Terapija z živalmi

Pričujoči članek se osredotoča na ključne značilnosti terapije s pomočjo živali (ang. animal assisted therapy), ki temelji na konceptu edinstvene vezi med človekom in živaljo.  Terapija se nanaša na različne storitve, ki vključujejo živali za pomoč ljudem s posebnimi telesnimi ali duševnimi zdravstvenimi težavami. Prisotnost živali klientom predstavlja vir tolažbe, opore in jim tako pomaga pri soočanju s težavami. V članku predstaviva potek terapije s pomočjo živali, načine vključitve živali v terapevtski proces in raziskane učinke terapije, na koncu pa opiševa tudi prednosti in pomanjkljivosti terapije s pomočjo živali.

Lastništvo domačih živali je nekaj posebnega. Ljubljenčki ne zavzemajo zgolj vloge živali, ki krajšajo čas, temveč jih ljudje dojemajo kot svoje življenjske sopotnike in družinske člane. Ali lahko te pozitivne učinke odnosa med človekom in živaljo prenesemo v psihoterapevtsko prakso? Kako lahko žival vključimo v psihoterapijo? Kakšni so učinki te terapije? Kakšne so prednosti in slabosti? V članku skušava podati odgovore na ta vprašanja.

Vez med človekom in živaljo

Vez med človekom in živaljo je dobro dokumentiran pojav, ki je prisoten, odkar smo ljudje začeli živali udomačevati (Turner, 2007), in je še danes priljubljena tema v strokovni in znanstveni literaturi (Flom, 2005; Fine in Beck, 2015). Odnos z živaljo se precej razlikuje od običajnih človeških odnosov. Strokovnjaki še do danes niso razvili enotne definicije vezi med človekom in živaljo (Fine in Beck, 2015), vseeno pa lahko izpostavimo nekaj njenih ključnih značilnosti. Odnos med živaljo in človekom je prostovoljen, vzajemen, traja dlje časa in temelji na vzajemni naklonjenosti in/ali spoštovanju (Bayne, 2002). Poleg tega mora odnos vključevati povečano zaupanje živali do človeka, človek pa mora do živali izkazati razumevanje njenih potreb in skrb zanjo (Russow, 2002). Vez med človekom in živaljo pozitivno učinkuje tako na človeka kot na žival. V splošnem vez spodbuja povečanje vsesplošnega blagostanja (Fine in Beck, 2015), prisotnost živali pa natančneje vodi v zmanjšanje stiske, tesnobe, osamljenosti in depresije ter povečanje telesne aktivnosti (Friedmann idr., 2015). Živali poleg tega olajšajo človeško druženje in zmanjšajo socialno izolacijo (Friedmann in Son, 2009). Na primer psi delujejo kot neke vrste »družabno lepilo«, saj spodbujajo spoznavanje novih ljudi in začetek pogovora ter zagotavljajo nevtralno temo pogovora. Poleg tega avtorja poročata o zdravstvenih koristih interakcije človeka z živaljo. Lastništvo hišnih ljubljenčkov je namreč povezano z manjšim številom zdravstvenih težav in posledično z nižjim številom obiskov zdravnika.

Posredovanje s pomočjo živali

Raziskave, ki preučujejo vez med človekom in živalmi, temeljijo na spoznanju, da se živali in ljudje povezujejo in medsebojno delujejo na načine, ki pozitivno prispevajo k zdravju ljudi (Robino idr., 2021). Posredovanje s pomočjo živali (ang. animal-assisted interventions, AAI) je ena izmed metod, v kateri skušamo izkoristiti zdravstvene koristi tega odnosa. AAI je krovni pojem za opis intervencij, ki vključujejo odnos med človekom in živaljo. Nanaša se na namerno in smiselno vključevanje živali v proces človekovega zdravljenja ali izboljšanja blagostanja (Jones idr., 2019). Znotraj AAI ločimo terapijo s pomočjo živali in aktivnosti s pomočjo živali (American Veterinary Medical Association [AVMA], 2018).
Aktivnosti s pomočjo živali so manj formalne intervencije, katerih cilj je izboljšati človekovo počutje, a niso nujno individualizirane ali zabeležene. Te aktivnosti lahko torej izvajamo individualno ali v skupini, beleženje napredka pa ni obvezno. Cilji teh aktivnosti niso točno določeni, so lahko dokaj splošni in jih lahko prenesemo na širšo populacijo z različnimi težavami. Osebe, ki izvajajo te aktivnosti, niso nujno licencirani strokovnjaki, ampak so lahko zgolj usposobljeni in/ali imajo certifikat za varno delo z živaljo.

