Psihedeliki v psihoterapiji

Dokazi o uporabi halucinogenih substanc segajo že v prazgodovinski čas, artefakti pa kažejo, da so med zgodnjimi civilizacijami imeli sveti status (Guerra-Doce, 2015; Harner, 1973; Rudgley, 1995; Schultes, 1969, 1998; Schultes in Hofmann, 1992; Wasson, Hofmann, in Ruck, 2008, v: Garcia-Romeu in Richards, 2018). Na podlagi ugotovitev iz arheoloških najdb ne zmorejo vedno pojasniti specifičnih vlog halucinogenov v antičnih kulturah, vendar nam tradicionalna uporaba v obstoječih domorodnih prebivalstvih in sinkretizem religij predstavljajo vpogled v uporabo halucinogenov pri zdravljenju in v ritualih, ki so jih izvajali v božanske, duhovne in zakramentalne namene (Metzner, 1998). Še danes v nekaterih državah, kjer so halucinogene gobe, pejotl, ajavaska in drugi halucinogeni drugače prepovedani, pa le-te ohranjajo svojo vlogo v duhovnih in verskih praksah in so v te namene tudi zakonsko zaščiteni (Bullis, 1990; De Verges, 1974; Labate, 2012 v Garcia-Romeu in Richards, 2018).

Izraz halucinogeni se navezuje na številne raznolike naravne in sintetične droge z različnimi načini delovanja in učinki (Garcia-Romeu, Kersgaard in Addy, 2016). Med njih uvrščamo psihedelike, entaktogene, h katerim spada tudi 3,4-metilendioksimetamfetamin (MDMA), disociativne anestetike in atipične halucinogene. K psihedelikom spadajo dietilamid lizergične kisline (LSD), halucinogene gobe, meskalin in dimetiltriptamin (DMT), katerih primarni psihoaktivni učinki so posledica njihove aktivnosti na receptorje serotonina (Glennon, Titeler in McKenney, 1984; Nichols, 2016, v: Garcia-Romeu in Richards, 2018). Ena od najbolj izjemnih in edinstvenih značilnosti psihedelikov je njihova sposobnost ustvariti stanja, ki so podobna mističnim izkušnjam. Stanja razširjene zavesti, ki jo povzročijo, pa vodijo v trajne spremembe osebe v zaznavanju sebe, drugih in okolja (Savage idr., 1966, v: Majić, Schmidt in Gallinat, 2015). To opažanje je bilo eden od začetnih razlogov za uporabo halucinogenov za zdravljenje duševnih motenj v 50. letih 20. stoletja (Majić idr., 2015).

Odkritje LSD-ja v letu 1938 predstavlja začetek skoraj vsesplošnega znanstvenega zavedanja in zanimanja za psihedelike (Garcia-Romeu in Richards, 2018). Petdeseta leta prejšnjega stoletja so tako znana po edinstvenem premiku k psihofarmakološkim rešitvam za težave v duševnem zdravju (Dyck in Farrell, 2018). S pomočjo kliničnih študij so v tem obdobju v splošnem ugotovili, da so psihedeliki pri alkoholizmu, anksioznosti pred smrtjo in bolečini dovolj varni za uporabo in imajo terapevtski potencial, vendar so rezultati kljub temu bili nezadostni zaradi metodološke nekonsistentnosti in tudi v samih zasnovah študij so manjkali nadzor, statistične analize in validacija (Rucker, Iliff in Nutt, 2017).

V tem času je poleg številnih raziskovalcev deloval tudi Humphry Osmond. S svojimi eksperimenti z meskalinom in LSD-jem je začel v tako imenovani zlati dobi zdravil, ko so med drugim razvijali tudi veliko novih zdravstvenih tehnologij (Burnham, 1982). Razvil je zanimanje za kemično vzbujene reakcije v človeškem telesu in skupaj s kolegi preiskoval kemične lastnosti meskalina. Po skoraj dveh letih raziskav so zaključili, da so bile reakcije pri prostovoljcih, ki jih je povzročil meskalin, podobne simptomom shizofrenije, predvsem motenemu mišljenju in vedenju, ki so ju spremljale tudi iluzije in vidne halucinacije.

