(ZA)upanje: Od posledic, skozi odzive na razkritje, do iskanja (PO)moči preživelih spolnega napada
»Z jezo sem sedela dovolj dolgo, da sem ugotovila, da je njeno resnično ime žalost.« (Združenje za moč, 2020)
Pot do razumevanja, da je za spolni napad vedno kriv storilec, je proces, v katerem preživeli pripovedujejo o občutkih krivde, sramu in samoobtoževanju. Spolni napad je izkušnja, ki pomembno vpliva na zaznavanje samega sebe in na zmožnost brezskrbne intimnosti, kar je posledica porušenih mej in strahu pred zaupanjem in vnovično bolečino. Medtem, ko se preživeli soočajo s posledicami samega napada in občutki v povezavi z odzivom okolice, se družinski člani, partnerji in prijatelji, ki so najpogostejši zaupniki, soočajo z lastnimi odzivi, vezanimi na občutek nemoči, jeze, frustracije ali pa tudi zanikanjem same izkušnje preživelega. Ker omenjena vprašanja in dileme pomembno vplivajo tudi na odločitev za iskanje pomoči, se bom osredotočila na posledice spolnega napada ter najpogostejše odzive okolice in njihov vpliv na preživelega. Dotaknila se bom tudi psihoterapevtskega procesa in v njem zaznanih potreb preživelih spolnega napada.
Namesto pogosto uporabljenega izraza »žrtev spolnega napada« bo v članku uporabljen izraz »preživeli spolnega napada«. Ko osebo opišemo kot žrtev, jo lahko s tem viktimiziramo in damo občutek, da je nemočna ter da se posledic izkušnje ne bo nikoli rešila. Besedna zveza »preživeli spolnega napada« pa vključuje pozitivno konotacijo in nakazuje na moč posameznika, ki je preživel in je v iskanju svoje notranje »prave« poti. Je pa tudi pri uporabi te besedne zveze potrebno upoštevati, da tudi ko nekdo spolni napad preživi, v sebi še vedno nosi posledice, ki lahko posežejo globoko v posameznikovo življenje.
Spolni napad je spolni stik ali vedenje, do katerega pride brez posameznikovega jasnega strinjanja. Med spolni napad uvrščamo: neželeno dotikanje po telesu in intimnih predelih, siljenje k spolnim dejanjem (dotikanje, poljubljanje, siljenje k samozadovoljevanju itd.), poskus posilstva ter posilstvo, oziroma oralna, vaginalna ali analna penetracija telesa brez privolitve (Združenje za moč, 2020). Pri spolnem napadu gre za travmatični dogodek, ki s seboj prinaša paleto različnih posledic, ki se pri vsakem posamezniku izražajo drugače. Izraženost posledic je odvisna od različnih dejavnikov, kot npr. posameznikovega odnosa do spolnega napada, odnosa do storilca in odziva okolice (Združenje za moč, 2020). Raziskave kažejo, da so stopnja izobrazbe, stopnja ogroženosti med napadom in negativni odzivi ob razkritju povezani s simptomi posttravmatske stresne motnje (Ullman in Filipas, 2001, v: Sarkar in Sarkar, 2005). Pri preživelih spolnega napada, ki poročajo o simptomih posttravmatske stresne motnje, zaznavamo višjo stopnjo pojavljanja nočnih mor, ki so prisotne vsako drugo noč (Krakow idr., 2002b, v: Sarkar in Sarkar, 2005). Prisoten je tudi občutek čustvene otopelosti, ki ga raziskovalci povezujejo s prekrivanjem simptomov depresije, disociacije in posttravmatske stresne motnje (Cium idr., 2000, v: Sarkar in Sarkar, 2005). Zaradi občutka strahu je zmanjšana tudi pogostost spolnih stikov. Prisotno je nižje zadovoljstvo v spolnih odnosih vsaj še eno leto po spolnem napadu. Na razvoj težav v spolnosti vplivajo starost, poznavanje storilca ter čustva, kot so vase usmerjena jeza, krivda in sram (Van Berio in Ensink, 2000, v: Sarkar in Sarkar, 2005). Raziskave so prav tako pokazale, da osebe, ki so preživele spolni napad v otroštvu ali odraslosti, pogosteje poročajo o samomorilnih mislih (Sarkar in Sarkar, 2005). Višja stopnja samomorilnosti se povezuje s prisotno depresijo, simptomi posttravmatske stresne motnje in posledicami odvisnosti, ki jo osebe razvijejo v namen lažjega soočanja s posledicami spolnega napada (Ulman in Brecklin, 2002, v Sarkar in Sarkar, 2005). Pogosta sta tudi občutka sramu in krivde.
