Psihologija nostalgije v politični kampanji Slovenske demokratske stranke

Nostalgija je bila v 17. stoletju razumljena kot nevrološka bolezen, nato v 18. in 19. stoletju kot psihosomatska, z modernostjo pa je izgubila status bolezni in postala koncept, močno vezan na kapitalistično družbeno formacijo. V sodobnem času lahko nostalgijo razumemo tudi kot politično orodje, ki sicer črpa svojo snov iz zgodovine, vendar to počne ideološko – po freudovsko tlači dejansko zgodovino. Namen članka je na kratko razložiti zgodovinski razvoj pojma nostalgije ter ga ob tem umestiti v teorije številnih sociologov, filozofov in psihoanalitikov, ki so bili dejavni v 20. in 21. stoletju. Na koncu bomo poskušali dokazati prisotnost nostalgije v predvolilni kampanji Slovenske demokratske stranke (SDS) za 11. državnozborske volitve, ki so potekale 22. marca 2026, ter jo povezali z Gramscijevim pojmom kulturne hegemonije.

Uvod

Konec marca 2026 so v Sloveniji potekale 11. državnozborske volitve, v okviru katerih so stranke že od jeseni 2025 na tak ali drugačen način oglaševale svoj program in vodile predvolilno kampanjo, preko katere zagovarjajo stališča, za katera menijo, da so pomembna slovenskim volivcem. Vsaka od njih se je posluževala drugačnih retoričnih metod in prijemov ter se posvečala tistim tematikam, ki so jim ideološko najpomembnejše oziroma preko katerih bi lahko mobilizirala čim več volilnih upravičenk, da bi obkrožile njihovo stranko, četudi se način njihovega naslavljanja ne sklada povsem z njihovo »ideološko« pozicijo. Članek se bo osredotočal zgolj na politično kampanjo Slovenske demokratske stranke (SDS), saj je največja desničarska stranka, ki običajno pride v parlament. Pri preučevanju se bomo osredotočali predvsem na element nostalgije, ki igra ključno vlogo pri nastanku nacionalistične ideologije, s pomočjo katere SDS ustvarja, ohranja, reproducira množico lastnih privržencev. Analiza se bo torej posvečala predvsem povezavi med nostalgijo in nacionalizmom, s pomočjo katerih se oblikuje socialna tvorba, ki bi jo sociolog Benedict Anderson opisal kot zamišljena skupnost. Sklicevali se bomo tudi na Lacanovo teorijo realnega in realnosti, Freudovo teorijo potlačitve ter na teorije drugih teoretikov 20. in 21. stoletja. Najprej bomo na kratko razložili zgodovinski razvoj pojma nostalgije in njen izvor, ki ga bomo nato aktualizirali s trenutno politično situacijo in podkrepili s primeri, ki jih je SDS uporabila kot del lastne politične kampanje in s katerimi poskuša uveljavljati kulturno hegemonijo. To bomo analizirali s pomočjo Gramscijeve teorije razlikovanja pozicijske in gibljive vojne.

Analiza bo temeljila na različnih študijah primera – filmu, plakatih in objavah na socialnih omrežjih –, ki se vse nahajajo v sferi vizualnega. Analizirali bomo film Naša kri, ki je v slovenske kinematografe prišel 20. februarja 2026, številne objave, ki so jih na socialnih omrežjih objavili različni člani SDS, in plakate, ki jih je stranka uporabljala kot del svoje predvolilne kampanje ter jih lahko najdemo na številnih oglasnih panojih in avtobusnih postajah. Objave so bile izbrane tematsko ter na podlagi svoje sporočilnosti – v njih smo iskali prisotnost nostalgije, ki se lahko kaže bodisi preko podob bodisi preko sloganov. Vso izbrano gradivo sodi v domeno vizualnega, saj smo presodili, da slednja najbolje služi funkciji pojma nostalgije, ki poskuša v svojih subjektih vzbuditi ahistorične podobe. Nobena od objav ni starejša od septembra 2025, saj so politične stranke približno takrat začele s svojimi političnimi kampanjami.

