ALI TI TUDI REJVAŠ? ZAKAJ SE MLADI VRAČAJO NA SCENO TEHNO GLASBE V ČASU PREOBREMENJENOSTI

Rejv kultura v zadnjih letih ponovno postaja opazen del nočnega življenja mladih, njenega pomena pa ni mogoče pojasniti zgolj z glasbenim okusom ali zabavo. Članek obravnava rejv kot prostor intenzivne izkušnje, ki lahko posamezniku omogoči začasen odmik od vsakdanjih pritiskov. Elektronska glasba z ritmičnim ponavljanjem in telesnim gibanjem preusmeri pozornost z miselnega premlevanja na neposredno doživljanje trenutka. V množici se lahko potopljenost še okrepi, saj odzivi drugih ljudi sooblikujejo čustveno vzdušje in občutek pripadnosti. Socialne norme vplivajo na to, ali posameznik plesišče doživi kot okolje sprostitve ali socialnega ocenjevanja. Psihoaktivne substance lahko nekatere vidike izkušnje okrepijo, vendar same ne pojasnijo privlačnosti rejva, saj se občutki pripadnosti in skupinskega vzburjenja pojavljajo tudi brez njihove uporabe, hkrati pa predstavljajo pomembna zdravstvena tveganja. Čeprav rejv lahko omogoči začasno razbremenitev, ne odpravlja vzrokov psihične stiske, zato ga obravnavamo kot ambivalenten pojav, ki kaže na potrebo mladih po manj nadzorovanih oblikah razbremenitve in kolektivnega doživljanja.

UVOD

Elektronski glasbeni dogodki, tehno klubi, večdnevni festivali in podzemni (angl. underground) rejvi so v zadnjih desetletjih postali pomemben del sodobnega nočnega življenja. Rejv kultura ni več razumljena kot le obrobna mladinska subkultura, temveč kot raznolik prostor glasbenega, telesnega in socialnega povezovalnega doživljanja (Anderson in Kavanaugh, 2007). Gre za kulturo elektronske plesne glasbe, znotraj katere imajo pomembno vlogo dolgotrajni glasbeni dogodki, repetitivni ritmi, ples, močna senzorična stimulacija (npr. glasna glasba, svetlobni učinki in nizke frekvence) ter začasno oblikovanje skupnosti na plesišču (St John, 2004; Sylvan, 2013).

Rejv se je kot prepoznavna oblika nočne kulture uveljavil ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja, predvsem v Združenem kraljestvu, vendar so korenine elektronske plesne glasbe (angl. electronic dance music, v nadaljevanju tudi EDM) starejše. House in tehno sta se razvijala tudi v temnopoltih, latinskoameriških, kvir in transspolnih urbanih nočnih okoljih v ZDA, kjer so plesišča lahko delovala kot prostori pripadnosti in skupnosti (Garcia-Mispireta, 2018). Pozneje so se rejvi razširili v številne lokalne scene in se ponekod približali komercialnim klubskim in festivalnim oblikam (Anderson in Kavanaugh, 2007; St John, 2004). Literatura, uporabljena v tem članku, obravnava predvsem Združeno kraljestvo, Kanado, ZDA in zahodno Evropo, zato ugotovitev ni mogoče brez zadržkov posploševati na vse rejv scene.

Širša popularizacija rejv kulture in njen razvoj od podzemnih scen do sodobnih klubskih in festivalskih oblik odpirata vprašanje, zakaj ravno tako glasne ter senzorično in telesno naporne izkušnje pri številnih posameznikih ustvarjajo občutke razbremenitve, psihološkega olajšanja ter celo večje pripadnosti in bližine z drugimi ljudmi (Cannon in Greasley, 2021; Waite, 2026). To vprašanje postane posebej zanimivo v času, ko raziskave vse pogosteje opozarjajo na porast duševnih stisk med mladimi. Družba in sodobno okolje od posameznika zahtevata stalno produktivnost, samonadzor in skrb za lastno podobo, kar povečuje občutek psihološke izčrpanosti (Han, 2015; Rosa, 2019).

V tem kontekstu je rejv kultura zanimiva ravno zato, ker posamezniku ne ponuja odmika v tišino ali umiritve, temveč deluje skozi intenzivnost, glasbo, gibanje, močno stimulacijo in prisotnost večje množice. Številni obiskovalci podzemne elektronske scene v opisu izkušnje namreč ne omenjajo zgolj glasbe ali plesa, temveč občutke odmika od vsakodnevnih pričakovanj, socialnega ocenjevanja, stalnega samonadzora ter večjo povezanost z drugimi ljudmi (Olaveson, 2004; Waite, 2026). Takšno doživljanje lahko razumemo kot obliko začasnega odmika od vsakdanjih pritiskov, hkrati pa kot prostor, v katerem posameznik lahko doživlja občutke pripadnosti, evforije, bližine in sprejetosti (Waite, 2026).

