Ujetost v svetu lastnih misli: od sanjarjenja do kompulzivnega fantaziranja

Sanjarjenje je univerzalna človeška izkušnja, ki lahko predstavlja vir ustvarjalnosti in samorefleksije. Včasih ga doživljamo kot prijeten pobeg iz monotonega vsakdana, drugič kot moteče tavanje misli med delom, učenjem ali pogovorom. Ena izmed obsežnejših raziskav je pokazala, da tavanje misli v povprečju zavzema kar 47 % našega budnega časa (Killingsworth in Gilbert, 2010). Če torej skoraj polovico življenja preživimo v svetu lastnih misli, se poraja pomembno vprašanje: zakaj sanjarimo in kakšno vlogo ima sanjarjenje v našem psihološkem delovanju? V strokovni literaturi je opazna jasna ločnica med pozitivnimi učinki sanjarjenja in neprilagojenim, obsesivnim slogom prepuščanja lastnim fantazijam. Pojav kompulzivnega sanjarjenja osvetljuje fantaziranje, ki iz običajnega in pogosto koristnega psihološkega procesa preraste v obsesivno vedenje, kar lahko pomembno ovira posameznikove vsakodnevne dejavnosti v socialnem svetu.

Uvod

Ena izmed posebnosti človeškega uma je, da se lahko miselno oddalji od neposrednega dogajanja v sedanjosti in okolici. Za razliko od drugih vrst, se ljudje veliko časa v mislih vračamo v preteklost, si predstavljamo, kaj vse se nam lahko zgodi v prihodnosti, ali pa si izmišljamo scenarije in povsem ločene svetove, ki se morda nikoli ne bodo uresničili (Killingsworth in Gilbert, 2010).

McMillan in sodelavci (2013) sanjarjenje opredeljujejo kot miselni proces, neodvisen od dražljajev iz okolja, saj njegova vsebina ni neposredno povezana z zaznavanjem in predelavo informacij iz zunanjega sveta, temveč je generirana od znotraj. Poerio in Smallwood (2016) sanjarjenja ne označujeta za pasivno stanje, ki bi odražalo dogajanje v sedanjosti. Trdita namreč, da ga je smotrneje obravnavati kot aktiven proces, ki poteka neodvisno od dogajanja v zunanjem okolju. Misli, ki jih posameznik doživlja v tem »offline« stanju, so samoustvarjene in podpirajo sposobnosti osredotočanja na posameznikove cilje, ki presegajo neposredno sedanjost.

Raziskovanje sanjarjenja se je v zadnjih desetletjih razvejalo v več smeri. Nekateri avtorji ga razumejo kot proces, ki je tesno povezan z ustvarjalnostjo, samorefleksijo, načrtovanjem prihodnosti in oblikovanjem osebne identitete. Po drugi strani je bilo sanjarjenje v zgodnjih kliničnih in psihoanalitičnih pojmovanjih povezano z različnimi oblikami psihopatologije, takrat so ga namreč povezovali s histerijo in nevrozo. To pojmovanje je pomembno prispevalo k razširjenemu prepričanju, da je sanjarjenje nekoristna dejavnost, sanjači pa leni, nepozorni in neučinkoviti posamezniki (McMillan idr., 2013). V sodobnejši literaturi pa se pojavijo raziskave ekscesivnega sanjarjenja kot klinične motnje, ki močno ovira delovanje posameznikov na različnih področjih njihovega življenja (Somer idr., 2025)

Opredelitev sanjarjenja kot miselnega procesa

V literaturi pogosto za isti miselni proces zasledimo izraz tavanje misli, ki je večinoma v rabi v kognitivni psihologiji, vendar je Singer (1975) v svoji terminološki opredelitvi bolj uveljavil izraz sanjarjenje. Tavanje misli označuje spontani odmik pozornosti od trenutne naloge ali dogajanja v okolju k notranje generiranim mislim, medtem ko sanjarjenje bolj poudarja vsebinsko bogate, domišljijske in pogosto osebno pomembne notranje predstave.

Singer (1975) je razlikoval med tremi različnimi stili sanjarjenja, iz katerih izhajajo tri osrednje smeri sodobnega raziskovanja: sanjarjenje kot koristna oblika psihološkega prilagajanja, sanjarjenje kot dejavnik čustvenega blagostanja oziroma psihološke ranljivosti ter sanjarjenje kot pokazatelj motenj pozornosti (McMillan, Kaufman idr., 2013; Mooneyham in Schooler, 2013).