Preživeli, ki za spolni napad krivijo sebe in ne storilca, se bolj sramujejo samih sebe, svojega vedenja in svojega telesa. V primeru, da storilca poznajo, dogodka tudi ne dojemajo kot spolni napad, temveč kot nekaj »kar se je pač zgodilo« (Lees, 2002, v: Vidal in Petrak, 2007). Znotraj teme spolnega napada pa je še vedno precej spregledan vidik posledic in doživljanja v primerih, ko so preživeli spolnega napada moški. V primerjavi z ženskami, moški pogosteje izražajo višjo stopnjo depresije in agresivnosti. Depresija vključuje občutke sramu, krivde in vprašanja o lastni učinkovitosti ter »moškosti«, česar posledica je negativna podoba glede lastnega telesa (Tewksbury, 2007). Pogosta vprašanja, ki si jih moški preživeli spolnega napada zastavljajo, so povezana z vprašanjem njihove »prave« spolne usmerjenosti (Forman, 1983; Huckle, 1995; Isely in Gehrenbeck-Shim, 1997; King in Woollett, 1997; Mezey in King, 1989; Scarce, 1997; Struckman-Johnson in Struckman-Johnson, 1994; Walker idr, 2005, v: Tewksbury, 2007). Vprašanje se pojavi predvsem v trenutkih, ko med spolnim napadom pride do spolnega vzburjenja. V okviru tega vprašanja je pomembno razumevanje, da je erekcija pri moških neprostovoljni odziv v trenutkih strahu, napetosti ali močne bolečine in panike (Tewksbury, 2007). Posledično se sprašujejo, ali spolni napad iz njih naredi »geje« in ali jih bodo tudi drugi tako doživljali (Tewksbury, 2007). Walker idr. (2005, v: Tewksbury, 2007) poročajo, da 70 % udeležencev njihove raziskave poroča o dolgotrajni krizi v zvezi s spolno usmerjenostjo. Te reakcije so najbolj pogoste pri moških, pri katerih je prisoten stereotipni pogled na spol in spolnost (Redmond, Kosten in Reiser, 1983, v: Tewksbury, 2007). Pogosto zamolčani občutki sramu, jeze in frustracije se pojavljajo tudi, ko so preživeli spolnega napada moški, storilke pa ženske. Prevladujoče prepričanje, da so ženske le redko storilke spolnega napada, kaže na nizke, zavajajoče statistične podatke o primerih, v katerih so storilci spolnega napada ženske. Do tega med drugim prihaja zaradi prepričanja, da ženske spolnega napada nad moškim fizično niso sposobne izvesti in da je potreba po spolnem odnosu pri moškem vedno prisotna (McKeever, 2019). Prijatelji, družina in partnerji so osebe, pred katerimi se osebe z izkušnjo spolnega napada največkrat razkrijejo (Campbell, Ahrens, Self, Wasco in Barnes, 2001; Filipas in Ullman, 2001; Fisher idr., 2003; Ullman, 2010, v: Ahrens in Aldana, 2012). Poleg pogostih pozitivnih odzivov pa so prisotni tudi odzivi, ki vključujejo visoko stopnjo negativnih odzivov (kot je vzbujanje občutka krivde) in odzive, ki so mišljeni vzpodbudno, doživljajo pa se negativno,npr. pokroviteljsko vedenje (Herbert in Dunkel-Schetter, 1992; Sudderth, 1998, v: Ahrens in Aldana, 2012). Raziskave kažejo, da se prijatelji v večji meri odzivajo pozitivno, medtem ko je pri družinskih članih in partnerjih prisoten bolj mešan odziv, ki vključuje egocentrične odzive, dvom ter sprevračanje pozornosti (Ahrens in Aldana, 2012).
