Nasilje na delovnem mestu

Nasilje na delovnem mestu je v delovni populaciji zelo prisoten pojav po celem svetu (Ferk, 2016). Raziskava Česen idr. (2007, v: Geršak, Hauptman, Jehart, Lah in Petrovčič, 2019) je pokazala, da je v zadnjih šestih mesecih nasilje na delovnem mestu doživelo 62,8 % žensk in 37,2 % moških. V nadaljevanju članka bomo razpravljali o tem, kako nasilje na delovnem mestu delimo, na katerih delovnih mestih se pogosteje pojavlja in na kakšen način ga posamezniki na teh delovnih mestih zaznajo. Pomembno je, da to temo izpostavljamo, saj ima nasilje na delovnem mestu negativne vplive tako za organizacijo (npr. nižja produktivnost) kot za posameznika samega (različne poškodbe, slabo počutje, duševne motnje itd.).

Težave s pojmom nasilje na delovnem mestu se pojavijo že takoj pri njegovi opredelitvi – večina opredelitev je namreč preveč parcialnih ali pa se preveč usmerjajo samo na določen vidik nasilja na delovnem mestu, prav tako pa večinoma ne pojasnjujejo, zakaj do nasilja sploh pride. Za nasilje na delovnem mestu je značilno, da poteka v institucionalnem okolju med osebami, ki se lahko poznajo, lahko pa tudi ne. Vse vrste nasilja vsebujejo določeno negativno vedenje, ki je lahko fizično ali psihično, in ima trajnejši negativni vpliv na žrtev. Nasilje lahko poteka na različnih ravneh, vse od institucionalne, strukturne in situacijske, predstavlja pa temeljno kršenje človekovih pravic. Eden izmed pomembnejših dejavnikov je tudi motivacija žrtve, da se nasilju izogne na vse možne načine (Babnik, 2019). Smiselno pa je omeniti še, da se lahko nasilje dogaja tudi pri delu od doma – pojem nasilje na delovnem mestu torej zajema vse vrste nasilja, ki so kakorkoli povezane z delom.

Nasilje na delovnem mestu lahko poteka javno oziroma odkrito, lahko pa poteka zakrito oziroma subtilno. Zaradi različnih dejavnikov (delovnih okolij, kraja izvajanja nasilja, izvajalca in njegovo stopnjo v organizacijski hierarhiji ipd.) lahko nasilje na delovnem mestu opredelimo glede na njegove značilnosti in ga razdelimo na različne kategorije. Seveda pa se te spreminjajo in razlikujejo, tako kot se spreminjajo in razlikujejo značilnosti delovnih mest. Glede na naravo dejanj nasilja lahko ločimo fizično, psihično, spolno, ekonomsko in spletno nasilje ter mobilno nadlegovanje. Dalje delimo nasilje glede na izvajalca: nasilje lahko nad delavcem izvajajo drugi zaposleni v enaki organizaciji, lahko ga izvajajo potrošniki ali stranke podjetja nad zaposlenimi, lahko pa ga izvajajo osebe, ki z delavcem niso na noben način povezane in v organizacijo vstopijo z namenom izvedbe nasilnega dejanja (Milczarek, 2010, v: Babnik, 2019). Nasilje v organizaciji lahko prav tako poteka v smeri od nadrejenih do podrejenih, od podrejenih do nadrejenih, lahko pa poteka med zaposlenimi na enakem hierarhičnem nivoju (Babnik, 2019).

Nasilje na delovnem mestu je zelo pogost pojav tudi v Sloveniji. Raziskava Eurofund (2012, v: Ferk, 2016) je pokazala, da je kar 37,2 % Slovencev ocenilo, da sta zaradi dela ogrožena njihova varnost in njihovo zdravje, kar je krepko nad evropskim povprečjem. V raziskavi so preverjali tudi pogostost izpostavljenosti verbalnemu in fizičnemu nasilju, grožnjam ali ponižujočem vedenju ter ustrahovanju ali nadlegovanju. Ugotovili so, da je verbalnemu nasilju (samo v zadnjem mesecu dela) izpostavljenih 8,5 %, fizičnemu pa 1,5 % vprašanih Slovencev. Grožnjam je bilo izpostavljenih 6,6 %, ustrahovanju pa 4,8 % Slovencev. Zanimiv podatek je tudi ta, da so ženske na delovnem mestu v veliki večini bolj izpostavljene vsem oblikam nasilja razen fizičnemu (Ferk, 2016). Vzrok tega lahko leži v tem, da moški manj pogosto zaznavajo nasilje kot ženske, manj pogosto se tudi zaznavajo kot žrtve. Do tega razkoraka lahko prihaja zaradi razlik v osebnostnih značilnostih, vlogi medijev, spolnih stereotipih, organizacijskem kontekstu ipd. (Geršak, Hauptman, Jehart, Lah in Petrovčič, 2019).

Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu (Nasilje na delovnem mestu, b.d.) opredeljuje različne dejavnike tveganja, ki lahko vplivajo na nasilje na delovnem mestu. Med najpogostejše dejavnike tveganja spadajo nadzor, inšpekcija, stiki s strankami, ki npr. prosijo za posojilo, imajo nasilno preteklost ali bolezen, ravnanje z denarjem ali vrednostnimi predmeti in podobno. Najbolj na udaru so medicinske sestre, zdravstveni delavci, varnostniki, policisti, socialni delavci in podobni poklici. Merecz, Rymaszewska, Mościcka, Kiejna in Jarosz-Nowak (2006) kot poklice, kjer do nasilja prihaja v najvišji stopnji navajajo poklice v administraciji, varovanju, transportu, hotelih, restavracijah, v veliki meri tudi na področju izobraževanja in zdravstva (v teh panogah najdemo kar 12 % primerov nasilja na delovnem mestu). V tem članku se bom prav zaradi teh značilnosti osredotočila na tri delovna mesta – na delovno mesto policistov, medicinskih tehnikov in učiteljev – to so namreč poklici, na katerih se pojavlja nadpovprečno visoka stopnja nasilja.

Policisti so na svojem delovnem mestu pogosto tarča verbalnega nasilja, saj jih drugi ljudje pogosto obrekujejo, velikokrat pa so tarča tudi verbalnih napadov oseb, ki jih obravnavajo. Takšno nasilje je velikokrat pogostejše pri policistkah kot pri policistih. Policistke namreč o tovrstnih incidentih poročajo dvakrat pogosteje. Prav tako so policistke večkrat žrtve spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, tako vizualnega kot verbalnega in fizičnega (Lobnikar, 2006).

Medicinski tehniki in medicinske sestre so izmed vseh poklicev zdravstvene stroke najbolj podvržene nasilju na delovnem mestu, predvsem zaradi tega, ker se ukvarjajo z občutljivo temo, ki ima velik pomen na človekovo zdravje (Merecz idr., 2006). Pri medicinskih sestrah je pogosto nasilje med zaposlenimi na enakem delovnem mestu, ki vključuje aktivne oblike verbalnega nasilja, kot so opravljanje, šikaniranje, blatenje, zbadanje, širjenje zlonamernih govoric  (Babnik, 2019). V veliki meri se pri medicinskih sestrah pojavlja tudi nasilje s strani tretjih oseb – torej s strani strank, pacientov, s katerimi se srečajo. V večini primerov prihaja do vebalnega, psihološkega nasilja, v polovici poročanih primerov pa tudi do fizičnega nasilja (Merecz idr., 2006).

Nasilju na delovnem mestu pa se ne izognejo niti učitelji – nasilje je prisotno tako nad učitelji v srednjih šolah kot tudi v osnovnih šolah. Kar tretjina učiteljev doživlja pri svojem delu kritiziranje, izsiljevanje s strani staršev, prenašanje krivde za neuspeh učenca s starša na učitelja – nasilje s strani tretje osebe. Redkeje se pojavljata podkupovanje in fizično nasilje. Vedenje staršev naj bi se v zadnjih letih poslabšalo do te mere, da do nasilja nad učitelji prihaja v večji meri kot prej. To vpliva na občutke osebne ponižanosti in prizadetosti, kar slabo vpliva na delovno uspešnost in zadovoljstvo na delovnem mestu pri učiteljih (Oblak, Škerlj in Šubic, 2019).

