Patologizacija in depolitizacija ženskega trpljenja: od čarovništva do sodobne psihiatrije

Žensko psihološko trpljenje je bilo skozi zgodovino vztrajno razlagano kot individualna patologija, s čimer so se zabrisali njegovi družbeni in politični vidiki. Od čarovniških procesov in preko klasičnih psihoanalitičnih diagnoz, kot je histerija, do sodobnejših diagnoz, so se ženski glasovi pogosto prevedli v simptome, ne v verodostojen opis izkušnje. Reakcije na nasilje, neenakost in travmo so pogosto razumljene kot zgolj osebni primanjkljaj, kar depolitizira žensko bolečino in jo umesti v okvir medicinske patologije. Žensko trpljenje je pogosto tudi zgodovinsko pogojeno, zato je smiselno razumeti bolečino kot odziv na dolgotrajno izpostavljenost neenakim razmerjem moči, spolnemu nasilju in omejeni avtonomiji, ne pa kot inherentno motenost posameznic.

Uvod

Ko psihološko trpljenje postane nevzdržno, se posameznik najpogosteje najprej obrne na zdravstveni sistem, kjer ga čaka proces diagnostike, kliničnih intervjujev in pregledov. Ti se navadno zaključijo s postavitvijo diagnoze – kategorije, ki naj bi najbolje opisala njegovo bolečino. Znotraj tega procesa je velik poudarek na individualnih dejavnikih trpljenja in simptomatiki ter delno tudi na družinskih odnosih in bližnjih sistemih. Pogosto pa se spregleda širši družbeni, politični in ekonomski kontekst, ki nemalokrat bistveno vpliva na posameznikovo doživljanje. V zgodovini psihologije je bilo žensko trpljenje pogosto razumljeno zgolj kot simptom individualne motenosti, ne pa kot odziv na družbene razmere. Psihiatrična in psihološka razprava je skozi stoletja pogosto delovala kot orodje patologizacije, torej razumevanja težav skozi prizmo medicine, kot tudi depolitizacije ženskih izkušenj (odstranjevanja političnega vidika izkušnje). S tem so se družbeni konflikti pretvorili v medicinske diagnoze.

V pričujočem članku bom preko sprehoda skozi zgodovino obravnave duševnega zdravja žensk pokazala, kako se žensko trpljenje le poredkoma razume kot logičen odziv na družbene neenakosti, vse prepogosto pa kot motnja, ki jo je treba odpraviti ali nadzorovati. To razmerje med oblastjo, vednostjo in telesom žensk ima globoke korenine v evropski zgodovini, kjer so se skozi različna obdobja spremenile oblike družbenega nadzora nad ženskami. V patriarhalni družbi so življenja žensk vključevala omejeno avtonomijo, kar se je prevedlo tudi v kontekst psihologije in razumevanja njihovih psiholoških stisk. Od čarovniških procesov do histerije in sodobnih diagnoz, kot je mejna osebnostna motnja.

Začetki psihiatričnega modela

Ob pogledu na zgodovino žensk v Evropi ne moremo začeti tematike, ne da bi se najprej ustavili pri sistematičnem izključevanju in kaznovanju žensk – čarovniških procesih. Kot pokaže Silvia Federici v delu Caliban and the Witch (2004), so bili čarovniški procesi od 15. do 17. stoletja ključen del preoblikovanja družbenega reda v zgodnjem kapitalizmu. Lov na čarovnice ni bil le religiozni pojav, temveč disciplinarni mehanizem, ki je podredil žensko telo novim oblikam produkcije in nadzora. V Evropi je po razmahu kuge prišlo do močnega demografskega upada, za nastajajoči kapitalizem pa je bilo nujno zagotoviti rast prebivalstva in s tem stabilen priliv delovne sile preko nadzora reprodukcije. S kriminalizacijo splava in kontracepcije, preganjanjem babic in zdravilk ter regulacijo spolnosti je žensko telo postalo osrednje mesto tega nadzora. Ženska, ki je izražala nezadovoljstvo, telesno samostojnost ali znanje izven cerkvenih okvirov, je s tem postala grožnja družbenemu redu, saj je nadzor nad reprodukcijo zahteval njeno podreditev. V tem smislu so bile čarovnice predhodnice histeričnih pacientk: obe figuri predstavljata telo, ki se izmika družbenemu nadzoru in ki ga mora oblast “umiriti”.

