Kako prepričanja o ljubezni postanejo prerokbe in prispevajo k sabotaži odnosov

Zakaj nekateri odnosi razpadejo prav zaradi pričakovanj, s katerimi smo vanje vstopili? Samouresničujoče se prerokbe so psihološki mehanizem, pri katerem pričakovanja ene osebe vplivajo na vedenje druge osebe in lahko prispevajo k potrditvi začetnih prepričanj. Čeprav so jih prvotno raziskovali predvsem v šolskem okolju, novejše raziskave kažejo, da imajo pomembno vlogo tudi v partnerskih odnosih. Romantična prepričanja in predstave o ljubezni, ki jih oblikujejo družbeni in kulturni vplivi ter medijske reprezentacije partnerstva, usmerjajo pričakovanja do partnerja in način interpretacije njegovega vedenja. Kadar so ta pričakovanja toga ali idealizirana, lahko preko vsakodnevnih interakcij prispevajo k vedenjem, ki potrjujejo začetna prepričanja in vodijo v samo-sabotažo odnosa. Članek obravnava povezavo med romantičnimi prepričanji, pričakovanji in samouresničujočimi se prerokbami ter poudarja, da kakovosti partnerskih odnosov ne oblikujejo zgolj izkušnje posameznikov, temveč tudi družbene predstave o tem, kakšna naj bi bila »prava« ljubezen.

Kaj so prerokbe?

Samouresničujoča se prerokba je proces, pri katerem začetno prepričanje ali pričakovanje vpliva na vedenje tako, da prispeva k njegovi kasnejši potrditvi (Merton, 1948). Pričakovanja ene osebe o drugi se lahko uresničijo ne glede na to, ali so sprva pravilna ali napačna, ker oseba svoje vedenje nezavedno prilagodi tem pričakovanjem. Raziskovanje na tem področju je posebnega pomena zaradi dejstva, da lahko zgolj prepričanja oblikujejo našo resničnost, ne glede na njihovo točnost. Oseba, ki ima netočno prepričanje, lahko oblikuje in spreminja odzive ciljne osebe in s tem prispeva k uresničitvi začetnega prepričanja. Proces uresničevanja prerokb vključuje tri glavne elemente (Darley in Fazio, 1980; Harris in Rosenthal, 1985); prvič, oseba A mora imeti napačno prepričanje o osebi B. Drugič, oseba A  se do osebe B vede skladno s svojim napačnim prepričanjem. Tretjič pa se mora oseba B odzvati na osebo A z vedenjem, ki potrdi napačno prepričanje osebe A.

Kakšen je mehanizem delovanja samouresničujočih se prerokb?

Odkritje samouresničujočih se prerokb je zaradi svoje zelo zanimive narave že v začetku raziskovanja pojava sprožilo veliko zanimanja (Snyder, 1984). Prerokbe imajo namreč zanimiv mehanizem delovanja in močne posledice na vedenje posameznikov in na resnične rezultate, katerih sprva ne bi pričakovali. Pojav zato velja za enega izmed klasičnih v psihologiji, poznan zaradi Pygmalionovega eksperimenta, o katerem sta pisala Rosenthal in Jacobson (1968). Avtorja poudarjata pomembnost naših pričakovanj o osebi, saj imajo močan vpliv na dejansko vedenje in razvoj kognitivnih zmožnosti te osebe. Poročata o eksperimentu, kjer so učiteljem v osnovni šoli navedli imena učencev, ki imajo potencial za izjemno intelektualno rast. Raziskovalci so v resnici naključno izbrali 20 % imen učencev in poročali učiteljem, da gre za bolj nadarjene otroke. Čez osem mesecev so ti učenci kazali značilno večji porast v IQ v primerjavi z ostalimi v razredu, pri čemer so za merjenje konstrukta uporabili test inteligentnosti. To pomeni, da je bila zgolj sprememba v prepričanjih učitelja povezana z višjimi rezultati učencev na testih teh naključno izbranih učencev.