Razvoj pojma nostalgije

Beseda nostalgija vsebuje dva grška korena, nostos, ki pomeni vrnitev domov, in algia, ki pomeni hrepenenje. Nanaša se na hrepenenje po drugačnem času, ki presega današnjo individualno psihologijo (Ouyang, 2011, str. 201). Koncept nostalgije je prvi opredelil švicarski psiholog Johannes Hofer, ki jo je razumel kot nevrološko bolezen. Hofer, ki je deloval konec 17. in v začetku 18. stoletja, je preučeval vedenjske simptome švicarskih najemniških vojakov, ki so se po naročilu različnih evropskih vladarjev borili v tujih deželah. Na podlagi prevladujočih simptomov, ki so vključevali izbruhe joka, anoreksijo in poskuse samomora, je Hofer menil, da so vojaki trpeli za možgansko boleznijo demonskega vzroka, stanje pa je označil s pojmom nostalgija. Vzrok bolezni naj bi bil v neprekinjenem nihanju živalskih duhov preko tistih vlaken srednjih možganov, v katerih še vedno ostajajo vtisnjene sledi spominov o domovini. Ker je preučeval le švicarske vojake, je prevladovalo splošno prepričanje, da je nostalgija bolezen značilna le za švicarsko prebivalstvo. Nekateri vojaški zdravniki so bili celo prepričani, da je za bolezen krivo neprestano zvonjenje kravjih zvoncev v Alpah, ki naj bi poškodovalo bobniče in možganske celice. Opredelitev nostalgije kot bolezni se je ohranila v 18. in 19. stoletju, spremenilo pa se je prepričanje, da je stanje značilno le za Švicarje (Davis, 1979, v Sedikides idr., 2022).

Do konca 19. stoletja se je opredelitev nostalgije premaknila z možganske na psihiatrično ali psihosomatsko motnjo (Batcho, 1998, v Sedikides idr., 2022). Simptomi so zdaj vključevali tesnobo in žalost, slabost, izgubo apetita, nespečnost ter zvišano telesno temperaturo (Havlena in Holak, 1991, v Sedikides idr., 2022). Nostalgija je bila obravnavana kot oblika melanholije (McCann, 1941, v Sedikides idr.,, 2022) in je bila označena za psihotično motnjo priseljencev (Frost, 1938, str. 801, v Sedikides idr., 2022), ki izhaja iz podzavestne želje po vrnitvi v fetalno stanje. Ob tem je potrebno omeniti, da je ta perspektiva nostalgijo enačila z domotožjem in jo omejila le na štiri skupine prebivalstva: vojake, pomorščake, priseljence ter prvošolce v internatih ali na univerzah (Cox, 1988; Jackson, 1986, v Sedikides idr., 2022).

Nova nostalgija: produkt modernosti

Z nastopom modernosti se je nekoliko spremenilo razumevanje nostalgije. Modernost je v osnovi imaginarni konstrukt, ki je podvržen številnim strategijam kohezivnih vključitev in izključitev, značilnih za velike pripovedi civilizacij in imperijev. V njih je običajno umeščena na izhodišče linearne pripovedi o sedanjosti ter tako stisnjena med preteklost, ki je predmet nostalgije, in prihodnost, ki je predmet utopije (Ouyang, 2011, str. 196). Kulturni teoretik Fredric Jameson je modernost povezoval z razvojem potrošniškega in multinacionalnega kapitalizma ter nastopom globalizacije, ki sta odprla in standardizirala svet (Jameson, 1992, str. 3). Zato je mogoče trditi, da mora biti tudi nostalgija, v kolikor je produkt modernosti, na nek način vpeta v kapitalizem in globalizacijo. Ker običajno velja, da je nostalgija zgodovinsko čustvo, za katerega je značilen simptom objokovanja preteklosti, je potrebno opredeliti tudi moderno konceptualizacijo zgodovine. Jameson je med drugim trdil, da je potrebno (post)modernizem razumeti kot poskus zgodovinskega razmišljanja o sedanjosti v času, ki je pozabil, kako sploh razmišljati zgodovinsko (Jameson, 1992, str. IX).

Modernost torej razume potek zgodovine linearno, na enak način pa razume tudi napredek. Na linearni osi je modernost stisnjena med nostalgijo na eni in utopijo na drugi strani. Nostalgija torej predstavlja protiutež utopiji. Tako nostalgija kot utopija sta obliki idealizma, saj sta poleg preteklosti vezani tudi na sedanjost, njun nastop pa je predpogoj nezadovoljstvu nad trenutnostjo. Potreba po sanjarjenju o idealistični prihodnosti ali obujanju spominov na boljšo preteklost izhaja iz nerešenih problemov sedanjosti, ki jih povezujemo z regresijo. V sedanjosti mora tičati nekaj, kar nas odvrača od razmišljanja o njej in ki naš fokus preusmerja na čas, ki je bodisi že minil bodisi še pride.