V 17. stoletju so se z razsvetljenstvom in razvojem medicine magični diskurzi umaknili znanstvenim, proces odstranjevanja družbeno nezaželenih pa se je nadaljeval – le da ženske ni nadzoroval več duhovnik, ampak zdravnik. Posamezniki, označeni za “nore”, so bili  premaknjeni iz družbene sfere v medicinsko – zaprti v psihiatrične bolnišnice. Michel Foucault v Zgodovini norosti v času klasicizma (1961/2018) razlaga, kako se je klasična psihiatrija razvila znotraj zaprtih ustanov, kot veda, ki si prisvaja moč govora o norosti, medtem ko ta sama postane neslišna. Foucault tukaj pokaže nastanek moči, ki ni le represivna, temveč tudi produktivna: proizvaja definicije, klasifikacije in prakse, ki določajo, kdo je normalen in kdo potrebuje “zdravljenje”. Na ta način psihiatrični diskurz ni samo represiven, temveč ustvarja tudi prepričanja o norosti, spolu in družbenih vlogah.

Poseben primer te družbene preobrazbe je histerija – diagnoza, ki je od 18. stoletja dalje postala sinonim za žensko duševno nestabilnost. V psihiatrični literaturi je bila sprva pogosto razumljena kot posledica “notranje vročine”, “škodljivih hlapov” ali “napačnega gibanja krvi”, ki naj bi izviralo iz maternice (Ferrand, 1610,  cit. v Foucault, 1961/2018). Maternica, simbol ženskosti, je bila s tem označena kot izvor bolezni. Joseph Raulin (1758) je zapisal, da gre pri histeriji za “bolezen, pri kateri si ženske izmišljajo, pretiravajo in ponavljajo vse mogoče nesmisle, ki jih je zmožna motena domišljija”  in celo trdil, da je lahko “nalezljiva” (cit. v Foucault, 1961/2018). Histerija je tako bila pogosto označevalec za vsako psihično ali telesno težavo, ki se je pri ženskah pojavila brez očitnega fizičnega vzroka, še posebej, če se je pojavila v povezavi z žalostjo, ljubezenskimi stiskami ali samskim stanom.

Zdravniki so trpljenje žensk višjih slojev obravnavali kot posledico njihove “pomehkužene narave”, “nežnega telesa” in razvajenosti (Foucault, 1961/2018). Po tej logiki so bile ženske, ki niso živele trdega, delavskega življenja, bolj podvržene histeriji, s čimer je njihovo trpljenje postalo moralna in biološka napaka, ne pa družbeno pogojen odziv na spolno neenakost. S tem se odpre ključno vprašanje: ali ženske iz nižjih družbenih razredov res niso trpele za histerijo, ali pa niso imele dostopa do zdravniške pomoči, njihovega trpljenja pa medicina preprosto ni zaznala kot vrednega obravnave? Nevidnost žensk nižjih družbenih razredov v medicinskih zapisih sama po sebi razkriva delovanje psihiatrije kot aparata oblasti, ki odloča čigavo trpljenje je vredno prepoznave in obravnave ter čigavo je družbeno nepomembno.

Psihoanalitična prelomnica

Prehod iz 19. v 20. stoletje je prinesel novo obliko razumevanja ženskega trpljenja – tokrat skozi aparat psihoanalize. Freud je s svojimi zgodnjimi deli odločilno zaznamoval razumevanje histerije kot “ženske bolezni”. V svojih zgodnjih delih Studies on Hysteria (1895/1955) in The Aetiology of Hysteria (1896/1962) je Freud (skupaj z Breuerjem) opažal, da je vsem pacientkam s histerijo skupno nekaj bistvenega – vse so imele nekakšno obliko spolne travme, ki se je zgodila v otroštvu. Freud in Breuer (1895/1955) sta v svojem delu tako postavila tezo, da simptomi histerije niso brez pomena ali organskega izvora, ampak da gre za posledice psihičnih travm, ki so bile potlačene v nezavedno in niso bile primerno izražene. Takšna hipoteza je imela pomemben potencial, saj je žensko trpljenje  razlagala kot odziv na realno izkušnjo spolnega nasilja, ne kot posledico njene šibke osebnosti, telesa ali domišljije.