V omenjenem Pygmalionovem eksperimentu gre za pozitivni učinek prerokb, saj so naključno izbrani učenci dosegli višje rezultate na uporabljenih merah. Nasprotje tega pa je Golemov učinek, pri katerem gre za znižanje dosežkov na testih zaradi učiteljevih negativnih pričakovanj. Učinek podcenjevanja sposobnosti posameznika je nižji rezultat v primerjavi z drugimi učenci (Babad, 2009). Rosenthal in Jacobson (1968) izpostavljata tudi, da je v naravni situaciji učilnice pomembno, kakšen prvi vtis ima učenec na učitelja, saj se do učenca vede skladno z različnimi stereotipi, ki jih povezuje z učencem (navajata npr. stereotip, da so učenci iz družin z večjim prihodkom bolj akademsko uspešni napram učencem iz revnejših družin).

Prerokbe izven učilnic

Kasnejše raziskave so pokazale, da samouresničujoče se prerokbe niso omejene zgolj na šolsko okolje, temveč se pojavljajo v različnih pomembnih medosebnih odnosih (Harris in Rosenthal, 1985). Pri razlagi teh procesov se raziskovalci pogosto naslanjajo na teorijo samopotrditve (Swann, 1987), po kateri imajo ljudje težnjo po potrjevanju svojega koncepta sebe. Pričakovanja pomembnih drugih lahko zato postopoma postanejo del posameznikove samopodobe ter vplivajo na njegove odločitve, vedenje in življenjske izide.

To so pokazale tudi raziskave o vplivu materinih pričakovanj na mladostnike. Madon idr. (2006; 2008) so ugotovili, da so bila materina prepričanja o verjetnosti uživanja alkohola pri njihovih otrocih povezana s kasnejšim dejanskim uživanjem alkohola. Podobno so Scherr idr. (2011) pokazali, da so pričakovanja mater glede izobrazbe napovedovala kasnejše izobraževalne dosežke mladostnikov. Avtorji obeh raziskav ugotavljajo, da posamezniki pričakovanja drugih postopoma ponotranjijo, to vpliva na njihov pogled nase, kar nato usmerja njihovo vedenje v smeri teh pričakovanj. Madon idr. (2006) so ob tem pokazali še, da se učinki napačnih pričakovanj skozi čas kopičijo. Če so pričakovanja osebe več let dosledno v enaki smeri, npr. pretežno negativna, je njihov vpliv na vedenje ciljne osebe še izrazitejši.

Te ugotovitve nakazujejo, da samouresničujoče se prerokbe delujejo predvsem v odnosih, v katerih imajo drugi pomemben vpliv na naše doživljanje sebe. Ker so partnerski odnosi med najbolj intimnimi in medsebojno prepletenimi oblikami medosebnih odnosov, predstavljajo posebej zanimivo priložnost za preučevanje vpliva pričakovanj, prepričanj in samouresničujočih se prerokb.

Romantična prepričanja in predstave o ljubezni

Ko govorimo o vplivu romantičnih prepričanj na partnerske odnose, se je smiselno vprašati, kako posamezniki sploh oblikujejo predstave o ljubezni in partnerstvu. Raziskovalci romantična prepričanja opredeljujejo kot skupek idej, pričakovanj in predpostavk o tem, kako naj bi izgledal kakovosten partnerski odnos ter kakšne lastnosti naj bi imela prava ljubezen (Sprecher in Metts, 1989). Ta prepričanja so pomemben okvir, preko katerega posamezniki razumejo svoje odnose, interpretirajo partnerjevo vedenje in vrednotijo uspešnost partnerstva.

Med najpogosteje preučevanimi romantičnimi prepričanji so: ideja, da za vsakega posameznika obstaja ena »prava« oseba; prepričanje v ljubezen na prvi pogled; idealizacija partnerja; ter prepričanje, da prava ljubezen premaga vse ovire (Sprecher in Metts, 1989). Takšne predstave ne izvirajo zgolj iz osebnih izkušenj, temveč jih soustvarjajo družbeni in kulturni vplivi. Romantična ljubezen je tudi pomemben kulturni ideal, ki ga srečujemo v filmih, televizijskih serijah, popularni glasbi in literaturi. Kretz (2019) ugotavlja, da je večja izpostavljenost romantičnim vsebinam povezana z močnejšimi romantičnimi ideali in višjimi pričakovanji glede partnerskih odnosov. Romantični odnosi so v teh prikazih pogosto predstavljeni kot usodni in čustveno intenzivni, medtem ko so vsakodnevni procesi prilagajanja, usklajevanja potreb in reševanja konfliktov manj izpostavljeni.

