Helikoptersko starševstvo: ko pomoč in vključevanje postaneta škodljiva

V današnjem času se vse več staršev pretirano vključuje v življenje in odločitve svojih otrok[1], saj jim želijo pomagati in preprečiti neuspeh. Čeprav je vzrok predvsem dobronameren, vedenje večinoma nima pozitivnih posledic. Pojav pretiranega nadzora in pretiranega vključevanja staršev označujemo z izrazom helikoptersko starševstvo. Izraz sta prvič uvedla Cline in Fay (1990, citirano v: Odenweller, Booth-Butterfield in  Weber, 2014) v svoji knjigi Parenting Teens with Love & Logic, v kateri sta helikoptersko starševstvo opisala kot stalno lebdenje staršev nad svojim otrokom z namenom, da bi ga zaščitili v primeru kakršnihkoli težav. Otroku zato ne dovolijo, da bi spodletel v kateremkoli vidiku svojega življenja.

Za omenjeni starševski slog sta značilni neprimerna vrsta in pretirana količina vključenosti starša v otrokovo življenje (Schiffrin idr., 2014). Starši “helikopterji” pogosto poskušajo reševati težave svojih otrok (Segrin idr., 2012), posegajo v njihove zadeve in preprečujejo otrokom, da bi sami reševali svoje probleme in iskali rešitve. Tako vedenje pa otroku onemogoča, da bi se naučil oziroma razvil spretnosti za reševanje problemov, ki jih bo potreboval kasneje v življenju. Prav tako pa taki starši uporabljajo razvojno neprimerne ravni vedenjskega nadzora, s katerim omejujejo otrokovo avtonomijo (Padilla-Walker in Nelson, 2012). Vsiljivi naj bi bili predvsem na področjih, ki jih zaznavajo kot pomembne za otrokovo prihodnost, eno izmed teh je tudi izobrazba. Verjamejo namreč, da bo to njihovim otrokom pozneje pomagalo in koristilo (LeMoyne in  Buchanan, 2011).

Raziskave so pokazale, da se helikoptersko starševstvo pozitivno povezuje tako z vedenjskim kot tudi s psihološkim nadzorom. Obenem se je izkazalo tudi, da je helikoptersko starševstvo pozitivno povezano s starševskim vključevanjem in drugimi pozitivnimi vidiki odnosa starš-otrok (starši otroke vodijo in jim nudijo emocionalno podporo); vendar negativno povezano s podeljevanjem samostojnosti in otrokovim vključevanjem v šolanje (Padilla-Walker in Nelson, 2012). Rezultati raziskave, ki sta jo Bradley-Geist in Olson-Buchanan (2014) opravila na ameriških študentih, so pokazali tudi, da se helikoptersko starševstvo pogosteje pojavlja takrat, ko študentje živijo doma in imajo manj sorojencev.

Pretirano omejevanje in zmanjševanje občutka samostojnosti pa lahko vpliva na to, da se posamezniki na prehodu v odraslost počutijo nesposobne za samostojno delovanje in se vedno zanašajo na pomoč svojih staršev. Ta odvisnost je lahko še posebej škodljiva prav v obdobju, ko naj bi posamezniki morali postajati vse bolj samostojni (Schiffrin idr., 2019).

Helikoptersko starševstvo torej vpliva na različna področja posameznikovega življenja. V nadaljevanju bomo podrobneje predstavile povezavo helikopterskega starševstva z otrokovo samoučinkovitostjo, akademskim področjem, duševnim zdravjem, zadovoljstvom z družino, družinsko komunikacijo in odnosi z vrstniki.

Otrokova samoučinkovitost

Različne študije kažejo na negativno povezavo helikopterskega starševstva s samoučinkovitostjo (Bradley-Geist in Olson-Buchanan, 2014; Givertz in Segrin, 2014; van Ingen idr., 2015), pri kateri gre za posameznikovo prepričanje o lastnih sposobnostih organizacije in izvedbe dejanj potrebnih za doseganje določenih rezultatov oziroma ciljev (Bandura, 1997, Bandura in Wood, 1989, citirano v: Čot, 2004). Negativno se povezuje tudi s samoučinkovitostjo pri učenju (Ganaprakasam, Davaidass, in Muniandy, 2018), slabšimi odzivi na različne situacije na delovnem mestu (Bradley-Geist in Olson-Buchanan, 2014) in pretirano psihološko upravičenostjo mladih odraslih (Givertz in Segrin, 2014). Nižja samoučinkovitost se povezuje z večjo karierno neodločnostjo in sramežljivostjo, kar pa se povezuje tudi z depresijo (Smith in Betz, 2002, citirano v: Reed, Duncan, Lucier-Greer, Fixelle in Ferraro, 2016). Po drugi strani pa je spodbujanje samoučinkovitosti pomembno, saj je ta povezana z razvojem pozitivnih strategij spoprijemanja s stresom in reševanja problemov (Thoits 2010, citirano v: Reed idr., 2016).

