Uvodnik: Kant in javna raba uma

V današnjem času je boj proti politični korektnosti eden izmed bojev prve bojne linije in predstavlja temeljni predpogoj za konstitucijo kritičnega mišljenja. Kant (2016) na vprašanje Kaj je razsvetljenstvo? začne odgovor s tem, da gre za svobodo uporabe in delitve lastnega uma v vseh stvareh. Širiti obzorja torej ne pomeni zapletati se v formule politične korektnosti in mainstreamovsko slediti zahtevam trenutnega miljeja, ampak se zoperstaviti tem tendencam, jih obrniti na glavo in se boriti proti njim v lokalnih bojih, na trenutnem mestu. Zakaj boj proti politični korektnosti? Zato, ker s tovrstnim diskurzom spravljanja govora v formule, ki sicer zagotavljajo nasmihanje drugega, onemogočamo produktivno razpravo o kompleksnosti problematike, ki nas obdaja na vsakem koraku. Izrekanje teh se sicer zdi liberalno, napredno in prosvetljeno, a lahko vodi v repeticijo formul, ki namesto, da bi dosegle cilj, za katerega si prizadevajo (kar koli to že je), dosegajo ravno utrjevanje statusa quo v naši zavesti. Pod črto naj dodava, da si pod pojmom politična korektnost ne predstavljava spoštljivega odnosa do različnih vprašanj, ki zahtevajo kar se da občutljivo problematizacijo – to nadvse spodbujava. Politično korektnost razumeva kot iluzijo doseganja občutljivosti, katere učinki so ravno nasprotni.  Eden izmed naših lokalnih bojev proti politični korektnosti je tudi revija Panika. Z njo želimo ustvariti prostor, ki bo omogočal svobodno in javno rabo uma in tako prenesti mišljenje do naših bralcev. S tem lahko zagotavljamo dopolnjevanje, elaboracijo in evalvacijo skupnostne mreže mišljenja v temeljnem zanimanju za različne, transdisciplinarne perspektive delovanja temeljnega predmeta raziskovanja psihologije – in naše revije – človeka. Ta naš korak ustvarja lokalne pogoje za možnost javnega mišljenja in končno samopreskušanja, ki pa ne more temeljiti na drugem kot na izpostavljanju mišljenja sodbi drugih. Iz oči v oči. Brez hegemonskih, neenakomerno razporejenih silnic moči.

Temeljno področje raziskovanja v naši reviji – psihologija – in njena produktivnost (v najširšem pomenu besede) poleg znanstvenega raziskovanja, ki bazira predvsem na želji po kopičenju znanja, posega tudi na polje aplikativnosti. S tem pa vpliva na pomembne materialne izide za ljudi v realnosti – tam zunaj. V tem tiči odgovornost psihologije, ki meri človeško dušo, jo popisuje in končno tudi nadzoruje, če sledimo miselni liniji Michela Foucaulta. Psihološka spoznanja nikoli niso le nevtralni opisi dogodkov, temveč tudi implicitni predpisi in norme pričakovanega, sprejemljivega vedenja. Tako se psihološka spoznanja implementirajo neposredno v življenja ljudi, ki psihološko teorijo “sprejmejo v svoj kodeks vedenja” (Ule, 2003). Prav zato psihologija ni znanost, kot so druge (kot bi Freud povedal za psihoanalizo – novo znanost, ki predstavlja nov udarec človeškemu narcizmu). V psihologiji je razmerje med subjektom (psihologom) in objektom (človeško dušo) reverzibilno. Merjenje in izvajanje psiholoških storitev torej temelji na intersubjektivnem odnosu, ki ga obkrožajo silnice socialno-historične resničnosti, v katerem je razmerje med objektom in subjektom venomer zamenljivo. Psiholog sam po sebi ne nosi nobenega svojstva, nosi le socialno vlogo, ki mu jo podaja objekt raziskovanja, a jo lahko tudi odvzame.

Panika je revija, kjer ponujamo možnost za ta premislek in za še mnoge druge, povezane z različnimi procesi človeškega in družbenega delovanja. V skladu z načeli odprte znanosti ponujamo strokovne članke z odprtim dostopom in spodbujamo širjenje, dopolnjevanje in kritiko napisanega. Tako omogočamo verifikacijo informacij preko različnih kanalov in dopuščamo zmotljivost v predpostavljenem. Zato, Panika!

Žiga Mekiš Recek, glavni urednik

Ema Bohanec, glavna urednica

Literatura:

Kant, I. (2016). Odgovor na vprašanje: Kaj je razsvetljenstvo?. Filozofski Vestnik, 8(1).

Ule, M. (2003). Identiteta psihologije, identiteta in psihologija. Psihološka obzorja, 3(12), 65—77.

Photo: Elizabeth Thompson: Scotland Forever!