V literaturi avtorji razlikujejo med dvema splošnima vrstama prepričanj o odnosih. V prvo sodijo prepričanja o usojenosti, pri katerih posameznik verjame, da je uspešnost odnosa predvsem odvisna od tega, ali je našel pravo osebo. Druga skupina pa so prepričanja o rasti partnerstva, pri katerih odnos razumemo kot nekaj, kar se razvija skozi komunikacijo, prilagajanje in skupni trud partnerjev (Knee, 1998). Razlika med obema vrstama prepričanj postane posebej pomembna ob konfliktih in nesoglasjih, saj posamezniki s prepričanji o rasti pogosteje razumejo težave kot priložnost za razvoj odnosa, medtem ko lahko posamezniki z močnejšimi prepričanji o usodi konflikte hitreje interpretirajo kot znak, da odnos ni pravi ali da partner ni ustrezen (Knee idr., 2004).

Podobne ugotovitve se pojavljajo tudi v novejših raziskavah romantičnih prepričanj (Brown, 2024). Prepričanja, ki temeljijo na idealiziranih predstavah o ljubezni in partnerstvu, napovedujejo več težav v odnosih ter večjo verjetnost vedenj samo-sabotaže. Pomembna ni zgolj vsebina prepričanj, temveč tudi pričakovanja, ki jih posameznik iz njih oblikuje. Bolj kot so ta pričakovanja toga in manj kot dopuščajo kompleksnost resničnih odnosov, večja je verjetnost razočaranja, defenzivnosti in nezadovoljstva, ko se realnost ne sklada z idealizirano predstavo o partnerstvu.

Oblikovanje prepričanj in izpostavljenost medijem

Predstave o partnerskih odnosih niso oblikovane zgolj skozi neposredne izkušnje posameznika, temveč jih soustvarjajo zgodbe, ki jih srečujemo v popularni kulturi in smo jim izpostavljeni že od otroštva. Filmi z romantično vsebino pogosto ponavljajo ideje in predstave o ljubezni na prvi pogled, sorodnih dušah, idealiziranem partnerstvu in brezpogojni ljubezni, ki premaga vse ovire. Hefner in Wilson (2013) sta pri analizi 52 največkrat gledanih romantičnih komedij ugotovili, da je bilo v 98 % filmov prisotna vsaj ena taka romantična idealizacija, pri 75 % pa je bila idealizirana ljubezen prevladujoča tema. Filmi torej pogosto prikazujejo podobne predstave o tem, kakšna naj bi ljubezen bila in kako naj bi partnerski odnos izgledal.  

Naslovili sta tudi vprašanje, ali je takšna medijska izpostavljenost povezana z oblikovanjem prepričanj gledalcev. Njune ugotovitve pri tem kažejo, da povezava med gledanjem romantičnih vsebin in romantičnimi prepričanji ni enoznačna, vendar je bila močnejša pri posameznikih, ki so takšne vsebine gledali tudi z namenom, da bi se iz njih nekaj naučili o odnosih. Medijske vsebine torej niso pomembne zgolj zaradi tega, ker se z njimi pogosto srečujemo, temveč tudi zaradi pomena, ki jim ga pripisujemo, in načina, kako jih vključujemo v lastno razumevanje odnosov (Hefner in Wilson, 2013). Romantični scenariji tako ne ostajajo zgolj zgodbe na zaslonu, ampak lahko postanejo del širšega kulturnega repertoarja predstav o tem, kaj je v partnerskem odnosu pričakovano, zaželeno ali celo samoumevno.

Takšne predstave pa niso omejene zgolj na sodobne romantične komedije, temveč se pojavljajo v različnih klasičnih pripovedih, ki so skozi generacije oblikovale našo predstavo o ljubezni. V tragediji Romeo in Julija je ljubezen predstavljena kot usodna povezanost, ki presega družbene ovire in nasprotovanje družin. V Pepelki prihod princa predstavlja prelomnico, ki junakinjo pripelje do srečnega konca in življenja, predstavljenega kot izpolnjenega. Film Pretty Woman pa predstavlja fantazijo, da lahko ljubezen popolnoma spremeni človeka in preseže velike družbene razlike med partnerjema. Takšne zgodbe lahko prispevajo k predstavi, da bi moral kakovosten romantični odnos izgledati na določen način. Ljubezen naj bi bila dovolj močna, da premaga vse ovire, da bi partner moral biti »prava« oseba, odnos pa naj bi posamezniku prinesel posebno obliko izpolnitve.