Helikopterski starši zavirajo razvoj neodvisnosti in nehote onemogočajo svojim otrokom, da bi izboljšali lastno samopodobo (Ganaprakasam idr., 2018). Študije so pokazale, da so otroci helikopterskih staršev zelo odvisni od zunanjih navodil in presoje staršev (Odenweller idr., 2014, citirano v: Ganaprakasam idr., 2018).

Otrokovo akademsko področje

Dosedanje raziskave kažejo predvsem na povezavo med helikopterskim starševstvom in otrokovim zmanjšanim vključevanjem v izobraževanje (Padilla-Walker in Nelson, 2012; Nelson idr., 2015, citirano v: Schiffrin in Liss, 2017) ter nižjimi akademskimi dosežki (Kim idr., 2013; Shoup idr., 2009, citirano v: Schiffrin, in Liss, 2017). Pretirano vključevanje v življenje in odločitve otrok se povezuje tudi z zmanjšanim samodoločanjem (Schiffrin idr., 2014) oziroma posameznikovo znižano zaznano kontrolo nad lastnim okoljem, kar pomeni nižjo avtonomnost in željo po vključevanju v različne dejavnosti (Košir, 2013). Omenjeno naj bi na akademske rezultate vplivalo preko zniževanja notranje motivacije in poudarjanja predvsem zunanjih virov motivacije, kot so na primer odobritev staršev, ocene ipd. (Schiffrin in Liss, 2017). Izkazalo se je tudi, da je starševsko vključevanje v šolske projekte in opozarjanje na prihajajoče izpite kontraproduktivno in povezano z nižjo zaznano akademsko uspešnostjo ter nižjo pripadnostjo fakulteti (Luebbe idr., 2018). Rezultati raziskav pa niso enoznačni, saj nekateri ne navajajo pomembnih povezav med povprečno oceno študentov in helikopterskim starševstvom (Bradley-Geist in Olson-Buchanan 2014; Luebbe idr., 2018).

Otrokovo duševno zdravje

Na področju duševnega zdravja so študije pokazale, da ima lahko helikoptersko starševstvo škodljiv učinek na duševno zdravje mladih na prehodu v odraslost. Helikoptersko starševstvo posredno, preko samoučinkovitosti, učinkuje na anksioznost, depresivnost, nižje zadovoljstvo z življenjem in tudi na fizično zdravje (Reed idr., 2016). Pri otrocih helikopterskih staršev se namreč pojavlja občutek nižje samoučinkovitosti, kar pa pomeni omejeno sposobnost soočanja z različnimi izzivi in stresorji, kar nadaljnje vpliva na nižje blagostanje pri posamezniku. Povezave helikopterskega starševstva z višjo stopnjo depresivnosti in nižjim zadovoljstvom z življenjem pri mladih na prehodu v odraslost lahko pripišemo tudi starševskemu kršenju osnovnih psiholoških potreb po avtonomiji in kompetentnosti. Helikoptersko vedenje staršev ima namreč pomemben učinek tako na depresivnost kot na zadovoljstvo z življenjem preko kompetentnosti ter posreden učinek na depresivnost preko avtonomije (Schiffrin idr., 2014). Helikopterski starši lahko namreč s svojim vedenjem pri otrocih vzbujajo občutek nekompetentnosti, saj s svojim pretiranim nadzorom otroku posredno sporočajo, da ne verjamejo vanj in v njegove sposobnosti. Občutek nekompetentnosti pa se še poveča, če starši namesto svojih otrok rešujejo njihove probleme in jim ne dopustijo, da bi to počeli sami ter na ta način razvijali različne spretnosti, svojo samopodobo in zaupanje vase (LeMoyne in Buchanan, 2011).

Otrokovo zadovoljstvo z družino, družinska komunikacija in odnosi z vrstniki

Pri mladih na prehodu v odraslost so visoke ravni starševske kontrole povezane z nižjim zadovoljstvom z družino (Givertz in Segrin, 2014; Segrin, Woszidlo, Givertz, Bauer in Taylor Murphy, 2012). Po drugi strani pa se avtoritativni stil vzgoje pozitivno povezuje tako s starševskim kot tudi z otrokovim zadovoljstvom z družino (Givertz in Segrin, 2014). Helikoptersko starševstvo se pozitivno povezuje z avtoritarnim stilom vzgoje ter konformizmom. Starši, ki so visoko konformistično orientirani ustvarjajo tradicionalno družinsko okolje, v katerem obstaja rigidna hierarhična delitev med starejšimi in mlajšimi družinskimi člani. Taki starši se odločajo o vseh družinskih zadevah, ne dopuščajo nestrinjanja ter spodbujajo enotnost v družinskih vedenjih, vrednotah in prepričanjih, da bi minimizirali konflikte in ustvarili medsebojno odvisnost med družinskimi člani. Tudi helikoptersko starševstvo vključuje strogo kontrolo, nadzorovanje ter brezpogojno ubogljivost in odvisnost otrok, zato je povezava z avtoritarnim slogom vzgoje ter konformistično orientacijo smiselna (Givertz in Segrin, 2014). O slabši kvaliteti komunikacije v primeru helikopterskega starševstva poročajo tako starši kot tudi otroci (Segrin idr., 2012). To nakazuje, da se taka oblika starševstva vrši v kontekstu, kjer obe strani čutita, da v komunikaciji ne moreta biti popolnoma iskreni, se ne poslušata vedno in se raje izogneta konfliktu, kot da bi o svojih skrbeh, problemih razpravljali druga z drugo. Helikoptersko starševstvo se povezuje tudi s pomanjkanjem zaupanja do vrstnikov in odtujitvijo (van Ingen idr., 2015). Kvaliteta navezanosti na vrstnike pa je izrednega pomena, saj se povezuje s samozavestjo, lokusom kontrole, empatijo, prosocialnim vedenjem, optimizmom, zadovoljstvom z življenjem in akademsko kompetentnostjo (Armsden in Greenberg, 1987; Cotterell, 1992; Fass in Tubman, 2002; Laible idr., 2004; Wilkinson, 2004, citirano v: van Ingen idr., 2015).