Pri spopadanju z nasiljem na delovnem mestu je pomembno, da skrbimo za ustrezno socialno mrežo, ki nam lahko v primeru nasilja na delovnem mestu ustrezno pomaga, in seveda to, da se z nasiljem spoprijemamo na konstruktiven način. Socialna mreža posameznika predstavlja mrežo ljudi, ki jim posameznik zaupa in mu pomagajo, ko potrebuje pomoč – tukaj so pomembni tako odnosi v delovnem okolju kot tudi izven njega. Posebno vlogo pri spopadanju z nasiljem na delovnem mestu ima tudi osebnostna čvrstost, ki jo definiramo kot pozitivno prilagoditev na neko stisko oz. stresno situacijo, ki ji je priča posameznik. Na delovnih mestih je tako na ravni organizacije za izboljšanje spoprijemanja z nasiljem na delovnem mestu uporabna tehnika  krepitev osebnostne čvrstosti, kar lahko storimo tako, da pri zaposlenih spodbujamo optimizem, prepoznavanje lastnih čustev, (asertivno) komunikacijo, ter jih učimo raznih sprostitvenih tehnik, ki jim lahko pridejo prav na delovnem mestu (Štiglic Hribernik in Boštjančič, 2019).

Nasilje na delovnem mestu je pojem, o katerem je vredno govoriti. Pojavlja se v vseh poklicih, obstaja v različnih oblikah in poteka preko različnih ravni. Najpogosteje se pojavlja v poklicih, kjer posameznik dela z denarjem, v administraciji, varovanju, zdravstvu in tudi v edukacijskih poklicih. Ravno zato je pomembno, da delodajalec ustrezno poskrbi za ukrepe, ki nasilje zmanjšujejo in večajo konstruktivno spoprijemanje z nasiljem, sploh če tega ni možno izkjučiti – primer konstruktivnega spoprijemanja je krepitev socialnih stikov, krepitev osebnostne čvrstosti posameznika in učenje sprostitvenih tehnik, ki imajo velik vpliv na konstruktivno spoprijemanje posameznika.

Literatura

Babnik, K. (2019). Nepravičen in krivičen odnos v povezavi z delom – opredelitve in razlage nasilja na delovnem mestu. V: E. Boštjančič in A. Reberc (ur.), Obrazi nasilja na delovnem mestu: Psihološki pogledi in slovenska praksa (str. 15—38). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Ferk, L. (2006). Percepcija nasilja na delovnem mestu: subjektivni vidik žrtev in prič (Magistrska naloga). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.

Geršak, T., Hauptman, T., Jehart, D., Lah, A. in Petrovčič, A. (2019). Kdaj (ni)smo žrtve nasilja? – pregled splošne pojavnosti nasilja na delovnem mestu. V: E. Boštjančič in A. Reberc (ur.), Obrazi nasilja na delovnem mestu: Psihološki pogledi in slovenska praksa (str. 39—65). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Lobnikar, B. (2006). Soodvisnost viktimiziranosti in nasilja na delovnem mestu: primer policijske organizacije. Sanitas et labor, 5(1), 103—134.

Merecz, D., Rymaszewska J., Mościcka, A, Kiejna, A. in Jarosz-Nowak, A. (2006). Violence at the workplace—a questionnaire survey of nurses. European Psychiatry, 21, 442—450.

Nasilje na delovnem mestu. (b.d.). Pridobljeno s: http://www.osha.mddsz.gov.si/resources/files/pdf/Factsheet_24_-_Nasilje_na_delovnem_mestu.pdf

Oblak, T., Škerlj, G. in Šubic, J. (2019). Ko starši vedo več kot učitelji – nasilje staršev nad osnovnošolskimi in srednješolskimi učitelji. V: E. Boštjančič in A. Reberc (ur.), Obrazi nasilja na delovnem mestu: Psihološki pogledi in slovenska praksa (str. 183—202). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Štiglc Hribernik, Neža in Boštjančič, Eva. (2019). To bom zmogla – osebnostna čvrstost kot zaščitni dejavnik nasilja v delovnem okolju. V: E. Boštjančič in A. Reberc (ur.), Obrazi nasilja na delovnem mestu: Psihološki pogledi in slovenska praksa (str. 277-293). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.