Sanjarjenje je lahko prilagoditven, ustvarjalen in razvojno koristen proces. McMillan in sodelavci (2013) trdijo, da lahko za posameznika sanjarjenje predstavlja možnost osebnih koristi, ki pa so lahko neposredne ali pa se pokažejo šele na daljši rok. Med te koristi sodijo samospoznavanje in samorazumevanje, inkubacija idej med ustvarjalni procesom, improvizacija in evalvacija, utrjevanje spomina, avtobiografsko načrtovanje, ciljno usmerjeno mišljenje, načrtovanje prihodnosti, priklic globoko osebnih spominov, reflektivno razmišljanje o pomenu dogodkov in izkušenj, vživljanje v perspektivo druge osebe, presojanje posledic lastnih in tujih čustvenih odzivov, moralno sklepanje in reflektiranje. Avtorji poudarjajo, da sanjarjenje prinaša oprijemljive koristi na področju doseganja pomembnih ciljev in življenjskih aspiracij, kar poskušajo osvetliti s primeri. Na primer, če nam med branjem knjige pozornost neštetokrat odtava, saj nam misli bežijo k razmišljanju o dogodkih ali prihodnosti v lastnem življenju, to pa nam prinese pomemben uvid, prikliče drag spomin, ali pa osmisli neprijeten življenjski dogodek, postane prebrani stavek v knjigi razmeroma nepomemben. Takšno razumevanje sanjarjenja poudarja njegovo vlogo med izvajanjem vsakodnevnih, pogosto avtomatiziranih aktivnosti. Medtem ko posameznik opravlja rutinsko nalogo, lahko reflektira o pomembnih dogodkih iz svojega življenja, jih vrednoti, povezuje med seboj ter jim pripisuje pomen in jih umešča v širši življenjski kontekst. V tem smislu sanjarjenje ni zgolj motnja pozornosti, kot bi jo z lahkoto najhitreje diagnosticirali pri sanjajočih otrocih, temveč proces psihološke integracije življenjskih izkušenj (McMillan, Kaufman in Singer, 2013). Vsebina zavesti med sanjarjenjem je pogosto osredotočena na prihodnje dogodke, ki imajo za posameznika osebni pomen, kar nakazuje pomembno vlogo sanjarjenja pri avtobiografskem načrtovanju (Poerio in Smallwood, 2016). Sanjarjenje ima lahko pomembne prilagoditvene funkcije: načrtovanje prihodnosti, ustvarjalnost in zmanjševanje habituacije. Predstavljajmo si študenta, ki se že več ur neprekinjeno uči en predmet iz istega gradiva. Učenje po daljši izpostavljenosti postane monotono, gradiva se navadi in prebrano vse slabše zaznava. Kratek notranji miselni odmik, ko sanjari o načrtih za prihodnji vikend ali o spominih na poletje ob plaži mu lahko pomagajo, da se ob vrnitvi k učenju bolj aktivno odzove na gradivo in ga lažje predeluje naprej. Sanjarjenje posamezniku omogoča razmišljanje o prihodnjih ciljih, spodbuja reševanje problemov, podpira fleksibilno prehajanje med miselnimi vsebinami ter izboljšuje učenje, saj s kratkimi odmiki od zunanjih nalog omogoča porazdeljeno obdelavo informacij (McMillan idr., 2013). Podobno se fantazije o uspehu, dosežkih ali idealiziranih življenjskih okoliščinah pogosto pojavljajo kot odziv na vsakodnevne frustracije oziroma v obdobjih, ko so posameznikovi cilji ogroženi ali težje dosegljivi. Posamezniki, ki so sposobni sprejeti ali celo uživati trenutke budne domišljije, bodo sanjarjenje verjetneje uporabljali na bolj konstruktiven način kot tisti, ki ob takšnih notranjih izkušnjah doživljajo strah, nelagodje ali občutke krivde (Schimmenti idr., 2019). Tu je nepogrešljivo omeniti tudi vlogo socialnega pritiska sodobne družbe, ki stremi k produktivnosti in optimizaciji, kar od osebe na vsakodnevni ravni terja vztrajnost in aktivnost v zasledovanju doseganja uspeha. Na enem polu imamo na primer posameznika, ki sanjari o podobi sebe čez nekaj let, kako prejema nagrado za dober projekt, na drugem polu pa nekoga, ki si zamišlja vse mogoče situacije, ki bi lahko šle narobe na poti do tega uspeha, se prestraši in preneha vztrajati. Sanjarjenje ni homogena psihološka izkušnja, zato je njen vpliv odvisen predvsem od vsebine misli in načina, kako posameznik svoje notranje doživljanje uravnava. Ista oseba pa se lahko na različnih časovnih točkah znajde v obeh omenjenih situacijah. Pomembno je, kako reflektira in uravnava lastno vedenje in čustva (Poerio in Smallwood, 2016).

Izvor sanjarjenja lahko povezujemo z igro v otroštvu. Posamezne epizode domišljijskega sanjarjenja se razvijejo kot ponotranjena oblika igre, vzporedno s teorijo uma, ko otrok postopoma postaja vse bolj zavedajoč se družbene vidnosti svojih misli, želja in pričakovanj. Ko otroci začnejo razumeti, da ima druga oseba lahko drugačne misli, čustva in namere od njihovih lastnih, dosežejo pomemben razvojni mejnik in lažje razlikujejo med notranjim in zunanjim svetom. Sanjarjenje lahko tako predstavlja nadaljevanje simbolne igre v notranjem psihičnem prostoru. Opozoriti je vredno, da ima beg v domišljijski svet pogosto funkcijo psihološke tolažbe. Tudi otroci si v obdobjih stresa, stiske ali pritiska pogosto ustvarjajo prijetne in pomirjujoče fantazije, ki jim pomagajo uravnavati neprijetna čustvena stanja. Nekateri celo poročajo o namišljenih prijateljih, s katerimi so se igrali kot mali otroci. Takšne fantazije lahko predstavljajo obliko samopomiritve, njene korenine pa lahko segajo v zelo zgodnje razvojne izkušnje (Schimmenti, Somer in Regis, 2019). Tudi študije primerov kažejo, da lahko neugodne izkušnje v otroštvu vodijo v pogosto odtujenost od realnosti ali celo strukturno disociacijo osebnosti, pri kateri različni vidiki doživljanja, npr. čustva, spomini, ali telesni občutki, niso povezani v enotno doživljanje osebe. Takšne disociacije na strukturni ravni so prisotne pri posameznikih s ponavljajočimi in/ali dolgotrajnimi neugodnimi izkušnjami v otroštvu, kot so npr. čustveno, fizično ali spolno nasilje v družini, zanemarjanje, zavračanje, medvrstniško nasilje, smrt bližnjega in podobno. Potapljanje v domišljijski svet je pri njih sčasoma postalo pomemben način soočanja s stisko in se razvilo v vedenjski vzorec (Somer in Herscu, 2017).