Terapija s pomočjo živali pa je ciljno usmerjeno in individualizirano zdravljenje, ki jo merimo in redno beležimo klientov napredek. Terapijo izvaja ustrezno usposobljen in licenciran strokovnjak v okviru svoje poklicne prakse v daljšem časovnem obdobju (Fine idr., 2015; Jones idr., 2018, v Jones idr., 2019). Terapija s pomočjo živali se tako uporablja predvsem v strokovne namene, pri posameznikih s specifični težavami (npr. posamezniki z motnjo avtističnega spektra), medtem ko lahko aktivnosti s pomočjo živali uporabimo tudi v splošni populaciji. Osrednji cilj interakcije posameznikov z usposobljenimi terapevtskimi živalmi in AAI je zmanjšanje stresa in osamljenosti, hkrati pa AAI spodbujajo socialne stike in interakcije z drugimi živimi bitji (Friedmann idr., 2015).

Kaj je terapija z živalmi?

Terapija z živalmi je ciljno usmerjena intervencija, pri kateri je žival, ki izpolnjuje določene kriterije (npr. poslušnost), sestavni del procesa zdravljenja (Kruger in Serpell, 2010). To široko vključuje vse interakcije med človekom in živaljo, katerih uspeh temelji predvsem na obojestranski pozornosti (Odendaal, 2000). Terapija z živalmi je terapija, pri kateri je žival namerno vključena v načrt zdravljenja. V splošnem je prisoten pooblaščeni izvajalec zdravljenja, ki vodi interakcije med klientom in živaljo za uresničitev ciljev. To pomeni, da je uvedba živali zasnovana tako, da doseže vnaprej določene rezultate, za katere se domneva, da jih je drugače težko doseči, ali rezultate, ki jih je najbolje doseči z izpostavljenostjo živali. Terapija z živalmi se na splošno ne obravnava kot samostojno zdravljenje, velikokrat se živali uporablja kot dodatek ali v povezavi z drugimi terapijami (Nimer in Lundahl, 2007). 

Živali in njihovi vodniki morajo biti usposobljeni in izpolnjevati posebna merila. Terapijo z živalmi vodi in izvaja zdravstveni delavec s specializiranim strokovnim znanjem v okviru svojega poklica (Kruger in Serpell, 2010). Terapevti morajo biti za opravljanje svoje poklicne prakse ustrezno usposobljeni in pooblaščeni, npr. z licenco. Pooblaščeni terapevt, ki deluje v okviru strokovne prakse, postavlja terapevtske cilje, vodi interakcijo med klientom in živaljo, meri napredek pri doseganju ciljev terapije in ocenjuje proces. Terapevt lahko vključi žival v katerikoli profesionalni slog terapije, ki ga že izvaja. Živali pa morajo biti posebej usposobljene in ustrezno socializirane. Naučiti jih je treba osnovne poslušnosti, npr. upoštevanja preprostih ukazov in poznavanja različnih trikov. Prav tako pa je pomembno, da živali od malega navajamo na človeški dotik, da lahko z njimi ravna tako klient kot tudi klientu neznane osebe (Chandler, 2005).

Terapijo z živalmi je mogoče integrirati v individualno ali skupinsko terapijo in je lahko direktivna ali nedirektivna. Pri nedirektivnem pristopu lahko terapevt klientu predstavi terapevtskega hišnega ljubljenčka in mu pojasni, da lahko žival boža ali se z njo kadarkoli med terapijo igra . Pri direktivnem pristopu pa terapevt za klienta oblikuje in usmerja različne intervence z živaljo. Uporabimo jo lahko pri vseh starostnih skupinah (Chandler, 2005). Uporabljamo jo lahko pri osebah z različnimi kliničnimi težavami, npr.  pri simptomih avtističnega spektra, pri ogroženem duševnem delovanju, čustvenih težavah, uravnavanju neželenega vedenja in raznih drugih telesnih težavah ter zdravstvenih stanjih (Nimer in Lundahl, 2007). Terapevtska vloga živali pa se najpogosteje uveljavlja v različnih skupinah, ki ne spadajo v klinično populacijo, vendar vseeno potrebujejo več pozornosti, kot so npr. osebe s telesnimi in duševnimi motnjami, socialno neprilagojene osebe, kronično bolni posamezniki, osamljeni posamezniki (oz. posamezniki, ki so bili dolgotrajno socialno prikrajšani), osebe z motnjami v čustvovanju, zaporniki, odvisniki, starejši in otroci (Odendaal, 2000).