Namen članka je raziskati, zakaj je rejv kultura privlačna za mlade v času psihične preobremenjenosti in stalnega samonadzora. Pri tem se članek osredotoča na psihologijo eskapizma, vlogo glasbe in telesnega gibanja pri uravnavanju doživljanja, nastajanje občutka pripadnosti na plesišču, pomen socialnih norm v underground scenah ter tudi vlogo psihoaktivnih substanc.

ZAKAJ JE POBEG V HRUP DOŽIVET KOT OLAJŠANJE?

Eskapizem običajno razumemo kot težnjo posameznika, da se vsaj začasno odmakne od neprijetnih misli, stresa, preobremenjenosti in napetosti (Henning in Vorderer, 2001). V vsakdanjem jeziku ima izraz pogosto negativen prizvok, kot da gre za izogibanje ali beg pred odgovornostjo. V psihološkem smislu pa ima začasen odmik lahko tudi regulativno funkcijo, če posamezniku pomaga preusmeriti pozornost od ponavljajočih se obremenjujočih misli ter začasno uravnavati razpoloženje in čustveno napetost (DeNora, 2000; Schäfer idr., 2013). Tudi raziskave elektronskih glasbenih dogodkov kažejo, da jih udeleženci pogosto povezujejo z občutki dobrega počutja in socialne povezanosti, zaradi česar lahko takšne izkušnje delujejo kot pomemben vir psihološke razbremenitve (Cannon in Greasley, 2021).

Pri rejvih gre za posebno obliko eskapizma, saj ne temelji na umiku od stimulacije, temveč, ravno obratno, na vstopu v okolje, kjer je dražljajev veliko več. Glasba je namreč glasna, ritem ponavljajoč, prostor pogosto temen ali nasičen s svetlobnimi učinki, telo pa je dlje časa vključeno v intenzivno ali celo naporno gibanje. Takšno okolje lahko pozornost preusmeri od vsakdanjih skrbi neposredno na telesno izkušnjo (Gabrielsson, 2011).

Waite (2026) v etnografski raziskavi podzemne rejv scene v Halifaxu v Kanadi opisuje, da udeleženci rejv pogosto doživljajo kot prostor, kjer se lahko za določen čas “izgubijo” na plesišču. Pri tem ne gre nujno za izgubo nadzora v negativnem smislu, temveč za začasno zmanjšanje stalnega razmišljanja o sebi in pričakovanjih drugih ljudi. Udeleženci med drugim opisujejo občutek popolne prisotnosti, pri katerem postaneta pomembna predvsem glasba in povezava z drugimi ljudmi v prostoru. Psihološko olajšanje na rejvu se tako ne oblikuje le skozi individualno sprostitev, temveč skozi občutek, da posameznik ni več sam v svojem doživljanju.

Rejv lahko torej razumemo kot obliko aktivnega eskapizma, ki med drugim predstavlja začasen premik z miselne obremenjenosti na neposredno trenutno telesno doživljanje (Cannon in Greasley, 2021; Gabrielsson, 2011).

KAKŠEN VPLIV NA DOŽIVLJANJE IMA ELEKTRONSKA GLASBA?

Glasba ima pomembno vlogo pri uravnavanju razpoloženja in čustev, saj lahko posamezniku pomaga pri umiritvi, dvigu energije ali preusmerjanju pozornosti (DeNora, 2000; Schäfer idr., 2013). Pri elektronski plesni glasbi pa poslušanje pogosto ni ločeno od telesnega odziva. Ponavljajoči se ritmi, nizke frekvence, močan bas in na splošno dolga izpostavljenost zvoku ustvarijo vzdušje, v katerem glasba ni več predmet poslušanja, temveč začne neposredno usmerjati gibanje in doživljanje prostora (Malbon, 1999; Sylvan, 2013). Povezava med glasbo in telesom je pomembna tudi z vidika ritmičnega usklajevanja, saj raziskave kažejo, da se ljudje spontano odzivamo na ritem in z njim usklajujemo svoje gibanje (Clayton idr., 2005). Na rejvu se ta proces ne odvija v izolaciji, saj posameznik pleše med drugimi telesi, ki se odzivajo na isti zvočni vzorec, zato ritem postopoma oblikuje dinamiko plesišča in ne le individualnega gibanja (Clayton idr., 2005). Podobno Tarr in sodelavci (2014) navajajo, da glasba in skupinsko enotno gibanje lahko prispevata k občutku zlitja med posameznikom in drugimi ljudmi, kar je pomemben del socialnega učinka tovrstnih glasbenih dogodkov.