Možgani ostajajo aktivni tudi med sanjarjenjem in v času, ko posameznik ne opravlja aktivnosti, vezanih na zunanje okolje. Raziskovanje notranje generiranih in spontano nastajajočih miselnih procesov je privedlo do odkritja mirovnega možganskega omrežja (ang. Default Mode Network). Sanjarjenje velja za privzeti način mišljenja prav zato, ker je dosledno povezano z aktivacijo mirovnega omrežja. Omrežje sestavlja več medsebojno povezanih možganskih regij, med drugim medialni prefrontalni korteks, cingularni korteks, medialni temporalni reženj, lateralni parietalni korteks ter določena področja malih možganov in striatuma, ki kot del globoke možganske strukture bazalnih ganglijev sodeluje pri uravnavanju gibanja, motivacije, nagrajevanja in oblikovanja navad. (Buckner, Andrews-Hanna in Schacter, 2008). Pri posameznikih, ki sanjarijo pogosteje, je prisotna tudi zvišana aktivacija tega omrežja, še posebej povečana aktivnost je opazna neposredno pred začetkom epizode sanjarjenja in v pogojih nizkih kognitivnih zahtev iz okolja (Poerio in Smallwood, 2016). Poleg mirovnega omrežja ima pomembno vlogo tudi izvršilno omrežje pozornosti (ang. executive attention network), ki vključuje predvsem aktivacijo prefrontalnih in parietalnih predelov možganov, odgovornih za usmerjanje pozornosti, delovni spomin, načrtovanje in nadzor vedenja. Smallwood in sodelavci (2012) sklepajo, da omenjeni možganski področji sodelujeta pri vrednotenju, kodiranju in umeščanju mentalnih predstav v kontekst posameznikovih osebnih ciljev. To podpira stališče, da sanjarjenje ni naključen miselni proces, temveč pomemben mehanizem načrtovanja prihodnosti in usmerjanja vedenja (McMillan, Kaufman in Singer, 2013). Med sanjarjenjem poteka tudi pomemben del socialnega procesiranja, ko posameznik v mislih obnavlja pretekle socialne dogodke ali si predstavlja prihodnje interakcije. Metaanaliza je pokazala pomembno prekrivanje med možganskimi regijami, aktiviranimi med socialno kognicijo in regijami mirovnega omrežja, ki so aktivne med sanjarjenjem, kar nakazuje na to, da je sanjarjenje lahko pomembna in prilagoditvena oblika socialne kognicije (McMillan, Kaufman in Singer, 2013).

Maladaptivno/kompulzivno sanjarjenje kot klinična motnja

V sodobnejši literaturi opazimo ugotovitve, da številni posamezniki uporabljajo sanjarjenje kot način spoprijemanja s stisko, neprijetnimi čustvi in stresnimi življenjskimi okoliščinami (Pietkiewicz idr., 2018). V večini primerov gre za normalen in prilagoditven proces, vendar pa lahko sanjarjenje v določenih okoliščinah postane maladaptivno oziroma kompulzivno. Meje med običajnim in kompulzivnim sanjarjenjem ne določata zgolj njegova pogostost ali trajanje, temveč predvsem stopnja nadzora in vpliva na vsakodnevno življenje na različnih področjih. Problematično postane, kadar posameznik doživlja močno potrebo po vračanju v fantazijski svet, sanjarjenje težko prekine ali omeji ter mu namenja toliko časa in pozornosti, da začne zanemarjati druge pomembne vidike življenja, kar lahko vodi v socialno izolacijo in zmanjšano funkcioniranje (Somer, 2002).

Pri opredeljevanju te kompulzivne oblike se najpogosteje uporablja izraz maladaptivno, kompulzivno ali ekscesivno sanjarjenje. V nadaljevanju tega članka bom uporabljala izraz kompulzivno sanjarjenje. Kompulzivno sanjarjenje (ang. maladaptive daydreaming) je klinični pojav, za katerega je značilna intenzivna, kompleksna in kompulzivna potopitev v domišljijske svetove. Gre za obsežno in pogosto zatekanje v fantazijski svet, ki lahko traja več ur dnevno, v različnih časovnih intervalih.  Fantazije so običajno zelo podrobne, vsebujejo razvejane zgodbe in bogato razvite like, posamezniku pa prinašajo močno zadovoljstvo in obliko čustvenega nagrajevanja (Pietkiewicz idr., 2018; Somer idr., 2025). Takšno fantaziranje postopoma nadomešča resnične medosebne interakcije ter negativno vpliva na akademsko, poklicno in socialno funkcioniranje (Schimmenti, Somer in Regis, 2019).

V kvalitativni raziskavi je Somer (2002) intervjujal posameznike, ki jih je našel preko spletnih platform in forumov. Eden izmed intervjujancev je razložil, da uporablja sanjarjenje kot sredstvo, s katerim se zamoti pred bolečimi izkušnjami vsakodnevne realnosti. Kot primer je navedel pogoste prepire med starši v otroštvu. Spet drugi je poročal, da ga zunanji svet straši zaradi svoje nepredvidljivosti, v notranjem svetu pa pravila in okoliščine kreira sam, ter se počuti, da ima večjo moč odločanja in stalen nadzor nad dogajanjem. Nekdo je poročal tudi, da ne zapušča svojega stanovanja, je osamljen in močno pogreša občutek povezanosti in bližino drugih ljudi. Skozi namišljen svet pa si ustvarja situacije, ki v njem vzbujajo čustva, za katere predvideva, da bi jih lahko v njem vzbudila interakcija z bližnjimi. Intervjujani posamezniki težko nadzorujejo močno željo po potopitvi v fantazijo in beg iz realnega sveta. Pogosto doživljajo izrazit sram, frustracijo in psihološko stisko zaradi vpliva sanjarjenja na vsakdanje življenje in odnose z drugimi ljudmi (Somer, 2002).