Raziskave z LSD-jem so ustrezale takratni viziji za drzne reforme na področju duševnega zdravja. Že začetni poskusi so kazali, da ima LSD potencial, da izboljša življenje ljudi, poleg tega pa tudi omogoča napredovanje teorije o biokemijski naravi duševnih bolezni in sproži izkušnje višjega reda, ki so jih imenovali inteligentni vpogledi (Dyck in Farrell, 2018). Osmond in kolegi so na LSD gledali kot na aktivno psihoterapevtsko sredstvo, ki lahko nudi vpogled tako osebju bolnišnic kot tudi pacientom v to, kako se počutiš, če imaš shizofrenijo in posledično tudi, kaj je potrebno za pravilno upravljanje s to boleznijo, tako v bolnišnicah kot tudi v skupnosti (Dyck in Farrell, 2018).

Osmondova uporaba halucinogenih substanc v terapiji je odprla popolnoma nove možnosti za klinične intervencije (Dyck in Farrell, 2018). S kolegi so raziskovali tudi podobnosti med psihološkim odzivom na halucinogene in opisi psihotičnega razmišljanja. Predlagali so, da s halucinogeni ustvarijo nekakšen model psihoze, skozi katerega bi osebju, ki dela s pacienti s psihozo, omogočili, da skušajo dobiti vpogled in približek izkušnje s to boleznijo. Ta ideja je predstavljala možnost, da kemično sprožijo empatični odziv pri osebju, saj bodo pridobili izkušnjo s shizofrenijo in imeli možnosti vstopiti v zaznavani svet svojih pacientov s psihozo. Na takšen način bi dobili vpogled v vedenje, ki se jim je prej lahko zdelo bizarno in nerazumno (Dyck in Farrell, 2018).

Osmondova želja po združevanju različnih pristopov, uporabi elementov iz različnih metod, filozofij in disciplin pa je bila ključna osnova za znanost o psihedelikih. Trudil se je razumeti, kako točno psihedeliki odprejo vrata v druge svetove in razkrijejo plasti v zaznavanju, ki ljudem pri polni zavesti ostajajo nevidne. Nekatere od teh konceptov je Osmond naslovil že s samim terminom »psychedelic«. V njem združil besedi psyche ali um in delic, ki je grškega izvora in pomeni osvetliti, s čimer je poskušal zajeti kvaliteto te reakcije, ki se manifestira v umu (Dyck in Farrell, 2018).

V številnih Osmondovih študijah primerov so pacienti delili svoje vpoglede in opisali, kako jim je ta izkušnja dala novo perspektivo in jim omogočila, da razmislijo o svojem vedênju (Dyck in Farrell, 2018). Poročali so o intenzivni subjektivni izkušnji s predrugačenim stanjem zavesti, ki je pri njih povzročila, da so postali bolj filozofsko, epistemološko in ontološko dojemljivi. Veliko pacientov, ki so se zdravili zaradi alkoholizma, so napotili na terapijo s psihedeliki, za katero je kasneje psiholog Duncan Blewett trdil, da je takšen pristop deloval, ker je osebi pomagal, da dobi vpogled in se začne zavedati, da na svetu obstajajo tudi pomembnejše stvari, kot so problemi, s katerimi se trenutno soočajo. Zdelo se mu je, da je ravno to priznanje kritično za doseganje predora v psihoterapiji, ampak ga je bilo pogosto težko doseči pri odvisnikih, ki so le s težavo videli preko sebe ali pa celo niso želeli (Ramayya in McLennan, 2005, v: Dyck in Farrell, 2018). Ne glede na to, ali se je oseba udeležila te vrste terapije zaradi motnje, ki se je pojavila kot posledica vojne, zlorabe, travme ali notranjega konflikta, je bil pri večini končen rezultat spremenjena perspektiva, ki je predstavljala osnovo za okrevanje (Dyck in Farrell, 2018).

