjorklund idr., 2000, v Teoh in Lamb, 2013) ter količine socialne podpore, ki jo nudi spraševalec – otroci ob večji podpori podajajo bolj natančne opise dogodkov (Bottoms, Quas in Davis, 2007, v Teoh in Lamb, 2013). Na otroka lahko zelo močno vpliva tudi telesna govorica izvedenca, zato je pomembno, da je spraševalec v sproščeni drži in da je udobno nameščen. Pomembno je, da nadzoruje oz. se izogiba raznim distraktorjem, vključno z nenavadnimi obraznimi izrazi (npr. mrščenje, grimase, tiki), kimanjem, konstantnim ali izogibajočim očesnim stikom, tapkanjem z nogo, dotikanjem las, igranjem s pisarniškimi materiali itd., saj so taki neverbalni namigi s strani spraševalca za otroka lahko zelo moteči in tako vplivajo na izid intervjuja (Marxsen idr., 1995). Spraševalec mora prav tako nadzirati svoje verbalno izražanje, uporabljati mora prijeten, neobsojajoč ton glasu, saj to prav tako lahko vpliva na otrokovo počutje in točnost njegovih odgovorov. Če je spraševalčev govor preveč avtoritativen ali preveč živahen, se otrok lahko počuti, kot da ne sme reči ne vem ali ne spomnim se, da se mora vedno strinjati in da ne sme biti zmeden. Če pa spraševalec poskuša socialno vplivati ali podkrepljevati otroka (z dajanjem pohval in odobravanjem, npr. Si pa res zelo pameten! ter s kritiziranjem ali nestrinjanjem z otrokom, npr. Zgleda, da mi ne boš nič pomagal.), otrok pričakuje neko negativno/pozitivno posledico. V obeh primerih lahko pride do izkrivljenosti otrokovih odgovorov, zato je zelo pomembno biti pozoren na način govora, ki se uporablja pri intervjuvanju otrok (Garven idr., 1998, v Sayler Gudas in Sattler, 2006).

Ključno je tudi ubesedovanje postavljenih vprašanj – vprašanja morajo biti postavljena jasno in zavestno ter na pozitiven način, saj ob postavljanju kompleksnih in otrokovi razvojni stopnji neprimernih vprašanj pride do manj točnih odgovorov kot če so vprašanja preprosta (Carter idr., 1996, v Sayler Gudas in Sattler, 2006). Navadno je bolje, če spraševalec uporablja odprta vprašanja, sploh na začetku intervjuja, kasneje pa se lahko poslužuje tudi bolj fokusiranih, ožjih vprašanj, s katerimi poskuša priti do bolj specifičnih informacij, osmisliti prej povedano in se nekako odzvati na otrokove odgovore na začetna odprta vprašanja (vprašanja, ki se začnejo  z kdo, kje itd.) (Peterson idr., 1999, v Sayler Gudas in Sattler, 2006). Uporabi lahko tudi zelo fokusirana ali zaprta vprašanja, ki zahtevajo odgovor da/ne ali izbiro med alternativami, vendar je vseeno bolje uporabljati odprta vprašanja (Sayler Gudas in Sattler, 2006), saj ugotovitve raziskave o vplivu sugestivnih vprašanj kažejo, da so sugestivna vprašanja pogosteje vodila do kontradikcij v otrokovi pripovedi, medtem ko ob odprtih vprašanjih nikoli ni prišlo do kontradiktornih informacij (Lamb in Fauchier, 2001). Če spraševalec oceni, da zgolj s postavljanjem odprtih vprašanj ne pridobi dovolj informacij, lahko uporabi različne tehnike spodbujanja pripovedi. Ena izmed teh je spodbujanje elaboracije, kjer od otroka poskuša pridobiti pomembne manjkajoče informacije – npr. Prej si rekel, da ti je stric Marko povedal, da ima pištolo. Povej mi še vse drugo, za kar se spomniš, da je rekel. Druga tehnika, ki jo lahko uporabi, je tudi razčiščevanje, ki jo uporabi, ko se otrokova pripoved zdi zmedena – npr. Grozna? Kaj točno pomeni to, ko rečeš, da je grozna?. Če od otroka želi izvedeti več, lahko uporabi tudi tehniko tišine, s katero mu omogoči, da si vzame nekoliko več časa za razmislek in za spominjanje točnega dogodka. Če se spraševalcu zazdi, da otrok med tišino postaja tesnoben, lahko uporabi naslednje stavke: Mi lahko pomagaš razumeti, zakaj ti je tako težko govoriti o šoli? Zanima me, kako se trenutno počutiš. Bi se pogovarjal o stricu Jakobu sedaj ali se k njemu raje vrneva kasneje?. Poznamo še nekatere druge tehnike, vse pa se uporablja glede na spraševalčevo strokovno presojo o njihovi ustreznosti (Sayler Gudas in Sattler, 2006).

