Med iskanjem vznemirjenja in samoregulacijo: psihološki in psihofiziološki markerji ekstremnih športnikov

Ekstremni športi, ki jih poznamo tudi pod imenom adrenalinski športi, postajajo vse bolj popularni. Označujejo jih visoka intenzivnost, visoko vzburjenje ter objektivna in subjektivna izpostavljenost tveganju. Pogosto jih spremlja prepričanje, da so udeleženci impulzivni in neodgovorni, vendar literatura nakazuje na kompleksnejšo sliko. Strokovni prispevek povezuje ugotovitve raziskav na področju osebnostnih in temperamentnih značilnosti, regulacije strahu, stresne reaktivnosti s poudarkom na alfa-amilazi in kortizolu ter motivacijskih sistemov BIS in BAS, z namenom oceniti ali ekstremne športnike zaznamuje visoko izražena impulzivnost ali kompetentno upravljanje tveganja in učinkovita samoregulacija. Ugotovitve kažejo, da so ekstremni športniki v povprečju bolj ekstravertni in čustveno stabilni, izraziteje orientirani k sistemu BAS in vešči uravnavanja strahu, ki ga doživljajo kot informacijo za boljše odločanje. Ne gre torej za patološko impulzivnost, temveč za poudarjeno kompetentnost, disciplino in načrtovanje. Zaradi heterogenosti disciplin enoten osebnostni profil ni mogoč, posploševanje pa omejujejo majhni, spolno neuravnoteženi vzorci primarnih študij.

Uvod – opredelitev ekstremnega športa

Ekstremni oziroma adrenalinski šport je opredeljen kot samostojna prostočasna dejavnost, kjer napaka ali nesreča zaradi neustreznega ravnanja prinaša veliko verjetnost hudih poškodb ali smrti (Monasterio idr., 2016). Za dotično skupino aktivnosti je značilna visoka intenzivnost ter stopnja fiziološkega vzburjenja. Navadno te dejavnosti potekajo v naravi, nekatere discipline pa omogočajo tudi tekmovanje med udeleženci (Heggie in Heggie, 2012). Ključna značilnost ekstremnih športov je predvsem kombinacija objektivnega tveganja in subjektivnega doživljanja tveganja, pri čemer športnik nevarnost aktivno zazna, ovrednoti in obvladuje (Brymer idr., 2020). Med najbolj znanimi predstavniki so alpinizem, športno plezanje, rafting in kajak na divjih vodah, padalstvo, gorsko kolesarjenje ter oblike smučanja in deskanja izven urejenih prog. Ločnica med ekstremnim in ne-ekstremnim športom ni ostra oziroma jasno določena in jo soustvarjajo trženje, kulturne predstave in raziskovalne definicije, ki si niso povsem enotne (Cohen idr., 2018; Crust, 2020).

Tema ekstremnega športa postaja vse bolj popularna, o tem pa pričajo tudi naslednji podatki. Število oseb, ki se ukvarjajo z adrenalinskimi športi, je v zadnjih šestih letih narastlo za 1,8 % (Boardman idr., 2026). Mednarodni olimpijski komite med športnimi disciplinami na novejših olimpijskih igrah vključuje tudi nekatere ekstremne športe, kot na primer plezanje (leta 2021) ali pa turno smuko (leta 2026), kar lahko kaže na porast popularnosti dotičnih disciplin med gledalci (International Olympic Committee, n.d.). Kljub temu pa je smiselno omeniti, da umestitev športa na olimpijske igre zajema kompleksnejše procese, ne le povečanega zanimanja za šport.  Ekstremni šport postaja tudi bolj zanimiv za raziskovanje v smeri psihološkega profila udeležencev in preseganja zastarelih predstav, ki iskanje vznemirjenja obravnavajo zgolj kot patološko vedenje (Reid in Kampman, 2019).

Avtorji poudarjajo, da ekstremni šport spodbuja posameznike k preživljanju časa v naravi neguje pozitiven odnos do le-te (Brymer in Schweitzer, 2017). Ne smemo pozabiti, da udeležence v prostem času spodbuja k rekreaciji, poleg tega pa ima tudi pomembno družbeno in gospodarsko funkcijo. Delno namreč sodeluje tudi pri razvoju turizma ter tvorjenju lokalnih skupnosti (Boardman idr., 2026).

V nadaljevanju bomo odgovorili na naslednja vprašanja: kdo so posamezniki, ki jih ekstremni športi privlačijo; ali se v psiholoških ter nevrobioloških značilnostih razlikujejo od  populacije, ki se njimi ne ukvarja; in ali je njihova pripravljenost na tveganje povezana z nepremišljenostjo ali z drugačnim doživljanjem in uravnavanjem vzburjenja, drugačnim odnosom do tveganja in učinkovitejšo regulacijo strahu?

Gre za patološko impulzivnost, iskanje vznemirjenja ali smisla?