Moderna, na kapitalizmu temelječa definicija napredka, sloni na utopiji prihodnosti, na nekakšni nedosegljivi prihodnosti, h kateri je treba stremeti. V tem oziru je moderna definicija napredka podobna Foucaultovem razumevanju delovanja discipline, ki v neskončnost popravlja napake ljudi in nima pred seboj jasnega končnega cilja, temveč le odpravo začasnih odstopanj (Foucault, 2021). Po Foucaltovskem razumevanju discipline tudi sama disciplinira. Napredek je vedno nekje tam daleč in nedosegljiv, ni pa nujno v prihodnosti. Jameson se je v svojem delu The Political Unconscious skliceval na Frya in njegovo teorijo romantike. Ob tem jezapisal, da si ravno utopična predstava o neki stvari prizadeva spremeniti vsakdanje življenje, iz njega odstraniti vse nepopolnosti ter ga povrniti v predhodno, prelapsalno stanje, v nekakšen Edenski vrt (Jameson, 2002, str. 97). Ideja nostalgije temelji ravno na tem, da je »napredek« lahko že mimo, znašli pa smo se v stanju regresije. Če je bilo v preteklosti res bolje, potem bi morali sedanjost popraviti in jo približati preteklosti. V takšnem pomenu jo uporablja tudi politična retorika. Kaj pa je razlog za situacijo, v kateri se zdi, da je sedanjost tako pomanjkljiva, da se želimo raje vrniti v preteklost, kot pa ostati v njej?

Z razsvetljenstvom in industrijsko revolucijo je prišlo do postopne racionalizacije vseh sfer življenja, ‘odčaranja’ sveta in nastopa tovarniškega kapitalizma. Ker je bilo naravni svet naenkrat možno skrčiti na številke in surove podatke, je prišlo do postopne izgube mitosa in alegorije (globljega pomena), ki sta tvorila povezavo med podatki. Že Adorno in Horkheimer (1947/2002) sta v Dialektiki razsvetljenstva trdila, da so števila postala kanon razsvetljenstva. Številke so prazne in nepovezane, z njimi je mogoče zapisati naravne zakone, ne morejo pa ujeti smisla, ki ga predstavljajo ti zakoni za ljudi. Z odpravo mita smo prav tako odpravili narativ – pripovednost med podatki, ki so jim dajali smisel –, posledica tega pa je pojav nostalgije v modernem pomenu besede. Ta nas želi vrniti v svet, za katerega menimo, da je še imel smisel. Pojav nostalgije je sicer posledica modernosti, vendar hkrati tudi kapitalizma, ki je povzročil njen nastanek, saj sta oba tesno povezana.

Nemško-korejski post-strukturalistični filozof Byung-Chul Han v svojem delu The Crisis of Narration pojasni, da je ključna funkcija pripovedi ustvarjanje skupnosti. Pripoved je zaključena oblika, saj ustvarja zaprt red, ki utemeljuje pomen in identiteto. Religija bi bila klasičen primer takšne pripovedi. Krščanska religija sega v vsak kotiček življenja in odpravlja naključnost med dogodki, ki sta jo povzročila kapitalizem in digitalizacija (Han, 2022, VIII.–IX). V ‘odčarani’ in individualizirani kapitalistični družbi so namreč pripoved zamenjale informacije, ki so minljive in nepovezane. Reducirane so na trenutne novice oziroma podatke, ki so pozabljeni takoj, ko jih predamo naprej. Nastop informacij je v življenju posameznika povzročil vrzel in diskontinuiteto v vsakdanu, ki jo je zmožna zapolniti pripovednost nostalgije. Vsakdanji dogodki v sodobnem svetu torej niso več del širše pripovedi (konteksta), temveč so razdrobljeni in osamljeni deli življenja, ki sami po sebi nimajo smisla.

Kulturna teoretičarka Svetlana Boym, ki je preučevala nostalgijo, jo sicer razume kot zgodovinsko čustvo, a kljub temu trdi, da se ta ne dotika vedno preteklosti – lahko je retrospektivna ali prospektivna. V svojem delu The Future of Nostalgia zapiše, da ima lahko sanjarjenje o preteklosti, ki ga določajo potrebe sedanjosti, neposreden vpliv na prihodnost. Skrb za prihodnost je tista, ki v nas vzbudi potrebo po nostalgičnosti. Za razliko od melanholije, ki je vezana na individualno zavest, predstavlja nostalgija odnos med individualno biografijo in kolektivno zgodovino, med osebnim in kolektivnim spominom (Boym, 2001). Nostalgija torej izhaja iz nepopolne sedanjosti, ki gleda proti preteklosti, vendar je lahko hkrati vezana na prihodnost, v kolikor želimo, da je ta bolj podobna slednji kakor prejšnji. Kanadski filozof Brian Massumi je v svojem eseju The Autonomy of Affect razvil tezo, da podobe pogosto sledijo logiki, po kateri se njihova vsebina prilagodi konvencionalnemu pomenu, ki ga določena podoba mora imeti v nekem kontekstu (Massumi, 1995, str. 84). Nostalgija, ki se s svojim delovanjem poslužuje Massumijeve podobe, uporablja prav to konvencionalno logiko in se prilagaja kontekstu, v katerem lahko s svojim pomenom zapolni vrzeli v zgodovini.