Terapevtske živali so najpogosteje zelo družabne živali, tudi manj družabne pa lahko še vedno zadovoljijo potrebo po pozornosti svojih človeških lastnikov. Večja kot je potreba po pozornosti oz. bolj socialno kot je vedenje živali, uspešnejša je lahko njena povezava s človekom (Odendaal, 2000). Trenutno Robino in sodelavci (2021) navajajo deset vrst živali, ki jih lahko vključimo v terapijo, in sicer pse, mačke, konje, ptice, prašiče, lame in alpake, zajce, podgane in morske prašičke. Čeprav so psi in konji najpogostejše vključeni v  terapijo, so tudi druge navedene živali učinkovite pri različnih zdravljenjih (O’Haire idr., 2015, v Robino idr., 2021).

Načini vključevanja živali v terapijo 

Obstajajo različni načini, na katere se lahko žival vključuje v življenje klienta.  Kadar živali uporabljamo kot psihoterapevtski dodatek, pogosto zmanjšajo začetni šok zaradi srečanja s terapevtom ali začetka nove skupinske terapije(Levinson, 1984). Kadar se klient počuti ogroženega, lahko objame, boža ali se kako drugače dotakne terapevtske živali. Prednost objemanja ali božanja žive živali je v tem, da se žival odzove z ljubečim vedenjem, ki krepi terapevtske prednosti dotika (Chandler, 2012). S tem, ko se žival dovoli božati, daje klientu občutek sproščenosti in sprejetosti ter lajša tesnobo (Levinson, 1984; Chandler, 2012). Ker je terapevtova žival tista, ki daje klientu občutek, da je sprejet, lahko klient posledično dobi občutek, da ga sprejema tudi terapevt, kar pripomore k vzpostavljanju zaupnega odnosa med klientom in terapevtom.  Kadar je žival edino terapevtsko sredstvo, med lastnikom in živaljo poteka smiselna komunikacija, pri čemer lahko žival lastniku pomaga, da se izrazi, sprosti svoja čustva in premaga svoje zavore. Klientu daje možnost, da se spremeni v lastnem tempu, brez prisile ali pritiska. Sproščenost, ki jo klient občuti, mu omogoča stopiti v stik s svojimi čustvi in notranjostjo. Kakršnakoli spoznanja, ki jih pridobi na ta način, so v celoti posledica njegove lastne notranje dejavnosti. Ni mu treba čutiti hvaležnosti, odvisnosti ali ponižanja, kot bi jih lahko, če bi bila spoznanja rezultat interpretacij človeškega terapevta (Levinson, 1984). Različni avtorji (npr. Barker idr., 2015; Binfet, 2017) so raziskovali, kako dolga mora biti intervencija, da zagotovi kakovostno interakcijo med človekom in živaljo ter pozitivne učinke za udeležence. Študije so pokazale pozitivne rezultate pri intervencijah, ki so trajale od sedem do 20 minut.