Somer (2018) značilnosti kompulzivnega sanjarjenja povezuje z lastnostmi disociativne motnje, motnje pozornosti, obsesivno-kompulzivne motnje in vedenjske odvisnosti (Pietkiewicz idr., 2018).  Druge raziskave (Somer idr., 2016a; Schimmenti idr., 2019) so identificirale naslednje značilnosti, ki so specifično značilne za maladaptivno sanjarjenje:

• posamezniki poročajo, da so sposobnost intenzivnega fantaziranja razvili že v otroštvu;
• za sanjarjenje običajno potrebujejo zasebnost in umik od drugih ljudi;
• za sprožitev ali vzdrževanje fantazije posamezniki pogosto izvajajo stereotipne gibe, kot je hoja sem in tja ali neslišno govorjenje;
• sanjarjenje pogosto spodbuja poslušanje čustvene ali nostalgične glasbe;
• pogosto poročajo o izkušnjah sramu, socialne anksioznosti ali drugih težavah ponotranjenja;
• sanjarjenje se običajno začne kot prijetna in pomirjujoča dejavnost, sčasoma pa postane škodljiv vedenjski vzorec, ki porablja veliko časa na račun socialnih odnosov, fizičnih potreb ter akademskih ali poklicnih obveznosti;
• vsebine fantazij pogosto vključujejo idealizirane podobe sebe, imaginarno čustveno podporo, doseganje uspeha, kompetentnosti in doseganja družbenega statusa (Schimmenti idr., 2019).

Somer in sodelavci (2025) omenjajo še, da se potapljanje v lastne misli upira voljnemu nadzoru, zanje pa je značilna tudi visoka čustvena intenzivnost, kar kompulzivno sanjarjenje ločuje od pozitivnega konstruktivnega sanjarjenja. Pri nekaterih posameznikih se lahko izraža tudi skozi pretirano vživljanje poistovetenje z življenjem namišljenih likov iz literature, filmov ali videoiger, ki služijo kot sprožilci in podpora fantazijskim svetovom (Pietkiewicz idr., 2018).

Pridružene težave, komorbidnost in vedenjska zasvojenost

Somer in sodelavci (2016a) predlagajo, da bi se kompulzivno sanjarjenje smatralo kot obliko vedenjske zasvojenosti. Podobno kot zasvojeni igralci video iger posamezniki med kompulzivnim sanjarjenjem pogosto uporabljajo fantazijo kot obliko bega pred težavami vsakdanjega življenja (ang. escapism). V domišljijskih svetovih lahko doživljajo izkušnje, ki jih v realnem življenju ne morejo doseči, ali pa prevzemajo idealizirane različice sebe. Nekateri opisujejo skoraj neustavljivo potrebo po nadaljevanju sanjarjenja takoj, ko se zbudijo, ali ob vsaki prekinitvi fantazijskega toka (Pietkiewicz idr., 2018).

Pietkiewicz in sodelavci (2018) so v študiji primera pri raziskovanju kompulzivnega sanjarjenja kot oblike vedenjske odvisnosti obravnavali 25-letnega poljskega študenta informatike, ki je samski in živi v študentskem stanovanju s sostanovalci. Udeleženec je izpolnjeval diagnostična merila DSM-5 za izogibajočo osebnostno motnjo, za katero so bili pri njem značilni izrazit strah pred zavrnitvijo in kritiko, poročal je tudi o socialni anksioznosti, nizkem samospoštovanju, osamljenosti in občutkih manjvrednosti. Hkrati je poročal o kompulzivnem sanjarjenju in pretirani uporabi interneta, ki ju je uporabljal za uravnavanje čustev, vendar sta pri njem povzročala stisko in občutek izgube nadzora. Sprva je kot otrok sanjarjenje uporabljal predvsem za preusmerjanje pozornosti od težav v šoli in uravnavanje neprijetnih čustev osamljenosti in odtujenosti od vrstnikov. Pozneje je ugotovil, da lahko sanjarjenje podkrepi tudi z uporabo interneta ali gledanjem pornografskih vsebin. V obdobju odraščanja je postalo njegovo nenehno iskanje priložnosti za predajanje fantazijam in razvijanje vse bolj kompleksnih scenarijev. Njegove fantazije pogosto upodabljajo njega v obliki močnega moškega lika, npr. kralja, multimilijonarja, superjunaka. V intervjuju razlaga tudi, da ga je strah, da bo izgubil nadzor nad tem, kaj je resnično. Pogosto se poskuša osredotočiti na sedanjost in se prizemljiti v dogajanje zunaj njega, vendar mu nekateri sprožilci, kot je poslušanje glasbe in prisotnost medijev v njegovem vsakdanu to pogosto onemogočajo. Kompulzivno sanjarjenje je opredelil kot svojo glavno težavo in razlog, zaradi katerega je kasneje poiskal pomoč.