Elektronski glasbeni dogodki zato niso zanimivi le zaradi glasbe same, temveč zaradi prehoda od poslušanja k utelešenemu doživljanju. Cannon in Greasley (2021) ugotavljata, da udeleženci elektronskih glasbenih dogodkov njihove učinke pogosto povezujejo z glasbo, plesom in socialnim okoljem. Ker se glasba na dogodku praviloma doživlja hkrati z gibanjem in odzivanjem na množico, se učinki teh vidikov v sami izkušnji prekrivajo in jih je težko jasno ločiti. Podobno Perevedentseva (2023) poudarja, da lahko zvočne značilnosti elektronske glasbe, zlasti barva zvoka in ritem, spodbujajo občutek telesne povezanosti med poslušalci. Glasba torej ne vzbudi le določenega razpoloženja, temveč posameznika telesno vključi v dogajanje. Pri tem ima pomembno vlogo tudi predvidljivost ritma, saj repetitivna glasba ne zahteva nenehnega razbiranja novih zvočnih informacij, temveč posamezniku omogoča, da se prepusti ponavljajoči se strukturi. Pri ponavljajočih se ritmičnih vzorcih metrična struktura poslušalcu omogoča oblikovanje pričakovanj o prihodnjih poudarkih in zvočnih dogodkih. Ritem se tako zaznava v odnosu do že vzpostavljenega časovnega okvira, kar podpira sprotno usklajevanje pozornosti in gibanja z glasbo (Vuust in Witek, 2014). Ponavljanje ne pomeni odsotnosti kognitivne obdelave, temveč omogoča stabilnejša časovna pričakovanja, zaradi katerih se lahko posameznik lažje prepusti ritmičnemu toku in gibanju. Witek (2019) takšno doživljanje elektronske plesne glasbe povezuje s konceptom vzdušja (angl. vibe), pri katerem posamezniki začnejo doživljati sebe, glasbo, množico in didžeja kot del enotne čustvene izkušnje.

S tega vidika je pomembno tudi, da intenzivnost rejva ni nujno doživeta kot kaotična. Značilnosti elektronskih dogodkov bi v drugačnem kontekstu morda delovale moteče ali obremenjujoče, na plesišču pa imajo ti dražljaji jasno funkcijo, da usmerjajo pozornost, omogočajo telesno predanost trenutku tukaj in zdaj ter zmanjšujejo potrebo po stalnem nadzoru in regulaciji lastnega vedenja. Deelen (2025) v raziskavi tehno festivalov podobno ugotavlja, da skupinsko plesanje omogoča prehod od individualne napetosti k telesnemu predajanju izkušnji, kar lahko deluje razbremenilno prav zato, ker se posamezniku ni treba več nadzorovati, temveč se lahko prepusti skupnemu dogajanju na plesišču.

ZLITJE POSAMEZNIKA Z MNOŽICO

Pomemben del celostne rejv izkušnje predstavlja množica, ki lahko spremeni način, kako posameznik doživlja sebe in druge v svoji okolici. Na plesišču komunikacija v večji meri poteka skozi gibanje, medsebojne poglede, odzive na glasbene prehode in kratke trenutke skupnega navdušenja (Waite, 2026). Prav zato socialna dimenzija rejva predstavlja enega izmed razlogov, zakaj lahko rejv izkušnja postane tako privlačna (Olaveson, 2004). Proces skupnega emocionalnega doživljanja med udeleženci pa lahko povežemo tudi s čustveno nalezljivostjo, ki označuje prenos oziroma zrcaljenje čustvenih stanj med ljudmi (Hatfield idr., 1993). V množici se ta proces lahko okrepi zaradi posameznikove stalne izpostavljenosti številnim telesnim in emocionalnim odzivom drugih. Liebst (2019) je v raziskavi glasbenega festivala pokazal, da je kolektivna vznesenost močno povezana z interakcijsko dinamiko množice, pri čemer ima čustvena nalezljivost pomembno vlogo pri stopnjevanju emocionalnega vzburjenja ali evforije. Posameznik torej ne doživlja le lastnega odziva na glasbo, temveč odzive drugih okoli sebe, ki lahko njegovo doživljanje še okrepijo ali spremenijo.