Posledice mešanega odziva pa se kažejo v poteku psihološkega okrevanja preživelega spolnega napada (Filipas in Ullman, 2001; Ullman, 2010, v Ahrens in Aldana, 2012). Razkritje spolnega napada vpliva tudi na odnos med osebo z izkušnjo spolnega napada in njihovim zaupnikom. Partnerji na primer občutijo jezo, krivdo, nelagodje, občutke izdaje in željo po maščevanju. To vodi do težav s komunikacijo in spolnostjo, pokroviteljskega vedenja in distance v odnosu (Connop in Petrák, 2004; Davis, Taylor, in Bench, 1995; Emm in McKenry, 1988; Remer in Ferguson, 1995; Smith, 2005, v: Ahrens in Aldana, 2012). Podobno kot partnerji, prijatelji in družinski člani doživljajo jezo in frustracijo (Ahrens & Campbell, 2000; Emm in McKenry, 1988; Feinauer in Hippolite, 1987, v: Ahrens in Aldana, 2012). Odzivi pa se razlikujejo tudi glede na spol; negotovost v lastno sposobnost nudenja pomoči je bolj prisotna pri moških (Ahrens in Campbell, 2000; Banyard idr., 2010, v: Ahrens in Aldana, 2012), ženske pa ob nudenju pomoči doživljajo močnejšo čustveno stisko (Banyard idr., 2010, v: Ahrens in Aldana, 2012).
Veliko družinskih članov in prijateljev pa poroča tudi o pozitivnih občutkih, ki so prisotni zaradi očitnega zaupanja preživelega spolnega napada. Takšni pozitivni občutki so najpogostejši pri dolgo trajajočih prijateljstvih in tistih, kjer je prisotna zgodovina soočanja s stigmo (Ahrens in Campbell, 2000, v: Ahrens in Aldana, 2012). Kakovost odnosov prav tako vpliva na zaznavanje in interpretacijo odzivov – v primeru mešanih odzivov je kakovost odnosa tista, ki najbolj vpliva na interpretacijo odzivov okolice (Ahrens in Aldana, 2012). Raziskave kažejo tudi močen vpliv pozitivnih odzivov prijateljev na potek okrevanja (Ahrens idr., 2009; Filipas in Ullman, 2001; Ullman, 2010, v: Ahrens in Aldana, 2012). Raziskava, ki je ugotavljala psihološke posledice zlorabe študentov je pokazala, da negativni družbeni odzivi vplivajo na občutek neustreznosti, na pojavljanje specifičnih strahov in paranojo (predvsem strah pred izgubo avtonomije; Orchowski in Gidycz, 2015). Do občutka paranoje lahko pride v primeru, ko družba želi vplivati na odločitve preživelega, pri čemer ima ta posledično občutek, da mu je (ponovno) odvzeta avtonomija (Burkhart in Fromuth, 1996, v: Orchowski in Gidycz, 2015).
Pri moških preživelih spolnega napada raziskave kažejo, da je odziv pogosto še vedno povezan s spolno usmerjenostjo preživelega spolnega napada in spolom storilca (Tewksbury , 2007). Takšni negativni odzivi prispevajo k odločitvi, da moški o spolnem napadu ne bodo spregovorili, kar daje varljiv občutek, da do spolnega napada pri moških v večini ne prihaja (Tewksbury , 2007). K temu občutku prispeva tudi dejstvo, da področje spolnega napada pri moških šele v zadnjih letih prejema večjo pozornost. Družbeni odziv vpliva tudi na zaznavanje in doživljanje vzrokov za spolni napad (Orchowski in Gidycz, 2015). Rezultati so pokazali, da so negativni družbeni odzivi povezani z občutkom, da so osebnostne značilnosti in vedenje osebe razlog za spolni napad ( Orchowski in Gidycz, 2015). Vidimo lahko, da družbeni odziv in odziv bližnjih pomembno vpliva na odnos preživelega spolnega napada do samega dogodka, iskanja pomoči in tudi na to, kdaj in če sploh bo oseba o spolnem napadu spregovorila znotraj terapevtskega odnosa. Vrsta odziva pa ni le pomembna v odnosu s prijatelji, družinskimi člani ali partnerjem, temveč tudi v terapevtskem procesu.
