Literarni natečaj 2022

V četrtek, 22. aprila 2022 je v kavarni R&B Cafe potekala podelitev priznanj letošnjega literarnega natečaja, ki ga je revija PAN!KA organizirala v sodelovanju s Kako si? na temo citata Erika Eriksona: Življenje brez soodvisnosti nima smisla. Ljudje drug drugega potrebujemo in prej kot to spoznamo, bolje je. Na literarni natečaj se je letos prijavilo kar 48 nadobudnih avtorjev in avtoric, najboljše med njimi pa je izbrala strokovna komisija, ki so jo sestavljali študentka psihologije Sara Pavlović Milijašević, avtorica, literarna urednica in kritičarka Veronika Šoster ter klinični psiholog in asistent Mark Bračič. 

Podeljene so bile štiri nagrade in sicer po eno priznanje v vsaki izmed starostnih kategorij ter eno skupno priznanje za najboljšo pesem po izboru bralcev, strokovna komisija pa se je prav tako odločila podeliti posebno omembo. Nagrade so prejeli:

v kategoriji dijaki Ana Kumperger s pesmijo Sprehod med fotografijami,

v kategoriji študentje Gloria Džankić s pesmijo Sredin strah,

v kategoriji odrasli pa Marko Stupar s pesmijo Se slišva.

Komisija se je za pesniško kvaliteto odločila s posebno omembo izpostaviti tudi Niko Gradišek, nagrado za najboljšo pesem po izboru bralcev pa je prejela Pia Kramberger. Vseh pet pesmi si lahko preberete spodaj.

Čestitke vsem sodelujočim, še posebej pa petim nagrajenim, naj ustvarjalna žilica v vas ne zamre.

_

Ana Kumperger

SPREHOD MED FOTOGRAFIJAMI

sedim na leseni klopci v parku

v rokah držim album z rumenimi platnicami

krošnje nad mano počasi zardevajo

oktobrska jutra se skrivajo pod že odpadlim listjem 

najdem fotografijo sebe z babico in dedkom 

na moji prvi vožnji z vlakom

še avgustovsko sončenje z očali Hello Kitty pri petih letih

in moj prvi baletni nastop v 2. razredu 

zakaj sem nehala plesati?

razredna fotografija s planinskega pohoda na bližnji hrib 

kjer sem padla in si ranila koleno

še zdaj se mi pozna brazgotina

izbrskam selfie s prijateljicami na vroči čokoladi

in fotografijo družinskega potovanja po Toskani

ati je našel najboljši sladoled

obrnem list in se zazrem vate

v najino streseno fotografijo

nastalo v spontanem trenutku hudomušnega smejanja

pogrešam orkestrske vaje v glasbeni šoli

in stiskanje pomarančnega soka za nedeljski zajtrk s sestro

poiščem še fotografijo speče Mimi na kavču

in sankanja z bratrancem na stričevi kmetiji

sani niso nič proti žakljem krme

zaprem album in se naslonim nazaj

vzdihnem

kot bi jim dala čopiče

da s svojo risbo prispevajo k odsevu mojih korakov v luži

mimo katere se sprehodim na poti domov

Obrazložitev komisije:

Pesem je skozi svoje odkrivanje soodvisnosti subtilna. Jezik teče naravnano, neprisiljeno, kar naredi pesem prijetnejšo za branje. Skozi pesem izvemo neko zgodbo, ki je skozi ves čas konsistentna – neko osebno, družinsko zgodbo, ki je kljub temu dovolj splošna, da jo lahko vsak aplicira na katero od svojih osebnih izkušenj. Sprehod med fotografijami je čustven, a ne razčustvovan, kar kaže na zelo zrelo poezijo.

_

Gloria Džankić

SREDIN STRAH 

Preslikali smo avtoportret Boga,

vendar je ostal meglen in razobešen na praznem hodniku

in njegov dar nevidnosti je postal neopažen.

Naše duše so se namestile na vlak in izstopile eno postajo bližje kakor prejšnjič,

vendar še zmeraj ne dovolj blizu

in ostali smo razsedeni z nerešljivo križanko na zadnji strani tednika.

Ogledalo na nebu je spregovorilo 

v jeziku, ki ga ne poznam,

in odsevalo moj sredin strah pred staranjem v osami,

pred pisanjem vseh besed brez še ene sebe,  ki bi jih prebrala,

vsak dvom prezebel in ujet v star posteljni okvir. 

