Samodiagnosticiranje na družbenih omrežjih med mladimi

Samodiagnosticiranje pomeni, da posameznik brez potrdila strokovnjaka za duševno zdravje sam zaključi, da ima duševno motnjo. Na spletu je prisotno v raznoraznih oblikah – kot kvizi, forumi, testi, do lastnoročnih sklepov pa posamezniki pridejo tudi preko socialnih omrežij, kot so TikTok, Instagram in Twitter, kjer se pojavljajo vsebine z napisi, kot so “Če imaš več kot 5 znakov, imaš verjetno obsesivno-kompulzivno motnjo.”, “Si izbirčen pri hrani in vedno nosiš ista oblačila? Verjetno imaš nediagnosticiran avtizem.” in “Po dolgem času imam spet veliko energije! Končno moja manična epizoda.” Hiter in enostaven odgovor na stiske pa za seboj nosi številne negativne posledice, zaradi česar strokovnjaki samodiagnosticiranje močno odsvetujejo. Kljub temu trend samodiagnosticiranja po pandemiji izrazito narašča in nas postavlja pred vprašanje, čemu imajo mladi potrebo po tem. 

Uvod

V primerjavi s preteklimi desetletji smo dandanes veliko bolj izpostavljeni tematikam s področja duševnega zdravja. Na različnih platformah, od socialnih omrežij do poljudnoznanstvenih revij, lahko zasledimo porast zanimanja za duševno zdravje in vsebine povezane s simptomi oz. znaki duševnih motenj, različnimi strategijami spoprijemanja z njimi in tudi diagnozami. Normaliziranje duševnih motenj po eni strani lahko deluje pozitivno, saj v javnosti širi ozaveščanje o skrbi za našo duševnost, po drugi strani pa s seboj nosi tudi številne druge posledice, med katerimi je tudi čedalje pogostejši pojav samodiagnosticiranja. Samodiagnosticiranje (angl. self-diagnosing) je proces diagnosticiranja oziroma prepoznavanja zdravstvene ali psihične težave, ki ga posameznik izvede sam na sebi in se torej sam diagnosticira, kar lahko stori s pregledovanjem literature, raziskovanjem na internetu in primerjanjem izkušenj drugih z lastnimi. Spletne brskalnike (npr. Google) in raznorazne forume danes nadomeščajo socialna omrežja, kot so TikTok, Instagram in X, ki mladim nudijo nepreverjene in potencialno napačne informacije o duševnem zdravju ter duševnih motnjah (Dewak, 2023; Mackintosh idr., 2020). Kljub prednostim samodiagnosticiranja lahko njegova omejena natančnost, vpliv zunanjih dejavnikov in morebitna pristranskost predstavljajo resno tveganje za napačno diagnozo ter s tem otežujejo ustrezno obravnavo težave (Dewak, 2023).

V prispevku želim bralcem predstaviti, kaj samodiagnosticiranje je, zakaj se tako izrazito pojavlja med mladimi, s poudarkom na diagnozah, postavljenih na podlagi socialnih omrežij (specifično TikToka), osvetliti prednosti in slabosti tega pojava ter predlagati odgovoren pristop k reševanju težav samodiagnosticiranja.

Kaj je samodiagnosticiranje

Samodiagnosticiranje je znatno naraslo med obdobjem pandemije, a načeloma ni nov pojav in je tesno povezano z razvojem interneta. Pojav so najprej prepoznali na področju medicine pod imenom “sindrom študentov medicine” (Baars, 2001, v Ahmed in Stephen, 2017), s katerim so opisovali stanje študentov medicine, kjer sta učenje o simptomih in znakih ter pogosta izpostavljenost različnim boleznim povzročila zaznavo doživljanja teh simptomov oziroma znakov pri študentih samih (Szczurek idr., 2021). Samodiagnosticiranje različnih somatskih bolezni je kasneje postalo pogosto tudi v širši javnosti, kjer so različne študije (Aboueid idr., 2021; Mackintosh idr., 2020) ugotovile, da se posamezniki pri iskanju informacij zatekajo k internetnim virom (npr. Google, Bing in Yahoo) ter družbenim omrežjem (npr.  Facebook, Twitter, Instagram, YouTube).  Z naraščanjem zanimanja za duševno zdravje oziroma motnje in hitrim razvojem interneta pa posamezniki v čedalje večji meri internetne vire uporabljajo tudi za iskanje podatkov, povezanih z duševnim zdravjem. Nekoč težje dostopne informacije so postale dostopne širši javnosti in čedalje bolj smo izpostavljeni vsebinam, ki se tako ali drugače navezujejo na naše psihično stanje, od simptomatike in potencialnih diagnoz do strategij spoprijemanja (McVay, 2023).