Izsledki Pietkiewicza in sodelavcev (2018) kažejo, da kompulzivno sanjarjenje izpolnjuje številna merila vedenjske zasvojenosti, kot jih opisuje Griffiths (2005). Posamezniku postane fantaziranje osrednja dejavnost in pomemben fokus vsakodnevnega življenja, ki postopoma prevzame prednost pred drugimi interesi in obveznostmi. Potapljanje v fantazijske svetove pogosto povzroča prijetne občutke, čustveno olajšanje ali celo evforijo, zaradi česar se posameznik k tej dejavnosti vedno znova vrača. Sčasoma se lahko razvije toleranca, kar pomeni, da je za doseganje enake stopnje zadovoljstva potrebno vedno več časa, namenjenega sanjarjenju. Ob poskusih omejevanja ali prekinitve fantaziranja se pogosto pojavijo neprijetni občutki, kot so nemir, frustracija ali psihološka stiska, kar spominja na odtegnitvene simptome pri drugih oblikah zasvojenosti. Kompulzivno sanjarjenje pogosto povzroča tudi notranje konflikte ter težave v medosebnih odnosih, saj začne ovirati izpolnjevanje vsakodnevnih obveznosti in socialno funkcioniranje. Poleg tega je za ta pojav značilna visoka stopnja relapsa – tudi po obdobjih uspešnega nadzora se posamezniki pogosto hitro vrnejo k prejšnjim vzorcem intenzivnega fantaziranja (Pietkiewicz idr., 2018).

Somer in sodelavci (2016b) so pri kvalitativnem raziskovanju razlogov in napovednikov za pojav kompulzivnega sanjarjenja intervjuvali posameznike, ki so poročali, da doživljajo zgoraj navedene značilnosti odvisnosti od sanjarjenja na vsakodnevni ravni. Udeleženci so poročali o sposobnosti ustvarjanja bogatih in živih fantazij, ki so jo odkrili že v otroštvu in se od takrat pogosto prepuščali intenzivnemu in zelo živemu sanjarjenju. Nekaj jih je to sposobnost predstavilo kot ključen del njihove identitete tudi v kasnejših življenjskih obdobjih. Ena udeleženka je poročala, da je to sposobnost odkrila, ker njeni starši niso imeli časa, da bi ji brali knjige ali pripovedovali zgodbe, zato je poskušala na ta način kompenzirati sama. Njeno doživljanje domišljijskega sveta lahko razumemo kot strategijo za samopomiritev, saj je udeleženka poročala tudi o pogostih občutij osamljenosti v otroštvu. Podobne so tudi pripovedi nekaterih drugih udeležencev, ki so opisovali boleče izkušnje iz otroštva, povezane s pomanjkanjem prijateljskih odnosov, osamljenostjo in občutki zavračanja s strani staršev ali druge avtoritete. Ponavljajo se opisi udeležencev, da so se v družbi počutili kot breme. Somer in avtorji (2016b) predlagajo, da je šlo za začaran krog: socialna izolacija v otroštvu je spodbujala vse intenzivnejše zatekanje v fantazijski svet, intenzivno sanjarjenje pa je posameznika lahko še dodatno oddaljevalo od resničnih socialnih odnosov. Za posameznike z disfunkcionalnimi odnosi v družini, je družinsko okolje povzročalo vir stresa in glavni razlog za beg iz realnosti. Nekaj primerov, ki so jih opisovali udeleženci vključuje telesne in spolne zlorabe, odsotnost enega ali obeh staršev, slabi bivanjski pogoji, alkoholizem ali zloraba drog pri vsaj enem od staršev in smrt v družini. O otroški travmi kot eni izmed dejavnikov tveganja pri razvoju kompulzivnega sanjarjenja pa poročata tudi Somer in Herscu (2017). Nekatere raziskave opozarjajo tudi, da je vzorec povezan z ustvarjanju močnih povezav z namišljenimi prijatelji v otroštvu (Brenner idr., 2022).

Iz navedenega je jasno, da je prepoznavanje kompulzivnega sanjarjenja in posledic, ki ga spremljajo, pomembno za učinkovito izvajanje pomoči, vendar vprašanje, ali kompulzivno sanjarjenje predstavlja samostojno duševno motnjo, ostaja ena izmed strokovnih razprav (Mansuklal idr., 2025). Nekateri avtorji opozarjajo, da gre morda za primer pretirane medikalizacije vsakodnevnih izkušenj in »DSM-izaciji vsakdanjega življenja«, pri kateri se vse več neprijetnih ali problematičnih izkušenj razlaga skozi jezik duševnih motenj. Po drugi strani pa empirične raziskave kažejo, da kompulzivno sanjarjenje ni zgolj intenzivnejša oblika običajnega sanjarjenja, temveč kvalitativno drugačen pojav, povezan z nižjim samospoštovanjem in občutkom lastne učinkovitosti ter z višjo stopnjo osamljenosti, sramu in psihološke stiske (Somer idr., 2025; Mansuklal idr., 2025). Iz tega razloga nekateri avtorji sklepajo, da kompulzivno sanjarjenje izpolnjuje ključna merila duševne motnje: povzroča pomembno stisko in zmanjšuje funkcioniranje. Značilna je tudi komorbidnost – pogosto ga spremljajo tudi druge psihopatološke motnje (Schimmenti, Somer in Regis, 2019; Horváth‐Labancz, 2023). Povezano je z disociativnimi simptomi, motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo, depresijo, anksioznimi motnjami, obsesivno-kompulzivnimi simptomi in socialno anksioznostjo (Somer, 2025; Somer, Soffer-Dudek in Ross, 2017).

