Vprašanje individualnega ali sistemskega zločina posilstva ter izrabe izrekanja s pozicije bele žrtve na primeru Palestine in Izraela.

Uvod

Poročila o spolnem nadlegovanju, prisilnem slačenju, posilstvih in drugih oblikah spolnega nasilja, ki so jih deležni Palestinci in Palestinke, pa tudi drugi pro-palestinski aktivisti v izraelskem ujetništvu, se v letih od zaostrovanja etničnega čiščenja palestinskega ljudstva množijo. Video posnetki, fotografije in drugi dokazi občasno sprožijo pravne postopke proti posameznikom znotraj izraelske vojske, medtem ko večina spolnega nasilja, ki se uporablja kot orodje genocida, ostaja potisnjena v poltemo osebnoizpovednih pričevanj ali birokratskih poročil mednarodnih humanitarnih, pravnih in kriminoloških organizacij. Istočasno pa se, kot kaže zadnja ugotovitev medija Al Jazeera (2026), na spletu pojavljajo umetno generirana pričevanja domnevnih žrtev posilstva, ki se jih izrablja za legitimacijo ameriško-izraelskih imperialnih interesov in napadov na Iran.

V pričujočem prispevku bom zato poskušala osmisliti, kako posilstva razumeti v situacijah oboroženega konflikta, vojne ali genocida, ko so »pravila igre« in zasledovani učinki storilcev drugačni kot v času miru, ko posilstvo postane bolj prepleteno s vprašanjem rase in Drugega. Ob tem bom aktualne prakse posilstva kot orodja genocida v Gazi primerjala z razmerami v Bosni in Hercegovini v času genocida v Srebrenici. Analizirala bom tudi, kako Izrael nagovarja zahodni feminizem in izrablja avtoriteto izrekanja s pozicije popolne bele žrtve, medtem ko izpovedi in žrtve spolnega nasilja na palestinski strani ne dobijo primerljive pozornosti mednarodne skupnosti.

Ob tem bom kritično prevpraševala pasti sicer revolucionarne »politike verjetja« (»Policy of Belief«), ki žrtvam posilstev podeljuje avtoriteto strokovnega izrekanja, a pod krinko univerzalizma večjo legitimnost podeljuje belim, privilegiranim glasovom.

Poročila o izraelskem spolnem nasilju nad Palestinci in Palestinkami

Poročilo Neodvisne mednarodne preiskovalne komisije, ki je nastalo v okviru Sveta za človekove pravice pri Združenih narodih, povzema sistematično uporabo spolnega, reproduktivnega in drugega ospoljenega nasilja, ki ga nad palestinskim ljudstvom izvajajo izraelske vojaške sile in naseljenci. Zločini, ki jih opisuje poročilo, obsegajo razširjeno prakso prisilnega javnega slačenja in snemanja nagih ugrabljenih in pridržanih dečkov in moških, zlorabe zapornikov s posilstvi, vstavljanjem predmetov v anus in nasiljem nad genitalijami. Vseskozi takšne prakse spremljajo grožnje s posilstvi in sramotenje (Independent International Commission of Inquiry on the Occupied Palestinian Territory, including East Jerusalem, and Israel [v nadaljevanju Komisija], 2025).

Temu se pridružuje poročilo organizacije Euro-Med Human Rights Monitor (2025), ki je izvedla intervjuje s posamezniki, ki so preživeli in pričali o grozotah in spolnih metodah mučenja v izraelskih zaporih in centrih za pridržanje, ob čemer poročajo, da se še več žrtev zaradi groženj izraelskih obveščevalnih služb za takšne izpovedi ni odločilo. Poročilo obsega tudi video dokaze ter redke izpovedi izraelskih žvižgačev, enako kot Komite združenih narodov pa zaključuje, da ponavljajoči vzorci seksualnega in fizičnega mučenja na tej točki predstavljajo državno politiko (Euro-Med Human Rights Monitor, 2025).

Takšne ugotovitve sicer niso nove; že od Nakbe oziroma množičnega izgona in razlastitve palestinskega ljudstva leta 1948 se redno dokumentira sistemska uporaba spolnega nasilja nad Palestinci in Palestinkami, tako v napadih izraelskih vojaških sil kot v institucijah, kot so zapori in centri za pridržanje (Ackhurst idr., 2025).