Pri tem je pomembno, da občutek skupnosti na rejvu pogosto nastaja brez dolgotrajnega spoznavanja. Raziskave sinhroniziranega gibanja kažejo, da le-to povečuje občutek bližine in povezanosti tudi med popolnimi neznanci (Hove in Risen, 2009). Newson s sodelavci (2021) je pri raziskovanju rejvov in ilegalnih prostih zabav (podzemnih in praviloma nelicenciranih rejv dogodkov, ki potekajo zunaj običajnih komercialnih prizorišč) ugotovil, da lahko intenzivne skupinske izkušnje prispevajo k močni identifikaciji z drugimi udeleženci, kar mlade posebej pritegne z vidika možnosti začasne pripadnosti skupini oziroma množici.

Kolektivno doživljanje na rejv dogodkih lahko razumemo tudi skozi Durkheimov (1995) pojav collective effervescence oziroma kolektivne vznesenosti, s katerim je opisoval stanje skupinskega čustvenega vzburjenja, ki nastane v ritualnih okoliščinah in posamezniku omogoča občutek preseganja vsakdanje individualnosti. Collins (2014) je pozneje dodal, da se takšna skupinska energija oblikuje predvsem takrat, ko so ljudje telesno zbrani, usmerjeni v skupno dogajanje, hkrati pa čustveno vključeni v interakcijo. Rejv v tem smislu ni nujno religijski ritual, lahko pa deluje kot sekularen prostor, v katerem se za omejen čas oblikuje podobna dinamika skupinskega čustvovanja (Olaveson, 2004). Za psihološko privlačnost rejva je torej bistveno, da množica postane del posameznikovega doživljanja, pri čemer mnogi obiskovalci poleg občutkov enosti in sprejetosti navajajo tudi občutek preseganja vsakdanjega jaza (Olaveson, 2004). Dejavniki množice, glasbe, ritma in intenzivne senzorne stimulacije lahko dodatno ustvarijo izkušnje, ki jih udeleženci opisujejo kot skoraj duhovne ali transcendentalne (Sylvan, 2013).

SOCIALNE NORME V REJV KULTURI

Underground elektronske scene so v literaturi pogosto opisane kot prostori, kjer lahko posamezniki začasno preizkušajo drugačne načine bivanja in izražanja preko povezovanja z drugimi, kot so jim običajno na voljo v vsakdanjih socialnih okoljih (Sylvan, 2013). Anderson in Kavanaugh (2007) pri tem poudarjata, da se je raziskovanje rejv kulture skozi čas premaknilo od vprašanj o deviantnosti in uporabe psihoaktivnih substanc k širšemu razumevanju scene kot prostora identitete in skupnosti ter s tem specifičnih oblik socialnega reda. Privlačnost tovrstnih dogodkov ni odvisna le od glasbe in zabavnega vzdušja, temveč tudi od občutka, kakšno vedenje je v prostoru dovoljeno oziroma sprejeto ali celo pričakovano.

Mlade, ki so v vsakdanjem življenju pogosto izpostavljeni socialnemu primerjanju, takšno okolje posebej nagovarja, saj se lahko potreba po stalnem nadzorovanju lastne podobe zmanjša, če posameznik prostor zazna kot manj obsojajočega (Cannon in Greasley, 2021). Avis-Ward (2022) je v raziskavi kvir identitete in skupnosti v britanskih rejvih med pandemijo COVID-19 pokazala, da so bili rejvi za mnoge pripadnike LGBTQ+ skupnosti in druge udeležence pomembni kot prostor svobode in začasnega umika iz omejujočega okolja. Podobno tudi Waite (2026) omenja občutek pripadnosti, ki se pogosto vzpostavi na rejvih, ta pa ni odvisen le od fizične prisotnosti na dogodku, temveč tudi od namena vstopa v prostor in vpliva vedenja posameznika na druge udeležence. V sklopu tega avtorica razlikuje med “moralnimi” in “nemoralnimi” rejverji, vendar teh terminov ne kategorizira strogo. Gre za analitičen način opisovanja skupnostnih pričakovanj, pri čemer so z etosom scene bolj skladni tisti, ki pridejo na dogodek zaradi glasbe, plesa, odprtosti do drugih in prispevanja k skupni izkušnji, medtem ko so bolj problematični nameni, ki izkušnjo usmerjajo v lasten status, egoistično potrjevanje ali spolno osvajanje. Ta ugotovitev je pomembna tudi zato, ker pokaže, da je psihološka privlačnost rejva odvisna tudi od tega, ali prostor omogoča dovolj zaupanja, da se posameznik lahko prepusti dogajanju. Če udeleženci čutijo skupno izkušnjo in pripadnost na podoben način, se lahko zmanjša občutek socialne izpostavljenosti in strahu pred obsojanjem, ki je v vsakdanjem okolju veliko bolj izrazit (Waite, 2026).