Samodiagnosticiranje lahko širše definiramo kot identificiranje z določeno motnjo, ne glede na to, ali je oseba prejela ustrezno diagnozo ali ne (Tse in Haslam, 2024). Ožje definicije se med avtorji nekoliko razlikujejo. Nekateri avtorji (npr. Ahmed in Stephen, 2017; Hatfield, 1996, v Dewak, 2023; Montag idr. 2021, v Sump idr., 2025) ga opredeljujejo kot metodo ali proces, s pomočjo katerega posameznik identificira in razlaga lastne simptome z namenom definiranja lastnega stanja (ne da bi se pri tem posvetoval s strokovnjaki), drugi (Fellowes, 2023, v Tse in Haslam, 2024; Moses, 2009, v Tse in Haslam 2024) pa kot prepričanje, da ima oseba duševno motnjo brez strokovne diagnoze. V primerjavi s klinično diagnozo, ki jo Ameriška psihološka zveza (American Psychological Association [APA], 2018, APA Dictionary of Psychology, sekcija clinical diagnosis) opredeljuje kot “proces prepoznavanja in določanja motnje preko preučevanja simptomov, pregledovanja zdravstvenih in drugih kartotek, raziskovanja zunanjih dejavnikov in, kjer je indicirano, s pomočjo izvajanja psiholoških testov” narava samodiagnosticiranja pogosto temelji zgolj na simptomatiki (npr. koliko izmed navedenih simptomov ali znakov opazim na sebi), zanemarja pa druge kriterije, na primer kako pogosto oseba doživlja takšne občutke, kako intenzivno jih doživlja, ali se pojavljajo hkrati ter ali osebi onemogočajo normalno delovanje v vsakodnevnem življenju (Jaramillo, 2023). Slednje kaže na odsotnost razločevanja med duševno stisko in duševno motnjo na tovrstnih platformah. Tekom različnih obdobij v življenju se soočamo s spremembami oziroma okoliščinami, ki lahko negativno vplivajo na naše razpoloženje in v nas vzbujajo negativne misli ter občutke žalosti, potrtosti ipd. Tovrstne izkušnje v nas povzročijo stisko, vendar ne pomenijo nujno prisotnost duševne motnje. O motnji govorimo takrat, ko spremembe v razpoloženju, mišljenju, vedenju ali odnosih z drugimi pomembno vplivajo na posameznikovo življenje in ga ovirajo pri opravljanju vsakodnevnih dejavnosti (Nacionalni program duševnega zdravja, b. d.).

Pri postavljanju lastne diagnoze se mladi poslužujejo različnih spletnih platform, kot so TikTok in Instagram (Dewak, 2023) med priljubljene pa sodijo tudi razne skupnosti oz. spletni forumi, kot je aplikacija Reddit (Underhill in Foulkes, 2025) ali spletni kvizi (npr. Buzzfeed). Na TikToku in Instagramu se samodiagnosticiranje pojavlja v oblikah krajših videoposnetkov, pogosto naslovljenih z vprašanjem “Se prepoznaš” ali “Če doživljaš naslednje, imaš …”, kjer avtorji navajajo simptome in jih na koncu pripišejo eni izmed motenj (Slika 1). Kvizi so lahko zastavljeni precej laično, dober primer tega so recimo Buzzfeed kvizi z naslovi, kot so »Če si počel to kot otrok, si zdaj anksiozen« in pa na videz bolj strokovnimi kvizi, ki pa so sestavljeni iz postavk, na podlagi katerih težko razberemo, ali prisotni simptomi kažejo na potrebo po diagnozi duševne motnje ali gre za vsakdanje doživljanje. Samodiagnosticiranje na raznih forumih (npr. Reddit) poteka preko izmenjav med uporabniki, ki se med seboj posvetujejo na podlagi lastnih izkušenj. Nekateri uporabniki zagovarjajo samodiagnosticiranje kot dovolj dobro metodo in odsvetujejo iskanje pomoči, drugi pa opozarjajo, da lahko diagnozo postavi le strokovnjak (Giles in Newbold, 2011; Underhill in Foulkes, 2025).

Slika 1

Primeri videoposnetkov na TikToku, ki jih mladi uporabljajo za postavljanje samodiagnoze

Med motnje, ki se pogosteje omenjajo v okviru samodiagnosticiranja, sodijo predvsem motnja pozornosti in hiperaktivnosti (angl. attention deficit hyperactivity disorder, ADHD), motnje avtističnega spektra (MAS), razpoloženjske motnje, kot sta depresivnost ali bipolarna motnja (angl. bipolar disorder, BPD), anksiozne motnje, obsesivno-kompulzivne motnje (angl. obssesive compulsive disorder, OCD), motnje hranjenja (angl. eating disorder, ED) ter tudi posttravmatska stresna motnja (angl. post-traumatic stress disorder, PTSD) in shizofrenija (Haltigan idr., 2023; Jaramillo, 2023).