Iskanje vznemirjenja in impulzivnost lahko laiku zvenita kot sopomenki. To je razlog, zakaj besedna zveza ekstremni šport za marsikoga nosi negativen prizvok; zaradi poenostavljene razlage, da udeležence privlači nevarnost sama po sebi ali da le-ti podcenjujejo posledice aktivnosti (Brymer in Schweitzer 2013; Cohen idr., 2018; Kajtna idr., 2004; Monasterio idr., 2012). Realnost je bolj kompleksna, saj je ospredju kombinacija zahtevnega okolja in hitrega zaznavanja potencialnega tveganja. Uspeh v takšnih situacijah pogosto temelji na kompetentnosti, pripravi oziroma treningu ter samoregulaciji (Brymer idr., 2020; Kajtna idr., 2004).

Koncept impulzivnosti v psihologiji je povezan s področjem psihopatologije ter osebnosti, v kontekstu ekstremnih športov pa je pomemben predvsem zato, ker izpostavljanje tveganju še ne pomeni nujno impulzivnega vedenja. Raziskave namreč kažejo, da se pri udeležencih visoko tveganih športov izraziteje pojavlja predvsem iskanje vznemirjenja, medtem ko njihovega vedenja ni mogoče enostavno pojasniti s splošno impulzivnostjo (McEwan idr., 2019; Myrseth idr., 2012). Impulzivnost je razširjen in pogosto uporabljen pojem, vendar ga kljub temu stroka opredeljuje nekonsistentno. Whiteside in Lynam (2001) predlagata, naj impulzivnost razumemo kot večdimenzionalen konstrukt – razlaga jo model UPPS (angl. Urgency, lack of Premeditation, lack of Preseverance in Sensation seeking, torej nujnost, pomanjkanje premišljenosti, pomanjkanje vztrajnosti in iskanje vznemirjenja kot dimenzije konstrukta). Posamezne dimenzije UPPS se povezujejo z različnimi osebnostnimi dimenzijami modela  Velikih petih, ki predvideva naslednjih pet dimenzij osebnosti: ekstravertnost, ki se nanaša na družabnost, energičnost in usmerjenost k dražljajem; sprejemljivost, povezano s sodelovalnostjo, zaupanjem in empatijo; vestnost, ki vključuje organiziranost, samodisciplino in usmerjenost k ciljem; čustveno stabilnost oziroma nevroticizem, ki opisuje dovzetnost za negativna čustva, stres in čustvena nihanja; ter odprtost za izkušnje, ki se nanaša na radovednost, domišljijo in pripravljenost na nove izkušnje (John idr., 1991). Nujnost predvsem z nevroticizmom oziroma nagnjenostjo k doživljanju negativnega afekta, pomanjkanje premišljenosti in vztrajnosti z nižjo vestnostjo, iskanje vznemirjenja pa z ekstravertnostjo. Moeller idr. (2001) impulzivnost definirajo kot »predispozicijo za hitro, nenačrtovano reagiranje na notranje ali zunanje dražljaje, pri čemer posameznik v zmanjšani meri upošteva negativne posledice takšnih reakcij zase in za druge« (str. 1784). Impulzivnost po slednji definiciji obsega tako kognitivne kot vedenjske in motivacijske procese, ki se kažejo kot hitro odločanje ali pa maladaptivne nenadzorovane reakcije. Te posamezniku v določeni situaciji otežujejo doseganje cilja ali povečujejo verjetnost škodljivih posledic, na primer kadar zaradi trenutnega čustvenega vzburjenja ukrepa brez premislekov. To za naše vprašanje pomeni, da impulzivnost sama po sebi ne zadošča kot razlaga udeležbe v ekstremnih športih, opisana opredelitev namreč predpostavlja odsotnost premisleka, kar pa je v nasprotju z značilnim vedenjem teh športnikov, pri padalstvu se to kaže na primer v tem, da ne skačejo impulzivno, temveč skrbno pregledajo opremo, mesto skoka, padalo in čas izvedbe, meritve pa impulzivnost in iskanje vznemirjenja ločujejo kot različna pojma (Myrseth idr., 2012; Woodman idr., 2013).

Iskanje vznemirjenja (angl. sensation seeking) Zuckerman (1990) opredeljuje kot temeljno osebnostno lastnost, za katero je značilno iskanje raznolikih, novih in intenzivnih občutij ter pripravljenost za sprejemanje fizičnih, socialnih ali finančnih tveganj zaradi doseganja vznemirljivih izkušenj. Konstrukt iskanja vznemirjenja pomaga v kontekstu ekstremnega športa razložiti, zakaj nekaterim monotone ali nizko stimulativne situacije delujejo nezanimivo oziroma celo dolgočasno, medtem ko jih intenzivne situacije subjektivno bolj pritegnejo in jim lahko omogočajo občutek smisla, osredotočenosti ali umirjenosti. Iskanje vznemirjenja tako odgovori le na del vprašanja, saj udeležence pogosto privlači intenzivnost izkušnje in ne nevarnost sama, v ozadju pa je lahko tudi težnja po osebnem razvoju, samouresničevanju in doživljanju globljega smisla aktivnosti (Brymer in Schweitzer, 2017; Cohen idr., 2018; Hornby idr., 2024).