Hkrati pa zgodbe v filmih in televizijskih serijah niso vedno nekritične do te teme. V seriji Fleabag je romantična povezanost močna in pomembna, vendar sama po sebi ne zagotovi funkcionalnega odnosa ali srečnega konca. Tudi novejši film Barbie problematizira predstavo, da naj bi romantični odnos predstavljal osrednji vir posameznikove izpolnitve, saj postopoma preusmeri zgodbo z romantičnega odnosa na oblikovanje lastne identitete. Kontrastne reprezentacije ljubezni v takšnih filmih kažejo, da popularna kultura ne posreduje enotne predstave o tem, kakšna naj bi ljubezen bila, temveč romantične ideale tudi problematizira in ponuja bolj kompleksne predstave o partnerskih odnosih.

Podoben proces oblikovanja predstav o partnerskih odnosih pa se danes na nekoliko drugačen način odvija tudi na družbenih omrežjih. Tam uporabniki ne spremljajo zgolj izmišljenih zgodb, temveč tudi odnose ljudi, ki jih poznajo, ter javne podobe odnosov tistih, ki jim sledijo. Značilnosti družbenih omrežij (npr. vidnost, trajnost in možnost urejanja vsebin) omogočajo posameznikom, da svojo zvezo selektivno oblikujejo in predstavljajo javnosti (Goldberg idr., 2022). Pari lahko torej izbirajo, katere trenutke bodo delili, katere spomine ohranili in katere dele skupnega življenja izločili iz podobe, ki jo spremljajo sledilci. Na družbenih omrežjih na ta način nastaja selektiven zapis tega, kako odnosi potekajo, kar lahko ustvari nepopolno predstavo o tem, kako naj bi odnos izgledal. Pri tem pa tudi pričakovanja občinstva spodbujajo pare k ponavljajočemu se objavljanju vsebin, s katerimi javno potrjujejo svoj status in podobo odnosa. Če uporabniki menijo, da bi resnična podoba njihovega odnosa lahko ustvarila negativen vtis, lahko na družbenih omrežjih objavijo le tisto, kar bo njihov ugled potrdilo v pozitivni luči (Goldberg idr., 2022).

Na ta način se vsakdanji elementi partnerstva, kot so konflikti, negotovost in dolgočasni trenutki umaknejo iz predstave o tem, kaj pomeni biti »srečen par«. Posameznik je izpostavljen ne le idealiziranim ljubezenskim zgodbam iz filmov, temveč tudi skrbno izbranim podobam resničnih odnosov, zaradi česar je težje razumeti, kako odnos dejansko izgleda. Takšne selektivne vsebine lahko ustvarijo izkrivljeno primerjavo med lastnim odnosom in odnosi, ki jih posameznik spremlja na spletu. Medtem ko lastne konflikte in negotovosti neposredno doživi, pri drugih vidi predvsem bližino in zadovoljstvo. Posledično lahko svoje težave hitreje razume kot znak, da je z njegovim odnosom nekaj narobe, in ne kot običajen del partnerskega odnosa.

Če družbena omrežja utrjujejo predstavo, da je »pravi« odnos tisti, v katerem ni večjih konfliktov in prevladuje harmonija, priročniki za partnerske odnose ponujajo drugačen način, kako ta ideal doseči. Posamezniku sporočajo, da lahko tak odnos ustvari z ustreznim vedenjem in dovolj velikim trudom. Priročniki za partnerske odnose nudijo konkretne nasvete za doseganje zadovoljstva, uspeha in sreče v partnerstvu. Kakovosten odnos predstavljajo kot nekaj, kar je mogoče doseči z ustreznim usmerjanjem lastnega vedenja in čustev do partnerja. Hazleden (2014) pri analizi tovrstne literature opozarja, da takšni priročniki posamezniku pripisujejo pomemben delež odgovornosti za izide odnosa, čeprav so v veliki meri odvisni tudi od druge osebe in širšega družbenega konteksta. Takšni priročniki lahko zato utrjujejo predstavo, da je uspešen partnerski odnos predvsem rezultat pravilnih odločitev in osebnega truda.