Razlogi za samodiagnosticiranje

Kljub temu, da je pojav samodiagnosticiranja prisoten že nekaj časa, pa na tem področju primanjkuje empiričnih študij, ki bi uspele v celoti pojasniti njegov porast in vzroke. V nadaljevanju izpostavljam dejavnike, ki so v pregledani literaturi najpogosteje omenjeni kot razlogi za samodiagnosticiranje.

Pri iskanju odgovora na vprašanje, zakaj prihaja do (porasta) samodiagnosticiranja moramo upoštevati širši kontekst duševnega zdravja med mladimi. V zadnjih nekaj letih raziskovalci (Nguyen idr., 2019; WHO, 2019) beležijo izrazit porast duševnih motenj med mladimi. Po podatkih Nacionalnega inštituta za duševno zdravje iz leta 2021 so imeli mladi odrasli, stari med 18. in 25. let, najvišjo razširjenostjo duševnih motenj (36,2 %) v primerjavi z odraslimi, starimi med 26. in 49. (29,4 %), ter odraslim, starimi 50 ali več (13,9 %) (National Institute of Mental Health [NIMH], 2021). Znotraj omenjene skupine več kot 33 % posameznikov doživi neko obliko duševne, vedenjske ali čustvene motnje v obdobju enega leta, posebej zaskrbljujoča pa je ugotovitev, da so duševne motnje pri mladostnikih in mladih odraslih najpogostejši razlog za invalidnost in eden vodilnih vzrokov smrti (World Health Organization [WHO], 2019). Porast stisk pri mlajših generacijah je posledica prepletanja več dejavnikov, kot so biološki vidiki, tehnologija in družabna omrežja, akademske obveznosti ter negotovosti v povezavi z nestabilnimi geopolitičnimi, ekonomskimi in podnebnimi razmerami (na primer vojne, inflacija, stanovanjske krize, podnebne spremembe ipd.), ki na mlajše generacije vplivajo bolj kot na starejše, saj so v primerjavi z njimi v večji meri izpostavljeni informacijam o tovrstnih razmerah (npr. preko socialnih omrežij) (Anderson idr., 2025).

Doživljanje distresa se po ugotovitvah S. Evans-Lacko in sodelavcev (2019) povezuje z višjo ravnjo samodiagnosticiranja – ob tako visoki prisotnosti stisk se posledično pojavlja potreba po njihovem razumevanju, še posebej v kontekstu omejenega dostopa do ustrezne strokovne pomoči. Strokovnjaki (npr. Evropska unija, 2022; Reinert idr., 2024) opozarjajo, da velik del populacije nima dostopa do strokovne obravnave in diagnoze, zato ni presenetljivo, da mladi v želji po razumevanju svojih stisk in iskanju rešitev posegajo po drugih (cenovno) bolj dostopnih virih na internetu, ki pa so lahko zelo nezanesljivi.

Postavljanje diagnoze namreč nudi uteho oziroma razbremenitev, s tem ko nudi razlago za naša doživljanja in vedenje (Jaramillo, 2023; Kiehl idr., 2024). V študiji (Lewis, 2016), ki je preučevala izkušnje s samodiagnosticiranjem pri odraslih, ki so se sami diagnosticirali z MAS, so udeleženci poročali o občutkih drugačnosti, obvladovanju dvomov o sebi, večjem razumevanju sebe in svojega doživljanja in občutku pripadnosti, kar nudi dodatno razlago, zakaj se oseba lahko odloči za samodiagnozo.

Poleg omejenega dostopa so v okviru strokovne obravnave lahko problematične tudi potencialne pristranosti pri samih strokovnjakih duševnega zdravja, ki lahko vodijo do nezaupanja (Jaramillo, 2023). Raziskovalci (Fadus idr., 2020; Klefsjö idr., 2021) ugotavljajo, da na veljavnost zaključkov o duševnih motnjah lahko vplivajo rasa, spol in družbeno–ekonomski položaj posameznika, pri čemer v najranljivejše skupine sodijo predvsem pripadniki manjšin. Poleg tega je lahko problematična tudi uporaba priročnikov kot sta Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (DSM) ter Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov (MKB), kjer so kriteriji izrazito kategorični in temeljijo na soglasju strokovnjakov namesto na empiričnih ugotovitvah (Velasco idr., 2025). Tovrstna diskriminacija lahko ranljivejše posameznike odvrne od iskanja strokovne pomoči in povečuje verjetnost odločanja za samodiagnosticiranje (Foster in Ellis, 2024).