Učinki terapije z živalmi

Obstaja veliko raziskav, ki poročajo o ugodnih učinkih AAI. Barker in Wolen (2008) sta poročala o pozitivnih učinkih uporabe AAI s terapevtskimi psi pri hospitaliziranih psihiatričnih bolnikih, vključno z zmanjšanjem strahu, občutka osamljenosti in tesnobe, večjo udeležbo na delovnih terapijah in bolj prosocialnim vedenjem. Ugotovila sta tudi napredek v socialnih interakcijah in socialnih kompetencah, višje zadovoljstvo z življenjem, zmanjšanje depresije in višje psihološko blagostanje. Arhant-Sudhir in sodelavci (2011) je poročala tudi o pozitivnih učinkih AAI na zdravje srca in ožilja, kar lahko zmanjša tveganje za srčni napad in srčno popuščanje. Robino in sodelavci (2021) so prav tako poročali o pozitivnih učinkih AAI in zmanjšanju negativnih učinkov stresa pri študentih. Ugotovili so, da je interakcija s terapevtskim psom zmanjšala tesnobo in povečala pozitivno razpoloženje pri študentih. Avtorji zaključujejo, da psi lajšajo težave z duševnim zdravjem študentov. V splošnem so študije pokazale, da interakcije s terapevtskimi živalmi ali lastništvo hišnih ljubljenčkov ublažijo vpliv stresa in spodbujajo telesno aktivnost, izboljšajo duševno zdravje, socialno vedenje in razpoloženje ljudi (Barker in Wolen, 2008; Friedmann idr., 2015).

Prednosti terapije z živalmi 

Vključitev živali  v proces zdravljenja ima številne prednosti. Ena od prednosti za klienta je močna razvedrilna komponenta (Chandler, 2005). Pes, ki prinaša žogo in izvaja trike, ali mačka, ki lovi igračo, pri klientu vzbudi nasmeh. Priložnosti za interakcijo z družabno živaljo, ki išče stik in ob njem izkazuje užitek (npr. mačka, ki prede ali pes, ki pokaže trebušček za božanje), lahko olajšajo osebni in družbeni razvoj klienta. Božanje živali ima namreč lahko pomirjujoč učinek. Sposobnost psa ali konja, da je pozoren na ukaze in namige za usposabljanje, lahko olajša razvoj spretnosti pri klientu ter krepi njegovo samopodobo in samospoštovanje. Terapija z živalmi je za klienta multisenzorna izkušnja in lahko poveča pozornost na naloge in integracijo terapevtskih izkušenj (Chandler, 2005). Uporaba živali v terapiji je lahko koristna tudi, ker imajo živali naravno nagnjenost k ustvarjanju vezi z ljudmi. Dobra terapevtska žival bo iskala naklonjenost in interakcijo s klientom. Tako lahko živali spodbujajo toplo in varno vzdušje, ki je lahko terapevtsko in pomaga klientom pri sprejemanju intervencij, ki jih ponuja izvajalec zdravljenja (Nimer in Lundahl, 2007). Terapija z živalmi povečuje dobro počutje in prinaša spremembo v človeku, bodisi v smislu samorazumevanja, sprejemanja sebe in drugih, zmanjšanega občutka krivde, realističnega postavljanja ciljev itd. Terapijo z živalmi lahko učinkovito kombiniramo s terapevtskimi poskusi povečanja vpogleda in prestrukturiranja osebnosti. Gre za enoten proces, saj se žival uvaja v življenje osebe z namenom izboljšanja njegovega počutja (Levinson, 1984). Willis (1997) prav tako poudarja, da živali  zmanjšujejo osamljenost, zagotavljajo osredotočenost na občutke skrbi, predstavljajo možnost, da ljudje ostanejo zaposleni in zapolnjujejo potrebo po dotikanju, božanju ter opazovanju. Nenazadnje živali povečujejo občutek varnosti, zagotavljajo spodbudo za vadbo ter so lahko vir brezpogojne ljubezni in koncentrirane pozornosti.Chandler (2005) navaja nekatere konkretne primere psihosocialnih in psihofizioloških prednosti terapije z živalmi. Pri starejših osebah je po komunikaciji z živalmi prišlo do zmanjšanja depresije in povečanja socializacije. Pri otrocih z motnjami v razvoju, ki so komunicirali s terapevtskim hišnim ljubljenčkom, so se pojavila številna družbeno primernejša vedenja (npr. otrok začenja ali se pridruži igri s terapevtom). Manj vedenjskih težav se je pojavilo tudi pri otrocih s čustvenimi in razvojnimi motnjami, ko so komunicirali s terapevtskim hišnim ljubljenčkom. 