Romantična prepričanja zato ne predstavljajo zgolj osebnih mnenj o ljubezni. Delujejo kot interpretativni okvir, preko katerega posamezniki razumejo svoje odnose in se v njih vedejo. Prav zaradi njihovega vpliva na pričakovanja in vedenje predstavljajo pomembno izhodišče za razumevanje samouresničujočih se prerokb v partnerskih odnosih. Če posameznik pričakuje, da bo kakovosten odnos potekal na določen način, lahko ta pričakovanja postopoma začnejo usmerjati njegovo vedenje do partnerja ter s tem prispevajo k oblikovanju odnosne dinamike, ki njegova začetna prepričanja potrdi.

Prerokbe v partnerskih odnosih

Bližnji medosebni odnosi so pomemben kontekst, znotraj katerega doživljamo močna čustva, tako pozitivna kot negativna. Partnerski odnosi so tisti, ki imajo velik pomen za izkazovanje in regulacijo čustev, zato so posebej zanimivi za preučevanje samouresničujočih se prerokb. Za razliko od drugih socialnih odnosov partnerja preživita veliko časa skupaj, drug na drugega močno vplivata ter sta pogosto eden drugemu pomemben vir čustvene podpore (Kelley idr., 1983; Berscheid in Ammazzalorso, 2001). Zaradi visoke stopnje medsebojne odvisnosti imajo pričakovanja in prepričanja partnerjev več priložnosti, da vplivajo na vedenje druge osebe in sčasoma oblikujejo dinamiko odnosa.

Pričakovanja partnerjev niso pomembna zgolj zato, ker vplivajo na to, kako posamezniki razumejo svoj odnos, temveč tudi zato, ker lahko preko vsakodnevnih interakcij postopoma spreminjajo partnerjevo vedenje in doživljanje. Partnerjeva prepričanja se namreč odražajo v načinu komunikacije, izražanju čustev, interpretaciji partnerjevih dejanj ter odzivanju na konflikte. Čeprav se posameznik pogosto ne zaveda vpliva lastnih pričakovanj, lahko prav ta usmerjajo njegovo vedenje na način, ki poveča verjetnost, da se bodo začetna pričakovanja dejansko uresničila.

Takšen proces so v vsakdanjem življenju preučevali Sels idr. (2017), ki so raziskovali, ali lahko posameznikova pričakovanja o partnerjevem počutju vplivajo na partnerjevo dejansko čustveno stanje v bližnji prihodnosti. Rezultati so pokazali, da so bila prepričanja posameznika o partnerjevem počutju povezana s partnerjevim dejanskim počutjem ob naslednji meritvi. Ta je v povprečju sledila čez eno uro in 12 minut, pri čemer so bili časovni intervali med meritvami naključno določeni. Posamezniki so se sčasoma začeli počutiti bolj skladno s tem, kakor jih je zaznaval njihov partner, tudi če je bila partnerjeva ocena počutja prej napačna. Rezultati so skladni s tem, da se lahko partnerjeva pričakovanja uresničujejo preko vsakodnevnih socialnih interakcij. Bolj kot je posameznik verjel, da se partner počuti dobro, bolj pozitivno je bilo partnerjevo kasnejše čustveno stanje. Nasprotno pa je bilo podcenjevanje partnerjevega dobrega počutja povezano z manj pozitivnimi čustvi v naslednji časovni točki. Pomembno je, da se je ta učinek pojavil le takrat, ko sta bila partnerja med seboj v stiku, kar je skladno s predpostavko, da se prerokbe uresničujejo preko socialnih interakcij (Sels idr., 2017).

Ugotovitve te in sorodnih raziskav kažejo, da pričakovanja partnerjev niso zgolj pasiven odraz njihovega razmišljanja o odnosu, temveč lahko aktivno soustvarjajo odnos sam. Pričakovanja vplivajo na način komunikacije, izražanje čustev, interpretacijo partnerjevega vedenja in odzivanje na konflikte. Posledično lahko posameznik s svojim vedenjem ustvari okoliščine, ki povečajo verjetnost, da se bo njegovo začetno prepričanje dejansko uresničilo. Samouresničujoče se prerokbe so prav v partnerskih odnosih zato precej pogost proces, ki na vsakodnevni ravni vpliva na vedenje obeh partnerjev. Posebej pomembne postanejo takrat, ko temeljijo na togih ali idealiziranih romantičnih prepričanjih, saj lahko prav ta predstavljajo izhodišče za vedenja, ki odnos vodijo v smer pričakovanega izida.