Nostalgija kot politično orodje

Znani stavek Margaret Thatcher, da družba ne obstaja, obstajajo le posamezniki, opisuje prav takšno fragmentacijo družbe, ki ustvarja razmere za pojav nostalgije kot vezivnega tkiva. Thatcher je stavek izrekla v intervjuju za revijo Woman’s Own (1987), ob čemer je nadaljevala, da je dolžnost posameznika, da poskrbi najprej zase, nato za svojega bližnjega, državi pa ni pripisovala te skrbi za družbo. Njen stavek opisuje individualizirano in razdrobljeno družbo, ki ne vidi smisla in ni zadovoljna z lastno situacijo. V takšnem okolju lahko sklicevanje na idealistično podobo preteklosti postane močno orodje politike, ki poskuša s svojim diskurzom spodbuditi množico volivcev, da glasujejo za to ali ono stranko rekoč, da so oni tisti, ki so zmožni prihodnost približati tej preteklosti.

Za razumevanje nostalgije kot političnega orodja je potrebno najprej razložiti psihologijo množic, ki je pojav 19. stoletja. Psiholog in sociolog Gustave Le Bon velja za enega glavnih teoretikov psihologije množice. Trdil je, da so za vpliv, ki ga imajo besede na oblikovanje množice, bistvene podobe, ki jih te besede prikličejo in so precej neodvisne od njihovega pomena (Laclau, 2008). Le Bonovo razmerje med besedami in podobami je kasneje uporabil tudi marksistični filozof Ernesto Laclau, le da je raje uporabil termina označevalec in označenec. V političnem kontekstu nostalgija ni nikoli zgolj beseda, ki jo nekdo izreče, temveč je vedno podoba, ki jo izrečene besede poskušajo priklicati. Nikoli ne predstavlja naravnega načina, kako so bile stvari v preteklosti, temveč je vedno ideološko posredovana, in je v tem oziru podobna lacanovskemu načelu realnosti.

Lacanovska psihoanaliza obravnava teoretično razliko med realnim in realnostjo in trdi, da moramo biti sumničavi do vsake resničnosti, ki se prikazuje kot naravna. Načelo realnosti ni naraven način, ki odraža dejansko stanje stvari, ampak je ideološko posredovano in predstavlja najvišjo obliko ideologije, ker predstavlja sebe kot empirično dejstvo in nujnost. Tako Lacan kot tudi Freud pred njim razumeta kot realno tisto, kar mora vsaka realnost potlačiti – realnost se torej oblikuje preko potlačevanja. Realno je nepredstavljivo, je travmatična praznina, ki jo je mogoče bežno opaziti v neskladjih na področju navidezne realnosti (Fisher, 2009, str. 17). Nostalgija bi bila torej po lacanovsko »realnost«, ki se prikazuje kot dejanski opis zgodovine, a to vseeno ni. Je potlačena zgodovina, ki se izraža skozi ideološko popačena zgodovinska dejstva.

Nostalgija kot realnost je mogoča le v individualiziranem kapitalističnem svetu, kjer je zgodovina pozabljena. Walter Benjamin je v svojem eseju O pojmu zgodovine opisal ravno ta kapitalistični fenomen, kjer je kot podlago za svojo teorijo vzel sliko švicarsko-nemškega slikarja Paula Kleeja z naslovom Angelus Novus. Benjamin v svoji analizi slike navaja: Angela na sliki nosi veter. Nosi ga naprej proti prihodnosti, angel pa skuša na vse pretege gledati nazaj v zgodovino. Veter, ki ga nosi, je veter napredka (kapitalizma/modernosti), ki ga nosi tako hitro, da angel na svoji poti ne more pograbiti vseh koščkov preteklosti niti ne more leteti proti njegovemu pišu. Angelovo razumevanje preteklosti je pomanjkljivo, saj koščki preteklosti, ki so mu ostali na voljo, ne sestavljajo koherentne slike, med njimi pa se zato pojavljajo vrzeli informacij, ki jih je potrebno nekako zapolniti (Benjamin, 1998). Te vrzeli torej v sodobnem političnem diskurzu zapolnjuje nostalgija, ki preko tega namensko potvarja zgodovino in vzame le zanjo pomembne koščke.

Slika 1: Klee, Paul. (1920). Angelus Novus (slika). Izraelski muzej, Jeruzalem, Izrael.

Ker je posameznikov vsakdan rutiniran in standardiziran – dnevi so si med seboj podobni – življenje teče prehitro, da bi lahko resnično dojeli preteklost, odsotnost narativa pa novice predstavlja kot ločene zaobjete celote, izpraznjene pripovednosti, se pojavlja zgodovinska praznina, ki jo je mogoče uporabiti kot orožje (Han, 2022, str. IX).