Razlike med spolnim nasiljem v času miru in času vojne ali genocida

Spolno nasilje so dejanja, ki imajo opraviti s spolnostjo, na katera oseba ne pristane in jih čuti kot prisilo ali vdor v njeno telesno integriteto (Društvo DNK, b. d.). Posilstvo je, tudi v času miru, družbeni pojav, ki ga pogojujejo in definirajo patriarhalna razmerja moči (Brownmiller, 1975). Ob tem pa spolno nasilje v situacijah oboroženega konflikta, vojne ali genocida ni zgolj odraz patriarhalnih vzorcev, temveč pogosto prerašča v vzorce kolektivne kazni, s katero poskušajo agresorji dodatno podrediti in ponižati žrtve, zato ga je v takšnih situacijah potrebno analizirati skozi perspektivo rasizma, nacionalizma in imperializma (Ackhurst idr., 2025).

Posilstvo na splošno ni nikoli pojav, ki bi obstajal v vakuumu in zgolj v odnosu med dvema posameznikoma. Kot je ugotavljala Susan Brownmiller v prelomnem delu  Against Our Will (1975), posilstvo vznika iz družbenih okoliščin in ni le vprašanje posameznih ljudi, ki imajo predispozicije za takšna kriminalna dejanja. Brownmiller se osredotoča na eno od takšnih družbenih okoliščin, patriarhat, ko zapiše, da ima posilstvo kolektivno funkcijo ustrahovanja, saj z njim vsi moški vse ženske ohranjajo v stanju strahu. Vojna naj bi moškim po njenem tako le podelila “dovoljenje za posilstvo” (Brownmiller, 1975). 

Na splošno sicer drži, da okoliščine nasilnega družbenega konflikta lahko lajšajo osebno krivdo ob izvajanju grozot (Arendt, 1970), kar zlahka preslikamo na pogostejše izvajanje spolnega nasilja v kontekstu razmer oboroženega konflikta ali vojne. Tudi agresorji, ki v mirnih družbenih okoliščinah namreč nikoli ne bi posilili osebe, se v vojni pogosto odločijo drugače (Alison, 2007). Hannah Arendt to razpršitev krivde na sistem in ne na posameznika poimenuje “vladavina Nikogar”, ki jo opiše kot:

… najbolj nedavno in morda najbolj zastrašujočo obliko vladavine: birokracijo ali vladavino kompleksnih sistemov birojev, v katerih nihče, ne povprečni in ne najboljši posameznik, ne peščica ne množica ne more biti oklicana za odgovorne … (Arendt, 1970, str. 39).

A splošna sodba o metodi ustrahovanja vseh žensk, kot jo zastavi Brownmiller, ne pojasni zadostno, zakaj nekateri moški v nekaterih situacijah posiljujejo, drugi pa ne, kot tudi ne pojasni situacij, v katerih moški posilijo moške. S tem se njena teorija umešča ob bok množici študij o spolnem nasilju, ki širijo škodljivo poenostavitev, da so žrtve spolnega nasilja vedno ženske in agresorji vedno moški (Alison, 2007), kar je še posebej relevantna teoretska pomanjkljivost za našo pričujočo temo analize, saj palestinski moški predstavljajo velik delež žrtev posilstva s stani izraelskih vojakov (Nicklas, 2026). Brownmiller ob tem ravno tako ne prevprašuje mitov o spolnem nasilju, ki temeljijo na rasi in razredu; namesto tega vprašanje spola postavlja nad vprašanje rase in vztraja pri univerzalizmu, torej primerljivosti vseh ženskih izkušenj (Serisier, 2018). Vseeno pa bi bilo zmotno posilstvo v vojni ali genocidu razumeti izključno skozi raso ali etnijo, saj statistično drži, da je večina žrtev spolnega nasilja v vojni žensk (Alison, 2007).

Ustrezno teoretsko izhodišče torej ni ne eno ne drugo (ne fokus izključno na aspekt etnije v kontekstu posilstva in ne izključno na aspekt razmerja med ženskim in moškim spolom), temveč pristop, ki integrira več perspektiv različnih družbenih sistemov moči in podrejanja (patriarhata, rasizma, imperializma), ki igrajo svojo vlogo v situacijah posilstva v vojni ali genocidu, vsekakor pa je te situacije smotrno analizirati makrosociološko in jih umeščati v družbene kontekste, iz katerih vznikajo. Posilstva v času oboroženega konflikta tako ne moremo, kot bi želela Brownmiller (1975), razumeti kot vzročno enakega posilstvu v času miru, temveč ga moramo prepoznati kot enega ključnih delov kolonialnega in naseljenskega nasilja, ki sovpada s sistemi segregacije in rasnega zatiranja (Ackhurst idr., 2025). Ob tem mora dobra teoretizacija spolnega nasilja v času vojne ali oboroženega konflikta dopuščati dovolj prostora za resnične situacije moških kot žrtev spolnega nasilja in občasno tudi žensk kot agresork (Alison, 2007).