Toda kljub temu, da je Freudova teorija ponudila revolucionarno možnost, da bi žensko telo imelo svoj “jezik”, je ta jezik lahko (skoraj) spregovoril samo skozi interpretacijo moškega analitika. Nekaj let pozneje je namreč Freud svojo prvotno tezo opustil in jo nadomestil s teorijo, da so travmatski spomini spolnega nasilja rezultat nezavednih želja – zlasti infantilnih seksualnih fantazij in ojdipovskih konfliktov (Freud, 1953/1905). S tem se je težišče razlage premaknilo z dejanskega nasilja na intrapsihično dinamiko pacientke. Travma ni bila več nujno posledica zunanjega dogodka, temveč učinek konflikta med željo in prepovedjo. Tako se je zopet vzpostavilo patriarhalno razumevanje ženskega trpljenja, po katerem je problem v ženski sami, v njeni šibkosti, pomanjkljivosti, napačnosti. Ta opustitev ni bila zgolj teoretski premik, temveč je imela širše implikacije za obravnavo spolnega nasilja nad ženskami. Odsevala je globoko nelagodje patriarhalne družbe ob možni resnici, da je žensko trpljenje pogosto posledica moškega nasilja.

Najbolj znan primer tega paradoksa je primer Dore (Freud, 1953/1905). Dora je bila 18-letno dekle, ki je trpelo za različnimi simptomi (izguba glasu, kronična utrujenost, depresivnost, socialni umik). Njeno simptomatiko je Freud povezoval s potlačenimi spolnimi konflikti in neizraženimi željami, kljub temu da je tekom obravnave Dora izpostavila primer spolnega nadlegovanja s strani starejšega družinskega prijatelja gospoda K. Namesto da bi Freud interpretiral ta dogodek kot potencialno travmo, ga je razložil kot del Dorine nezavedne želje in potlačene ljubezenske navezanosti. Teoretiziral je, da je Dora zaljubljena v gospoda K. in ga je zavrnila zaradi notranjega konflikta med željo in moralnim odporom.

Dora je postopoma izgubila zaupanje v Freudovo interpretacijo in predčasno prekinila terapijo. Freud je navedeno interpretiral kot izraz odpora, ne pa kot legitimno kritiko njegovega terapevtskega procesa. Tako je nadalje utemeljil že ustaljeno patriarhalno strukturo diskurza ženskega trpljenja – moški razlaga in interpretira, ženska beseda pa je sekundarnega pomena. Dora postane torej popolni primer patologizacije ženske izkušnje: ujetnica družbenega reda, ki jo sili v tišino, in medicinskega diskurza, ki jo razume kot simptom, ne kot subjekt. In prav v tem je njeno psihološko trpljenje depolitizirano: odmaknjeno od konkretnih struktur moči in posredovano skozi jezik psihoanalize, ki ne priznava legitimnosti njenega glasu.

Sodobno razumevanje “ženskih bolezni”

Sčasoma se je razumevanje histerije premaknilo s področja občasnih nevrotičnih napadov na področje osebnosti. V drugi reviziji DSM (Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders; American Psychiatric Association (APA), 1968) se je uradno pojavila diagnoza “histerična osebnost”,  s tretjo revizijo DSM (APA, 1980) pa je prišlo do ključnega terminološkega premika. Izraz “histerična” je bil zamenjan s “histrionična”, ohranili pa so se ključni opisniki motnje, ki kažejo jasno kontinuiteto. Vedenjski vzorci, ki so jih v 19. stoletju pripisovali histeričnim pacientkam (npr. iskanje pozornosti, teatralnost, sebičnost in čustvena labilnost) ostajajo osrednji diagnostični kriteriji za HOM v sodobnih priročnikih. Dodaten pokazatelj kontinuitete je dejstvo, da sodobni teoretični modeli, ki razlagajo HOM, še vedno črpajo iz informacij avtorjev, ki so opazovali histerijo, HOM pa je veliko pogosteje diagnosticirana pri ženskah kot pri moških (Novais idr., 2015).