Prejeta podpora ob razkritju spolnega napada s strani terapevtov preživelim spolnega napada daje občutek sprejetosti. Suportivni pristop, ki vključuje podajanje informacij, ponuja občutek avtonomije, saj imajo preživeli zaradi občutka sprejetosti in informacij, ki jim jih posredujejo terapevti, občutek, da lahko sami odločajo o nadaljnjih korakih ukrepanja zoper storilca (Wasco idr., 2004, v: Starzyński, Townsend, Long in Long, 2015). Raziskave, ki so se osredotočile na odnos med preživelimi in storilcem so pokazale, da bodo osebe, ki so preživele spolni napad v primeru, da storilca ne poznajo, poiskale pomoč prej (Millar, Stermac, in Addison, 2002; Stewart, Hughes, Frank, Anderson, Kendall, in West, 1987, v: Starzyński, Townsend, Long in Long, 2015). Pri spolnem napadu, ki se ne ujema s stereotipnim napadom, pa preživeli tega ne doživljajo kot spolni napad (Koss, 1985, v: Starzyński, Townsend, Long in Long, 2015).
V primeru negativnih odzivov, ki vključujejo vzbujanje občutka krivde in zanikanje veljavnosti doživljanja, bodo preživeli napada o tem nehali govoriti (Ahrens, 2002, v: Starzyński, Townsend, Long in Long, 2015). Ko preživeli zmorejo najti moč, da o izkušnji spolnega napada znotraj terapevtskega/svetovalnega procesa spregovorijo, se velikokrat postavljajo vprašanja, povezana z njihovimi potrebami. Za preživele spolnega napada je pomembno, da se reševanja problemov lahko lotijo tako, da pri iskanju rešitev izhajajo iz lastnih notranjih virov moči. To jim daje občutek nadzora in avtonomnosti (Draucker, 1999).Rezultati kvalitativne raziskave (Draucker, 1999), ki se je ukvarjala z vprašanjem psiholoških potreb oseb preživelih spolnega napada v odraslosti znotraj svetovalnega oz. terapevtskega procesa, so pokazali na dve večji skupini potreb. V prvo skupino sodijo potrebe po sprejemanju klientovih občutkov. Udeleženci so izpostavili, da si želijo, da so v svoji izkušnji slišani; da so v svojem doživljanju potrjeni in ne da prejemajo nasvete (Draucker, 1999). Poudarili so pomembnost razumevanja »strahu, ki jih je paraliziral«. Želijo si slišati, da za spolni napad niso bili krivi sami. Pomembno pa jim je tudi razumevanje, da so kljub izkušnji spolnega napada individualne osebe, ki jih dejstvo, da imajo izkušnjo spolnega napada, ne definira (Draucker, 1999). Sprejeti želijo biti kot individualne osebe, katerih osebnost je potrebno obravnavati kot celoto. Ena izmed udeleženk je izpostavila, da: »Oseba z izkušnjo spolnega napada potrebuje nekoga, ki je ne sili v pripoved o napadu. Potrebuje nekoga, ki ji ne svetuje, temveč je tam in posluša, ko se oseba opogumi spregovoriti.«Druga skupina potreb zajema potrebo po pripadnosti. Osebe, ki so izražale te potrebe, so poročale o spolnem napadu s strani osebe, ki so jo poznale. Udeleženci z višjo izraženo potrebo po pripadnosti poročajo o nizki samopodobi, ki izhaja iz izkušenj iz otroštva in je bila prisotna že pred vstopom v terapevtski proces zaradi posledic spolnega napada. Udeleženci poročajo, da si želijo dela na občutku lastne vrednosti, da jim terapevt pove, da za zlorabo niso krivi sami in da si nasilja ne zaslužijo (Draucker, 1999).
