Kritična psihiatrija

Kritična psihiatrija je gibanje, ki ponuja konstruktivno kritiko tradicionalnih psihiatričnih praks, še posebej v zvezi z biomedicinskim modelom duševnih motenj. Namesto zgolj bioloških vzrokov duševnih motenj poudarja tudi pomen družbenih in kulturnih dejavnikov, pri tem pa izraža skrb zaradi pretirane uporabe zdravil in prisilnih metod zdravljenja.

Kritična psihiatrija se razlikuje od antipsihiatrije, saj ne zavrača psihiatrije kot celote, temveč si prizadeva za njeno reformo. Gibanje zagovarja večjo vključenost pacienta v zdravljenje in poudarja, da zdravila ne odpravljajo vzroka duševnih motenj, temveč zgolj lajšajo simptome. Prav tako opozarja na pomen terapevtskega odnosa in vključevanja pacienta v odločitve, kar lahko poveča uspešnost zdravljenja. S tem kritična psihiatrija spodbuja bolj celostni pristop k zdravljenju duševnih motenj.

Uvod

Kritična psihiatrija je intelektualno gibanje, ki nudi konstruktivno kritiko obstoječim praksam v psihiatriji ter kritizira cilje in organizacijo storitev na področju duševnega zdravja. Osredotoča se na kritiko  biomedicinskega modela duševnih motenj. Poleg tega posebno pozornost namenja tudi prekomerni ali nepremišljeni uporabi zdravil, rabi prisile za zdravljenje duševnih motenj ter socialnopolitičnim dejavnikom, ki vplivajo na duševno zdravje (Middleton in Moncrieff, 2019).

Pojem kritične psihiatrije se v praksi pogosto zamenjuje s pojmom antipsihiatrije, vendar gre za različni gibanji. Obe se deloma naslanjata na podobne ideje, na primer madžarsko-ameriškega psihiatra Thomasa Szasza, ki je bil eden bolj prominentnih kritikov obstoječih okvirov psihiatričnega zdravljenja in definicije duševnih motenj kot bolezni.

Antipsihiatrija se je pogosto zavzemala za abolicijo oziroma popolno odpravo psihiatrije iz ideoloških razlogov. Po njenih stališčih naj psihiatrija ne bi spoštovala pacientove svobode do avtonomnega sprejemanja odločitev in naj bi temeljila na prisili. Psihiatrična obravnava naj bi bila za pacienta v večji meri škodljiva kot koristna, predvsem zaradi razmerja moči med zdravnikom in pacientom ter zelo subjektivnega diagnostičnega procesa (Kavirayni, 2019). Bolj ekstremni pogledi znotraj gibanja vključujejo tudi pojmovanje duševnih bolezni kot patologiziranega vedenja, ki je v svoji osnovi zgolj odziv na obstoječe (morda tudi patološke) družbene okvire in osebne okoliščine (Graham, 2020). Thomas Szasz je celo trdil, da so duševne bolezni v obliki, kot jih poznamo, mit.

Razlika med kritično psihiatrijo in antipsihiatrijo je torej v namenu. Prva se primarno zavzema za reformo psihiatrične prakse (zlasti z vidika kritike biomedicinskega modela v psihiatričnem zdravljenju), druga pa zavrača obstoječo psihiatrično prakso kot legitimno obliko zdravljenja duševnih motenj, zlasti z vidika nehumanosti bolnišnične oskrbe pacientov (Kavirayni, 2019). Pri tem je vredno omeniti, da je gibanje antipsihiatrije v svoji izvorni obliki danes skorajda neobstoječe, predvsem zaradi boljše bolnišnične oskrbe oseb s težavami v duševnem zdravju (Kavirayni, 2019).

Namen tega članka je bralca ozavestiti o kritikah trenutnega sistema psihiatričnega zdravljenja, ga seznaniti z gibanjem kritične psihiatrije in njegovo zgodovino ter s praktičnimi implikacijami in sodobnimi perspektivami tega gibanja.

Začetki institucionalne psihiatrije

Posamezniki z duševnimi motnjami so bili pred pojavom institucionalne oskrbe le-te deležni predvsem v domačem okolju, saj so bile javne ustanove za zdravljenje redke. Prve takšne ustanove so se začele pojavljati v poznem 18. stoletju, vendar se je institucionalizacija bolj razširila šele v 19. stoletju. Takrat so zatočišča, ki naj bi nudila varnost in oskrbo mentalno bolnim, predstavljali azili (Houston, 2019). Houston (2019) poudarja, da sta psihiatrijo v veliki meri oblikovala družbena in politična klima. Razvoj psihiatrije v 19. stoletju je bil namreč povezan z novimi družbenimi politikami, ki sta jih vodila liberalizem in krščanski evangelizem. Posledično je politična ideologija vplivala na to, kako so bile te ustanove vodene in kakšna je bila njihova vloga v družbi.