Iskanje vznemerjenja lahko povežemo z dognanji Woodmana idr. (2013). Predpostavili so, da imajo ekstremni športniki drugačen odnos do tveganja, tudi če se ukvarjajo z enakimi športi, zato so predlagali dve dimenziji tveganja. Namerno tveganje (angl. deliberate risk taking) so predstavili kot iskanje oziroma namerno povečevanje nevarnosti, previdnostno vedenje (angl. precautionary behaviours) pa se nanaša na preventivne ukrepe za zmanjševanje tveganja, kot so pregled opreme in ocena vremenskih razmer. Ekstremni športniki iskanja vznemirjenja ne doživljajo kot nekaj impulzivnega, ampak kot potrebo po intenzivnih dražljajih, ki se razlikuje od patoloških oblik namernega tveganja (Myrseth idr., 2012). 

Kako ekstremni športniki dojemajo, občutijo ter uravnavajo strah, stres in anksioznost?

Ekstremni šport po definiciji vključuje nevarne okoliščine, kot je višina, velika hitrost, deroča voda, možnost zasutja s snegom, odročne lokacije, kjer je pomoč daleč, ali pa nepredvidljive vremenske razmere (Brymer in Schweitzer, 2013; Brymer in Schweitzer, 2017; Cohen idr., 2018). Brymer in Schweitzer (2013) v fenomenološki študiji ugotovita, da sta anksioznost in strah sestavni del ekstremne dejavnosti. Številni udeleženci študije so ga opisali z analogijo prijatelja, ki jim pomaga preživeti. V raziskavi opisujeta, da se osebe, ki se ukvarjajo z adrenalinskimi športi, pogosto naučijo nadzorovati strah in ga uporabiti, kar se kaže kot preprečevanje panike, ohranjanje fokusa in občutek upočasnitve časa. Podobno Brymer in Schweitzer (2017) predpostavljata, da lahko strah pripomore k intenzivni povezanosti med telesom, okoljem, tveganjem in pozornostjo, kar se občuti kot zanos (angl. flow state). Slednji se povezuje z visoko pozornostjo in emocionalno regulacijo kot posledica popolnega obvladovanja situacije oziroma mojstrstva (de Sampaio Barros idr., 2024). Iz opisanega izhaja, da strah v kontekstu ekstremnega športa ni zgolj negativno čustvo, ki bi ga bilo potrebno odpraviti, temveč nastopa kot sestavni del aktivnosti.

Strah in anksioznost se lahko pri športniku pojavita že pred izvedbo aktivnosti, ugotavljajo Monasterio idr. (2016). Pri BASE skakalcih, torej športnikih ki skačejo iz stavb, anten, mostov in naravnih vzpetin (angl. Building, Antenna, Span, and Earth) se pred skokom poveča raven kortizola (t.i. stresni hormon).  Ta ne odraža le aktivacije telesa, temveč tudi nakazuje, da je situacija doživeta kot psihološko zahtevna. Povezan je z večjo usmerjenostjo pozornosti na potencialne grožnje, z občutkom napetosti in z večjo pripravljenostjo na hitro prilagajanje, ki poteka pred izvedo aktivnosti, ko oseba sestavlja načrt izvedbe. S  kortizolom naraste tudi samoporočan občutek napetosti oziroma anksioznosti, oba pa dosežeta vrh med aktivnostjo. Ta povečana fiziološka aktivacija ne pomeni, da športnik situacije ne obvladuje, temveč kaže na pripravo organizma na zahtevne razmere, ki zahtevajo pozornost, hitro obdelovanje informacij, zaznavanje sprememb v okolju ter odzivanje na le-te. V raziskavah s padalci so ugotovili, da je moč kortizolnega odziva povezana z reaktivnostjo amigdale (de Sampaio Barros idr., 2024).  S stresom je močno povezan tudi avtonomni živčni sistem preko simpatične aktivacije (merimo z alfa-amilazo – encimom, katerega izločanje se poveča ob aktivaciji živčnega sistema), kar v praksi pomeni na primer povečanje srčne frekvence. Pomembno je poudariti, da simpatična aktivacija ne rezultira vedno v stresu, temveč je naše doživljanje aktivacije odvisno od porasta kortizola. Če se pojavi le simpatična aktivacija brez porasta kortizola, lahko govorimo o emocionalnem vznemirjenju, pozitivnem razburjenju ali aktivaciji nagrajevalnega sistema (Monasterio idr., 2016). Glede na meritve kortizola in alfa-amilaze so Monasterio idr. (2016) udeležence razvrstili v tri tipe. Prvi se imenuje kompetentni oziroma mojstrski (angl. masterful), zanj pa sta značilna nizka alfa-amilaza in povprečna kortizolna reaktivnost. Osebe s tem tipom so navadno izkušene in samousmerjene, torej svoje vedenje uravnavajo skladno z lastnimi cilji in prevzemajo odgovornost za svoje odločitve. Drugi tip z oznako zaupljivi (angl. trustful) določuje nizka kortizolna reaktivnost in vmesne vrednosti alfa-amilaze, zato so take osebe bolj sodelovalne in zaupljive. V tretji tip, ki se imenuje pogumni (angl. courageous) pa so uvrstili manj izkušene, anksiozne in vztrajne osebe, za katere je značilna visoka alfa-amilaza, nivo kortizola pa je podoben mojstrskemu tipu. Razvrstitev udeležencev v tri tipe pokaže, da enako intenzivna telesna aktivacija ne pomeni nujno enako doživetega čustva. Pri mojstrskem in zaupljivem tipu se aktivacija ne spreminja s porastom kortizola, zato je športniki ne doživljajo kot anksioznost, temveč kot pripravljenost in zaupanje v lastne zmožnosti; strah pri njih torej ne izgine, ampak je interpretiran kot informacija za odločanje. Nasprotno pri pogumnem tipu, ki ga označuje visoka alfa-amilaza, strah in anksioznost ostajata zavestno prisotna, kar kaže, da se pri manj izkušenih fiziološka aktivacija bolj verjetno prevesi v doživeto napetost. Telesni odziv sam po sebi torej ne zadošča za razlago čustvenega doživljanja: ugotovitve pri padalcih kažejo, da kortizol ni bil povezan ne s kognitivno ne s somatsko anksioznostjo, medtem ko se je alfa-amilaza izkazala kot boljši pokazatelj komponent anksioznosti (Messina idr., 2015). Za ekstremnega športnika to pomeni, da strah ni le telesna reakcija, temveč interpretirano stanje, katerega kakovost je odvisna od tega, kako jo umesti v lastno kompetentnost.