Slabosti terapije z živalmi

Terapija z živalmi vključuje tudi nekatera tveganja. Ena vrsta tveganja je poškodba klienta pri interakciji z živaljo, npr. konj lahko stopi klientu na nogo, mačka lahko opraska klienta med igro, velik pes lahko klienta podre med tekom, kadar mu prinaša žogo ipd. Morebitna poškodba se lahko pojavi kljub temu, da so terapevtske živali usposobljene in je pred terapijo vnaprej preverjen ustrezen temperament živali, saj lahko žival klienta poškoduje nenamerno. Drugo tveganje je, da se klient lahko naveže na terapevtsko žival, zato bo po prekinitvi stikov morda  doživel težave z žalostjo in izgubo. Klienti pa lahko doživijo povsem drugačne težave. Tisti, ki niso imeli stika z živalmi ali je bil ta redek, se bližini živali raje izognejo. (Chandler, 2005). Pojavi se lahko tudi rivalstvo – klient lahko čuti, da mu je bila žival vsiljena in si mora terapevta “deliti” z njo (Levinson, 1984). Prav tako je lahko klient alergičen na terapevtsko žival ali pa se je boji. Zaradi navedenih razlogov je potrebno skrbno pregledati in oceniti klienta ter ugotaviti, če so njegove značilnosti in težave primerne za terapijo z živalmi. Seveda pa je tveganje prisotno tudi za same živali. Terapevtska žival lahko doživi stres in preobremenjenost, prav tako ji lahko klient fizično škodi (Chandler, 2005).

Premisleki ob načrtovanju terapije

Ob načrtovanju terapije s pomočjo živali moramo imeti v mislih nekaj posebnosti. Hoelscher in Garfat (1993, v Parshall, 2003) poudarjata, da mora imeti terapevt  ustrezno znanje za ocenjevanje klientovih potreb v povezavi s stikom s terapevtsko živaljo, za uporabo ustrezne živali v terapiji in obenem za vrednotenje rezultatov interakcije oziroma stika klienta z živaljo.

Načrtovanje terapije se prične z določitvijo ciljev. Ko te terapevt  določi skupaj s klientom, mora skrbno načrtovati tudi uporabo katerekoli živali, ki bo klientu pomagala pri doseganju ciljev terapije (Parshall, 2003). Terapevt mora pridobiti informacije o klientovem preteklem lastništvu hišnih ljubljenčkov in o njegovem odnosu do določenih živali. Paziti mora tudi, da sta temperamenta živali in klienta usklajena s cilji terapije. Pogosta skrb terapevta je vprašanje nasilnega oziroma agresivnega vedenja. Otroci in odrasli, ki so bili žrtve nasilja, so običajno manj nežni do živali (Mallon, 1994, v Parshall, 2003). Terapevt mora biti v takih primerih sposoben hitro posredovati, da prepreči zlorabo živali in prepreči možnost, da bi žival škodovala klientu, ko bi se branila iz strahu. Prav tako mora biti terapevt zelo prilagodljiv. Če opazi, da interakcija med živaljo in klientom ni koristna, potem mora izvesti ustrezne ukrepe, kot je npr. izločitev živali iz terapije. Priporočljivo je, da terapevt že pred obravnavo oblikuje nadomestni načrt za ločitev živali in klienta, če bi bilo to v nadaljevanju terapije potrebno (Parshall, 2003).  Parshall (2003) poudarja, da moramo vedno pred vključitvijo katerekoli živali v terapijo natančno preučiti pretekle raziskave o učinkih in hkrati vseskozi zagotavljati varnost tako klienta kot živali. 

Stanje v Sloveniji

V društvu za aktivnosti in terapijo s pomočjo živali (b. d.) trenutno uporabljajo dva konja, dva osla, pse, koze, pritlikave prašičke, mačke in zajce. V Sloveniji se najpogosteje pojavlja terapija s pomočjo psa (takoj za tem pa konja), ki se lahko izvaja individualno ali v skupini. Terapija se izvaja v ustanovah, s katerimi ima zavod ali društvo podpisan dogovor o sodelovanju in v katerih so strokovne osebe usposobljene na področju terapevtskega posredovanja s pomočjo psa. V sklopu terapije sodelujejo terapevtski par (vodnik in pes) in klient. Lahko je prisotna tudi strokovna oseba, ki je zaposlena v ustanovi. To je natančneje določeno na podlagi pravil posameznega društva oz. zavoda (npr. v Zavodu za posredovanje s pomočjo psov (b. d.) navajajo, da je na terapiji prisoten tudi strokovni delavec, v društvu Tačke pomagačke (b. d.) pa, da to ni nujno potrebno).