Za porast samodiagnosticiranja je po mojem mnenju v veliki meri odgovoren tudi tehnološki napredek, zaradi katerega so informacije o duševnem zdravju veliko bolj dostopne kot v preteklih letih. Vsebine o simptomatiki, sindromih in motnjah krožijo po različnih platformah, od forumov (Underhill in Foulkes, 2025) do socialnih omrežij (Dewak, 2023). Eno izmed pogosteje rabljenih je tudi TikTok, ki je z 1,6 milijarde aktivnih uporabnikov na petem mestu po priljubljenosti med socialnimi omrežji. Še zlasti je priljubljen med mlajšimi generacijami, starimi med 18 in 24 (Shepherd, 2025), ki so v večji meri nagnjene k razvoju duševnih bolezni (NIMH, 2021). Na TikToku je trenutno skoraj 26 milijonov objav označenih s hashtagom #MentalHealth. »Razmetana soba?«, »Pomanjkanje koncentracije?« »Težave z osredotočenostjo?« so tipi vprašanj, ki jih lahko zasledimo v nekaj sekund dolgih videoposnetkih na tem omrežju. Uporabniku predlaga vsebine na podlagi tega, kar je v preteklosti gledal, všečkal, delil ali komentiral (Avella, 2023) in na ta način specifično oblikuje njegovo izkušnjo. To pomeni, da bo uporabnik, ki ga zanimajo vsebine, povezane z duševnim zdravjem, tudi v večjem stiku z njimi, kar pa lahko vodi v t. i. pojav navidezne normalizacije in širše pojmovanje duševnih motenj. Slednje vpliva na prepoznavanje lastnih težav v povezavi z duševnim zdravjem, kar pa zvišuje verjetnost samodiagnosticiranja (Tse in Haslam, 2024). TikTok prav tako velja za aplikacijo, kjer uporabniki lahko delijo zelo osebne in hkrati čustveno obremenjujoče izkušnje, na podlagi česar se povežejo z drugimi (Romann in Oeldorf-Hirsch, 2025), kar jim v končni meri lajša razpravo o simptomih in postavljanje diagnoz.

Tudi sicer povezavo med izpostavljenostjo vsebinam o duševnih motnjah in samodiagnosticiranjem ugotavljajo različne raziskave. Hasan in sodelavci (2023) so pri preučevanju vpliva normalizacije anksioznosti in identificiranja z avtorji objav, ugotovili, da so posamezniki, ki vidijo objavo na družbenih omrežjih, ki anksioznost obravnava kot nekaj vsakdanjega, bolj nagnjeni k temu, da se poistovetijo z osebo v objavi, in posledično pogosteje začnejo verjeti, da imajo tudi sami anksiozno motnjo. Frey in sodelavci (2022) pa so poročali o povezavi med funkcionalnimi tikom podobnimi vedenji ter vplivom družbenih omrežij, kjer so tiki pogosto prikazani.

Porast trenda samodiagnosticiranja nekateri avtorji razlagajo tudi s perspektive socialnopsiholoških teorij. Identificiranje z določeno motnjo lahko nudi del identitete, zaradi česar se lažje povežemo z določeno skupnostjo, ta pa zagotavlja občutek pripadnosti. Potreba po sprejetosti in odobravanju s strani vrstnikov je še posebej izrazita v obdobju mladostništva, ki je kot že omenjeno, občutljivo obdobje za razvoj duševnih motenj, zato lahko izpostavljenost takšnim zgledom bodisi na socialnih omrežjih bodisi v resničnem življenju pri mladostnikih poveča verjetnost, da se začnejo identificirati z določeno motnjo (Foster in Ellis, 2024).

Nenazadnje kot enega izmed dejavnikov, ki prispeva k porastu samodiagnosticiranja sama prepoznavam tudi obravnavo vsakdanjega razpoloženja in občutenja kot psihološko abnormalnega stanja. V pogovornem jeziku se danes srečujemo z nekoč kliničnimi izrazi, kot so “sem anksiozen”, “sem depresiven” ali “to je moj ADHD”, ki v resnici opisujejo vsakdanja občutja, kot so živčnost, potrtost ali pomanjkanje osredotočenosti v danem trenutku. To lahko ustvari vtis, da doživljamo nekaj neobičajnega, zaradi česar lahko po nepotrebnem iščemo pomoč na nepreverjenih platformah, sklepamo lastne zaključke in diagnoze ter izvajamo ukrepe, ki niso potrebni ali učinkoviti.

Samodiagnosticiranje tako ni izoliran pojav, odvisen od enega samega dejavnika, temveč posledica kompleksnega prepleta visoke razširjenosti duševnih težav, nedostopne in problematične sistemske podpore ter vpliva (digitalnega) okolja in družbe, v kateri se mladi gibljejo.