Posilstvo v času vojne ni naključno in individualizirano, saj v teh situacijah določeni moški posilijo določene ženske, torej ženske nasprotne družbene ali etnične skupine. Čeprav se posilstva v času vojne dogajajo tudi znotraj etnije, je teh veliko manj in jih dejansko lahko smatramo za individualizirane pojave nasilja (Alison, 2007), ki bi jim kvečjemu lahko pripisovali zgolj simbolno funkcijo utrjevanja patriarhata (Brownmiller, 1975). Nasilje, ki je del etničnega čiščenja, pa je na drugi strani nasilje, ki namerno napada simbole skupnosti. Ti simboli skupnosti so lahko simboli identitete, kot so versko, zgodovinsko in spominsko pomembne lokacije, lahko pa so telesa ljudi, ki simbolizirajo skupnost. Množična posilstva žensk in moških tako delujejo kot metoda etničnega čiščenja. Ta telesa in te lokacije so namreč med drugim tudi odri oziroma kulturni objekti za izgradnjo skupne zgodovine (Campbell, 1998). Ženske so tarče posilstva zaradi svoje simbolne vloge pri konstruiranju in ohranjanju etnične skupnosti, biološke reprodukcije kolektivitete; posilstvo telesa ženske je simbolno posilstvo telesa skupnosti. Enako velja za posilstvo moških v vojni – to dejanje nima homoseksualnih konotacij, temveč simbolno konstruira hegemono heteroseksualno moškost agresorja (torej po R. Connell osrednjo moškost, sestavljeno iz norm in institucij, ki poskušajo obdržati moško nadvlado nad ženskami in nad podrejenimi moškostmi[1]) in ob tem napada moškost žrtve. Skozi posilstvo vojak vzpostavlja svojo “hetero-nacionalnost” (Alison, 2007). Takšno nasilje je praksa, ki uresničuje, materializira njegovo identiteto (Campbell, 1998).

Nacionalistični imaginarij vedno zahteva izgon vsega, kar je tuje in razumljeno kot nevarno, s čimer neizbežno predpostavlja nasilni odnos s tujcem, z “Drugim” (Campbell, 1998). V vojni ali genocidu tako nujno vznikajo binarnosti z rasnimi konotacijami, ne le binarnosti med našimi in njihovimi ter med moškim in ženskim, ampak tudi med našimi ženskami in njihovimi ženskami ter med našimi moškimi in njihovimi moškimi. “Naše” ženske so skladno z binarnostjo častne, spolno zadržane, potrebujejo zaščito, njihove pa so razuzdane in pokvarjene. “Naši” moški so ti, ki ščitijo, njihovi tisti, ki posiljujejo (Alison, 2007). Izraelski mediji in oblast zato palestinske moške namerno slikajo kot nasilne, identiteto posiljevalca skušajo asociativno zvezati z identiteto Palestinca, ko uporabljajo slogane, kot je “Brez premirja s posiljevalskim režimom” (“No peace with a rapist regime”) (Serisier, 2026).

Primer Gaze v primerjavi z Bosno – “The Lesson was Srebrenica, the Test is Gaza”

Mednarodne pravne organizacije posilstvo že od devetdesetih let prejšnjega stoletja priznavajo kot posebno obliko nasilja v oboroženem konfliktu. Leta 1994 so Združeni narodi tako ustanovili institut posebnega poročevalca za nasilje nad ženskami, leta 1995 pa institut poročevalca za situacije sistemskih posilstev, spolnega suženjstva in podobnih praks v času oboroženega konflikta. Mednarodno kazensko sodišče je na primeru jugoslovanskih vojn prvič v zgodovini spolno nasilje prepoznalo kot vojni zločin in zločin proti človeštvu, v sojenju o ruandskem genocidu pa je posilstvo prvič prepoznalo kot potencialno dejanje genocida. Tudi Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča spolno nasilje prepoznava kot vojni zločin in kot zločin proti človeštvu (Alison, 2007).