Zaključek: pogled v nadaljnje raziskovanje

Živali večinoma doživljamo kot družinske člane, v članku pa sva poskusili prikazati, da so lahko še mnogo več. Zaradi močne vezi med človekom in živaljo je več raziskovalcev (npr. Robino idr., 2021; Fine in Beck, 2015) poudarilo pomembnost vključevanja živali v proces človekovega zdravljenja. Pri tem morata tako žival kot terapevt izpolnjevati določene kriterije, da je lahko doseganje ciljev terapije čim bolj učinkovito (Kruger in Serpell, 2010). Žival je lahko pri tem edino terapevtsko sredstvo, pogosteje pa je v zdravljenje vključena kot terapevtski dodatek. Pri načrtovanju terapije mora terapevt zbrati veliko informacij, da ugotovi skladnost živali, klienta in ciljev terapije (Nimer in Lundahl, 2007). Raziskovalci (npr. Chandler, 2005; Willis, 1997) poročajo o številnih prednostih in pozitivnih učinkih terapije z živalmi, kot so krepitev samopodobe in samospoštovanja klientov, povečanje občutka varnosti, pripadnosti, pomirjenosti, zmanjšanje depresije in povečanje socializacije. Terapija s pomočjo živali pa ima tudi nekaj morebitnih slabosti, npr. možnost poškodbe ali žalost ob prenehanju stikov z živaljo (Chandler, 2005). Ena izmed pomanjkljivosti terapije s pomočjo živali je tudi, da večina študij poroča o kratkoročnih učinkih terapije (Robino idr., 2021). Robino in sodelavci (2021) izpostavljajo, da je še vedno treba raziskati, ali kratkoročni učinki terapije in intervencij s pomočjo živali dejansko vodijo do dolgoročnih izboljšav duševnega zdravja ljudi. Tudi Parshall (2003) poudarja, da je potrebno opraviti še več empiričnih raziskav, da bi bolje razumeli koristne učinke živali v terapevtskem procesu. Hkrati avtor opozarja tudi, da terapija s pomočjo živali še ni dovolj razvita, zato jo lahko uporabimo zgolj kot dopolnilo k drugim metodam, ki se so izkazale za uspešne.  

Tudi sami meniva, da je za oblikovanje trdnejših zaključkov na tem področju potrebno opraviti več raziskav. Poleg tega pa sva med pisanjem članka spoznali, da je stanje v Sloveniji na tem področju v primerjavi z ostalimi državami dokaj šibko. Meniva, da je treba v Sloveniji še veliko postoriti tako z vidika teoretičnega opredeljevanja terapije s pomočjo živali kot tudi njenega udejanjanja v praksi. Terapijo z živalmi vidiva kot nezapolnjeno vrzel na področju duševnega zdravja, še posebej zaradi pozitivnih učinkov, o katerih poročajo tuji avtorji.

Literatura:

American Veterinary Medical Association (2018). Animal-assisted interventions: Definitions.  https://www.avma.org/resources-tools/avma-policies/animal-assisted-interventions-definitions

Arhant-Sudhir, K., Arhant-Sudhir, R. in Sudhir, K. (2011). Pet ownership and cardiovascular risk reduction: Supporting evidence, conflicting data and underlying mechanisms. Clinical and Experimental Pharmacology and Physiology, 38(11), 734–738. https://doi.org/10.1111/j.1440-1681.2011.05583.x

Bayne, K. (2002). Development of the human-research animal bond and its impact on animal well-being. ILAR Journal, 43(1), 4–9. https://doi.org/10.1093/ilar.43.1.4

Barker, S. B. in Wolen, A. R. (2008). The benefits of human-companion animal interaction: A review. Journal of Veterinary Medical Education, 35(4), 487–495. https://doi.org/10.3138/jvme.35.4.487

Barker, S. B., Knisely, J. S., Schubert, C. M., Green, J. D., in Ameringer, S. (2015). The effect of an animal-assisted intervention on anxiety and pain in hospitalized children. Anthrozoös, 28(1), 101–112. https://doi.org/10.2752/089279315X14129350722091