Helikoptersko starševstvo bi lahko opisale kot dvorezen meč, saj starši v želji, da bi otroku ponudili čim več, prevzemajo otrokovo odgovornost in odločanje v svoje roke. S tem mu želijo izkazati svojo skrb, oporo, ljubezen in zaščito, obenem pa mu škodujejo. Na podlagi pregleda znanstvene literature s preučevanega področja sklepamo, da ima helikoptersko starševstvo predvsem negativne posledice na posameznika v obdobju mladostništva in prehoda v odraslost. Ker se nam zdi, da je problem helikopterskega starševstva čedalje bolj aktualen, menimo, da bi bilo smiselno starše oziroma skrbnike poučiti o pomembnosti otrokove avtonomije, samostojnega odločanja in prevzemanja odgovornosti.

[1] Beseda otrok se nanaša na odnos starš-otrok in ne na razvojno obdobje otroštva.

Literatura

Bradley-Geist, J. C. in Olson-Buchanan, J. B. (2014). Helicopter parents: An examination of the correlates of over-parenting of college students. Education + Training, 56(4), 314–328.

Čot, D. (2004). Bandurin koncept zaznane samoučinkovitosti kot pomemben dejavnik posameznikovega delovanja. Socialna pedagogika, 2(8), 173–196.

Ganaprakasam, C., Davaidass, K. S. in Muniandy, S. C. (2018). Helicopter Parenting and Psychological Consequences Among Adolescent. International Journal of Scientific and Research Publications (IJSRP), 8(6), 378–382.

Givertz, M. in Segrin, C. (2014). The association between overinvolved parenting and young adults’ self-efficacy, psychological entitlement, and family communication. Communication Research, 41(8), 1111–1136.

Košir, K. (2013). Socialni odnosi v šoli. Maribor: Subkulturni azil, zavod za umetniško produkcijo in založništvo.

LeMoyne, T. in Buchanan, T. (2011). Does “hovering” matter? Helicopter parenting and its effect on well-being. Sociological Spectrum, 31(4), 399–418.

Luebbe, A. M., Mancini, K. J., Kiel, E. J., Spangler, B. R., Semlak, J. L. in Fussner, L. M. (2018). Dimensionality of helicopter parenting and relations to emotional, decision-making, and academic functioning in emerging adults. Assessment, 25(7), 841–857.

Odenweller, K. G.,  Booth-Butterfield, M. in Weber, K. (2014). Inestigating helicopter parenting, family environments, and relational outcomes for millennials. Communication Studies, 65(4), 407–425.

Padilla-Walker, L. M. in Nelson, L. J. (2012). Black hawk down?: Establishing helicopter parenting as a distinct construct from other forms of parental control during emerging adulthood. Journal of Adolescence, 35(5), 1177–1190.

Reed, K., Duncan, J. M., Lucier-Greer, M., Fixelle, C. in Ferraro, A. J. (2016). Helicopter parenting and emerging adult self-efficacy: Implications for mental and physical health. Journal of Child and family Studies, 25(10), 3136–3149.

Schiffrin, H. H., Erchull, M. J., Sendrick, E., Yost, J. C., Power, V. in Saldanha, E. R. (2019). The effects of maternal and paternal helicopter parenting on the self-determination and well-being of emerging adults. Journal of Child and Family Studies, 28(12), 3346–3359.

Schiffrin, H. H., in Liss, M. (2017). The effects of helicopter parenting on academic motivation. Journal of Child and Family Studies, 26(5), 1472–1480.

Schiffrin, H. H., Liss, M., Miles-McLean, H., Geary, K. A., Erchull, M. J. in Tashner, T. (2014). Helping or hovering? The effects of helicopter parenting on college students’ well-being. Journal of Child and Family Studies, 23(3), 548–557.

Segrin, C., Woszidlo, A., Givertz, M., Bauer, A. in Taylor Murphy, M. (2012). The association between overparenting, parent‐child communication, and entitlement and adaptive traits in adult children. Family Relations, 61(2), 237–252.

van Ingen, D. J., Freiheit, S. R., Steinfeldt, J. A., Moore, L. L., Wimer, D. J., Knutt, A. D., … in Roberts, A. (2015). Helicopter parenting: The effect of an overbearing caregiving style on peer attachment and self‐efficacy. Journal of College Counseling, 18(1), 7–20.