Do sredine 20. stoletja se je vloga azilov spremenila iz varnostne in zdravstvene v pretežno nadzorno, na kar je opozarjalo vse več družbenih in medicinskih teorij ter raziskav (Houston, 2019). Ta institucionalna transformacija, kjer je prevladal nadzor nad terapevtskim pristopom, predstavlja ključno družbeno okoliščino, ki je kasneje spodbudila radikalne kritike psihiatrije.

Foucaltova analiza psihiatrije

Ena izmed oseb, ključnih za intelektualno utemeljitev kritične psihiatrije, je bil filozof Michel Foucault (Iliopoulos, 2022). S svojo zgodovinsko-filozofsko analizo je kritično osvetlil razvoj psihiatrije, trdeč, da psihiatrija ni nastala zgolj kot znanstvena disciplina, ampak tudi kot mehanizem družbenega nadzora, povezanega z oblastjo. Po Foucaultu (Iliopoulos, 2022) družbeni nadzor ni zgolj represiven, temveč deluje tudi produktivno, saj proizvaja določena vedenja in znanja, ki so v skladu z družbeno sprejemljivimi normami.

Foucault poudarja, da azil ni le fizična, temveč tudi epistemološka izolacija (Iliopoulos, 2022). V tej izolaciji so pacienti podvrženi sistemu opazovanja, ki poskuša njihovo vedenje normalizirati. Normalizacija je disciplinska tehnika, katere namen je uskladitev posameznikovega vedenja z idealnim družbenim standardom (Iliopoulos, 2022). Foucault hkrati poudarja, da norost ni zgolj odmik od racionalnosti, ampak edinstvena oblika subjektivnosti, ki izziva meje razuma. Ta pogled je v nasprotju s pozitivističnim pristopom 19. stoletja, ki je norost obravnaval izključno kot biološko motnjo.

Foucault razkriva, da psihiatrično znanje in diagnoze niso nevtralni, ampak so neločljivo povezane z družbenimi in političnimi konteksti (Iliopoulos, 2022). Analizira, kako so se diagnoze in zdravljenje prilagajali širšim družbenim vrednotam in oblastnim odnosom, na primer prehodu od poudarka na javni higieni v 18. stoletju k poudarku na varnosti. Ta poudarek na varnosti se nanaša na to, da je psihiatrija v 19. in 20. stoletju pripomogla k obvladovanju populacije in tveganja, kjer je bil cilj identificirati in izolirati nevarne posameznike za zagotovitev varnosti splošne družbe (Iliopoulos, 2022).

Kljub radikalni kritiki Foucault opozarja na omejitve antipsihiatričnih gibanj, saj ta pogosto ne naslavljajo globljih filozofskih predpostavk, ki oblikujejo psihiatrijo (Iliopoulos, 2022):

• predpostavke, da je norost primarno objektivna, notranja, biološka motnja, ločena od socialnih, kulturnih ali političnih dejavnikov,
• utemeljitve psihiatričnega znanja kot nevtralnega in znanstvenega, neodvisnega od družbenega konteksta.

To razlikovanje je ključno za razumevanje poznejše delitve na antipsihiatrijo (abolicijo) in kritično psihiatrijo (reformo).

Antipsihiatrično gibanje in vpliv Thomasa Szasza ter R. D. Lainga

Antipsihiatrično gibanje, ki se je razvilo sredi 20. stoletja kot odziv na nečlovečnost institucionalne oskrbe in prevladujoči biomedicinski model, je ključno za razumevanje kritične psihiatrije, saj je služilo kot njena radikalna predhodnica. Utemeljitelji gibanja, kot sta Thomas Szasz in R. D. Laing, so problematičnost psihiatrije postavili v ospredje družbenega in akademskega diskurza (Kavirayni, 2019).

Szasz je s svojim konceptom, da duševna bolezen ni medicinska realnost, ampak koncept za družbeni nadzor, sprožil radikalno kritiko, ki se je zavzemala za popolno odpravo psihiatrije (abolicijo). Laing pa je poudarjal pomen subjektivne izkušnje norosti kot logičnega odziva na zatiralske družbene strukture, pri čemer je izpostavil vpliv okoljskih in družinskih dejavnikov (Nasser, 1995).