Desničarska gibanja po svetu se poslužujejo sklicevanja na nostalgijo kot retorično figuro, ki poskuša zapolniti to praznino, pri čemer izpuščajo dejstva, ki se ideološko ne ujemajo z zadanim ciljem. To lahko zasledimo v retoriki Donalda Trumpa, ki si poskuša prilastiti Grenlandijo, ob čemer se sklicuje na čas druge svetovne vojne, ko so ZDA preprečile Nemčiji uporabo otoka (Halberg, 2026). Zaznamo jo lahko tudi pri izraelskem predsedniku vlade Benjaminu Netanyahuju, ko utemeljuje pravico Izraelcev do nadzorovanja ozemlja Palestine na podlagi ahistoričnih trditev, v Putinovi rusifikaciji Ukrajine ter v relativno novem trendu, ki se je pojavil na socialnih omrežjih, tako imenovanih »trad-wives«, ki idilično prikazujejo življenje ženske v 50. letih prejšnjega stoletja (Sherman, 2024).

Za razliko od levičarskih, progresivnih, gibanj, ki stremijo k še-nedoseženi prihodnosti, konservatizem stremi bodisi k vračanju v preteklost bodisi k ohranitvi statusa quo. Nostalgija kot politično orodje je konservativna realnost v pravem pomenu besede, saj ustvarja iluzorne materialne razmere, ki sicer niso nikoli zares obstajale, a jih kljub temu prikazuje, kakor da so. Nostalgija kot politično orodje torej ustvarja lacanovsko realnost, okoli katere je mogoče zbrati zamišljeno skupnost volivcev, ki to resničnost časti kot ideal.

Kulturni teoretik Benedict Anderson razume sleherno nacijo kot zamišljeno skupnost, saj jo družbeno ustvarja skupina ljudi, ki čuti do nje določeno pripadnost. Niti pripadniki najmanjšega od narodov, nikoli ne spoznajo vseh svojih sočlanov, a se vseeno čutijo povezani. Ker se člani skupnosti med seboj ne poznajo, si morajo skupnost do določene mere predstavljati, iz česar torej izhaja pridevnik »zamišljena«. Za to pripadnost, ki bi jo lahko označili tudi kot nacionalizem, Anderson trdi, da, za razliko od drugih –izmov, nima lastnih velikih mislecev, odsotnost le-teh pa spodbuja poenostavitve. Kot primer Anderson navaja spomenike padlih borcev, ki mu predstavljajo najbolj fascinanten simbol moderne kulture, ker nevednost o tem, komu so posvečeni, in hkratno nepoznavanje zgodovinskega konteksta, tvorita duh nacionalizma in razlog za njihovo čaščenje. Kakršnokoli ‘odčaranje’ teh spomenikov z resničnimi imeni ali podatki bi bilo v kontekstu nacionalizma po njegovo bogoskrunsko in nezaželeno, saj ravno ta manko informacij tvori njihov pomen (Anderson, 2007, str. 27). Andersonov primer spomenikov je zanimiv predvsem, ker je po eni strani analogen nostalgiji, ki se skriva v njih, po drugi pa lahko preko njega razumemo, kako je lahko slednja podlaga za nacionalizem.

Prej smo omenili, da v kolikor razumemo nostalgijo kot lacanovsko realnost, potem temelji ta na potlačitvi nečesa – v našem primeru na potlačitvi zgodovine. Andersonovi spomeniki počnejo enako, saj zgodovinski kontekst za njihovo čaščenje ni pomemben – kot simbol se uveljavljajo ravno zaradi njegove odsotnosti. Nostalgija bi torej bila duh, ki prežema spomenike in jih pretvarja v simbole zaradi simbolnosti same. Je klic k preteklosti, ki ne obstaja, a vendar nekaj pomeni. Pomeni namreč »napredek«, ki je že mimo, in boljše stanje, h kateremu naj bi bilo treba stremeti.

V nadaljevanju bomo na podlagi objav in izjav Slovenske demokratske stranke analizirali prisotnost nostalgije v slovenskem medijskem prostoru v odnosu do ožjih tematik, ki jih pojem zaobjema, in ki predstavljajo njeno nedosegljivo ahistoričnost.

Simbolizem nostalgije SDS

V torek, 17. februarja, in četrtek, 20. februarja 2026, je potekala premiera novega slovenskega filma Exodus 1945: Naša kri. Marcel Štefančič je v članku za Mladino zapisal, da smo Slovenci »končno« dobili pravi domobranski film. Za razliko od partizanskih filmov, kot so Kozara, Bitka na Neretvi in Sutjeska, ki so trajali po nekaj ur, je film Naša kri zgodbo razložil v 60 minutah. Kratkost filma, ki se močno razlikuje od filmov s podobno tematiko, skoraj eksplicitno sporoča, da nekaj manjka. Naša kri se odvija v nostalgični zgodovini maja 1945, v kateri so domobranci nedolžni. Film ne razloži konflikta med domobranci in partizani, ne razloži druge svetovne vojne na Slovenskem, ne omenja domobranske kolaboracije z nacisti, nakazuje pa na kolaboracijo s strani partizanov, saj so bili oni tisti, ki niso želeli ustaviti vlaka, da bi lahko domobranci zbežali čez Karavanke v Avstrijo (Štefančič, 2026).