Za s seboj spakiram vse površinske praske

predpotopnih dni, ki so ošvrknile moje pisalo

in ga niso pripravile na bolečino samote, ki je sledila

in napišem sporočilo drugim potnikom na vlaku,

da bi se morda kdo uzrl po meni,

in z menoj ob sredah rešil križanko. 

Obrazložitev komisije:

Pesem je sveža, predstavlja nam iskanje drugih, ki je na nek način obupano, a ne zares. Skozi branje nas je pesem presenetila – predvsem reševanje križanke z drugo osebo, ki si ga pripovedovalec želi. To je zelo individualna aktivnost, ki pa jo avtorica spremeni v izraz intimnosti. Pesem predstavlja vsakdanjo soodvisnost – v njej se lahko najde vsak.

_

Marko Stupar

SE SLIŠVA 

Se ti javim naslednjič, ok?
Ali te pa nazaj pokličem.
Če ne, se pa kaj vidimo.
Na pogrebu zihr, glej.
Haha.

Piši mi kaj,
greva lahko na kakšno pijačo.
Lahko pa pokličeš, ne.
Samo daj po četrti.
Do takrat sem bizibizi.
Če je zasedeno, mogoče ravno
eden drugega kličeva.
Saj veš, kako je.

Sori, ker se ti nism javu.
Avgust je, veš.
Jaz sem pa še vedno v maju.
Te pokličem, ko bom bolje volje.
Morda že jutri.
Ali pa v sredo čez leto in pol.

Sori, res.
Neki je prišlo vmes.
Pomembne reči.
Familija,
pa služba,
pa vsi,
pa vse.
Saj veš, kako to gre.

Čez kakšen teden menjam cifro.
Ti jo javim.
Valda ne pozabim.

Se slišva, prav?
Ajde,
lepo odtrajaj.
Čau.

Obrazložitev komisije:

Skozi branje in enostaven, pogovorni jezik, ki ga uporabljamo vsak dan, lahko začutimo sproščenost pesniškega izraza. Pesem nas intrigira, sprašujemo se, kdo je tisti, ki je v tem primeru na drugi strani – če sploh je kdo. Te situacije so nam vsem poznane, zato se lahko v tej pesmi najde vsak bralec. Soodvisnost interpretira v smislu soodvisnosti v iskanju nekega kontakta, nekega odgovora od nekoga z druge strani.

_

Nika Gradišek

Pred ogledalom govorim sama s sabo 

kot z otrokom,

kot z nečim mehkim in nenehno na robu joka,

kot z nečim kolcajočim in nenehno na robu smeha,

kot s keramično skodelico,

preden jo pospraviš v pomivalni stroj.

Razmišljam,

da bi nekoč rada napisala

nekaj svetlo modrega o tem,

kako je prvih nekaj trenutkov držanja za roke

vedno spotikajočih,

kako te dobri objemi pregnetejo kot glino,

da stojiš bolj ravno,

namočijo in posušijo

v sveže prepleskane stene.

Nabiram blato 

na platforme svojih škornjev,

ga shranjujem kot upor

tlakovanim potkam in metlam

in štejem osvetljene sobe nad sabo.

Na vratu čutim 563 tihih vzdihov

med jutranjo kavo,

vsi se zlivajo 

s toplo kuhinjsko lučjo,

brez robov

in voljno,

da po sekundi ali dveh 

ne veš več,

da so bili tu. 

Obrazložitev komisije:

Skozi pesem lahko opazimo inovativne kombinacije motivov, ki se kažejo skozi jasne podobe. Pesem je krhka, a obenem močna. Zaznamo lahko veliko vpliva sodobne poezije.

_

Pia Kramberger

Prizna, kot vaza je,

razbita na ostre črepinje,

rdeče vrtnice z odpadlimi, 

od tujih črepinj,

pomendranimi listi.

Da ji lahko prideš bližje

moraš stopiti prav na konice prstov

in se v zasanjanem decrescendu še sam sesesti.

Zlomljen, preveč ranljiv za besede

z dlanjo v njeni dlani,

da uravnotežita padanje čez korenine.

Življenje brez soodvisnosti nima smisla.

Ravna pot ne vodi

v deželo za sedmimi vodami in sedmimi gorami.

    Zato gradimo mostove, 

asfaltiramo vijugaste ceste,

rišemo grafite

in iz strtih vaz sestavljamo mozaike.