Pristopi terapevtske obravnave

Schimmenti in sodelavci (2019) so ugotovili, da je kar 74,4 % posameznikov, ki so ustrezali kriteriju značilnosti kompulzivnega sanjarjenja, izpolnjevalo kriterije za več kot tri pridružene duševne motnje, 41,1 % pa za več kot štiri. Izstopa pa podatek, da je 28,2 % posameznikov s kompulzivnim sanjarjenjem poročalo o vsaj enem poskusu samomora. Ker kompulzivno sanjarjenje še ni vključeno v uradne diagnostične klasifikacije duševnih motenj, trenutno ne obstajajo standardizirane smernice za njegovo zdravljenje. V klinični praksi se terapevtski pristopi večinoma osredotočajo na zdravljenje pridruženih motenj. Dosedanje študije primerov nakazujejo, da ima zelo pomembno vlogo psihoterapija, usmerjena v razvoj samoregulacije, prepoznavanje sprožilcev sanjarjenja in krepitev funkcionalnih strategij spoprijemanja s stresom. Med uporabnimi tehnikami se omenjata tudi vodenje dnevnika in sistematično spremljanje vsebine epizod sanjarjenja, vključno z beleženjem sprožilcev, trajanja in psiholoških posledic. Poleg tega je bila meditacija čuječnosti pri drugih oblikah vedenjskih in kemičnih zasvojenosti povezana z zmanjšanjem tveganja za relaps, zato nekateri avtorji predlagajo njeno uporabo tudi pri zdravljenju kompulzivnega sanjarjenja. Pri tem cilj zdravljenja običajno ni popolna odprava fantaziranja, temveč zmanjšanje njegove kompulzivne narave ter ponovna vzpostavitev nadzora nad tem procesom (Schimmenti idr., 2019).

Posebno pozornost v terapiji je smotrno posvetiti raziskovanju sprožilcev za kompulzivno sanjarjenje in posebnih življenjskih okoliščin posameznika, ki to vsakodnevno spodbujajo ter vzdržujejo potrebo po zatekanju h kompulzivnim vzorcem. Sistematične ugotovitve raziskav (Somer idr., 2016a; Somer idr. 2016b) za ključni dejavnik tveganja pri razvoju kompulzivnega sanjarjenja izpostavljajo travme v otroštvu in disfunkcionalne družinske vzorce, izoliranost od vrstniške skupine ter nagnjenost k odvisnemu vedenju. Večjo predispozicijo za razvoj tovrstnih vzorcev imajo ustvarjalni posamezniki z bujno domišljijo o osebno pomembnih dogodkih (Zedelius idr., 2021). Napovedno vrednost za razvoj kompulzivnega sanjarjenja imajo tudi nekatere osebnostne značilnosti. Pri posameznikih z izraženimi značilnostmi narcisistične grandioznosti je sanjarjenje pogosto usmerjeno v izpolnjevanje želja po moči, nadvladi, uspehu in priznanju, česar v resničnem življenju morda ne doživljajo, na ta način pa kompenzirajo skozi domišljijo. Pri posameznikih z izrazito separacijsko anksioznostjo in nezadovoljenimi čustvenimi potrebami v otroštvu je pogost motiv idealizirana družina, tesni  odnosi in romantična ljubezen, ki verjetno nadomeščajo nezadovoljene potrebe po varnosti, pozornosti in pripadnosti ter blažijo občutke osamljenosti in zavrnitve. Posamezniki z zmanjšano sposobnostjo doživljanja zadovoljstva, anhedonijo, lahko prav tako razvijejo vzorce kompulzivnega sanjarjenja, ki je povezan z begom iz realnosti, pri čemer je notranji svet nadomestil vir ugodja realnega sveta (Brenner idr., 2022). Vse naštete osebnostne lastnosti, vzorci iz okolja in predispozicije pa so v terapiji lahko predmet obravnave pri zdravljenju kompulzivnega sanjarjenja.

Doživljanje razkoraka med razburljivim notranjim svetom fantazij in monotonosti resničnega sveta je zelo dobro predstavljeno v filmu Skrivno življenje Walterja Mittyja (Stiller, 2013), kjer glavni junak pogosto zamrzne v spontanih socialnih interakcijah, nato pa preživi ure in ure v isti situaciji v svoji glavi, kjer on prevzame vlogo odločnega poslovneža, superjunaka ali samozavestnega ženskarja. V resničnem življenju je Walter negotov, težko izraža svoja čustva in navezuje odnose, v fantazijskem svetu pa postane prav to, kar na zunaj ne more realizirati. Pomemben razvojni lok filma predstavlja njegov postopni premik od fantaziranja k aktivnemu vključevanju v lastno življenje, ko začne izkušnje, po katerih je prej hrepenel predvsem v svojih sanjarijah, dejansko uresničevati. S tem se zmanjša njegova potreba po umikanju v svoje sanjarije. Čeprav je film dobil kar nekaj kritik zaradi svoje generičnosti in preobloženosti z blockbusterskimi posebnimi učinki, pa lahko gledalci vseeno dobijo uvid v življenje osebe, ki se sooča s kompulzivnim fantaziranjem.

Zaključek

Čeprav sodobne raziskave vse bolj potrjujejo prilagoditveno vlogo sanjarjenja, hkrati opozarjajo, da njegov vpliv na posameznika ni enoznačen. Isti psihološki mehanizem, ki lahko spodbuja ustvarjalnost, samorefleksijo, načrtovanje prihodnosti in socialno razumevanje, lahko v določenih okoliščinah postane tudi način umika pred stisko, nerazrešenimi konflikti in neizpolnjenimi psihološkimi potrebami.  Posebej zanimive so ugotovitve, ki kažejo prekrivanje možganskih omrežij, odgovornih za sanjarjenje, samorefleksijo in socialno kognicijo. To odpira pomembno vprašanje, ali sanjarjenje ne služi zgolj razmišljanju o sebi, temveč tudi pripravi na socialni svet in ohranjanju medosebnih odnosov.