Poleg zelo očitne povezave med histerijo in HOM pa so se določene komponente histerije transformirale tudi v druge motnje, kot so npr. funkcionalna nevrološka motnja (FND) ali disociativne motnje. FND označujejo nevrološki simptomi (npr. paraliza, slepota, napadi), brez prisotnosti možganske okvare ali nevrološke bolezni. Gre za podoben opis simptomov kot pri klasični histeriji. Podobno lahko opazimo povezavo med pojmom razcepa med telesom in psiho pri histeriji ter modernimi simptomi disociativnih motenj, kjer je poudarek na motenosti integracije zavesti, spomina, identitete in drugih aspektov duševnosti in doživljanja (Mancini idr., 2022).

Nekoliko manj neposredno povezavo med histerijo in modernimi “ženskimi boleznimi” lahko opazimo pri mejni osebnostni motnji (MOM). MOM je osebnostna motnja, za katero so značilna intenzivna in nestabilna čustva, močan strah pred zapustitvijo, impulzivnost in težave v odnosih. Pogosti simptomi so tudi samopoškodovalno vedenje in občutek notranje praznine. V klinični literaturi je pogosto diagnosticirana pri ženskah, še posebej pri tistih, ki so preživele zlorabo ali zanemarjanje v otroštvu (Shaw in Proctor, 2005).

Shaw in Proctor (2005) opozarjata, da je MOM najnovejša manifestacija zgodovinskih poskusov razlage ženskih strategij preživetja kot patologije. Iz socialno konstruktivističnega pogleda je MOM znova konstruirana kot odklon od racionalnosti. Vključitev čustvene disregulacije, impulzivnosti, nestabilnosti identitete (in ostalih simptomov MOM) v diagnostične kriterije implicira normo stabilnega, reguliranega subjekta, ki je predstavnik zdrave osebnosti. MOM pa odstopa od tega ideala racionalnega posameznika. Hkrati simptomi sovpadajo s predsodki o ženskah kot neracionalnem spolu. Zgodovinsko je bil razum kot univerzalni ideal pripisan moškosti, ženskam pa pogosto pripisana pretirana čustvenost in nerazumnost – mišljenje, ki ostaja implicitno prisotno v sodobnih diskurzih. Kaj pa v primerih, ko pacient z MOM ni ženska? Razumevanje MOM pogosto patologizira lastnosti, ki so kulturno feminizirane. Prisotnost simptomatike pri moškem lahko pri takšnem pogledu razumemo kot odstopanje od moškosti, njegova simptomatika je interpretirana kot feminina. MOM (in ostale omenjene motnje) tako niso ženske bolezni, lahko jih razumemo kot patologizacijo lastnosti, ki so zgodovinsko in kulturno povezane z ženskostjo.

Osemdeset odstotkov žensk z MOM poroča o spolnih zlorabah v otroštvu (Shaw in Proctor, 2005). Kljub tej izraziti povezanosti razprava o MOM pogosto ostaja osredotočena na regulacijo posamezničinih simptomov, medtem ko širši problem spolnega nasilja ostaja sekundaren. Namesto da bi bila visoka prevalenca zlorab razumljena kot sistemski družbeni problem, je trpljenje interpretirano predvsem kot izraz osebnostne patologije. Takšna individualizacija pomeni premik fokusa z družbenih razmerij moči in nasilja na intrapsihično strukturo posameznice, kar omogoča obravnavo simptoma brez hkratnega naslavljanja njegovih strukturnih pogojev. Simptomatiko MOM bi lahko razumeli kot način žensk, da zagotovijo vsaj nekaj nadzora nad svojim življenjem, ko se soočijo s travmo ali nemočjo, namesto kot deficit osebnosti. Izpostavljen tradicionalen, individualističen pogled na MOM ohranja nezmožnost razumevanja, da je za mnoge ženske simptomatika MOM kompleksen način zagotavljanja osebnega preživetja in integritete, ko se soočajo z zdajšnjo ali preteklo travmo.