Negativni vidiki samodiagnosticiranja

Samodiagnosticiranje temelji na izpeljavi lastnih zaključkov posameznika, ki načeloma nima dovolj znanja, izkušenj in kompetenc za ustrezno razumevanje simptomatike. Pri postavljanju samodiagnoze informacije išče na platformah, ki niso strokovno preverjene in lahko vsebujejo napačne informacije. Različne študije (PlushCare Team, 2025; Verma in Sinha, 2025) pri preučevanju verodostojnosti informacij videoposnetkov na TikToku ugotavljajo, da je večina informacij zavajajočih oz. napačnih, pri čemer ima manj kot 10 % ustvarjalcev teh vsebin ustrezne kvalifikacije. Pogosta skupna lastnost teh zavajajočih informacij o motnjah je predvsem podajanje primerov vedenj, ki sama po sebi niso patološka (npr. razmetana soba) ali simptomov, ki so značilni za več različnih diagnoz (Foster in Ellis, 2024). Za informacije, povezane z duševnimi motnjami in deljene na socialnih omrežjih, je značilno tudi, da temeljijo na osebnih izkušnjah posameznikov, ki lahko ustvarijo sliko, da so doživljanja enega posameznika značilna za določeno motnjo (Jaramillo, 2023). Odsotnost sistema, ki bi preprečil objavljanje napačnih informacij, pomeni, da lahko uporabniki brez ustreznega znanja ali kvalifikacij delijo osebne izkušnje in nepreverjene nasvete, ki zaradi obstoječega algoritma gledalce ohranjajo v mehurčku informacij (Avella, 2023), ki so lahko napačne in posledično nevarne, saj otežujejo pravočasno obravnavo problematike. 

Sam proces samodiagnosticiranja lahko pri posamezniku povzroči povišanje občutkov tesnobe in distresa na podlagi dvoma o lastnem duševnem zdravju (Ahmed in Stephen, 2017; Dewak, 2023). Študije (Cortez, 2023) ugotavljajo, da tudi sama diagnoza kot oznaka lahko negativno vpliva na osebo, saj potencialno vodi do distresa, negativnih občutkov do samega sebe in stigmatiziranja s strani drugih. Slednje sicer nasprotuje ugotovitvam študij (Kiehl idr., 2024; Lewis, 2016), kjer se je samodiagnoza izkazala kot lajšalni dejavnik, kar kaže na večplastnost pojava.

Glede na razširjenost napačnih informacij lahko v procesu diagnosticiranja pride tudi do napačnih zaključkov, saj oseba morda ne razume ali pa si napačno interpretira informacije. Napačna diagnoza se pojavlja v več oblikah. Pogosto osebe svojim občutkom in čustvom, ki niso patološka, pripisujejo težo duševne motnje, kar jim lahko povzroča še večjo stisko (Ahmed in Stehpen, 2017). Posameznik lahko lastno počutje napačno pripiše določeni duševni motnji, medtem ko je pravi vzrok lahko telesna bolezen, na primer, možganski tumor (Pillay, 2010). V takšnih primerih se ne zdravi dejanski vzrok, temveč zgolj simptome, kar lahko vodi v poslabšanje stanja in zamudo pri ustrezni zdravstveni obravnavi. Podobno težavo predstavlja tudi napačna samodiagnoza same duševne motnje. Simptomi in znaki pri duševnih motnjah so kompleksni tudi zato, ker jih večina populacije doživi vsaj enkrat v svojem življenju in so si lahko podobni pri različnih motnjah ter se razlikujejo glede na starostno skupino (Jaramillo, 2023). Poleg tega jih oseba beleži na podlagi introspekcije, kar je lahko informativno, vendar takšna ocena ne vključuje ocene zunanjega opazovalca, ki je lahko v nekaterih primerih ključna za pravilno diagnozo.

Posledice napačne diagnoze se kažejo na več področjih in lahko povzročijo nepotreben stres in poslabšanje trenutnega stanja. Posamezniki, ki se na podlagi vsebin na spletnih platformah napačno samodiagnosticirajo, se lahko zanašajo zgolj na lastno diagnozo in  odlašajo z iskanjem strokovne pomoči (Sump idr., 2025). Čeprav diagnoza nudi razlago za naša počutja, še ne pomeni rešitve naših težav, ki so v veliki meri odvisne od okoliščin posameznika – dve osebi lahko prejmeta isto diagnozo in bosta potrebovali različno vrsto pomoči in podpore. V primerjavi s strokovno pomočjo, ki išče rešitve, prilagojene posamezniku, laični viri na spletu pogosteje nudijo bolj splošne predloge, ki so lahko tudi neustrezni. To potencialno pomeni rabo neustreznih strategij spoprijemanja, upoštevanje neutemeljenih priporočil, nakupovanje napačnih ali nepotrebnih zdravil, kar ovira okrevanje (Almazan in Mabulay, 2024). V nekaterih primerih lahko takšno diagnosticiranje otežuje zdravljenje, če se pacient in psiholog ne strinjata o diagnozi in pacient odklanja nasvete strokovnjaka (Pillay, 2010).