Pomembno je omeniti pomen pripravljenosti športnika na aktivnost in njegovo sposobnost nadzora situacije. Monasterio idr. (2012, 2016) poudarjajo, da mora ekstremni športnik razviti visoko stopnjo spretnosti v aktivnosti in postati discipliniran, vešč v nadzorovanju čustev ter načrtovanju. Ključno je ravnotežje med kompetencami in zahtevami situacije. Če se oseba znajde v situaciji, ki presega njene sposobnosti, lahko nastopi občutek izgube nadzora, ogroženosti oziroma strahu. Če pa so razlike med kompetencami in zahtevami situacije majhne, nastopi občutek obvladovanja in mojstrstva (Brymer in Schweitzer, 2017). Strah v ekstremnem športu je torej dinamičen in relativen konstrukt, ne pa stalna lastnost osebe. Izkušeni športniki se tekom izkušenj naučijo ravnati s strahom, podobno velja za paniko, ki je značilna predvsem za manj izkušene (Brymer in Schweitzer, 2013). Ključna torej ni sama intenzivnost vzburjenja, temveč njegova percepcija.

Kako se ekstremni športniki razlikujejo po osebnostnih markerjih od ostalih, ki se z adrenalinskim športom ne ukvarjajo?

Za boljše razumevanje ekstremnih športnikov se je potrebno poglobiti v teorijo okrepitvene občutljivosti (Gray, 1987). Ta predpostavlja, da je naše vedenje in doživljanje vedno pod vplivom motivacijskih sistemov BIS (sistem za inhibicijo vedenja) in BAS (sistem za aktivacijo vedenja). BAS sistem se aktivira, ko zaznamo priložnost za nagrado ali pozitivno izkušnjo. Povezan je z višjo energijo, zagonom, iskanjem akcije in pogosto tudi z večjo pripravljenostjo za tveganje, če je cilj zaznan kot smiseln ali nagrajujoč. V športnem kontekstu lahko bolj aktiviran BAS pomeni več potisne energije, več poguma za izvedbo, več vztrajanja v izzivu in večjo verjetnost, da oseba situacijo interpretira kot izziv, ki ga je vredno  rešiti. BIS sistem pa se v nasprotju z BAS sproži, ko zaznamo negotovost ali konflikt. V ekstremnih športih je pomemben, saj lahko omogoči boljšo kalibracijo tveganja, sistematično preverjanje razmer in hitrejšo prekinitev potencialno nevarne aktivnosti. Ravnotežje med obema sistemoma je ključno za športnikovo kognitivno oceno situacije, torej ali jo ocenjuje kot izziv ali grožnjo (Delitala, 2011). Rezultati študij kažejo, da so posamezniki v ekstremnih športih izraziteje orientirani k BAS, hkrati pa so poročali o višjem pozitivnem afektu ter višjih rezultatih pri iskanju vznemirjenjakot ne-visokorizični atleti (Zuckerman, 1990). Analiza je pokazala tudi razlike med ženskim in moškim spolom znotraj ekstremnega športa: moški so namreč bolj nagnjeni k iskanju vznemirjenja kot ženske. Le-te imajo bolj uravnotežen profil, saj so bile njihove vrednosti BIS podobne vrednostim BAS, njihove vrednosti BIS pa so bile hkrati značilno višje kot pri moških (Delitala, 2011). V ekstremnih športih je verjetno ključno ravnotežje, torej dovoljšna aktivacija BAS za izvedbo in dovolj aktiven BIS za pravočasno zaviranje v nevarnih pogojih. Ravno zato lahko vrhunski ekstremni športniki pogosto delujejo sistematično in »hladno«, saj tveganja ne zanemarjajo, ampak se ga zavedajo in ga poskušajo nadzirati (Zuckerman, 1990).