Občutek odprtosti in svobode pa sam po sebi še ne zagotavlja varnega prostora. Fileborn idr. (2020) so v raziskavi avstralskih glasbenih festivalov pokazali, da se v okoljih množičnega nočnega druženja pojavljata tudi spolno nadlegovanje in spolno nasilje ter da lahko značilnosti festivalskega prostora in kulture otežujejo prijavljanje takšnih izkušenj. Prostora sprostitve in pripadnosti tako ne moremo samodejno enačiti z varnim in vključujočim okoljem (Fileborn idr., 2020).

Vprašanje vključujočnosti rejva pa ni le povezano z vedenjem posameznikov, temveč tudi s širšimi kulturnimi in družbenimi spremembami rejv scene. Anderson (2009) pri analizi razvoja rejv kulture opozarja, da lahko komercializacija spremeni dinamiko dogodkov. Ko ti postanejo usmerjeni v dobiček in množično dostopnost, se lahko zmanjša pomen prvotnega skupnostnega etosa. Takšne spremembe imajo poseben pomen za skupnosti, ki so zgodovinsko soustvarjale rejv scene. Garcia-Mispireta (2018) opozarja, da so obdobja širše popularizacije elektronske plesne glasbe pogosto oslabila njene vezi s kvir, temnopoltimi, latinskoameriškimi in transspolnimi nočnimi okolji, zato večja dostopnost scene ne pomeni nujno tudi ohranjanja njene prvotne skupnostne funkcije. Na to, ali bo rejv doživet kot sproščujoč prostor pripadnosti in zmanjšanega socialnega pritiska, ne vplivajo le neposredne socialne norme med udeleženci, temveč tudi širši način organizacije in razvoja rejv scene (Avis-Ward, 2022; Garcia-Mispireta, 2018; Waite, 2026).

VLOGA PSIHOAKTIVNIH SUBSTANC

Zgodovinsko in kulturno so bile nekatere psihoaktivne substance, predvsem MDMA, bolj znan kot ekstazi, tesno povezane z rejv kulturo (Hutson, 2000; Weir, 2000). MDMA oziroma 3,4-metilendioksimetamfetamin je sintetična psihoaktivna snov, ki poleg povečane vzburjenosti in evforije lahko vpliva tudi na socialno doživljanje. V nadzorovanih raziskavah so po zaužitju MDMA zaznali povečanje čustvene empatije in nekaterih oblik prosocialnega vedenja (Hysek idr., 2014). Sodobnejše raziskave kažejo, da uporabe substanc na dogodkih elektronske plesne glasbe ni mogoče razumeti ločeno od razlogov, zaradi katerih ljudje te dogodke obiskujejo. Van Dyck idr. (2023) so pri obiskovalcih EDM dogodkov ugotovili, da so bili pri uporabnikih substanc v primerjavi z neuporabniki pomembnejši nekateri motivi za obiskovanje teh dogodkov, povezani s plesom, raziskovanjem, eskapizmom in iskanjem vznemirjenja. Uporaba substanc je tako vpeta v širšo izkušnjo, ki jo sooblikujejo glasba, ples, prostor, družba in pričakovanja udeležencev. Waite (2026) ugotavlja, da udeleženci podzemne rejv scene substance vrednotijo tudi glede na to, kako skladne se jim zdijo z vrednotami skupnosti. Intervjuvanci so MDMA in psilocibin pogosto povezovali z empatijo in povezanostjo, medtem ko so alkohol in kokain pogosteje povezovali z agresivnejšim ali bolj individualistično usmerjenim vedenjem, ki lahko moti skupinsko izkušnjo. Pri tem je pomembno razlikovati med doživljanjem udeležencev in farmakološkimi učinki, ki jih potrjujejo raziskave. Za MDMA obstajajo eksperimentalni dokazi o povečani čustveni empatiji in prosocialnem odzivanju, medtem ko lahko psilocibin, psihedelična učinkovina nekaterih vrst gob, poleg povečanja čustvene empatije izraziteje spremeni posameznikovo zaznavanje meja med lastnim jazom, drugimi ljudmi in okolico. Posameznik lahko posledično občuti manjšo ločenost od drugih in okolja ter izrazitejši občutek enosti z njimi (Bhatt in Weissman, 2024; Hysek idr., 2014; Lebedev idr., 2015).