Antipsihiatrija se je s svojo abolicionistično držo ključno razlikovala od kasneje nastale kritične psihiatrije. Medtem ko je antipsihiatrija zahtevala odpravo celotnega sistema, se je kritična psihiatrija usmerila v konstruktivno reformo. Kritična psihiatrija (MKP, ustanovljena leta 1999; Double, 2019) tako gradi na radikalnih uvidih antipsihiatrije o družbenem nadzoru, vendar jih prevaja v platformo za izboljšanje prakse. Zato kritizira redukcijo duševnih bolezni na možganske bolezni in zagovarja biopsihosocialni pristop, ki vključuje socialne, kulturne in psihološke dejavnike, s čimer ohranja kritično perspektivo, hkrati pa stremi k humanizaciji sistema.

Ključne kritike psihiatrije

Gibanje kritične psihiatrije ne nasprotuje psihiatrični obravnavi, temveč se osredotoča na njene pomanjkljivosti.

1. Kritika diagnostičnega pristopa (DSM)

Ob izidu 5. izdaje Diagnostičnega in statističnega priročnika (DSM-5, 2013) je Mreža kritične psihiatrije (MKP) podala izjavo, v kateri je kritizirala omejitve diagnostičnega pristopa v psihiatriji. Trdijo, da ni dokazanih učinkov uporabe takega pristopa v obravnavi duševnih težav (Bracken idr., 2012; Critical Psychiatry Newtork, 2013).

Pomembno je ločiti med veljavnostjo in zanesljivostjo psihiatričnih diagnoz (Kendell in Jablensky, 2003). Zanesljiva psihiatrična diagnoza bi pomenila, da različni strokovnjaki ob uporabi enakih kriterijev postavijo enako diagnozo, veljavna pa, da diagnoza odraža naravno obstoječo duševno entiteto z jasnimi mejami, specifičnim vzrokom in predvidljivim potekom. Diagnoze bi tako morale temeljiti na jasnih, naravno prisotnih mejah med duševnimi motnjami, ki pa so v praksi redko prisotne. Vseeno diagnosticiranje ni popolnoma brez vrednosti – pomaga pri napovedih izidov, izbiri zdravljenja in iskanju razlogov za motnje. Vendar to ne pomeni, da so diagnoze objektivne in naravno utemeljene, niti da bo tak kategorialni pristop zdravljenja učinkovit za vse paciente. Obstaja torej vprašanje o upravičenosti kategoriziranja duševnih motenj.

2. Prezrtje družbenih in kulturnih dejavnikov

Druga težava, o kateri ozavešča gibanje kritične psihiatrije, je pretirana raba biomedicinskega pristopa pri obravnavi duševnih motenj. Kritična psihiatrija ne zanika pomena takih pristopov, temveč opozarja na sočasno preziranje družbenih in kulturnih vplivov na razvoj težav v duševnem zdravju (Middleton in Moncrieff, 2019).

Tradicionalna psihiatrija na duševne motnje gleda podobno kot na fiziološke bolezni – duševne motnje naj bi imele v svoji osnovi nevrološki izvor. Duševne motnje naj bi torej pozdravili čim hitreje, zato je prisila v določenih situacijah upravičen pristop. Ta pogled je problematičen z vidika upoštevanja pacientove pravice do svobodnega odločanja. Ena izmed ključnih informacij je tudi ta, da ni prepričljivih dokazov, da bi lahko duševne bolezni, kot so ADHD, shizofrenija, anksiozne motnje in depresija, obravnavali kot izključno nevrološke bolezni (npr. Joseph, 2003; Middleton in Moncrieff, 2019).

Prav zato je pomembno, da pri zdravljenju duševnih bolezni upoštevamo tudi psihološke, socialne in kulturne dejavnike (Engel, 1977; WHO, 2014; Bracken idr., 2012). Med socialne dejavnike sodijo npr. revščina, brezposelnost, negotove delovne razmere, nasilje v družini, socialna izolacija ter izkušnje diskriminacije. Kulturni dejavniki vključujejo družbena pričakovanja glede uspešnosti, produktivnosti in čustvenega izražanja, pa tudi različne kulturne interpretacije duševnih stanj (Kleinman, 1988). Tako se lahko npr. žalovanje, duhovne izkušnje ali intenzivna čustvena stanja v eni kulturi razumejo kot normalen del življenja, v drugi pa kot simptom določene duševne motnje. Če se duševne težave obravnavajo zgolj kot posledica biološke disfunkcije, obstaja nevarnost, da se individualizira problem, ki ima delno tudi družbeni izvor. Posledično se odgovornost prenese predvsem na posameznika in na to, da se njegovo stanje čim prej ozdravi, medtem ko širši družbeni pogoji ostanejo nespremenjeni. Zato kritična psihiatrija zagovarja bolj celosten pristop, ki poleg bioloških dejavnikov sistematično upošteva tudi psihološke, socialne in kulturne okoliščine posameznika.