Negativen vidik pretiranega samodiagnosticiranja je tudi ustvarjanje poenostavljenih predstav o duševnih motnjah. Z opisovanjem stanj, kot sta žalost ali živčnost, z uporabo kliničnih izrazov tesnoba in depresija, vplivamo na predstave o teh motnjah in lahko minimaliziramo njihovo resnost (Frey idr., 2022). Posledično so lahko osebe s hujšimi oblikami podvržene večji družbeni zaznamovanosti, saj njihovi simptomi ne ustrezajo laični predstavi o tem, kako naj bi ta motnja izgledala.

Pozitivni vidiki samodiagnosticiranja

Kljub omenjenim negativnim vidikom samodiagnosticiranja menim, da je slednje lahko le-to v nekaterih primerih tudi koristno. Za razliko od težje dostopnih nujnih zdravstvenih storitev v nekaterih državah (Punton idr. 2022, v Dewak, 2023), so digitalne vsebine vedno bolj in lažje dostopne ter lahko nudijo prve informacije, ki laično javnost spodbudijo k nadaljnjemu iskanju pomoči, zlasti kadar oklevajo z obiskom strokovnjaka (Dewak, 2023; Martin idr., 2020, v Hasan idr., 2023). Poleg tega spletne platforme nudijo okolje, v katerem posameznik lahko ostane anonimen in lahko z drugimi govori bolj iskreno in odprto (Birnbaum idr., 2017), kar nudi čustveno razbremenitev. Na ta način socialna omrežja in forumi zmanjšujejo stigmo in ustvarjajo podporne skupine, ki lahko služijo kot varovalni dejavnik (Sump idr., 2025). V študiji Barak in Grohol (2021, v Sump idr., 2025) so se forumi izkazali kot učinkoviti pri nudenju čustvene opore in hkrati pri spodbujanju občutka samoučinkovitosti pri posameznikih z anksioznimi motnjami. V okviru samodiagnosticiranja duševnih motenj se pogosto pojavljajo tudi diagnoze nevro-divergentnih motenj (npr. ADHD ali avtizem), ki pripomorejo k ozaveščanju o tej skupini motenj (Dewak, 2023).  Pozitiven vidik samodiagnosticiranja se lahko kaže tudi v okviru obravnave. Čeprav nekateri zagovorniki samodiagnosticiranja zavračajo strokovno pomoč (Giles in Newbold, 2011; Sump idr., 2025), pa tisti, ki jo poiščejo, poročajo o boljši pripravljenosti na strokovno obravnavo, s tem ko imajo na primer pripravljen seznam simptomov ali vprašanj za strokovnjaka in na ta način bolje izkoristijo srečanje (Farnood idr., 2020).

Odgovoren pristop k reševanju vprašanja samodiagnosticiranja

Samodiagnosticiranja kot oblike postavljanja diagnoze ni mogoče preprečiti, lahko pa se trudimo, da o potencialnih nevarnosti in omejitvah ozaveščamo. Menim, da pri tem ključno vlogo igra psihološka stroka, ki usmerja predstave o duševnih motnjah pri širši javnosti in spodbuja razlikovanje med običajnimi izkušnjami ter zdravstvenimi težavami. Na podlagi raziskav, ki poročajo o porastu duševnih stisk in motenj med mlajšimi generacijami (NIMH, 2021), se mi zdi smiselno usmeriti pozornost predvsem v oblikovanje preventivnih programov, ki bi se izvajali v obdobju šolanja in prispevali k ozaveščanju o duševnem zdravju in načinih iskanja strokovne pomoči. Glede na omejen dostop do strokovne pomoči in dolge čakalne dobe, ki so močno prisotne tudi v Sloveniji (NIJZ, 2024), bi lahko ozaveščanje usmerili predvsem v opismenjevanje mladih o duševnem zdravju (angl. mental health literacy). Pismenost na področju duševnega zdravja vključuje sposobnost prepoznavanja stisk in ločevanja teh od motenj, znanje o vzrokih, samopomoči in strokovni pomoči ter najbolj ključno znanje o iskanju zanesljivih informacij o duševnem zdravju (Sampio idr., 2022). Na omenjenih omrežjih (Instagram, TikTok) se že pojavljajo profili, na katerih strokovnjaki z ustrezno izobrazbo govorijo o mitih in resnicah ter na različne načine ozaveščajo širšo javnost in jo usmerjajo k iskanju ustrezne strokovne pomoči (Cuncic, 2021). Na ta način spodbujajo razvoj kritičnega mišljenja pri posameznikih in jih izobražujejo o tem, kako lahko sami prepoznajo verodostojne vire in ustrezno reagirajo, če zaznajo stisko pri sebi ali drugih. Tovrstne vsebine so dober korak naprej, a zaradi algoritma socialnih omrežij ne dosežejo vseh (Avella, 2023). Na podlagi tega menim, da bi bilo učinkoviteje ozaveščati tudi preko drugih platform, npr. radia ali televizije ter v večji meri implementirati izobraževanja o duševnem zdravju v osnovne in srednje šole.