Kako pričakovanja sabotirajo odnos

Romantična prepričanja sama po sebi še ne določajo kakovosti partnerskega odnosa. Pomembnejši od njihove vsebine je način, kako vplivajo na posameznikova pričakovanja, interpretacijo partnerjevega vedenja in odzivanje v vsakodnevnih interakcijah. Če posameznik pričakuje, da ga bo partner slej ko prej razočaral, da konflikti pomenijo neuspeh odnosa ali da bi morala prava ljubezen potekati brez večjega napora, lahko takšna pričakovanja začnejo usmerjati njegovo vedenje. Posledično postane bolj pozoren na znake zavrnitve, partnerjeve dvoumne odzive hitreje razume kot negativne, se pogosteje vede obrambno ali se konfliktom izogiba. Takšna vedenja vplivajo tudi na partnerjeve odzive in lahko sčasoma ustvarijo odnosno dinamiko, ki začetna prepričanja potrdi. Na ta način romantična prepričanja ne vplivajo le na to, kako posameznik razume svoj odnos, temveč lahko prispevajo tudi k njegovemu dejanskemu razvoju.

Takšen proces je mogoče razumeti tudi skozi pojav samo-sabotaže partnerskih odnosov. Brown (2024) samo-sabotažo opredeljuje kot vedenja, ki zmanjšujejo kakovost odnosa ali povečujejo verjetnost njegovega neuspeha, čeprav si posameznik odnos želi ohraniti. Med najpogostejša vedenja sodijo pretirana kritičnost, čustveno umikanje, izogibanje ranljivosti, pretirana potreba po potrjevanju, nezaupanje partnerju ter interpretiranje dvoumnih situacij v negativni smeri. Avtorica poudarja, da takšna vedenja pogosto ne izhajajo iz namerne želje po škodovanju odnosu, temveč iz že obstoječih prepričanj in pričakovanj o partnerstvu, ki usmerjajo posameznikovo doživljanje in vedenje.

Takšno razumevanje je skladno tudi z raziskavami o prepričanjih o usojenosti in rasti partnerstva. Posamezniki, ki močneje verjamejo, da je uspeh odnosa predvsem odvisen od tega, ali sta partnerja »ustvarjena drug za drugega«, konflikte pogosteje razumejo kot dokaz nezdružljivosti. Nasprotno pa posamezniki s prepričanji o rasti partnerstva težave pogosteje razumejo kot običajen del razvoja odnosa in so zato pripravljeni vanj vložiti več truda (Knee, 1998; Knee idr., 2004). Takšna prepričanja posameznikom omogočajo, da konflikte razumejo kot običajen del razvoja odnosa in ne kot dokaz njegovega neuspeha, zato pogosteje vztrajajo pri komunikaciji in skupnem reševanju težav. Romantična prepričanja tako ne vplivajo zgolj na posameznikovo razmišljanje, temveč oblikujejo tudi njegove vedenjske odzive v ključnih trenutkih.

Skupna ugotovitev predstavljenih raziskav je, da samo-sabotaža redko predstavlja zavestno odločitev za uničenje odnosa. Pogosteje gre za posledico pričakovanj, ki jih posameznik prinese v partnerstvo. Če pričakuje zavrnitev, bo hitreje zaznal znake zavrnitve. Če pričakuje izdajo, bo partnerjevo vedenje pogosteje interpretiral kot ogrožajoče. Če verjame, da konflikti pomenijo neuspeh odnosa, se bo konfliktom izogibal ali pa jih bo doživljal kot potrditev, da odnos ni pravi. Takšni odzivi vplivajo tudi na partnerjevo vedenje in povečajo verjetnost, da se bodo začetna pričakovanja dejansko uresničila. Mehanizem samo-sabotaže je zato mogoče razumeti kot eno izmed oblik samouresničujočih se prerokb v partnerskih odnosih.