Posilstvo, etnično čiščenje in genocid so bili v konfliktih pred primeroma jugoslovanskih vojn in ruandskega genocida stranski učinki vojne, s tema primeroma pa so v sodobni zgodovini postali njen glavni cilj (Alison, 2007). Primer spolnega nasilja kot orodja genocida v Bosni lahko tako služi kot analitično orodje za trenutno dogajanje v Palestini ali, kot je ubesedil_a neznan_a avtor_ica grafita v Mostarju, “The lesson was Srebrenica, the test is Gaza”.

Rasizacija enega od akterjev v konfliktu je vsekakor ključni teren za to obliko etničnega čiščenja in za pasivizacijo mednarodne skupnosti, ki bi v grozote sicer lahko posegla. Tako Balkan kot Ruanda sta bila v času genocida, množičnih posilstev in pobojev v očeh globalnega Zahoda deležna orientalizma. Nekateri teoretiki naj bi celo predlagali, da balkanizem razumemo kot eno od oblik orientalizma (Campbell, 1998). Ker zaradi orientalizma ali balkanizma te predele sveta Zahod razume kot nazadnjaške, tuje, barbarske in necivilizirane, lažje pasivno opazuje zločine proti človeštvu.

Odnos Zahoda do muslimanske religije omogoča še očitnejše vzporednice med mednarodno koncepcijo Bosne in koncepcijo Gaze – Campbell tako že leta 1998 zapiše, da je s srbskimi interesi sovpadal strah ameriških in evropskih voditeljev, da bi »Bosna lahko postala islamska sila v ali blizu Evrope« (Campbell, 1998, str. 52). To idejo naj bi neposredno ubesedili ameriški analitiki, ki so načrt Združenih narodov, da bi v Bosni ustvarili varno območje, kritizirali z besedami, da bi to lahko ustvarilo “šest malih Zahodnih bregov” in Zahodni Evropi nakopalo velike težave, medtem ko je nekatere francoske voditelje skrbelo, da bi tako lahko ustvarili “Gazo sredi Balkana”. Tudi Margaret Thatcher je izrazila skrb, da bi brez posega zahoda Bosna lahko postala fundamentalistična »islamistična bomba« (prav tam, str. 52). Srbski Bosanci in Srbi so v retoriki Zahoda v vojno tako vstopali kot krščanska sila, ki se bori proti islamu, kar je v očeh nekaterih zahodnih voditeljev legitimiralo uporabljeno nasilje (prav tam), podobno kot v očeh Zahoda in po besedah zahodnih voditeljev Izrael bije bitko proti muslimanom v imenu zahodnih vrednot.

Sorodnosti je mogoče najti tudi pri nacionalistični obravnavi posilstva s strani agresorja. Kot so v Srbiji pred genocidom v Bosni veljali dvojni standardi kazni, če je posilstvo nekoga srbskega porekla zagrešil domačin ali pa nekdo albanskega porekla, tudi v Izraelu za zločin posilstva veljajo dvojni standardi kazni glede na nacionalnost storilca. Že od 2. 7. 2023 v Izraelu namreč velja tako imenovani “zakon spolnega terorizma”, ki je kljub obdobju političnega razkola v izraelskem parlamentu takrat z 39 glasovi za in 7 glasovi proti prejel večinsko podporo in ki na podlagi nacionalnosti Palestincem, obtoženim posilstva, obljublja do dvakrat daljše kazni, kot jih za isti zločin lahko prejmejo Izraelci (Masarwa, L., Hearst, K., 2023).

Politika verjetja in njene posledice – cena univerzalizma

Da bi bolje razumeli, katere sistemske okoliščine omogočajo takšne dvojne standarde pri obravnavi ne le storilcev, temveč tudi žrtev spolnega nasilja, se bomo posvetili zgodovini tako imenovane “politike  verjetja”, ki je žrtve posilstva opolnomočila, a jih hkrati ohranila v medsebojno neenakem položaju družbene moči in slišanosti.