Raziskovalci opažajo tudi razlike v osebnosti med ekstremnimi športniki in osebami, ki se s prej omenjenimi aktivnostmi ne ukvarjajo (Kajtna idr., 2004; McEwan idr., 2019). Te so bile opisane z modelom velikih pet (John idr., 1991). Kajtna idr. (2004) so ugotovili, da so izvajalci ekstremnih športov dosegli višje rezultate na lestvici čustvene stabilnosti, vestnosti in ekstravertnosti. Pri sprejemljivosti pomembnih razlik ni bilo, so se pa te pokazale pri odprtosti za izkušnje, saj so imeli tam ekstremni športniki statistično nižje rezultate. Podatki metaanalize McEwana idr. (2019) in nedavnega pregleda Hornbya idr. (2024) delno pritrjujejo prej omenjeni raziskavi, saj ugotavljajo, da so udeleženci visokorizičnih športov bili v povprečju bolj ekstravertirani in manj nevroticističi kot primerjalne skupine, medtem ko pri vestnosti, odprtosti in sprejemljivosti ni bilo zanesljivih razlik. Ekstravertni posamezniki so navadno bolj usmerjeni v socialne izkušnje, telesno dejavnost in aktivno raziskovanje okolja (Myrseth idr., 2012; Zuckerman, 1990). Socialna komponenta ekstravertnosti se lahko pri nekaterih ekstremnih športih izraža tudi skozi pripadnost skupini, saj se znotraj le-te gradi športna kultura ter znanje in spretnosti povezane z dejavnostjo (Kajtna idr., 2004). Prav tako je za adrenalinske aktivnosti pomembna čustvena stabilnost: ekstremni športniki so manj dovzetni za tesnobo in čustvena nihanja, kar je pomembno v situacijah z visokim pritiskom (Monasterio idr. 2016; Woodman idr., 2013). Zaradi velike raznolikosti v disciplinah ekstremnega športa, ki se odvijajo pod različnimi pogoji in operirajo z raznolikimi spretnostmi, stroka ne predlaga enotnega osebnostnega profila (Crust, 2020; Hornby idr., 2024). Ugotovitve, vezane na ekstravertnost, čustveno stabilnost in druge osebnostne poteze, je treba razumeti v okviru posameznih disciplin oziroma skupin in jih ne moremo posploševati na celotno populacijo oseb, ki se z ekstremnim športom ukvarjajo. To pa zato, ker discipline ekstremnega športa med sabo niso enakovredne, nekatere namreč zahtevajo večjo raven spretnosti in trenninga (npr. BASE skakanje) kot druge ali pa predstavljajo večjo raven tveganja.

Ugotovitve Monasterioja idr. (2012) o temperamentu nakazujejo, da BASE skakalci dosegajo pomembno višje vrednosti pri iskanju novosti in samousmerjenosti ter nižje vrednosti izogibanja nevarnosti, odvisnosti od odobravanja ter samotranscendence – občutka povezanosti z nečim širšim od sebe (npr. naravo) – od oseb, ki ne izvajajo ekstremnega športa. To pomeni, da jih v vedenju pogosteje zaznamuje aktivno iskanje novih in intenzivnih izkušenj (Zuckerman, 1990) ter večja pripravljenost na vstop v situacije, ki vsebujejo negotovost, ob tem pa tudi bolj izražena samodisciplina in usmerjenost k ciljem (npr. načrtovanje izvedbe, vztrajanje pri treningu, držanje lastnih standardov) (Whiteside in Lynam, 2001).  Nižje izogibanje nevarnosti se lahko kaže kot manj izraziti zaskrbljenost in previdnost v primerjavi s splošno populacijo ter večja toleranca do fiziološke aktivacije, ki spremlja tveganje. Posebej izstopa ugotovitev, da je bila porazdelitev izogibanja nevarnosti močno zamaknjena; približno 40 % BASE skakalcev je imelo ekstremno nizke rezultate na tej dimenziji, kar avtorji označijo kot pojav, ki v takšnem obsegu ni bil opisan v drugih populacijah (v splošni populaciji naj bi bilo takih približno 5 % oseb). To bi lahko pripisali osebnostni predizpoziciji, ki tem posameznikom omogoča učinkovito delovanje v okoljih, ki bi bila za večino ljudi paralizirajoča, hkrati pa njihova visoka samousmerjenost preprečuje, da bi se to nizko izogibanje nevarnosti sprevrglo v nepremišljeno tveganje (Monasterio idr., 2012; Monasterio idr., 2016). V študiji ni bilo povezave med temperamentno-karakternimi merami in kazalniki pogostosti ali resnosti nesreč (Monasterio idr., 2012).