Psihoaktivnih substanc ni smiselno obravnavati kot jedro rejv izkušnje, temveč kot enega izmed dejavnikov, ki jo lahko spremenijo ali okrepijo. Nekatere substance lahko povečajo evforijo, čustveno odprtost ali občutek socialne pripadnosti, vendar se skupinsko vzburjenje in občutek povezanosti z drugimi udeleženci pojavljata tudi v glasbenih, ritualnih in športnih dogodkih brez njihove uporabe (Collins, 2014; Ehrenreich, 2007; Newson idr., 2021). Hkrati lahko uporaba psihoaktivnih substanc prinaša pomembna telesna in psihična tveganja. Pri MDMA so med resnejšimi akutnimi zapleti opisani pregrevanje telesa, motnje ravnovesja tekočin in elektrolitov ter drugi neželeni učinki, tveganje pa lahko dodatno povečajo intenzivna telesna aktivnost, visoka temperatura okolja in kombiniranje različnih substanc (Weir, 2000). Dodaten problem predstavlja nepredvidljiva sestava prepovedanih substanc, saj lahko izdelek vsebuje drugačne učinkovine od pričakovanih ali dodatne substance. Zato se pristopi zmanjševanja škode na glasbenih dogodkih med drugim osredotočajo na dostop do preverjenih informacij, zdravstvene pomoči in preverjanja sestave substanc, pri čemer namen takšnih ukrepov ni spodbujanje uporabe, temveč zmanjševanje možnih posledic pri ljudeh, ki se zanjo odločijo (Palamar idr., 2021). Vlogo psihoaktivnih substanc je zato smiselno razumeti znotraj širšega konteksta rejv kulture, saj lahko vplivajo na intenzivnost posameznih vidikov izkušnje, vendar same ne pojasnijo psihološke privlačnosti rejva, njihova uporaba pa je hkrati povezana s tveganji, ki jih pri razumevanju rejv kulture ni mogoče zanemariti (Van Dyck idr., 2023; Waite, 2026).

REJV NI REŠITEV ZA STISKO, VENDAR LAHKO POKAŽE, ČESA MLADIM MANJKA

Če rejv kulturo razumemo kot odziv na preobremenjenost mladih v današnji družbi, moramo najprej razlikovati med začasnim olajšanjem in dejansko razrešitvijo stiske. Psihična stiska ni le trenutno neprijetno počutje, temveč lahko vključuje trajnejše občutke izčrpanosti, tesnobe, osamljenosti, pritiska k uspehu ali občutek, da posameznik težko uravnava zahteve okolja. V tem smislu rejv ne more biti rešitev za stisko, saj ne odpravlja njenih vzrokov; ne spremeni življenjskih pogojev, ne nadomesti socialne opore in ne more nadomestiti strokovne pomoči, ko je ta potrebna. Lahko pa posamezniku začasno omogoči izkušnjo občutka telesne prisotnosti, zmanjšanega pritiska in samonadzora ter pripadnosti drugim ljudem, ki je v vsakdanjem življenju pogosto oslabljena (Cannon in Greasley, 2021; Waite, 2026).

Prav zato je privlačnost rejv scene družbeno pomembna. Če mladi iščejo okolje, kjer se lahko za določen čas umaknejo od družbenih pritiskov, to ne govori le o njihovi želji po zabavi, temveč tudi o značilnostih okolja, iz katerega se želijo začasno umakniti (Han, 2015; Rosa, 2019). Rejv kultura v tem smislu kaže, da mladim ne manjkata le kratkočasen premor in počitek, ampak tudi oblike skupnega doživljanja brez pritiska nenehnega dokazovanja in nastopanja. Raziskave elektronskih glasbenih dogodkov zato niso pomembne le za razumevanje nočnega življenja, temveč za razumevanje temeljnih potreb po pripadnosti, čustveni regulaciji in izstopu iz vsakdanjih družbenih pritiskov, ki jih udeleženci povezujejo z večjim blagostanjem (Avis-Ward, 2022; Cannon in Greasley, 2021; Newson idr., 2021).

ZAKLJUČEK

Rejv kultura je psihološko privlačna predvsem zato, ker posamezniku za določen čas omogoči drugačen način doživljanja sebe in svoje okolice. Ko se posameznik prepusti ritmu, se lahko vsakdanja miselna preobremenjenost začasno umakne k bolj neposrednemu telesnemu doživljanju. Pomembno je, da tega učinka ne razumemo preveč poenostavljeno, saj rejv ne deluje razbremenilno samo zato, ker je glasba glasna ali ker posameznik na dogodku pleše. Njegova privlačnost se oblikuje v prepletu telesne izkušnje, množice in socialnih norm prostora; če se posameznik v množici ne počuti ocenjevanega, se lahko lažje prepusti dogajanju.