Pri reševanju problema samodiagnosticiranja delež odgovornosti nosijo tudi platforme, na katerih se ta pojav širi. Laična javnost sama težko presoja verodostojnost informacij, zato je pomembno, da ji takšne aplikacije pridejo naproti. Ameriško tehnološko podjetje Meta Platforms, ki ima v lasti Facebook in Instagram, je leta 2016 ustanovilo program za preverjanje dejstev, a so ga na začetku leta 2025 ukinili, saj naj bi s tem pretirano posegali v svobodo govora (Watt idr., 2025). Takšni programi so se izkazali za učinkovite pri zmanjšanju napačnih prepričanj v različnih državah (Porter in Wood, 2021) in bi lahko bili koristni tudi v kontekstu širjenja napačnih informacij o duševnih motnjah.

K ozaveščanju o prednostih in nevarnostih samodiagnosticiranja lahko prispevamo tudi v vsakdanjem življenju mi sami. Tako kot poudarja E. McVay (2023), je odprta komunikacija lahko ključnega pomena pri reševanju problema samodiagnosticiranja. S tem omogočimo ljudem, da z nami delijo svoje strahove, skrbi in stiske, ter jim lahko pomagamo pri iskanju pomoči. V svojih vsakdanjih pogovorih smo lahko pozorni na rabo besed, kot so anksioznost, depresivnost, ADHD, obsesivno kompulzivna motnja in podobno, saj s takšnim posploševanjem zmanjšujemo resnost dejanskih motenj. Nadomestimo jih lahko z besedami, ki bolj natančno opisujejo naša doživljanja in izražajo naše dejansko počutje.

Zaključek

Trend samodiagnosticiranja med mladimi po pandemiji dalje izrazito narašča v sodobnem digitalnem okolju. Kljub temu pa primanjkuje študij, ki bi uspele v celoti pojasniti dejavnike tega pojava. Strokovnjaki in raziskovalci med razlogi najpogosteje omenjajo porast duševnih stisk, omejen dostop do strokovne pomoči in hiter razvoj socialnih omrežij, ki mlade spodbujajo k samostojnemu iskanju odgovorov na nezanesljivih platformah. Samodiagnosticiranje ima svoje prednosti. Raziskovanje simptomov, znakov in diagnoze lahko spodbuja ozaveščanje, zmanjšuje stigmo in pri mnogih predstavlja prvi korak pri iskanju opore – predvsem v okoljih, kjer je strokovna pomoč nedostopna. Kljub temu pa ima lahko tudi veliko negativnih učinkov, ki lahko vodijo v občutke distresa, zakasnelo in/ali napačno obravnavo vzroka težave in poslabšanje le-te ter poenostavljanje resnosti duševnih motenj. Medtem ko samodiagnosticiranje mladim do določene mere omogoča razumevanje svojih čustev, občutkov in vedenja, pa stroka zagotavlja natančnejšo oceno stanja, preprečevanje napačnih interpretacij in razvoj ustreznih strategij za obvladovanje težav. Psihologi in drugi strokovnjaki lahko pomagajo prepoznati, kdaj so težave začasne in kdaj gre za resnejše duševne motnje, ter v obeh primerih nudijo ustreznejšo pomoč in znanstveno podprte ukrepe. Čeprav lahko postavljanje lastne diagnoze v očeh javnosti izpade zgolj kot trend med mladimi, menim, da gre v večini primerov za zatekanje k iskanju odgovora na neodgovorjena vprašanja o lastnem počutju na način, ki jim je najbolj dostopen. Mladim, ki si sami postavljajo diagnoze, moramo biti predvsem v oporo in jih skušati usmeriti, jim prisluhniti in poskušati razumeti, kaj čutijo. Cilj njihovega samodiagnosticiranja po mojem mnenju namreč ni potreba po diagnozi kot nalepki, temveč razlaga zakaj se počutijo, tako kot se, ter kako si lahko pomagajo. Pri tem jim lahko v največji meri pomagamo tako, da jih izobražujemo o duševnem zdravju na način, da bodo sami zmožni kritično presojati o svojih težavah in si poiskali strokovno pomoč, kakršno si tudi zaslužijo.

Viri

Aboueid, S., Meyer, S. B., Wallace, J. M., Mahajan, S. in Chaurasia, A. (2021). Young Adults’ Perspectives on the Use of Symptom Checkers for Self-Triage and Self Diagnosis: Qualitative Study. JMIR Public Health and Surveillance, 7(1). https://doi.org/10.2196/22637

Ahmed, A. in Stephen, S. (2017).Self-diagnosis in psychology students. The International Journal of Indian Psychology, 4(2). https://doi.org/10.25215/0402.035 

Almazan, C. A. in Mabulay, E. P. (2024). Virtual symptoms and errors: Analyzing misdiagnosis of mental health disorders on social media through the lens of clinical psychology [A journal analysis presented as a final requirement for CLIN311].