Na drugi strani pa raziskave vse jasneje kažejo, da obstaja pomembna razlika med pozitivnim konstruktivnim sanjarjenjem in kompulzivnim sanjarjenjem. Prva oblika posamezniku pomaga pri prilagajanju na življenjske izzive in doseganju osebnih ciljev, druga pa se pogosto odraža kot način uravnavanja psihološke stiske in bega pred realnostjo. Sanjarjenje lahko pri nekaterih posameznikih spodbuja ustvarjalne ideje in samorefleksijo ter omogoča boljše razumevanje sebe in drugih. Njegova prilagoditvena vrednost je prav v tem, da se vsebine notranjega sveta lahko vračajo v resnično življenje v obliki novih uvidov, odločitev, idej ali vedenja. Vredno je poudariti, da tu ne gre za ločnico med dvema različicama, ampak bolj za dva pola istega kontinuuma. Kompulzivnega sanjarjenja ni mogoče razumeti zgolj kot pretirane količine sanjarjenja, ampak za pojavljanje velikega razkoraka in razdvojenosti med dvema svetovoma – notranjim in zunanjim. Za veliko posameznikov, ki se soočajo s kompulzivnim sanjarjenjem, bi namreč prenehanje sanjarjenja pomenilo odpovedati se delu lastne identitete. Študije primerov nakazujejo, da so posamezniki s kompulzivnim sanjarjenjem že v otroštvu pogosto uporabljali sanjarjenje kot obliko umika pred osamljenostjo, socialno anksioznostjo, zavrnitvijo ali drugimi neprijetnimi izkušnjami. Fantazijski svet jim je omogočal izražanje želja, potreb in identitetnih vidikov, ki jih v resničnem življenju niso mogli ali zmogli izraziti.

Pri kompulzivnem sanjarjenju lahko opazimo veliko pogostost tematike bega iz realnega sveta in se vprašamo, kaj v širšem družbenem okolju vpliva na to, da se vse več ljudi v stiski poslužuje te disfunkcionalne strategije spoprijemanja. Morda kompulzivnega sanjarjenja ni smiselno razlagati zgolj kot individualno psihopatologijo, temveč tudi v kontekstu okolja, v katerem posameznik živi. Eden od možnih okvirjev za takšen razmislek ponuja kritika sodobne neoliberalne družbe, ki odgovornost za uspeh, zadovoljstvo in osebni razvoj v veliki meri prenaša na posameznika. Od človeka se ne pričakuje več zgolj, da svoje delo dobro opravlja, temveč da nenehno izboljšuje samega sebe, razvija svoje potenciale in povečuje svojo produktivnost. Uspeh tako vse bolj postaja merilo osebne vrednosti, neuspeh pa lahko posameznik doživlja kot lasten primanjkljaj in ne kot posledico širših družbenih okoliščin. Posledica je lahko vse večji razkorak med tem, kakšen posameznik je, in tem, kakšen bi moral biti. Zahteve po uspešnosti, privlačnosti, samozavesti, razburljivem socialnem življenju in nenehnem osebnem napredovanju lahko posebej obremenijo posameznike, ki že sicer doživljajo socialno anksioznost, osamljenost, nizko samospoštovanje ali občutke neustreznosti. Iz te perspektive lahko kompulzivno sanjarjenje razumemo tudi kot skrajno obliko kompenzacije za občutke odtujenosti, pomanjkanja smisla in nezadovoljenih psiholoških potreb. Kljub temu premisleku pa ne smemo pozabiti, da je vsaka posameznikova izkušnja edinstvena, saj ima vsak posameznik drugačne predispozicije osebnosti in svojega zgodnjega okolja, ki lahko vpliva na razvoj opisanih vzorcev.

Nadaljnje raziskovanje kompulzivnega sanjarjenja bi bilo smiselno usmeriti predvsem v razvoj učinkovitih terapevtskih pristopov in preventivnih programov, torej iskanje tehnik v klinični praksi, ki bi pozitivno učinkovale na posameznika, ki se s tem spopada, ter na posamezniku prepoznati razliko  med sanjarjenjem, ki vzbuja ustvarjalne ideje in prilagoditve na osebne življenjske situacije, ter procesom, katerega pogostost in intenzivnost se upira voljnemu nadzoru in dolgoročno izolira posameznika od pomembnih oseb in doseganja življenjskih ciljev. V okviru psihoterapije bi bilo smotrno nasloviti razloge, zakaj je pri posamezniku sanjarjenje postalo kompulzivna dejavnost in kakšno je ozadje tega procesa. Raziskovanje odnosa do sebe, lastnih strahov in frustracij, občutki neuspeha in naučene nemoči, morebitnih travm ali neugodnih izkušenj iz otroštva, ter nenazadnje tudi prisotnost trenutnih groženj ali drugih oseb, ki posamezniku predstavljajo grožnjo, so vse teme, za katere vidim, da bi jih bilo v okviru terapije smiselno nadrobneje nasloviti. Trenutni izsledki nakazujejo, da cilj obravnave ne bi smel biti zgolj zmanjšanje časa, ki ga posameznik preživi v fantazijah, temveč predvsem krepitev njegove sposobnosti aktivnega vključevanja v lastno življenje, odnose in osebne cilje. V okviru tega vidim vrednost v vzpostavljanju motivacije in pozitivnega čustvenega odnosa do določenih vidikov realističnega življenja osebe, torej iskanje tistih dejavnosti, ki bi osebo lahko motivirale za svoje življenje. Za to pa je potrebno konkretno izkustvo in pozitivna naravnanost do teh novih izkušenj.