Kljub temu rejv kulture ne smemo romantizirati, saj občutek olajšanja ali evforije še ne pomeni, da rejv razreši vzroke stiske. Rejvi prav tako niso nujno varni in vključujoči za vse, saj imajo podzemne scene vselej svoja pravila pripadnosti, oblike izključevanja in tveganja, ki jih je treba upoštevati, posebej pri vprašanju psihoaktivnih substanc, fizične izčrpanosti, spolnega nadlegovanja, občutka varnosti v prostoru ter marginalizacije skupin, ki so rejv in elektronsko plesno kulturo zgodovinsko soustvarjale (Fileborn idr., 2020; Garcia-Mispireta, 2018; Van Dyck idr., 2023; Waite, 2026).

Rejv kulturo je zato smiselno razumeti kot ambivalenten pojav, ki ni ne zgolj nevaren prostor tveganja ne preprosta rešitev za duševno stisko. Vprašanje, zakaj se mladi vračajo na sceno tehno glasbe, zato v ospredje postavlja tudi širše vprašanje, kakšno družbeno okolje ustvarja potrebo po tako intenzivnih oblikah umika. Če občutek svobode in pripadnosti postane lažje dosegljiv v prostoru glasne glasbe in intenzivne telesne aktivnosti v množici, to kaže na omejitve današnjega družbenega okolja in njegovih zahtev. “Rejvanje” zato ni odgovor na preobremenjenost, je pa pokazatelj potreb, ki jih sodobni načini življenja pogosto ne naslovijo.

VIRI IN LITERATURA

Anderson, T. (2009). Rave culture: The alteration and decline of a Philadelphia music scene. Temple University Press.

Anderson, T. L. in Kavanaugh, P. R. (2007). A ‘rave’ review: Conceptual interests and analytical shifts in research on rave culture. Sociology Compass, 1(2), 499–519. https://doi.org/10.1111/j.1751-9020.2007.00034.x

Avis-Ward, D. (2022). Moments of connection as means of survival: A study of queer identity, freedom and community in UK raves during the Covid-19 pandemic. Dancecult, 14(1), 39–59. https://doi.org/10.12801/1947-5403.2022.14.01.03

Bhatt, K. V. in Weissman, C. R. (2024). The effect of psilocybin on empathy and prosocial behavior: a proposed mechanism for enduring antidepressant effects. npj Mental Health Research, 3(1), 7. https://doi.org/10.1038/s44184-023-00053-8

Cannon, J. W. in Greasley, A. E. (2021). Exploring relationships between electronic dance music event participation and well-being. Music & Science, 4. https://doi.org/10.1177/2059204321997102

Clayton, M., Sager, R. in Will, U. (2005). In time with the music: The concept of entrainment and its significance for ethnomusicology. ESEM CounterPoint, 1, 1–45.

Collins, R. (2014). Interaction ritual chains and collective effervescence. V C. Von Scheve in M. Salmela (ur.), Collective Emotions (str. 299–311). Oxford University Press. https://doi.org/10.1093/acprof:oso/9780199659180.003.0020

Deelen, K. (2025). Temporary sacred spaces: Collective effervescence and social connection at techno festivals [Magistrsko delo, Erasmus University Rotterdam]. Erasmus University Thesis Repository. http://hdl.handle.net/2105/76508

DeNora, T. (2000). Music in everyday life. Cambridge University Press.
https://doi.org/10.1017/CBO9780511489433

Durkheim, É. (1995). The elementary forms of religious life (K. E. Fields, prev.). Free Press. (Izvirno delo izdano 1912)

Ehrenreich, B. (2007). Dancing in the streets. Metropolitan Books.

Fileborn, B., Wadds, P. in Tomsen, S. (2020). Sexual harassment and violence at Australian music festivals: Reporting practices and experiences of festival. Australian & New Zealand Journal of Criminology, 53(2), 194–212. https://doi.org/10.1177/0004865820903777

Gabrielsson, A. (2011). Strong experiences with music: Music is much more than just music. Oxford University Press. https://doi.org/10.1093/acprof:oso/9780199695225.001.0001

Garcia-Mispireta, L. M. (2018). Whose refuge, this house? The estrangement of queers of color in electronic dance music. V F. E. Maus in S. Whiteley (ur.), The Oxford handbook of music and queerness (str. 35–61). Oxford University Press. https://doi.org/10.1093/oxfordhb/9780199793525.013.49

Han, B.-C. (2015). Burnout society. V The Burnout Society (str. 35–52). Stanford University Press. https://doi.org/10.1515/9780804797504-008

Hatfield, E., Cacioppo, J. T. in Rapson, R. L. (1993). Emotional contagion. Current Directions in Psychological Science: A Journal of the American Psychological Society, 2(3), 96–99. https://doi.org/10.1111/1467-8721.ep10770953

Henning, B. in Vorderer, P. (2001). Psychological escapism: Predicting the amount of television viewing by need for cognition. Journal of Communication, 51(1), 100–120. https://doi.org/10.1111/j.1460-2466.2001.tb02874.x

Hove, M. J. in Risen, J. L. (2009). It’s all in the timing: Interpersonal synchrony increases affiliation. Social Cognition, 27(6), 949–960. https://doi.org/10.1521/soco.2009.27.6.949

Hutson, S. R. (2000). The rave: Spiritual healing in modern western subcultures. Anthropological Quarterly, 73(1), 35–49.