3. Nekritična raba zdravil in vloga farmacevtske industrije

Tretji problem, ki ga izpostavlja gibanje, je neustrezna in nekritična raba zdravil pri zdravljenju duševnih motenj. Poleg tega kritizira tudi farmacevtsko industrijo in njene ekonomske motive pri prodaji zdravil (Middleton in Moncrieff, 2019). Rabeea in sodelavci (2021) na primer kritizirajo prekomerno uporabo antidepresivov pri adolescentih in mladih odraslih, pri katerih je večje tveganje za škodljive stranske učinke. V Sloveniji je prevalenca jemanja antidepresivov narasla za 16 % od leta 2009 do 2018, zlasti pri starejših pacientih (Cebron Lipovec idr., 2022), trendi jemanja antidepresivov pa rastejo tudi drugod po Evropi (OECD, 2023).

Gibanje kritične psihiatrije ne zavrača uporabe zdravil pri zdravljenju, temveč se zavzema za nov model rabe zdravil pri psihiatričnem zdravljenju. Psihiatrična zdravila ne popravljajo fizioloških nepravilnosti, ki povzročajo duševne motnje, ampak s svojimi psihoaktivnimi učinki zgolj vplivajo na splošno duševno stanje. Tako spreminjajo kognitivne in čustvene odzive, s čimer pacientu olajšajo simptome, ne pozdravijo pa izvorne motnje. Gibanje opozarja tudi na pomen placebo učinkov pri zdravljenju s psihiatričnimi zdravili. Pacientova motnja je lažje obvladljiva tudi zaradi nekaterih njegovih prepričanj in stališč, ki izhajajo iz družbenih in psiholoških vidikov zdravljenja, kar vpliva na uspešnost zdravljenja (Middleton in Moncrieff, 2019).

Kritične psihiatrinje tako predlagajo sodelovalen pristop pri zdravljenju – pacient naj aktivno sodeluje pri odločitvah o rabi zdravil ob upoštevanju prednosti, stranskih učinkov in možnih alternativ uporabi psihiatričnih zdravil (Middleton in Moncrieff, 2019).

Katere pa so še možne alternative pristopom v tradicionalni psihiatriji?

The Dodo Bird Verdict ali Razsodba ptice Dodo izhaja iz empiričnih raziskav, ki so dokazale, da se različni psihoterapevtski pristopi ne razlikujejo v učinkovitosti. Uspešnost psihoterapije izhaja predvsem iz kvalitete psihoterapevtskega odnosa in drugih skupnih dejavnikov (Luborsky idr., 1975). Strokovnjaki s področja duševnega zdravja se težko spopadajo s to ugotovitvijo in se primarno identificirajo s svojo psihoterapevtsko smerjo (Westra, 2022). To je mogoče aplicirati tudi na področje psihiatrije, zlasti z vidika uporabe specifičnih in ustaljenih metod za zdravljenje posameznih duševnih motenj.

Kritična psihiatrija na podlagi ugotovitev teh raziskav zato poudarja tudi pomen podpornega odnosa, razumevanja, empatije in grajenja varnega okolja pri uspešnosti psihiatričnega in psihoterapevtskega zdravljenja (Middleton in Moncrieff, 2019). Institucionalne omejitve namreč pogosto ovirajo ta vidik zdravljenja, saj se osredotočajo na specifične pristope za specifične duševne motnje, namesto da poudarjajo pomen pristnega in podpornega odnosa med terapevtom in klientom (Middleton in Moncrieff, 2019).

Zaključek in predlogi za izboljšave

Kritična psihiatrija predstavlja ključno opozicijo tradicionalnim pogledom in je nujna za stalen razvoj novih, humanih pristopov pri zdravljenju oseb z duševnimi težavami. Za napredek psihiatrije je ključno, da gibanja, kot je kritična psihiatrija, spodbujamo, hkrati pa nanje gledamo kritično, ter poskušamo najti nove probleme in prednosti obstoječih sistemov. Zgolj tako lahko informirano podajamo konkretne predloge za izboljšave ter vplivamo na psihiatrično prakso in zakonodajo.