Literatura

Brenner, R., Somer, E. in Abu-Rayya, H. M. (2022). Personality traits and maladaptive daydreaming: Fantasy functions and themes in a multi-country sample. Personality and Individual Differences, 184, 111194. https://doi.org/10.1016/j.paid.2021.111194

Buckner, R. L., Andrews‐Hanna, J. R. in Schacter, D. L. (2008). The brain’s default network: anatomy, function, and relevance to disease. Annals of the New York Academy of Sciences, 1124(1), 1–38. https://doi.org/10.1196/annals.1440.011

Griffiths, M. (2005). A ‘components’ model of addiction within a biopsychosocial framework. Journal of Substance use, 10(4), 191–197. https://doi.org/10.1080/14659890500114359 

Horváth‐Labancz, E., Sándor, A., Balázs, K., Molnár, J. in Kuritárné Szabó, I. (2023). Pathological personality traits of maladaptive daydreamers measured by the Personality Inventory for DSM‐5 in a psychiatric sample. Clinical Psychology & Psychotherapy, 30(3), 536–547. https://doi.org/10.1002/cpp.2820

Killingsworth, M. A. in Gilbert, D. T. (2010). A wandering mind is an unhappy mind. Science, 330(6006), 932–932. DOI: 10.1126/science.1192439

Mansuklal, S. A., Pascoal, P. M., Somer, E., Costa, I. B. in Andersson, G. (2025). What is known about maladaptive daydreaming? A scoping review. Clinical Psychology & Psychotherapy, 32(4), 1–18. https://doi.org/10.1002/cpp.70104

McMillan, R., Kaufman, S. B. in Singer, J. L. (2013). Ode to positive constructive daydreming. Frontiers in psychology, 4, 60812. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2013.00626

Mooneyham, B. W. in Schooler, J. W. (2013). The costs and benefits of mind-wandering: a review. Canadian Journal of Experimental Psychology/Revue canadienne de psychologie expérimentale, 67(1), 11. https://doi.org/10.1037/a0031569

Pietkiewicz, I. J., Nęcki, S., Bańbura, A. in Tomalski, R. (2018). Maladaptive daydreaming as a new form of behavioral addiction. Journal of behavioral addictions, 7(3), 838–843. https://doi.org/10.1556/2006.7.2018.95 

Poerio, G. L. in Smallwood, J. (2016). Daydreaming to navigate the social world: What we know, what we don’t know, and why it matters. Social and Personality Psychology Compass, 10(11), 605–618. https://doi.org/10.1111/spc3.12288

Schimmenti, A., Somer, E. in Regis, M. (2019). Maladaptive daydreaming: Towards a nosological definition. Annales Médico-psychologiques, revue psychiatrique, 177(9), 865–874. https://doi.org/10.1016/j.amp.2019.08.014

Singer, J. L. (1975). Navigating the stream of consciousness: Research in daydreaming and related inner experience. American Psychologist, 30(7), 727–738. https://doi.org/10.1037/h0076928

Smallwood, J., Brown, K., Baird, B. in Schooler, J. W. (2012). Cooperation between the default mode network and the frontal–parietal network in the production of an internal train of thought. Brain Research, 1428, 60–70. https://doi.org/10.1016/j.brainres.2011.03.072

Somer, E. (2002). Maladaptive daydreaming: A qualitative inquiry. Journal of Contemporary Psychotherapy, 32(2–3), 197–212. https://doi.org/10.XXXX/ftpd.2017.0006

Somer, E. (2018). Maladaptive daydreaming: Ontological analysis, treatment rationale; a pilot case report. Frontiers in the Psychotherapy of Trauma and Dissociation, 1(2), 1–22. https://doi.org/10.XXXX/ftpd.2017.0006

Somer, E. in Herscu, O. (2017). Childhood trauma, social anxiety, absorption and fantasy dependence: Two potential mediated pathways to maladaptive daydreaming. Journal of Addictive Behaviors, Therapy & Rehabilitation, 5, 2–5. DOI: 10.4172/2324-9005.1000170

Somer, E., Herscu, O., Samara, M. in Abu‐Rayya, H. M. (2025). Maladaptive Daydreaming and Psychopathology: A Meta‐Analysis. International Journal of Psychology, 60(2), https://doi.org/10.1002/ijop.70027

Somer, E., Soffer-Dudek, N. in Ross, C. A. (2017). The comorbidity of daydreaming disorder (maladaptive daydreaming). The Journal of Nervous and Mental Disease, 205(7), 525–530.  DOI: 10.1097/NMD.0000000000000685

Somer, E., Somer, L. in Jopp, D. S. (2016a). Parallel lives: A phenomenological study of the lived experience of maladaptive daydreaming. Journal of Trauma & Dissociation, 17(5), 561–576. https://doi.org/10.1080/15299732.2016.1160463

Somer, E., Somer, L. in Jopp, D. S. (2016b). Childhood antecedents and maintaining factors in maladaptive daydreaming. The Journal of nervous and mental disease, 204(6), 471–478.  DOI: 10.1097/NMD.0000000000000507

Stiller, B. (režiser). (2013). The secret life of Walter Mitty [film]. 20th Century Fox.

Zedelius, C. M., Protzko, J., Broadway, J. M. in Schooler, J. W. (2021). What types of daydreaming predict creativity? Laboratory and experience sampling evidence. Psychology of Aesthetics, Creativity, and the Arts, 15(4), 596. https://psycnet.apa.org/doi/10.1037/aca0000342