Zaključek

Od čarovniških procesov, preko histerije in Freudovih interpretacij, do sodobnih diagnoz, kot sta HOM in MOM – zgodovinski pogled nazaj pokaže jasno kontinuiteto: psihološko trpljenje žensk je skozi stoletja obravnavano predvsem kot individualna patologija. Primeri, ki sem jih obravnavala v eseju, pokažejo, da se ključno družbeno vprašanje nasilja in spolne neenakosti znotraj patriarhalne družbe v okviru psihiatričnega diskurza pogosto prevede v jezik medicinske patologije. Ko ženska spregovori o trpljenju, se njen glas v okviru psihiatričnega diskurza pogosto prevede v simptom. Odzivi na nasilje, so lahko razumljeni kot znak napačnosti, telesni odzivi na travmo, pa kot disfunkcija. V takšnih primerih se politični pomen izkušnje lahko izgubi, nadomesti pa ga medicinski diskurz, ki ženskam ne priznava vedno statusa verodostojnih poročevalk lastnih izkušenj.

Če hočemo torej preseči to zgodovinsko tradicijo, moramo patologizirane izraze žensk razumeti kot odzive na nemoč in kot poskus vzpostavljanja identitete. Navedeno pomeni, da moramo bolečino politizirati: jo vrniti v družbeni in politični kontekst, kjer postane razumljena kot možna posledica patriarhalnih struktur moči in ne kot individualna motnja. Zato mora biti naloga zdravstvenega sistema, in predvsem širše družbe, poslušati, ne interpretirati; prepoznati strukture moči, ne le simptomov; in odpreti prostor, kjer je žensko psihološko trpljenje razumljeno kot politično pomembno. Le na ta način lahko prestopimo od patologizacije k priznanju in od individualizacije k skupni odgovornosti.

Viri

American Psychiatric Association. (1968). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders (2. verzija).AmericanPsychiatric Association.

American Psychiatric Association. (1980). Diagnostic and statistical manual of mental disorders (3. verzija). American Psychiatric Association.

Breuer, J. in Freud, S. (1955). Studies on hysteria (J. Strachey, ur. in prev.). V J. Strachey (ur.), The standard edition of the complete psychological works of Sigmund Freud (2. Izd., str. 1–305). Hogarth Press (Izvirno delo objavljeno 1895).

Federici, S. (2004). Caliban and the witch: Women, the body and primitive accumulation. Autonomedia.

Foucault, M. (2018). Zgodovina norosti v času klasicizma (1. ponatis). Založba /*cf. (Izvirno delo objavljeno 1961).

Freud, S. (1953). Fragment of an analysis of a case of hysteria. V J. Strachey (ur. in prev.), The standard edition of the complete psychological works of Sigmund Freud (7. Izd., str. 1–122). Hogarth Press. (Izvirno delo objavljeno 1905).

Freud, S. (1962). The aetiology of hysteria. The standard edition of the complete psychological works of Sigmund Freud (3. Izd., str. 191–221). Hogarth Press. (Izvirno delo objavljeno 1896).

Mancini, M., Scudiero, M., Mignogna, S., Urso, V., in Stanghellini, G. (2022). Se-duction is not sex-duction: Desexualizing and de-feminizing hysteria. Frontiers in Psychology, 13. https://doi-org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.3389/fpsyg.2022.963117

Novais, F., Araújo, A., in Godinho, P. (2015). Historical roots of histrionic personality disorder. Frontiers in Psychology, 6. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2015.01463 Shaw, C. in Proctor, G. (2005). Women at the margins: A critique of the diagnosis of borderline personality disorder. Feminism & Psychology, 15(4), 483–490. https://doi.org/10.1177/0959-353505057619