Zaradi pomanjkanja dokazov, da imajo duševne motnje, kot so ADHD, shizofrenija, anksiozne motnje in depresija, zgolj nevrološke vzroke (Joseph, 2003; Middleton in Moncrieff, 2019), meniva, da bi bilo psihiatrično prakso smiselno prilagoditi.

Predlogi za izboljšave:

• Večje vključevanje psihologov in kritika »psi-kompleksa«: Eden izmed načinov prilagajanja bi bilo večje vključevanje psihologov v psihiatrično zdravljenje. Ti bi lahko svetovali psihiatrom in nudili pogostejše ter celovitejše terapevtske seanse pacientom oziroma klientom. To bi lažje ustvarilo kakovosten terapevtski odnos, ki bi temeljil na zaupanju in aktivnem vključevanju pacienta v proces odločanja (Bracken idr.., 2012). Vendar je pomembno tudi kritično ovrednotiti vlogo (klinične) psihologije pri opredeljevanju normalnega in patološkega, saj lahko tudi ta stroka v okviru t. i. »psi-kompleksa« prispeva k patologizaciji stanj, ki so v resnici odziv na družbeno okolje.
• Nadzorovana raba zdravil in regulacija farmacevtske industrije: Meniva, da je ena izmed ključnih izboljšav tudi nadzorovana ali omejena uporaba psihiatričnih zdravil, saj zdravila pogosto ne odpravljajo vzrokov motenj, temveč zgolj olajšajo simptome (Middleton in Moncrieff, 2019). Zanašanje na zdravila lahko privede do enostranskega zdravljenja, kar kritična psihiatrija upravičeno kritizira kot potencialno škodljivo (Middleton in Moncrieff, 2019). Zmanjšanje uporabe zdravil bi lahko spodbudila tudi močnejša regulacija ali celo nacionalizacija farmacevtske industrije. Namen takšnega ukrepa je zmanjšati ekonomske motive, ki vodijo k enostranskemu poudarku na zdravilih kot edini rešitvi.
• Vključevanje makrosistemskih dejavnikov in konkretne socialne spremembe: Družbeni in kulturni dejavniki pomembno vplivajo na duševno zdravje posameznika, saj oblikujejo življenjske razmere in dostop do virov (Houston, 2019), kar kaže na nujnost vključevanja makrosistemskih dejavnikov v psihiatrično diagnostiko in zdravljenje (Middleton in Moncrieff, 2019). Meniva, da je v prihodnosti ključno raziskati tudi morebitne družbene spremembe, ki bi makrosistemske dejavnike pri pacientih omejile. Primer takšnih socialnih programov bi lahko bilo zagotavljanje visokega življenjskega standarda vsem prebivalcem, kot sta univerzalni temeljni dohodek ali zagotavljanje socialnih stanovanj. To bi zmanjšalo psihološke težave, ki so posledica alienacije (občutka oddaljenosti, odtujenosti in nemoči posameznika, ki izvira iz družbenih procesov, kot je ločenost od lastnega dela ali družbe), pomanjkanja dostopa do virov in nezmožnosti vključevanja v družbo. Alienacija namreč povzroča občutke brezizhodnosti, ki so ključni pri razvoju psiholoških težav.

Za temeljito izboljšanje psihiatričnega zdravljenja je na psihiatrijo ključno gledati iz različnih filozofskih in socioloških perspektiv. Meniva, da so ekstremni pogledi, kot je npr. Szaszov, ki trdi, da so duševne motnje mit in predvsem posledica zunanjih dejavnikov, lahko destruktivni, saj podcenjujejo biološke dejavnike, ki prispevajo k razvoju psihopatologije. Vsekakor pa je perspektiva kritične psihiatrije, ki poudarja premislek o rabi zdravil, institucionalizacije in strogo medicinskega pristopa pri zdravljenju, še kako dobrodošla.

Prav tako meniva, da je ključno kritično gledati tudi na trenutno stanje pacientovih pravic in prisilnega zdravljenja. Dejstvo, da je prisilno zdravljenje še vedno pogosta praksa, implicira, da stanje pravic ni najboljše, zato je potreben nadaljnji premislek o avtonomiji pacienta. Na mestu bi bila bolj celovita obravnava samomorilnosti, ki jo je treba razumeti ne le kot medicinski problem, ampak kot kompleksen pojav, ki ga je mogoče razumeti kot skrajno eksistencialno reakcijo na socialno ali življenjsko krizo.