Film so pred premiero in po njej oglaševali ter hvalili mnogi pripadniki Slovenske demokratske stranke. Na portalu Nova 24TV so 24. februarja 2026 zapisali, da so v filmu uprizorjeni »težki trenutki slovenske zgodovine, do katerih je težko biti neempatičen« (Nova 24TV, 2026), ter ob tem večkrat poudarili, da je film posnet po resničnih dogodkih. Tudi če so vsi dogodki iz filma resnični, je ob tem treba poudariti, da so izbrani selektivno in izvzeti iz širšega konteksta. Resničnost filma se izraža preko potlačitve zgodovinskih dogodkov, preko idealizacije preteklosti, ki izpušča zgoraj omenjene historične relacije. Cilja na nostalgijo, ki je po eni strani retrospektivna, saj govori o minulih dogodkih, vendar ob tem ustvarja tudi implicitni predpisovalni učinek, in sice, da v kolikor je mogoče za hudodelstva druge svetovne vojne okriviti le partizane, potem se na bližajočih volitvah, ki so zgolj dober mesec stran, ne sme voliti tistih, ki so bodisi bili bodisi še vedno so njihovi pristaši.

Adorno je v svojem predavanju iz leta 1967, kjer je govoril o novih vidikih desničarskega radikalizma, povedal, da slednjega zaznamuje nenehno navzkrižje med prepovedjo izrekanja in tem, kar naj bi poslušalce privedlo do vrelišča. V novem desničarskem radikalizmu izgine protidemokratičnost, zamenja jo sklicevanje na pravo demokracijo in grajanje opozicije kot skupino tistih, ki so v resnici protidemokratični (Adorno, 2020, str. 21). Film, ki kot orodje uporablja nostalgijo, je tudi sam politično orodje. Ker je izšel ravno v času državnozborskih volitev in političnih kampanj, igra na idejo protidemokratičnosti – o kateri je govoril Adorno –, s katero so implicirani povojni poboji. Film so hvalili tisti, ki se ideološko z njim strinjajo, hkrati pa menijo, da zgodovinski kontekst ni pomemben. Oni so torej tisti, ki so resnično demokratični, saj so s hvaljenjem filma javno opozorili na pretekle zločine, ki so se zgodili nad slovenskim narodom, obenem pa so tisti, ki so o tem filmu molčali, razumljeni kot resnično protidemokratični. Zmagati je torej nemogoče – ali se film hvali zaradi simbolike same ali z molčanjem javno izrazimo lastno protidemokratičnost.

Film preko izoliranih nostalgično-zgodovinskih dogodkov analogno simbolizira Andersonove spomenike. Da bi sledili filmu, nam ni treba poznati zgodovinskega konteksta niti resničnih imen. Pomembno je, da ga častimo zaradi simbolnosti same, zaradi empatije, visoke produkcije in ker prikazuje zgodovino slovenskega naroda, ki je pomembna sama po sebi. Kot smo že omenili, predstavlja nostalgija vez med individualno biografijo in kolektivno zgodovino. Naša kri preko te vezinagovarja vsakega od gledalcev filma, ki ga preko nostalgije veže na kolektivno zgodovino Slovencev. Nostalgija torej tvori dvojno vez, po eni strani povezuje individualnega Slovenca s kolektivnim slovenstvom, po drugi pa gledalca z lacanovsko realnostjo in potlačeno zgodovino.

Slika 2: Plakat za film Naša kri (Blažič, G. 2026. Demokracija).

Za drugi primer nostalgije kot političnega orodja se je potrebno vrniti v september 2025, ko so ustrelili ameriškega republikanskega aktivista Charlieja Kirka. Slovenska demokratska mladina (SDM) je v njegov spomin organizirala žalovanje pred ameriško ambasado v Ljubljani. SDM in Janez Janša sta ob zgražanju civilne družbe na socialnih omrežjih poudarjala, da se je Kirk zavzemal za svobodo govora in institucijo jedrne družine ter ob tem zmerjala vsakogar, ki si je drznil omeniti Kirkov ekstremizem. Dne 13. septembra 2025 je Janša na svojem Facebook profilu objavil naslednjo izjavo: »Je bil Charlie Kirk ekstremen, ker je zagovarjal družino in svobodo govora?« (Janša, 2025).