Drugi val feminizma je prinesel posvečanje političnemu vprašanju spolnega nasilja in pripoznanje, da gre za feministično, ne le kriminalistično problematiko. Kot metodo naslavljanja te oblike nasilja je privzel osebno izpoved žrtve, saj so feministke predpostavile, da ima širjenje takšnih izpovedi moč spreminjati družbo in sčasoma izničiti spolno nasilje (Serisier, 2018). Politika izpovedovanja izkušenj posilstva oziroma pripadajoča politika verjetja naj bi se po besedah Serisier (2018) začela poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, najbolj razširjena pa je v Združenih državah Amerike. Ta žanr pripovedi, kot ga poimenuje Serisier, ne potrebuje le izpovedovalk, ampak tudi skupnost, ki prisluhne pripovedi. Feminizem ni bil tisti, ki je ženskam omogočil, da povedo svojo pripoved – to so lahko storile že prej – temveč jim je dal okolico, ki je bila pripravljena to pripoved slišati. Tako je feminizem postavil novo diskurzivno ogrodje, ki je lahko konkuriralo in nasprotovalo večjim strukturam moči (Serisier, 2018), na primer domnevnim strokovnjakom, ki so pred tem trdili, da je spolno nasilje redkost in da so zanj sokrive tudi žrtve. Od tu je smiselno vzniknila pobuda, da se pozicijo avtoritete izrekanja premesti na te, ki so spolno nasilje osebno preživele in o tem spregovorile (Ackhurst in Serisier, 2026).

»Politični model javnega izpovedovanja preživelim prinaša politične koristi, vendar od njih tudi veliko pričakuje, celo zahteva. Feministična politika na eni strani podpira zgodbe preživelih, na drugi pa od njih zahteva, da te zgodbe pripovedujejo in to na določen način. (Serisier, 2018, str. 11).

Ta način izpovedovanja favorizira določene glasove, kar odpira vprašanje, komu je dano, da je njegova pripoved slišana in da sooblikuje “resnico” in definicijo tega, kaj posilstvo je in kako deluje. Trendi v pravnih postopkih kažejo, da so najbolj slišane izpovedi belih izobraženih žensk v situacijah, ko jih posili neznani storilec (ne pa, na primer, njihov partner ali družinski član). Med izpovedmi se v družbi in tudi na socialnih omrežjih tako ustvarja stroga selekcija med slišanimi in neslišanimi (Serisier, 2018).

Slišanim glasovom družba podeli pozicijo izvedenske avtoritete, te izbrane žrtve obravnava kot strokovnjakinje za temo spolnega nasilja, ki naj bi predstavljale kolektivno, univerzalno izkušnjo vseh žrtev. Ta pozicija je pogosto zvezana tudi s klasično akademsko avtoriteto izrekanja, saj se preživele izobražujejo in vstopajo v akademske institucije (Ackhurst in Serisier, 2026).

Tako platformiranje bolečine in lastne pozicije žrtve postane osrednji način izrekanja, ki ne dopušča prevpraševanja in se brani s sloganom, da je žrtvam vedno treba verjeti. Ta drža je seveda izredno pomembna na pram sistemom patriarhalne moči, ki bi njihovo besedo in izpoved poskusili razvrednotiti, a postane potencialno problematična, ko pride do vprašanja razmerja med raso, etnijo in drugimi oblikami privilegiranosti različnih žrtev, saj lahko izvedenska pozicija na področju spolnega nasilja zakriva druge mehanizme moči. Idealna figura preživele je nedolžna, bela ženska višjega razreda, ki se jo posluša in sliši bolj od drugih žrtev, ki se ji podeli avtoriteto izrekanja. V odsotnosti takšne javne figure pa se lahko avtoriteto izrekanja in pripadajočo imuniteto pred kritičnim prevpraševanjem celo prenese na koga drugega, ki zase pravi, da govori v njenem imenu, kot je Hillary Clinton v enem od svojih javnih nagovorov domnevno spregovorila v imenu izraelskih žensk, ki so bile žrtve posilstva v Hamasovem napadu 7. oktobra, še preden je v javnost prikapljala ena sama osebna izpoved (Ackhurst in Serisier, 2026).

Kolonialno izrabljanje pozicije žrtve in izjeme seksualnega nasilja

Naseljensko in kolonialno spolno nasilje se pojavlja v dveh oblikah: prva je dejansko spolno nasilje, ki ga kolonialna skupina izvaja nad kolonizirano skupino, druga oblika pa so tako imenovane “pripovedi o grozotah” (“atrocity stories”), ki naj bi jih zatirana skupina izvajala nad ženskami kolonialne skupine, s čimer kolonialna skupina moralno legitimira svoje lastno nasilje, torej vse oblike nasilja, saj naj bi bilo katerokoli nasilje legitimno v odziv na spolno nasilje. (Ackhurst idr., 2025).