Binfet, J. T. (2017). The effects of group-administered canine therapy on university students’ wellbeing: A randomized controlled trial. Anthrozoös, 30(3), 397–414. https://doi.org/10.1080/08927936.2017.1335097

Chandler, C. K. (2005). Animal assisted therapy in counseling. Taylor & Francis Group, LLC. https://doi.org/10.4324/9780203956755

Chandler, C. K. (2012). Animal assisted therapy in counseling. Routledge. https://doi.org/10.4324/9780203832103

Društvo za aktivnosti in terapijo s pomočjo živali. Predstavitev društva. https://www.zivali-terapevti.si/

Fine, A. H. in Beck, A. M. (2015). Understanding our kinship with animals: Input for health care professionals interested in the human–animal bond. V A. H. Fine (ur.), Handbook on Animal-Assisted Therapy (str. 3-10). California State Polytechnic University, Department of Education.  https://doi.org/10.1016/B978-0-12-801292-5.00001-8

Flom, B. (2005). Counseling with pocket pets: using small animals in elementary counseling programs. Professional School of Counseling, 8(5), 469–471. https://www.jstor.org/stable/42732491

Friedmann, E. in Son, H. (2009). The human-companion animal bond: How humans benefit. Veterinary Clinics of North America: Small Animal Practice, 39(2), 293–326. https://doi.org/10.1016/j.cvsm.2008.10.015

Friedmann, E., Son, H. in Saleem, M. (2015). The animal-human bond: Health and wellness. V A. H. Fine (ur.), Handbook on Animal-Assisted Therapy (str. 73-88). California State Polytechnic University, Department of Education. https://doi.org/10.1016/B978-0-12-801292-5.00007-9

Jones, M. G., Rice, S. M. in Cotton, S. M. (2019). Incorporating animal-assisted therapy in mental health treatmens for adolescents; A systematic review of canine assisted psychotherapy. PLoS One, 14(1), 1–27. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0210761

Kruger, K. A. in Serpell, K.A. (2010) Animal-assisted interventions in mental health: Definitions and theoretical foundations. V A. H. Fine (ur.) Handbook on animal-assisted therapy: Theoretical foundations and guidelines for practice (3rd ed.)(str. 33-48).Academic Press. https://doi.org/10.1016/B978-0-12-381453-1.10003-0

Levinson, B. M. (1984). Human/companion animal therapy. Journal of Contemporary Psychotherapy, 14(2), 131–144. https://doi.org/10.1007/BF00946311

Nimer, J., in Lundahl, B. (2007). Animal-Assisted Therapy: A Meta-Analysis. Anthrozoös, 20(3), 225–238. https://doi.org/10.2752/089279307X224773

Odendaal, J. S. (2000). Animal-assisted therapy–magic or medicine? Journal of Psychosomatic Research, 49(4), 275–280. https://doi.org/10.1016/S0022-3999(00)00183-5

Parshall, D. P. (2003). Research and reflection: Animal-assisted therapy in mental health settings. Counselling and Values, 48(1), 47–56. https://doi.org/10.1002/j.2161-007X.2003.tb00274.x

Robino, A. E., Corrigan, V. K., Anderson, B., Werre, S., Farley, J. P., Marmagas, S. W. in Buechner-Maxwell, V. (2021). College student mental health in an animal-assisted intervention program: A preliminary study. Journal of Creativity in Mental Health, 16(1), 49–58. https://doi.org/10.1080/15401383.2020.1757002

Russow, L. M. (2002). Ethical implications of the human-animal bond. International League of Associations for Rheumatology, 43(1), 33–37. https://doi.org/10.1093/ilar.43.1.33

Tačke Pomagačke (b. d.). Aktivnosti s pomočjo psov. https://www.tackepomagacke.si/terapevtski_programi/aktivnosti_s_pomocjo_psov/

Turner, W. G. (2007). The experiences of offenders in a prison canine program. Federal Probation, 71(1), 38–43.

Willis, D. A. (1997). Animal Therapy. Rehabilitation Nursing, 22(2), 78–81. https://doi.org/10.1002/j.2048-7940.1997.tb01738.x

Zavod PET (b. d.). Terapija s pomočjo psa. https://www.zavod-pet.si/terapija-s-pomocjo-psa/

Photo: Joanastockfoto