Hysek, C. M., Schmid, Y., Simmler, L. D., Domes, G., Heinrichs, M., Eisenegger, C., Preller, K. H., Quednow, B. B. in Liechti, M. E. (2014). MDMA enhances emotional empathy and prosocial behavior. Social Cognitive and Affective Neuroscience, 9(11), 1645–1652. https://doi.org/10.1093/scan/nst161

Lebedev, A. V., Lövdén, M., Rosenthal, G., Feilding, A., Nutt, D. J. in Carhart-Harris, R. L. (2015). Finding the self by losing the self: Neural correlates of ego-dissolution under psilocybin. Human Brain Mapping, 36(8), 3137–3153. https://doi.org/10.1002/hbm.22833

Liebst, L. (2019). Exploring the sources of collective effervescence: A multilevel study. Sociological Science, 6(2), 27–42. https://doi.org/10.15195/v6.a2

Malbon, B. (1999). Clubbing: Dancing, ecstasy, vitality. Routledge. https://doi.org/10.4324/9780203026458

Newson, M., Khurana, R., Cazorla, F. in van Mulukom, V. (2021). ‘I get high with a little help from my friends’ – How raves can invoke identity fusion and lasting co-operation via transformative experiences. Frontiers in Psychology, 12, 719596. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2021.719596

Olaveson, T. (2004). ‘Connectedness’ and the rave experience: Rave as new religious movement? V G. St John (ur.), Rave culture and religion (str. 85–106). Routledge. https://doi.org/10.4324/9780203507964

Palamar, J. J., Fitzgerald, N. D., Keyes, K. M. in Cottler, L. B. (2021). Drug checking at dance festivals: A review with recommendations to increase generalizability of findings. Experimental and Clinical Psychopharmacology, 29(3), 229–235. https://doi.org/10.1037/pha0000452

Perevedentseva, M. (2023). Timbre and the “zone of entanglement” in electronic dance music: Re-thinking musico-social ontologies with the mycelial turn. Dancecult: Journal of Electronic Dance Music Culture, 15(1). https://doi.org/10.12801/1947-5403.2023.15.01.03

Rosa, H. (2019). Resonance: A sociology of our relationship to the world. John Wiley & Sons.

Schäfer, T., Sedlmeier, P., Städtler, C. in Huron, D. (2013). The psychological functions of music listening. Frontiers in Psychology, 4. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2013.00511

St John, G. (ur.). (2004). Rave culture and religion. Routledge. https://doi.org/10.4324/9780203507964

Sylvan, R. (2013). Trance formation: The spiritual and religious dimensions of global rave culture. Routledge.

Tarr, B., Launay, J. in Dunbar, R. I. (2014). Music and social bonding: “Self-other” merging and neurohormonal mechanisms. Frontiers in Psychology, 5, 1096. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2014.01096

Van Dyck, E., Ponnet, K., Van Havere, T., Hauspie, B., Dirkx, N., Schrooten, J., Waldron, J., Grabski, M., Freeman, T. P., Curran, H. V. in De Neve, J. (2023). Substance use and attendance motives of electronic dance music (EDM) event attendees: A survey study. International Journal of Environmental Research and Public Health, 20(3). https://doi.org/10.3390/ijerph20031821

Vuust, P. in Witek, M. A. G. (2014). Rhythmic complexity and predictive coding: A novel approach to modeling rhythm and meter perception in music. Frontiers in Psychology, 5. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2014.01111

Waite, E. (2026). The morality of losing yourself on a dance floor: How a rave scene delineates belonging based on intention. The Journal for Undergraduate Ethnography, 16(1), 43–61. https://doi.org/10.15273/jue.v16i1.12766

Weir, E. (2000). Raves: a review of the culture, the drugs and the prevention of harm. Canadian Medical Association Journal, 162(13), 1843–1848.

Witek, M. A. G. (2019). Feeling at one: Socio-affective distribution, vibe, and dance-music consciousness. V R. Herbert, D. Clarke in E. Clarke (ur.), Music and consciousness 2: Worlds, practices, modalities (1. izd.). Oxford University Press. https://doi.org/10.1093/oso/9780198804352.003.0006