LSD in psihoterapija s psihedeliki seveda nista bila čudežno zdravilo za vse in z njimi nikoli niso mislili popolnoma nadomestiti psihoterapije, ampak jih uporabiti le kot sredstvo, ki bi olajšalo terapevtski proces in povečalo njegovo intenzivnost (Majić idr., 2015). Metzner (1998) je obravnaval psihedelike kot katalizatorje ali sprožilce in ne kot zdravilno entiteto same po sebi. Psihedeliki tako predstavljajo pripomočke za razumevanje uma in zavesti, kar pa je vodilo v razširitev uporabe zunaj laboratorijev v 60. letih prejšnjega stoletja (Majić idr., 2015). Med drugim so intenzivne izkušnje, ki osebi dajo občutek sposobnosti razširitve zavesti, povzročile uporabo psihedelikov zunaj znanstvenega okolja kot pripomočkov za duhovne vaje, samoaktualizacijo ali krepitev ustvarjalnosti (Harman idr., 1966; Krippner, 1964, v: Majić idr., 2015).

Kljub njihovi dolgoletni zgodovini tradicionalne uporabe in številnim raziskavam so jih leta 1971 uvrstili v kategorijo najbolj restriktivnih drog. Tako so njihova kriminalizacija in kulturne asociacije z zlorabami in nasiljem privedle k stigmatizaciji tega pristopa v psihoterapiji in tudi njegovih pionirjev (Garcia-Romeu in Richards, 2018). Ponovnih legalnih raziskav s psihedeliki na ljudeh niso začeli izvajati vse do 90. let, ko so začeli z manjšimi kliničnimi poskusi, ki so jih nadaljevali tudi v 21. stoletje. Od takrat so se zvišali tudi standardi za metodološko kvalitetne raziskave, prav tako pa so napredovale tudi nevrobiološke metode, predvsem tehnike slikanja možganov, ki so postale zelo pomembne tudi v psihiatričnih raziskavah (Gallinat idr., 2012; Langlitz, 2010; Vollenweider, 2001, v: Majić idr., 2015). V zadnjem desetletju se tako ponovno pojavlja vse več raziskav s psihedeliki na različnih področjih, predvsem v nevroznanosti in psihiatriji (Kupferschmidt, 2014; Langlitz, 2013, v: Dyck in Farrell, 2018).

Psihotropni učinki psihedelikov se odvijejo skozi obdobje nekaj ur, kar je odvisno od vrste psihedelika in odmerka (Majić idr., 2015). Večina terapevtskih pristopov izkoristi ta čas za psihoterapevtske intervencije. Občasno subjektivna izkušnja vsebuje tudi vrh, za katerega so značilna še bolj intenzivna stanja in mistične izkušnje. Občutek povzdignjenega in energičnega razpoloženja pa lahko vztraja nekaj dni ali celo tednov. Dolgoročni učinki, ki ostanejo po izkušnji, predstavljajo terapevtsko pomembne spremembe miselnosti in tudi osebnostnih potez (Majić idr., 2015). Dosledno uporabljena metoda kot podpora terapevtski izkušnji med akutnimi učinki psihedelikov je poslušanje glasbe. Nedavne raziskave kažejo na potencial glasbe, saj naj bi podpirala osmišljanje prikazov po administraciji psihedelika, avtorji pa trdijo, da ima glasba pomembno vlogo tudi pri  pozitivnih kliničnih izidih v terapiji (Barretta,  Preller in Kaelen, 2018). Tudi tradicionalni zdravstveni in duhovni obredi s psihedeliki so bili v večini združeni z glasbo. Že v zgodnjih raziskavah v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja so odkrili, da je glasba dejavnik, ki vpliva na izkušnjo in je zato pomembno, da se jo skrbno izbere glede na posameznikove individualne terapevtske potrebe (Eagle, 1972; Eisner in Cohen, 1958; Gaston in Eagle, 1970, v: Barretta,  Preller in Kaelen, 2018).