Ker so otrokovi opisi dogodkov pogosto bolj grobi in izpuščajo pomembne informacije, so različni eksperti razvili različne pripomočke, s katerimi otrok lahko prikliče več informacij in jih predstavi na bolj celosten način. Na splošno se največ interesa pojavlja glede reprezentacijskih pripomočkov, kot so anatomske lutke in risanje, uporabljajo pa se lahko tudi razni kontekstualni namigi (rekviziti, relevantni za dogodek in ostali pripomočki, ki pomagajo pri ponovni vzpostavitvi konteksta). Anatomske lutke so sicer lahko problematične, saj otroci težko razumejo, da je lutka nek objekt, ki predstavlja njih (DeLoache, 1990, v Lamb idr., 2008). Risbe se lahko uporabljajo kot neposredni komunikacijski pripomoček, kjer otroci rišejo in nato govorijo o svoji izkušnji (Butler, Gross in Hayne, 1995, v Lamb idr., 2008) ali kot reprezentacijski pripomoček, kjer otroci v roke dobijo risbo (npr. predmetov ali ljudi), potem pa jih sprašujejo o dogodkih, povezanih s sliko (npr. prisotnost ali odsotnost določenih predmetov, lokacija možnih dotikov) (Willcock idr., 2006, v Lamb idr., 2008). Risanje lahko pomaga tako, da otroku priskrbi neke točke, ki mu kasneje olajšajo priklic dogodkov (Butler idr., 1995, v Lamb idr., 2008), lahko izboljša odnos med spraševalcem in otrokom, poveča otrokov občutek udobja in podaljša intervju, tako da imajo otroci več priložnosti priklicati in poročati informacije o dogodkih (Gross in Hayne, 1998, v Lamb idr., 2008). Prav tako risanje otroku pomaga izraziti nekatere stvari, za katere morda ne ve, kako bi jih besedno izrazil ali o katerih ne želi poročati, ker se mu zdi sramotno ali boleče (Butler idr., 1995, v Lamb idr., 2008). Wolfman in sodelavci (2018) so preučevali uporabo vizualnih pripomočkov v forenzičnem intervjuju z otrokom in ugotovili, da so taki pripomočki kar pogosto uporabljani in da veliko ocenjevalcev med intervjujem uporabi več kot enega. Najbolj pogosto so bile uporabljene skice načrta (otrok pripoveduje in zraven skicira). Skozi čas so strokovnjaki razvili še več različnih tehnik, ki ocenjevalcu pomagajo pri delu z otrokom, in sicer so to kognitivni intervju, Protokol NICHD (National Institute of Child Health and Human Development) in Intervju po korakih (Goodman in Melinder, 2007).

Ob forenzičnem ocenjevanju mora biti spraševalec pozoren na res veliko različnih vidikov, še vseeno pa lahko prihaja do nekaj napak. Eden največjih problemov pri intervjuvanju otroka je njegova sugestibilnost. V sodnem postopku se zanašamo na resničnost in zanesljivost otrokovih izjav in hkrati tudi na verodostojnost ocenjevalca. Otroci hitro verjamejo (svojim) lažem ali pa ustvarijo lažne spomine, zunanjim vplivom pa so še bolj dovzetni, če morajo priklicati več epizod/dogodkov (Marxsen idr., 1995). Še ena izmed težav, ki se pojavi pri ocenjevanju otrok, je potreba po neodvisnih podatkih iz različnih virov (informacije s strani družinskih članov, učiteljev, skrbnikov itd.), ki lahko priskrbijo ključne informacije, a jih velikokrat zaradi nezavednih ali zavednih motivov spremenijo sebi v korist. Tako je ena izmed nalog psihologa tudi kar se da dobro preveriti in presoditi, kaj je resnično in kaj ni (Sparta in Koocher, 2006).