Problem seveda ni bil v Kirkovem zagovarjanju družine in svobode govora, ekstremizem, na katerega so merili ljudje, se je nanašal predvsem na izjave, v katerih je Kirk primerjal splav s holokavstom (The Economic Times, 2025), trdil, da je bilo gibanje za državljanske pravice, ki se je borilo proti diskriminaciji na javnih mestih, napaka, ter na njegove pozive, da bi morali imeti otroci oborožene stražarje, tako kot jih imajo ameriška letala in športni dogodki (Ahn in Joselow, 2025). Problem torej ni bil v svobodi govora, temveč v tem, kaj je Kirk z njo počel.

Diskurz SDS Kirka prikazuje nostalgično, časti ga kot simbol konservativnih vrednot, ki jih stranka sama zagovarja: nuklearna družina, krščanstvo kot edina prava veroizpoved, nestrpnost do marginaliziranih skupin in svoboda govora kot primer prikritega sovražnega govora. Ob tem diskurz seveda izpušča zgodovinskost in kontekst njegovih izjav. Prikazuje ga v idealizirani podobi razdrobljenih in selektivno izbranih dejstev. Nostalgičnost v spominjanjih na Kirka freudovsko tlači zgodovinskost vseh njegovih izjav, ki enačijo splav s holokavstom ali kritizirajo številne boje za človekove pravice, ob tem pa aktivista hvali kot simbol, ki ga je treba častiti samega po sebi, izvzetega iz kakršnegakoli širšega konteksta.

Na tem mestu je treba poudariti, da to nista edina primera nostalgičnosti v predvolilni kampanji SDS. V javnosti in medijih je mogoče zaslediti tudi oglase, kot so: »da bo tvoj vnuk še pel slovenske pesmi«. Ta po eni strani močno implicira, da je obstajal čas, ko so bile slovenske pesmi cenjene, kljub temu da ni nikoli izrecno poudarjeno, v katerem zgodovinskem obdobju se je to dogajalo, ter po drugi, da bo kmalu nastopil čas, ko temu več ne bo tako. Zasledimo lahko tudi izjave, v katerih se selektivno omenja afero med žvižgačem Ivanom Galetom in nekdanjim ministrom za gospodarstvo Zdravkom Počivalškom, ko je prejšnji slednjega obtožil negospodarne rabe javnih sredstev, pa tudi občasne omembe afere JBTZ, ne da bi pri tem omenjali Odbor za človekove pravice (Žerdin, 1997).

Slika 3: Oglas (Rakuša, B. 2025).

Zaključek

Nostalgija lahko služi kot politično orodje. Ker selektivno izbira zgodovinska dejstva, jih pri tem izvzame iz njihovega konteksta ter jih vpne v nov narativ, s tem po eni strani ponareja zgodovino, po drugi pa tvori okoli te novo-ustvarjene zgodovine zamišljeno skupnost, ki nezavedno hrepeni po povezanosti med dogodki. Nostalgija je po eni strani produkt kapitalizma in modernosti, po drugi pa tudi sama ustvarja zgodovino, oropano zgodovinskosti, s katero si SDS poskuša pridobiti kulturno hegemonijo. Koncept kulturne hegemonije je v osnovi pojem, ki ga je osnoval vodja italijanske komunistične partije Antonio Gramsci. Gramsci je razlikoval med pozicijsko in gibljivo vojno, ob tem pa poudaril, da slednja poteka za nedoločene pozicije. Gibljiva vojna, ki jo bije s pomočjo nostalgije SDS, se bori za novo, zahodno in konservativno kulturo. Nova kultura po Gramsciju ne temelji na produciranju odkritij iz nič, ampak pomeni kritično utemeljitev in presojo že odkritih resnic, ki jih je treba udružbiti in iz njih narediti nov moralni red (Lukšič in Kurnik, 2000, str. 73).

Nostalgija torej ne ustvarja novih dejstev v odsotnosti zgodovinske podlage, ampak je ta ključen predpogoj zanjo. S selektivnim in idealiziranim prikazovanjem zgodovinskih dejstev bije boj za kulturno hegemonijo, ki pa ni lokalna. Kot smo videli na primerih, SDS v svojem diskurzu uporablja tudi ameriške aktiviste, ki jih vpne v lokalni kontekst. Zavezniki so torej povsod, prav tako pa tudi sovražniki. Nostalgija po eni strani ustvarja zamišljeno skupnost slovenskih nostalgikov, vendar je po drugi strani del širšega boja, ki presega državne meje in poskuša vzpostaviti prevlado splošne in »čiste« konservativne družbe, ki je kulturno homogena in v kateri so odsotni migranti ter druge marginalizirane skupine, kar je docela utopično in ahistorično.

Literatura

Adorno, T. W. (2020). Vidiki novega desničarskega radikalizma. Sophia.