V odnosu s terapevtom kliente, ki so preživeli spolni napad navadno skrbi terapevtovo spoštovanje njihove individualnosti, zaupanje v njihov potencial in sposobnost za zdravljenje. Herman (1962, v: Draucker, 1999) tako pravi, da zavezništva z osebo, preživelo spolnega napada terapevt ne sme jemati kot samoumevno. Tako on kot klient morata biti sokreatorja terapevtskega odnosa, pri čemer je klient tisti, ki usmerja hitrost tempa prehojene poti (Herman, 1962, str. 133, v Draucker, 1999). Spolni napad, kot lahko vidimo, za sabo prinaša paleto različnih posledic, občutkov in odzivov. Vse pogosteje izpostavljena izjava »da je za spolni napad odgovornost vedno na strani storilca« je pomembno sporočilo, ki ga je preživelim potrebno vedno znova dati na pot. Izhajajoč iz izsledkov raziskav lahko vidimo, kako pomemben je odziv okolice. Kako pomembno je, da kot posamezniki in družba izkušnje in doživljanja preživelih spolnega napada ne zavračamo, saj ima tak odziv pomemben vpliv na potek okrevanja ter samozaznavanje. Kot povzetek pomembnosti zapisanega, sledi kratek zapis osebe, ki je preživela spolni napad in je v procesu dela na sebi. Zapis izraža praktično vrednost pomembnosti pozitivnega samozaznavanja in sprejemanja. “Dolgo časa sem potrebovala, da sem razumela, kaj pomeni nekomu odpustiti. Vedno sem se spraševala, kako naj odpustim nekomu, ki je izbral, da me bo prizadel in izrabil svojo moč nad menoj. Ampak spoznala sem, da odpuščanje ne pomeni pozabiti, sprejeti ali iskati opravičilo za njegovo obnašanje. Gre za to, da preprečiš, da bi njegovo obnašanje prizadelo tvoje srce in življenje. Lahko je oprostiti, ampak težko pozabiti. Zatorej živi za svojo srečo, svoje telo in od današnjega dne živi, kot si si želela vedno. In še nekaj, spolna zloraba ni SPOLNOST, ampak NASILJE!” (Združenje za moč, 2020)
Literatura
Ahrens, C. in Aldana, E. (2012). The Ties That Bind: Understanding the Impact of Sexual Assault Disclosure on Survivors’ Relationships with Friends, Family, and Partners. Trauma Dissociation, 13(2), 226—43.
Draucker, C.B. (1999), The Psychotherapeutic Needs of Women Who Have Been Sexually Assaulted. Perspectives in Psychiatric Care, 35, 18—28.
McKeever, N. (2019). Can a Woman Rape a Man and Why Does It Matter?. Criminal Law, Philosophy, 13, 599–619
Orchowski, L. in Gidycz, C. (2015). Psychological Consequences Associated With Positive and Negative Responses to Disclosure of Sexual Assault Among College Women: A Prospective Study. Violence Against Women, 21(7), 803–823.
Sarkar, N. N. in Sarkar, R. (2005). Sexual assault on woman: Its impact on her life and living in society. Sexual and Relationship Therapy, 20(4), 407—419.
Starzyński, L. L., Ullman, S. E. Townsend, S. M. Long, L. M. in Long, S. M. (2015). What factors predict women’s disclosure of sexual assault to mental health professionals? Chicago: University of Illinois
Vidal, M. E., in Petrak, J. (2007). Shame and adult sexual assault: A study with a group of female survivors recruited from an East London population. Sexual and Relationship Therapy, 22(2), 159–171.
Tewksbury, R. (2007). Effects of Sexual Assaults on Men: Physical, Mental and Sexual Consequences. University of Louisville Research
Združenje za moč. (2020). Spolni napad in posilstvo. Sneto z naslova (10.5.2020): https://zamoc.si/portfolio-item/spolni-napad/