Osrednji fokus na spolno nasilje v primerjavi z drugimi oblikami nasilja se imenuje “izjemnost seksualnega nasilja” (“sex exceptionalism”) in spolno nasilje slika kot objektivno najhujšo obliko nasilja, ki ga je domnevno potrebno ločiti od drugih oblik nasilja in ga obravnavati ločeno, kot edini odgovor nanj pa naj bi štela le retributivna pravičnost. Izrael z napihovanjem zgodb o individualnih palestinskih posilstvih izraelskih državljanov “izjemo spolnega nasilja” s pridom uporablja za legitimacijo vseh ostalih oblik “povračilnega” nasilja, vključno s spolnim nasiljem, ki ga izvajajo izraelske vojaške sile. V propagandi na spletnih omrežjih, ki želi promovirati točno to izjemo spolnega nasilja, so se Izraelke in Izraelci tako posluževali ključnika #JustOneThing, ki trdi, da se moramo vsi strinjati o le eni stvari, to je nesprejemljivost posilstva (Serisier, 2026). O pravilnosti genocida pa lahko imamo, se zdi, deljena mnenja.

Spolno nasilje in posilstva je seveda mogoče najti na obeh straneh, tako izraelski kot palestinski.  Vseeno pa je obseg spolnega nasilja kot orožja neprimerljivo bolje dokumentiran in dokazan na strani izraelskih agresorjev (Komisija, 2025; Euro-Med Human Rights Monitor, 2025), medtem ko javni diskurz polnijo predvsem zgodbe o spolnem nasilju, ki naj bi ga pripadniki Hamasa izvedli v napadu 7. oktobra 2023. Neodvisna analiza, ki jo je o spolnem nasilju v izvedbi palestinskih napadalcev izvedel Amnesty International, je pokazala, da je napad 7. oktobra verjetno obsegal tudi posilstvo, a so ob tem za namene raziskave uspeli pridobiti izpoved ene žrtve ter terapevtko, ki je jamčila še za tri (Amnesty International, 2025).

V luči sistemskosti spolnega nasilja na izraelski strani je takšno podeljevanje pozornosti individualnim primerom mogoče razumeti kot poskus relativizacije. Takšni poskusi relativizacije individualnih zločinov s sistemskim nasiljem seveda niso novi; iste vzorce je spet mogoče najti na primeru genocida v Bosni, v času katerega je državni sekretar Warren Christopher v nagovoru Odboru za zunanje zadeve spodnjega doma relativiziral nasilje s tem, da je dejal, da se grozote dogajajo na obeh straneh kot posledica starodavnega sovraštva med skupinami. Posamezne zločine Bosancev je tako enačil s sistemskim nasiljem bosanskih Srbov (Campbell, 1998).

Cena politike verjetja in izjeme seksualnega nasilja je torej ta, da imajo nekateri posamezniki več epistemološke avtoritete in pravice izrekanja (na primer kolonizatorji več kot kolonizirani, belopolti več kot rasno zaznamovani, zahodni več kot orientalizirani), zato družba bolj verjame njihovim izpovedim, ob čimer z osredotočanjem izključno na obsojanje individualnih primerov posilstev v imenu zahodnega feminizma ignorira ostale, z genocidom povezane oblike nasilja in omogoča takšno legitimacijsko retoriko kolonialistov. (Ackhurst idr., 2025)

Zaključek

Spolno nasilje je v času miru in v času oboroženega konflikta dejanje, ki ni izolirano od družbenih struktur, zato je nujen prehod od individualnega k sistemskemu razumevanju spolnega nasilja. V primeru Gaze in širše Palestine posilstvo in ostale oblike spolnega nasilja funkcionirajo kot ustaljena državna politika in kot orodje naseljenskega etničnega čiščenja in genocida. Telo v tej situaciji postane bojišče, na katerem se bije boj za simbolno uničenje palestinske skupnosti.

Zahodni feminizem ob tem zaradi pasti “izjeme seksualnega nasilja” in “politike verjetja” pod taktirko izraelske propagande prepogosto zapada v legitimacijo drugih oblik genocidnega nasilja, saj daje prednost belim, zahodnim, privilegiranim glasovom žrtev in preko njihovih izpovedi relativizira vse ostalo nasilje, ga smatra za “povračilnega”. Kot dokazuje sorodni primer genocida v Bosni, takšna relativizacija, ki cveti na plodnih tleh orientalizma in balkanizma, omogoča pasivnost mednarodne skupnosti spričo zločinov, za katere smo se ničkolikokrat pridušali “Nikoli več”.