Za vse delavce in delavke na področju psihiatrije, psihologije in psihoterapije je pomembno, da pri svojem pristopu upoštevajo različne perspektive (npr. upoštevanja teoretskih spoznanj družboslovnih in humanističnih vednosti), osredotočujoč se na posameznikove specifične potrebe in osebne okoliščine, vse z namenom izboljšanja dobrobiti taistega posameznika.

Viri in literatura

Bracken, P., Thomas, P., Timimi, S., Asen, E., Behr, G., Beuster, C., … in Yeomans, D. (2012). Psychiatry beyond the current paradigm. The British Journal of Psychiatry, 201(6), 430–434. doi:10.1192/bjp.bp.112.109447  

Cebron Lipovec, N., Anderlic, A. in Locatelli, I. (2022). General antidepressants prescribing trends 2009–2018 in Slovenia: a cross-sectional retrospective database study. International Journal of Psychiatry in Clinical Practice, 26(4), 401–405. https://doi.org/10.1080/13651501.2022.2057331  

Critical Psychiatry Newtork. (23. 5. 2013). Statement by the Critical Psychiatry Network on the new DSM-5. Critical Psychiatry Newtork. https://www.criticalpsychiatry.co.uk/news/statement-by-the-critical-psychiatry-network-on-the-new-dsm-5/  

Double, D. B. (2019). Twenty years of the Critical Psychiatry Network. The British Journal of Psychiatry, 214(2), 61–62. https://doi.org/10.1192/bjp.2018.181

Engel, G. L. (1977). The need for a new medical model: A challenge for biomedicine. Science, 196(4286), 129–136. https://doi.org/10.1126/science.847460

Graham, C. (2020). The madness of anti-psychiatry. University of Glasgow. https://www.researchgate.net/publication/340063367_The_Madness_of_Anti-Psychiatry  

Houston, R. A. (2019). Asylums: the historical perspective before, during, and after. The Lancet Psychiatry. https://doi.org/10.1016/S2215-0366(19)30395-5

Iliopoulos, J. (2022). Foucault understood critical psychiatry. BJPsych Advances, 28(2),   252–261. https://doi.org/10.1192/bja.2021.22

Joseph, J. (2003). The gene illusion: genetic research in psychiatry and psychology under the microscope. PCCS Books.  

Kavirayni, K. (2019). Past and current concepts of “anti-psychiatry”: does it have a future?. Archives of Medicine and Health Sciences, 7(2), 284–286. doi: 10.4103/amhs.amhs_158_19 

Kendell, R. in Jablensky, A. (2003). Distinguishing between the validity and utility of psychiatric diagnoses. The American Journal of Psychiatry, 160(1), 4–12. https://doi.org/10.1176/appi.ajp.160.1.4  

Kleinman, A. (1988). Rethinking psychiatry: From cultural category to personal experience. Free Press.

Luborsky, L., Singer, B. in Luborsky, L. (1975). Comparative studies of psychotherapies. Is it true that “everywon has one and all must have prizes”? Archives of General Psychiatry, 32(8), 995–1008. https://doi.org/10.1001/archpsyc.1975.01760260059004  

Middleton, H. in Moncrieff, J. (2019). Critical psychiatry: a brief overview. BJPsych Advances, 25(1), 47–54. doi:10.1192/bja.2018.38  

MoRabeea, S. A., Merchant, H. A., Khan, M. U., Kow, C. S. in Hasan, S. S. (2021). Surging trends in prescriptions and costs of antidepressants in England amid COVID-19.Journal of Faculty of Pharmacy, Tehran University of Medical Sciences, 29(1), 217–221. https://doi.org/10.1007/s40199-021-00390-z  

Nasser, M. (1995). The rise and fall of anti-psychiatry. Psychiatric Bulletin, 19, 743–746. https://doi.org/10.1192/pb.19.12.743

OECD (7. 11. 2023). Health at a glance 2023: OECD indicators – Pharmaceutical consumption. OECD Publishing. https://www.oecd.org/en/publications/2023/11/health-at-a-glance-2023_e04f8239/full-report/pharmaceutical-consumption_4b6cb013.html

Westra, H. A. (2022). The implications of the Dodo bird verdict for training in psychotherapy: prioritizing process observation. Psychotherapy Research, 33(4), 527–529. https://doi.org/10.1080/10503307.2022.2141588  

World Health Organization. (2014). Social determinants of mental health. WHO Press.