Samouresničujoče se prerokbe opozarjajo, da partnerskih odnosov ne oblikujejo zgolj objektivni dogodki ali partnerjevo vedenje, temveč tudi pričakovanja, s katerimi posamezniki vstopajo v odnos. Romantična prepričanja lahko predstavljajo pomemben vir optimizma, zavezanosti in občutka smisla, vendar postanejo problematična, kadar so toga, idealizirana in ne dopuščajo kompleksnosti resničnih partnerskih odnosov. Razumevanje njihovega vpliva zato ni pomembno le za raziskovanje partnerskih odnosov, temveč tudi za razvoj bolj realističnih pričakovanj, učinkovitejšega reševanja konfliktov in dolgoročnega zadovoljstva v partnerstvu.

Zaključek

Vpliv romantičnih prepričanj in pričakovanj do partnerja se v zvezi lahko pokaže skozi samouresničujoče se prerokbe. Okvirji, s katerimi vstopamo v odnos, usmerjajo odziv na konflikte ter interpretacijo partnerjevega vedenja na ravni vsakodnevnih interakcij. Kadar prepričanja temeljijo na rigidnih in idealiziranih predstavah o partnerstvu, lahko odnos nehote usmerjajo v nezaželen izid; npr. več konfliktov, manj pripravljenosti na prilagajanje, slabšo komunikacijo in nazadnje tudi končanje odnosa.

Te predstave o »pravi ljubezni«, »sorodni duši« in popolni kompatibilnosti se oblikujejo pod vplivom širšega kulturnega okolja. Mediji, popularna kultura in diskurzi o partnerskih odnosih pogosto predstavljajo idealizirane podobe ljubezni ter spodbujajo predstavo, da bi moral kakovosten odnos posamezniku zagotavljati trajno srečo, osebno izpolnitev in nenehno zadovoljstvo. Takšna pričakovanja postanejo problematična, kadar otežijo spoprijemanje z neizogibnimi izzivi, ki se pojavijo v vsakem odnosu, ter povečajo razočaranje ali občutke osebnega neuspeha, kadar se realnost ne sklada s pričakovanji. V družbenem kontekstu, ki kakovosten partnerski odnos pogosto predstavlja kot rezultat pravilnih odločitev, ustreznega dela na sebi in izbire »pravega« partnerja, se ob neizogibnih težavah lahko hitro pojavijo tudi občutki krivde. Posamezniki neuspeh odnosa razumejo kot lasten neuspeh ali dokaz, da niso našli prave osebe, namesto da bi konflikte prepoznali kot običajen del razvoja odnosov.

Razumevanje samouresničujočih se prerokb zato ni pomembno zgolj zaradi boljšega razumevanja partnerskih odnosov, temveč tudi zaradi kritičnega premisleka o izvoru pričakovanj, s katerimi vanje vstopamo. Ideali »prave ljubezni«, popolne kompatibilnosti in trajnega zadovoljstva niso zgolj osebne predstave, temveč jih sooblikujejo kulturne norme, medijske reprezentacije in diskurzi o tem, kakšen naj bi bil uspešen partnerski odnos. Pri tem nastaja pritisk na posameznika, ki je po eni strani izpostavljen predstavam, kako naj bi kakovosten odnos izgledal, po drugi strani pa je odgovornost za doseganje tega ideala v veliki meri prepuščena njemu samemu. Ko se odnos ne sklada s pričakovanim idealom, lahko težave hitro postanejo vir občutkov osebnega neuspeha, krivde ali dvoma o lastni izbiri partnerja. Kritičen odnos do lastnih romantičnih prepričanj tako ne pomeni zavračanja romantične ljubezni, temveč spoznanje, da predstave o tem, kakšna naj bi bila »prava« ljubezen, niso univerzalne in samoumevne. Prav takšna refleksija lahko omogoči bolj prožno interpretacijo partnerjevega vedenja, večjo pripravljenost na soočanje z neizogibnimi konflikti ter manjšo verjetnost, da bi posameznik s svojim vedenjem nehote ustvaril prav tiste izide, ki si jih v odnosu ne želi.

Literatura

Babad, E. (2009). The social psychology of the classroom. Routledge.

Berscheid, E. in Ammazzalorso, H. (2001). Emotional experience in close relationships. V G. J. Fletcher in M. S. Clark (ur.), Blackwell handbook of social psychology: Interpersonal processes (str. 308–330). Blackwell.

Brown, L. (2024). Romantic Beliefs and Behaviors [doktorska disertacija]. Faculty of the College of Health & Human Services, Widener University.