Zakaj kljub objektivnemu tveganju posamezniki še vedno stremijo k ekstremnemu športu?

Hornby idr. (2024) po pregledu številnih študij združujejo razloge v pet vsebinskih sklopov. Prvi so eksistencialni in ekstrinzični motivi, kot so stik z naravo, občutek svobode, socialna pripadnost in izziv. Ekstremni športi se pogosto izvajajo v naravi ter lahko dajejo jasen občutek smisla in dosežka, hkrati pa skupnost in deljenje izkušenj krepita pripadnost ter utrjujeta identiteto pripadnika skupine (Brymer in Schweitzer, 2017; Hornby idr., 2024). Drugi sklop so osebnostni dejavniki, ki zajemajo iskanje vznemirjenja. Povezava je neposredna: ekstremni šport ponuja nekaterim optimalno raven stimulacije, ki lahko zmanjša občutek dolgočasja in poveča občutek živosti (Hornby idr. 2024; Zuckerman, 1990). Športnik lahko uživa v intenzivnosti dejavnosti, hkrati pa jo izvaja premišljeno, disciplinirano in varno (Monasterio idr., 2012; Whiteside in Lynam, 2001). Tretji sklop povzema, da ekstremni šport zadovoljuje potrebo po avtonomiji, kompetentnosti ter samoučinkovitosti. Pustolovski športi so pogosto močno samousmerjeni, saj si športniki sami izberejo čas, cilj in razmere aktivnosti. Uspešno soočanje z zahtevnimi situacijami lahko poveča samozaupanje ter občutek osebnega razvoja (Hornby idr., 2024; de Sampaio Barros idr., 2024). Četrti sklop poudarja upravljanje tveganja, ki se ne doživlja kot objektivna nevarnost, temveč kot subjektivno in relativno glede na znanje, izkušnje in spretnosti. Motivacijska vrednost se zato pogosto pojavi prav takrat, ko posameznik tveganje analitično ocenjuje (razmere, oprema, izhodni scenariji), kar lahko vodi v visoko osredotočenost in občutek nadzora (Hornby idr., 2024). Zadnji sklop po Hornby idr. (2024) vključuje močno in obsesivno predanost adrenalinskemu športu, torej se ob odsotnosti visokorizične dejavnosti pojavijo  motivi hrepenenja, andehonije in negativnih občutkov. Pri tem avtorji poudarjajo, da ne gre nujno za odvisnost v kliničnem smislu, temveč za strast, ki jo dualistični model deli na harmonično in obsesivno. Pri ekstremnem športu se lahko pojavita obe obliki strasti. Harmonična strast lahko pojasni vztrajno ukvarjanje z dejavnostjo zaradi užitka, osebnega pomena in občutka kompetentnosti, medtem ko obsesivna strast bolje pojasni primere, ko posameznik občuti notranjo prisilo k udejstvovanju ter izrazito nelagodje, kadar dejavnosti ni mogoče izvajati. Močna predanost ekstremnemu športu sama po sebi še ne pomeni problematičnega ali odvisnostnega vedenja (Hornby idr., 2024; Vallerand idr., 2003).

Diskusija in zaključek

Raziskave ekstremnega športa v večini združujejo metodološke omejitve, kot so majhni in spolno neuravnoteženi vzorci, prevladovanje prečnih raziskovalnih načrtov, ob tem pa so discipline, spremenljivke in merski instrumenti med študijami tako heterogeni, da je težko opredeliti jasno ciljno populacijo (Hornby idr., 2024; McEwan idr., 2019). Kljub naštetemu pa so ugotovitve presenetljivo dosledne: ekstremni športniki praviloma niso impulzivna populacija, temveč skupina, pri kateri se izraziteje pokažejo nekatere funkcionalne individualne razlike, učinek izkušenj ter visoka kompetentnost (Kajtna idr., 2004; Zuckerman, 1990). Višji rezultati na čustveni stabilnosti korelirajo tudi z boljšo regulacijo strahu, saj  udeleženci ekstremnih aktivnosti strah tolmačijo kot informacijo, ki izboljša odločanje, in ne kot oviro (Brymer in Schweitzer, 2013; Brymer in Schweitzer, 2017). Psihofiziološka raziskava o ravneh kortizola in alfa-amilaze dosedanje ugotovitve še dodatno podpre, saj nakazuje, da je subjektivno doživljanje stresa odvisno od interakcije med osebnostjo in izkušnjami (Monasterio idr., 2016).  Zaradi prej omenjenih omejitev pa je ugotovitve bolje brati kot trende in ne kot dokončen opis populacije.