Obstajajo tudi različni pristopi, kako so psihedeliki uporabljeni v terapiji (Majić idr., 2015). V nasprotju s tradicionalnimi psihiatričnimi zdravili kot so antipsihotiki in antidepresivi, se psihedelikov ne uživa redno, ampak le enkrat do nekajkrat. V zadnjih letih pa je veliko pozornosti namenjeno mikrodoziranju, pri katerem gre za odmerjanje zelo nizkih do nizkih doz psihedelikov (običajno med 5 in 10 % standardnega odmerka) po ustaljenem urniku (npr. vsak tretji dan) brez namena, da bi izkusili tipične učinke psihedelikov, ki so značilni za enkratne izkušnje pri večjih odmerkih (Liechti, 2019, v: Lea idr., 2020). Nekaj raziskav s tega področja so sicer naredili že pred letom 1971, sodobnejših raziskav pa je le malo. V zadnjem času pa so se mikrodoziranja začeli posluževati nekateri posamezniki kar sami, in sicer poskušajo na takšen način sami izboljšati med drugim svoje duševno zdravje, predvsem depresivnost in anksioznost ter različne odvisnosti, saj so nekatere raziskave že pokazale pozitivne učinke (Lea idr., 2020).

Rezultati kliničnih raziskav kažejo, da bi psihedeliki, kadar so uporabljeni v nadzorovanem in varnem okolju, lahko služili kot dobri dodatki k terapiji z velikim transformacijskim potencialom na področju zdravljenja različnih duševnih bolezni, vključno z razpoloženjskimi motnjami, odvisnostmi od različnih substanc, kroničnimi glavoboli, obsesivno kompulzivno motnjo, soočanjem z eksistencialnim stresom, strahom in anksioznostjo pri pacientih, ki imajo smrtonosno bolezen (Majić idr., 2015). Kljub temu, da je uporaba halucinogenih snovi v sodobni medicini že od samega začetka naletela na številne težave, ki med drugim vključujejo tudi kulturne in legalne zaplete, pa v zadnjih letih zanimanje in število raziskav s psihedeliki na različnih področjih strmo narašča. Psihedeliki bi v prihodnosti lahko predstavljali pomembne dodatke k novim oblikam terapij pri posameznikih z duševno motnjo ali odvisnostjo od različnih substanc še posebej v primerih, kjer ni optimalnega odziva ali napredka s trenutno obliko zdravljenje (Nichols, 2016, v: Lea idr., 2018).

Literatura

Barrett, F. S., Preller, K. H. in Kaelen, M. (2018). Psychedelics and music: neuroscience and therapeutic implications.International Review of Psychiatry, 30(4), 350–362.

Burnham, J. C. (1982). American medicine’s golden age: What happened to it? Science, 215,

1474–1479.

Dyck, E. in Farrell, P. (2018). Psychedelics and Psychotherapy in Canada: Humphry Osmond and Aldous Huxley. History of Psychology, 21(3), 240253.

Garcia-Romeu, A., Kersgaard, B. in Addy, P. H. (2016). Clinical applications of hallucinogens: A review. Experimental and Clinical Psychopharmacology, 24(4), 229–268.

Garcia-Romeu, A. in Richards, W. A. (2018). Current perspectives on psychedelic therapy: use of serotonergic hallucinogens in clinical interventions. International Review of Psychiatry, 30(4), 291–316.

Lea, T., Amada, N., Jungaberle, H., Schecke, H., Scherbaum, N. in Klein, M. (2020). Perceived outcomes of psychedelic microdosing as self-managed therapies for mental and substance use disorders. Psychopharmacology.

Majić, T., Schmidt, T. T. in Gallinat, J. (2015). Peak experiences and the afterglow phenomenon: When and how do therapeutic effects of hallucinogens depend on psychedelic experiences? Journal of Psychopharmacology, 29(3), 241–253.

Metzner, R. (1998). Hallucinogenic Drugs and Plants in Psychotherapy and Shamanism. Journal of Psychoactive Drugs, 30(4), 333–341.

Rucker, J. J. H., Iliff, J. in Nutt, D. J. (2017). Psychiatry & the psychedelic drugs. Past, present & future.Neuropharmacology. 142, 200–218.