Kot pričakovano, se dejansko forenzično intervjuvanje precej razlikuje od tistega, ki ga vidimo na televiziji. Otroci so namreč v več pogledih ranljive osebe in z njimi je potrebno ravnati nežno ter nadvse preudarno, nikakor ne smemo posegati po grožnjah, izsiljevanju, manipulaciji ali katerih bolj grobih tehnikah. Ob pregledani literaturi je jasno, da je postopek ocenjevanja otrok dodelan in hkrati še vedno spremljan z namenom izboljševanja, kot vedno pa je še nekoliko prostora za izboljšanje – kolikor je to seveda mogoče, saj pri delu z ljudmi vedno naletimo na težavo – da so posamezniki, s katerimi delamo, polni človeških lastnosti. Prav te človeške lastnosti lahko otežujejo preiskavo, saj otroci lahko hitro podležejo manipulaciji, grožnjam, podkupovanjem, vedno se tudi pojavita nekako nasprotni si strani, ki otroka »vlečeta« vsaka v svojo smer, kar je verjetno težko preprečiti, lahko pa poskušamo po svojih najboljših močeh omiliti vpliv takih dejanj na otroka in na končno odločitev. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z otroki, morajo res dobro poznati razvojne značilnosti obdobja, v katerem se nahaja posameznik, s katerim se ukvarjajo, saj je od tega odvisen celoten potek in izkupiček forenzičnega intervjuja ter tudi količina stresa, ki jo otrok doživlja med postopkom. Zdi se mi res izjemno pomembno, da se delavci tudi sproti izobražujejo, uporabljajo najnovejše tehnike, ki so bile dokazane za ustrezne, medsebojno sodelujejo z ostalimi strokovnjaki in prvenstveno stremijo k dobremu otroka. Seveda je ključnega pomena, da se spoznanja ter priporočila deli tudi z ostalimi strokovnjaki, ki na kakršenkoli način delajo z otroki ali jih zaslišujejo, saj na ta način lahko minimiziramo škodo, ki se zgodi otroku in kar se da maksimiziramo pomoč ter njegovo dobro počutje med iskanjem pravične rešitve.

Literatura:

Davies, D. in Faller, K. 2007. Interviewing children with special needs. V K. Faller (ur.), Interviewing Children About Sexual Abuse: Controversies and Best Practice. New York, NY: Oxford University Press (str. 152–163).

Goodman, G. S. in Melinder, A. (2007). Child witness research and forensic interviews of young children: A review. Legal and Criminological Psychology, 12(1), 1-19.

Lamb, M.E., Hershkowitz, I., Orbach, Y. in Esplin, P.W. (2008). Tell Me What Happened: Structured Investigative Interviews of Child Victims and Witnesses. West Sussex, England: John Wiley & Sons.

Lamb, M. E. in Fauchier, A. (2001). The effects of question type on self‐contradictions by children in the course of forensic interviews. Applied Cognitive Psychology: The Official Journal of the Society for Applied Research in Memory and Cognition, 15(5), 483-491.

Marxsen, D., Yuille, J. C. in Nisbet, M. (1995). The complexities of eliciting and assessing children’s statements. Psychology, public policy, and law, 1(2), 450.

RS: Ministrstvo za notranje zadeve: Policija. (5. april 2022). Delavcem policije, ki bodo v Hiši za otroke opravljali forenzične intervjuje, podelili certifikate. https://www.policija.si/medijsko-sredisce/sporocila-za-javnost/sporocila-za-javnost-gpue/113219-delavcem-policije-ki-bodo-v-hisi-za-otroke-opravljali-forenzicne-intervjuje-z-otroki-zrtvami-nasilja-danes-podelili-certifikate

Sayler Gudas, L. in Sattler, J. M.  (2006). Forensic Interviewing of Children and Aolescents. V S. N. Sparta in G. P. Koocher (ur.), Forensic Mental Health Assesement of Children and Adolescents (str. 115–129). New York, Oxford University Press.

Saywitz, K. J. in Camparo, L. B. (2009). Contemporary child forensic interviewing: Evolving consensus and innovation over 25 years. V B. L. Bottoms, C. J. Najdowski in G. S. Goodman (ur.), Children as victims, witnesses, and offenders: Psychological science and the law (str. 102–127). Guilford Press.

Sparta, S. N. in Koocher, G. P. (2006). Introduction to Forensic Assesement of Children. V S. N. Sparta in G. P. Koocher (ur.), Forensic Mental Health Assesement of Children and Adolescents (str. 3–11). New York, Oxford University Press.

Šešok, S., Sever A., Slodnjak, V., Kodrič, J. in Mikuž, A. (b.d.). Splošne smernice za opravljanje izvedenskega dela na področju psihologije. Zbornica kliničnih psihologov Slovenije. http://klinicna-psihologija.si/wp-content/uploads/2017/03/smernice.pdf

Teoh, Y. S. in Lamb, M. (2013). Interviewer demeanor in forensic interviews of children. Psychology, Crime and Law, 19(2), 145-159.

Wolfman, M., Brown, D. in Jose, P. (2018). The use of visual aids in forensic interviews with children. Journal of applied research in memory and cognition, 7(4), 587-596.

Photo by: Billel Moula