Prečni načrti ne omogočajo ločevanja med selekcijo in socializacijo, torej ne vemo, ali ekstremne športe izbirajo že čustveno stabilnejši in bolj ekstravertni posamezniki, ali pa se te značilnosti z udejstvovanjem še krepijo – odgovor bi lahko dale šele longitudinalne študije, ki bi udeležencem sledile od prvega stika z dejavnostjo (Brymer in Schweitzer, 2017). Prav tako pa bi se bilo potrebno izogniti prikazovanju udeležencev kot brezhibno kompetentnih, saj to enostavno ne velja za vse: med BASE skakalci so poleg mojstrskega tipa prepoznani tudi manj izkušeni in anksioznejši posamezniki, ki vztrajajo kljub visoki fiziološki aktivaciji (Monasterio idr., 2016). Slika je torej heterogena, saj kompetentnost, samousmerjenost in čustvena stabilnost opisujejo predvsem izkušenejše udeležence, začetniki pa so lahko še vedno izpostavljeni večjemu tveganju.

Dosedanji zaključki ekstremni šport umestijo v širšo razpravo o odločanju v negotovih razmerah, kar v praksi odpira možnosti treninga metakognitivnih veščin, uporabe osebnostnih značilnosti v rehabilitaciji po poškodbah in destigmatizacije udeležencev (Cohen idr., 2018; Hornby idr., 2024). Fenomenološke študije pri tem dodajajo poglobljen premislek: strah je informacija za varnejšo izvedbo, soočanje z njim pa prinaša transformativne izkušnje (Brymer in Schweitzer, 2013), kar podpira tezo, da ekstremni športniki niso kvalitativno drugačna skupina od ostale populacije – ekstremne okoliščine le izpostavijo individualne razlike in kompetence, ki bi sicer ostale nevidne (McEwan idr., 2019; Monasterio idr., 2016).

Za konec bi rada poudarila, da bi bilo potrebnih več raziskav fenomena ekstremnega športa, predvsem longitudinalnih in bolj standardiziranih, z jasnimi primerjalnimi skupinami. Predlagam skupine ekstremnih športnikov, tradicionalnih športnikov in oseb, ki se ne ukvarjajo s športom, saj zajamejo vse relevantne profile oseb za raziskovalni problem. Prav tako bi lahko preverjali razlike med začetniki in izkušenimi ekstremnimi športniki, da bi ugotovili, katere značilnosti so prisotne že pred vključitvijo v dejavnost in katere se razvijejo z izkušnjami.  Ker ekstremni šport združuje raznolike discipline, bi lahko raziskali tudi razlike med udeleženci posameznih aktivnosti, pri čemer bi bilo smiselno uporabiti enake merske instrumente (za npr. osebnost), saj bi to omogočilo bolj neposredno pripravo rezultatov. Menim, da bi bilo zanimivo tudi raziskovati morebitne strukturne razlike (npr. reaktivnost amigdale) v možganih oseb, ki stremijo k ekstremnim športom, vendar je taka vrsta študij finančno zahtevnejša.

Viri in literatura

Boardman, R., Mehra, S., Birch, E., Longden, K., Wilson, J., Addesa, F. in Richards, I. (2026). RECONOMICS of outdoor recreation in the UK (RECONOMICS 3.0): Full report. Sport and Recreation Alliance.

Brymer, E., Feletti, F., Monasterio, E. in Schweitzer, R. (2020). Editorial: Understanding extreme sports: A psychological perspective. Frontiers in Psychology, 10, 3029. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2019.03029

Brymer, E., in Schweitzer, R. (2013). Extreme sports are good for your health: A phenomenological understanding of fear and anxiety in extreme sport. Journal of Health Psychology, 18(4), 477–487. https://doi.org/10.1177/1359105312446770

Brymer, E., in Schweitzer, R. (2017). Phenomenology and the extreme sport experience. Routledge.

Cohen, R., Baluch, B., in Duffy, L. J. (2018). Defining extreme sport: Conceptions and misconceptions. Frontiers in Psychology, 9, 1974. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2018.01974

Crust, L. (2020). Personality and mountaineering: A critical review and directions for future research. Personality and Individual Differences, 163, 110073. https://doi.org/10.1016/j.paid.2020.110073

Delitala, L., Curreli, G., Fanunza, L., Guicciardi, M. in Tarantini, F. (2011). Individual features in extreme sports. V Book of abstracts: 16th Annual Congress of the European College of Sport Science (ECSS), 6–9 July 2011, Liverpool, United Kingdom. European College of Sport Science.