Ahn, A. in Joselow, M. (11. 11. 2025). Where Charlie Kirk Stood on Key Political Issues. The New York Times. https://www.nytimes.com/2025/09/11/us/charlie-kirk-views-guns-gender-climate.html

Anderson, B. (2007). Zamišljene skupnosti: o izvoru in širjenju nacionalizma. Studia humanitatis.

Benjamin, W. (1998). Izbrani spisi. SH – Zavod za založniško dejavnost.

Blažič, G. (26. 2. 2026). (RECENZIJA) Eksodus 1945: Naša kri. Demokracija. https://demokracija.si/kultura/recenzija-eksodus-1945-nasa-kri/#goog_rewarded

Boym, S. (2001). The Future of Nostalgia. Basic Books.

Fisher, M. (2009). Capitalist Realism: is There no Alternative? Zero Books.

Foucault, M. (2021). Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora. Krtina.

Halberg, R. (29. 1. 2026). Did the US Ever ‘Give Back’ Greenland to Denmark, as Trump Claims? The Conversation. https://theconversation.com/did-the-us-ever-give-back-greenland-to-denmark-as-trump-claims-274335

Han, B.-C. (2022). The Crisis of Narration. Polity.

Horkheimer, M. in Adorno, T. W. (2002). Dialektika razsvetljenstva: filozofski fragmenti. Studia humanitatis.

Jameson, F. (1992). Postmodernism, or, The Cultural Logic of Late Capitalism (Post-Contemporary Interventions). Duke University Press.

Jameson, F. (2002). The Political Unconscious. Routledge.

Janša, J. (13. 9. 2025). Je bil Charlie Kirk ekstremen, ker je zagovarjal družino in svobodo govora? To lahko izjavi samo nekdo s hudo pokvarjenim [Facebook]. https://www.facebook.com/janezjansaSDS/posts/je-bil-charlie-kirk-ekstremen-ker-je-zagovarjal-dru%C5%BEino-in-svobodo-govora/1330004611826225/

Laclau, E. (2008). O populističnem umu. Sophia.

Lukšič, I. in Kurnik, A. (2000). Hegemonija in oblast: Gramsci in Foucault. Znanstveno in publicistično središče.

Margaret Thatcher Foundation. (23. 9. 1987). Interview for Woman’s Own (»no such thing [as society]«). https://www.margaretthatcher.org/document/106689

Massumi, Brian. (1995). Cultural Critique, No. 31, The Politics of Systems and Environments, Part II. University of Minnesota Press.

Zgodovinski film Exodus 1945: Naša kri si je v prvem koncu tedna ogledalo skoraj 10 tisoč ljudi. (24. 2. 2026). Nova 24TV. https://nova24tv.si/zgodovinski-film-exodus-1945-nasa-kri-si-je-v-prvem-koncu-tedna-ogledalo-skoraj-10-tisoc-ljudi/

Parker, J. in Mathews, T. (2011). Tradition, Translation, Trauma: The Classic and the Modern. Oxford University Press.

Paul Klee’s Angelus Novus: The Masterpiece of Time and Progress. (23. 3. 2024). Singulart Magazine. https://www.singulart.com/blog/en/2024/03/23/angelus-novus-by-paul-klee/?srsltid=AfmBOorDL2Q6FJqs20m8u9fXvjOk-f8lLlACBInGCc0zNX1FuX_oceuJ

Rakuša, B. (13. 9. 2025). Slovenska beseda v srcu  Se zavedamo tega refrena:​ »Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi,«  [Facebook].  https://www.facebook.com/61566322575944/posts/-slovenska-beseda-v-srcu-se-zavedamo-tega-refrena-bo-moj-vnuk-%C5%A1e-pel-slovenske-p/122207751224544085/

Sherman, C. (24. 7. 2024). Sundresses and Rugged Self-sufficiency: ‘Tradwives’ Tout a Conservative American Past … That Didn’t Exist. The Guardian. https://www.theguardian.com/lifeandstyle/ng-interactive/2024/jul/24/tradwives-tiktok-women-gender-roles

Štefančič, M. (27. 2. 2026). Naša kri. Mladina. https://www.mladina.si/247080/nasa-kri/

Abortion worse than holocaust’: Charlie Kirk’s controversial views re-surface after Trump ally assassinated. (11. 9. 2025). The Economic Times. https://shorturl.at/xCJYA

Wildschut, T. in Sedikides, C. (2022). Psychology and Nostalgia: Towards a Functional Approach. V M. H. Jacobsen (Ur.), Intimations of Nostalgia: Multidisciplinary Explorations of an Enduring Emotion (str. 110–128). Bristol University Press. https://www.researchgate.net/publication/360574805_Psychology_and_Nostalgia_Towards_a_Functional_Approach

Žerdin, A. (1997). Generali brez kape: čas Odbora za varstvo človekovih pravic. Krtina.