Posilstvo je, v času miru ali v času oboroženega konflikta, vedno grozljivo dejanje. A moralno obsojanje individualnih grozot ne sme nikoli zasenčiti analize strukturne funkcije posilstva in drugih oblik spolnega nasilja v procesu genocida in razlastitve ljudstva.

Literatura

Ackhurst, M. R., Nair, S. in Serisier, T. (2025). Against conferencing-as-usual in times of genocide: Criminology, complicity, and sexual violence in Palestine. Feminist Legal Studies. https://doi.org/10.1007/s10691-025-09592-1

Ackhurst, M. in Serisier, T. (2026, 9.–10. april). The Figure of the Expert: Interrogating the Risks of Feminist Politics’ Investment in Survivor Expertise [Povzetek]. V Criminological Perspectives on Palestine: Legal Responses and Academic Complicity in Times of Genocide. Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani.

Ailwood, S., Loney-Howes, R., Seuffert, N. in Sharp, C. (2023). Beyond women’s voices: Towards a victim-survivor-centred theory of listening in law reform on violence against women. Feminist Legal Studies, 31, 217–241. https://doi.org/10.1007/s10691-022-09499-1

Alison, M. (2007). Wartime sexual violence: women’s human rights and questions of masculinity. Review of International Studies, 33, 75–90. https://doi.org/10.1017/S0260210507007310

Al Jazeera. (2026, 24. april). How fake AI victims are being used to provide rationale for attacking Iran [Video]. Pridobljeno 3. 5. 2026  s strani https://www.aljazeera.com/video/newsfeed/2026/4/24/how-fake-ai-victims-are-being-used-to-provide-rationale-for-attacking-iran

Amnesty International. (2025). Targeting civilians: Murder, hostage-taking and other violations by Palestinian armed groups in Israel and Gaza (Index MDE 15/0283/2025). https://www.amnesty.org

Arendt, H. (1970). On violence. Harcourt Brace Jovanovich.

Brownmiller, S. (1975). Against our will: Men, women and rape. Fawcett Columbine.

Campbell, D. (1998). National deconstruction: Violence, identity, and justice in Bosnia. University of Minnesota Press

Connell, R. W. (2005). Masculinities: Second Edition. University od California Press.

Društvo DNK. (b. d.). Kaj je spolno nasilje? Pridobljeno 24. 4. 2026 s strani https://www.drustvo-dnk.si/sl/nekategorizirane-vsebine/33-kaj-je-spolno-nasilje.html

Euro-Med Human Rights Monitor. (2026, 13. april). Another genocide behind walls: Sexual violence in Israeli prisons and detention centres and engineered impunity (October 2023–October 2025). https://euromedmonitor.org/en/article/7023/

Independent International Commission of Inquiry on the Occupied Palestinian Territory, including East Jerusalem, and Israel. (2025, 13. marec). “More than a human can bear”: Israel’s systematic use of sexual, reproductive and other forms of gender-based violence since 7 October 2023 (A/HRC/58/CRP.6). United Nations Human Rights Council.

Masarwa, L., Hearst, K. (2023, 31. julij). Israeli sex crime law condemned for giving Jews lesser punishment for rape. Middle East Eye. Pridobljeno 4. 5. 2026 s strani https://www.middleeasteye.net/news/israel-sex-crime-law-jews-lesser-punishment-condemned

Nicklas, A. N. (2026, 9.–10. april). Sexual Violence as a Weapon of Settler Colonialism [Povzetek]. V Criminological Perspectives on Palestine: Legal Responses and Academic Complicity in Times of Genocide. Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani

Serisier, T. (2018). Speaking Out: Feminism, Rape and Narrative Politics. Palgrave Macmillan. https://doi.org/10.1007/978-3-319-98669-2

Serisier, T. (2026, 9.–10. april). Contesting Genocidal Feminism: Against the Militarisation of #MeToo [Povzetek]. V Criminological Perspectives on Palestine: Legal Responses and Academic Complicity in Times of Genocide. Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani.

---

[1]     R. Connel deli moškost na več tipov – hegemono, podrejeno, soudeleženo, marginalizirano in protestno moškost. Hegemono moškost ob tem razume kot normativno obliko, družbeno idealizirano obliko moškosti (Connel, 2005).