de Sampaio Barros, M. F., Stefano Filho, C. A., Toffoli de Menezes, L., Araújo-Moreira, F. M., Trevelin, L. C., Pimentel Maia, R., Radel, R., in Castellano, G. (2024). Psycho-physio-neurological correlates of qualitative attention, emotion and flow experiences in a close-to-real-life extreme sports situation: Low- and high-altitude slackline walking. PeerJ, 12, e17743. https://doi.org/10.7717/peerj.17743

Gray, J. A. (1987). Perspectives on anxiety and impulsivity: A commentary. Journal of Research in Personality, 21(4), 493–509. https://doi.org/10.1016/0092-6566(87)90036-5

Heggie, T. W. in Heggie, T. M. (2012). The epidemiology of extreme hiking injuries in volcanic environments. V T. M. Heggie in D. J. Caine (ur.), Epidemiology of injury in adventure and extreme sports (str. 130–141). Karger.

Hornby, O., Roderique-Davies, G., Heirene, R., Thorkildsen, E., Bradbury, S., Rowlands, I., Goodison, E., Gill, J., in Shearer, D. (2024). What factors explain extreme sport participation? A systematic review. Frontiers in Sports and Active Living, 6, 1403499. https://doi.org/10.3389/fspor.2024.1403499

International Olympic Committee. (n.d.). Sports. Olympics.com. Pridobljeno 5.5.2026 s https://www.olympics.com/en/sports/

John, O. P., Donahue, E. M., in Kentle, R. L. (1991). Big Five Inventory (BFI) [baza podatkov]. PsychTESTS. https://doi.org/10.1037/t07550-000

Kajtna, T., Tušak, M., Barić, R., in Burnik, S. (2004). Personality in high-risk sports athletes. Kinesiology, 36(1), 24–34. https://hrcak.srce.hr/4218

McEwan, D., Boudreau, P., Curran, T., in Rhodes, R. E. (2019). Personality traits of high-risk sport participants: A meta-analysis. Journal of Research in Personality, 79, 83–93. https://doi.org/10.1016/j.jrp.2019.02.006

Messina, G., Valenzano, A., Moscatelli, F., Triggiani, A. I., Capranica, L., Messina, A., Piombino, L., Tafuri, D., Cibelli, G. in Monda, M. (2015). Effects of emotional stress on neuroendocrine and autonomic functions in skydiving. Journal of Psychiatry, 18(4), 280. https://doi.org/10.4172/2378-5756.1000280

Moeller, F. G., Barratt, E. S., Dougherty, D. M., Schmitz, J. M., in Swann, A. C. (2001). Psychiatric aspects of impulsivity. The American Journal of Psychiatry, 158(11), 1783–1793. https://doi.org/10.1176/appi.ajp.158.11.1783

Monasterio, E., Mei-Dan, O., Hackney, A. C., Lane, A. R., Zwir, I., Rozsa, S., in Cloninger, C. R. (2016). Stress reactivity and personality in extreme sport athletes: The psychobiology of BASE jumpers. Physiology & Behavior, 167, 289–297. https://doi.org/10.1016/j.physbeh.2016.09.025

Monasterio, E., Mulder, R., Frampton, C., in Mei-Dan, O. (2012). Personality characteristics of BASE jumpers. Journal of Applied Sport Psychology, 24(4), 391–400. https://doi.org/10.1080/10413200.2012.666710

Myrseth, H., Tverå, R., Hagatun, S., in Lindgren, C. (2012). A comparison of impulsivity and sensation seeking in pathological gamblers and skydivers. Scandinavian Journal of Psychology, 53(4), 340–346. https://doi.org/10.1111/j.1467-9450.2012.00944.x

Reid, P., in Kampman, H. (2019). Exploring the psychology of extended-period expeditionary adventurers: Going knowingly into the unknown. Psychology of Sport and Exercise, 46, 101608. https://doi.org/10.1016/j.psychsport.2019.101608

Vallerand, R. J., Blanchard, C. M., Mageau, G. A., Koestner, R., Ratelle, C. F., Léonard, M., Gagné, M., in Marsolais, J. (2003). Les passions de l’âme: On obsessive and harmonious passion. Journal of Personality and Social Psychology, 85(4), 756–767. https://doi.org/10.1037/0022-3514.85.4.756

Whiteside, S. P., in Lynam, D. R. (2001). The Five Factor Model and impulsivity: Using a structural model of personality to understand impulsivity. Personality and Individual Differences, 30(4), 669–689. https://doi.org/10.1016/S0191-8869(00)00064-7

Woodman, T., Barlow, M. D., Bandura, C., Hill, M. L., Kupciw, D., in MacGregor, A. (2013). Not all risks are equal: The Risk taking inventory for high-risk sports. Journal of Sport and Exercise Psychology, 35(5), 479–492. https://doi.org/10.1123/jsep.35.5.479

Zuckerman, M. (1990). The psychophysiology of sensation seeking. Journal of Personality, 58(1), 313–345. https://doi.org/10.1111/j.1467-6494.1990.tb00918.x