Darley, J. M. in Fazio, R. H. (1980). Expectancy confirmation processes arising in the social interaction sequence. American Psychologist, 35(10), 867–881. https://doi.org/10.1037/0003-066X.35.10.867

Goldberg, S., Yeshua-Katz, D. in Marciano, A. (2022). Online construction of romantic relationships on social media. Journal of Social and Personal Relationships, 39(6), 1839–1862. https://doi.org/10.1177/02654075211067814

Harris, M. J. in Rosenthal, R. (1985). Mediation of interpersonal expectancy effects: 31 meta-analyses. Psychological Bulletin, 97(3), 363–386. https://doi.org/10.1037/0033-2909.97.3.363

Hazleden, B. (2014). Whose fault is it? Exoneration and allocation of personal responsibility in relationship manuals. Journal of Sociology, 50(4), 422–436. https://doi.org/10.1177/1440783312465216

Hefner, V. in Wilson, B. J. (2013). From love at first sight to soul mate: The influence of romantic ideals in popular films on young people’s beliefs about relationships. Communication Monographs, 80(2), 150–175. https://doi.org/10.1080/03637751.2013.776697

Kelley, H., Berscheid, E., Christensen, A., Harvey, J. J., Huston, T. L., Levinger, G. in Peterson, D. R. (1983). Close relationships. Freeman.

Knee, C. R. (1998). Implicit theories of relationships: Assessment and prediction of romantic relationship initiation, coping, and longevity. Journal of Personality and Social Psychology, 74(2), 360–370. https://doi.org/10.1037/0022-3514.74.2.360

Knee, C. R., Patrick, H., Vietor, N. A. in Neighbors, C. (2004). Implicit theories of relationships: Moderators of the link between conflict and commitment. Personality & Social Psychology Bulletin, 30(5), 617–628. https://doi.org/10.1177/0146167203262853

Kretz, V. E. (2019). Television and movie viewing predict adults’ romantic ideals and relationship satisfaction. Communication Studies, 70(2), 208–234. https://doi.org/10.1080/10510974.2019.1595692

Madon, S., Guyll, M., Buller, A. A., Scherr, K. C., Willard, J. in Spoth, R. (2008). The mediation of mothers’ self-fulfilling effects on their children’s alcohol use: Self-verification, informational conformity, and modeling processes. Journal of Personality and Social Psychology, 95(2), 369–384. https://doi.org/10.1037/0022-3514.95.2.369

Madon, S., Willard, J., Guyll, M., Trudeau, L. in Spoth, R. (2006). Self-fulfilling prophecy effects of mothers’ beliefs on children’s alcohol use: Accumulation, dissipation, and stability over time. Journal of Personality and Social Psychology, 90(6), 911–926. https://doi.org/10.1037/0022-3514.90.6.911

Merton, R. (1948). The self-fulfilling prophecy. The Antioch Review, 8(2), 193–210. https://doi.org/10.2307/4609267

Rosenthal, R. in Jacobson, L. (1968). Pygmalion in the classroom: Teacher expectation and pupils’ intellectual development. Holt, Rinehart & Winston.

Scherr, K. C., Madon, S., Guyll, M., Willard, J. in Spoth, R. (2011). Self-verification as a mediator of mothers’ self-fulfilling effects on adolescents’ educational attainment. Personality and Social Psychology Bulletin, 37(5), 587–600. https://doi.org/10.1177/0146167211399777

Sels, L., Ceulemans, E. in Kuppens, P. (2017). Partner-expected affect: How you feel now is predicted by how your partner thought you felt before. Emotion, 17(7), 1066–1077. https://doi.org/10.1037/emo0000304

Snyder, M. (1984). When belief creates reality. Advances in Experimental Social Psychology, 18, 247–305. https://doi.org/10.1016/S0065-2601(08)60146-X

Sprecher, S. in Metts, S. (1989). Development of the “Romantic Beliefs Scale” and examination of the effects of gender and gender-role orientation. Journal of Social and Personal Relationships, 6(4), 387–411. https://doi.org/10.1177/0265407589064001

Swann, W. B. (1987). Identity negotiation: Where two roads meet. Journal of Personality and Social Psychology, 53(6), 1038–1051. https://doi.org/10.1037/0022-3514.53.6.1038