Ameriška psihološka zveza [APA] (2018). Clinical diagnosis.  https://dictionary.apa.org/clinical-diagnosis

Anderson, T. L., Valiauga, R., Tallo, C., Hong, C. B., Manoranjithan, S., Domingo, C., Paudel, M., Untaroiu, A., Barr, S. in Goldhaber, K. (2025). Contributing Factors to the Rise in Adolescent Anxiety and Associated Mental Health Disorders: A Narrative Review of Current Literature. Journal of child and adolescent psychiatric nursing: official publication of the Association of Child and Adolescent Psychiatric Nurses, Inc, 38(1). https://doi.org/10.1111/jcap.70009

Avella, H. (2023). “TikTok ≠ therapy”: Mediating mental health and algorithmic mood disorders. New Media & Society, 26(10), 6040-6058. https://doi.org/10.1177/14614448221147284

Birnbaum, M. L., Rizvi, A. F., Confino, J., Correll, C. U. in Kane, J. M. (2017). Role of social media and the Internet in pathways to care for adolescents and young adults with psychotic disorders and non-psychotic mood disorders. Early Interv Psychiatry, 11(4). 290 – 295. 

Cortez, A. X. (2023). Our Social Packaging: How Labels in Society Affect our Perceptions of Ourselves and What This Implicates for the Overdiagnosis and Self-diagnosis Crisis in Mental Health Conditions [Senior Thesis]. University of South Carolina.

Cuncic, A. (2021). 13 mental health professionals using TikTok to help others. Verywell Mind. https://www.verywellmind.com/mental-health-professionals-on-tiktok-5094672

Dewak, H. (2023). Scrolling for a Diagnosis: The Effects of Self-Diagnosing Content on Social Media on Young Adults’ Mental Health Bachelor’s Thesis [Magistrska naloga, University of Twente]. Department of Psychology, University of Twente. 

Evans-Lacko, S., Stolzenburg, S., Gronholm, P.C., Ribeiro, W., York-Smith, M. in Schomerus, G.(2019). Psychometric validation of the self-identification of having a mental illness (SELF-I) scale and the relationship with stigma and help-seeking among young people. Social Psychiatry and Psychiatric Epidemiology, 54 (1), 59–67. https://doi.org/10.1007/s00127-018-1602-2 

Evropska unija (2022). Health at a Glance: Europe 2022: State of Health in the EU Cycle. OECD.  https://doi.org/10.1787/507433b0-en

Fadus, M. C., Ginsburg, K. R., Sobowale, K., Halliday-Boykins, C. A., Bryant, B. E., Gray, K. M. in Squeglia, L. M. (2020). Unconscious bias and the diagnosis of disruptive behavior disorders and ADHD in African American and Hispanic youth. Academic Psychiatry, 44(1), 95–102. https://doi. org/10.1007/s40596-019-01127-6

Farnood, A., Johnston, B. in Mair, F. S. (2020). A mixed methods systematic review of the effects of patient online self-diagnosing in the ‘smart-phone society’ on the healthcare professional–patient relationship and medical authority. BMC Medical Informatics and Decision Making, 20, 253. https://doi.org/10.1186/s12911-020-01243-6

Foster, A. in Ellis, N. (2024). TikTok-inspired self-diagnosis and its implications for educational psychology practice. Educational Psychology in Practice, 40(4), 491–508. https://doi.org/10.1080/02667363.2024.2409451 

Frey, J., Black, K. J. in A Malaty, I. (2022). TikTok Tourette’s: Are We Witnessing a Functional Tic-Like Behavioir Driven by Adolescent Social Media Use? Psychology Research and Behavior Managment, (15), 3575 – 3585. https://doi.org/10.2147/PRBM.S359977

Giles, D. C. in Newbold, J. (2011). Self- and Other-Diagnosis in User-Led Mental Health Online Communities. Qualitative Health, 21(3), 419 – 428. https://doi.org/10.1177/1049732310381388

Haltigan, J. D., Pringsheim, T. M. in Rajkumar, G. (2023).Social media as an incubator of personality and behavioral psychopathology: Symptom and disorder authenticity or psychosomatic social contagion? Comprehensive Psychiatry, 121. https://doi.org/10.1016/j.comppsych.2022.152362

Hasan, F., Foster, M. M. in Cho, H. (2023). Normalizing Anxiety on Social Media Increases Self-Diagnosis of Anxiety: The Mediating Effect of Identification (But Not Stigma). Journal of Health Communication, 28, 563 – 572. https://doi.org/10.1080/10810730.2023.2235563 

Jaramillo, J. A. (2023). Down The Rabbit Hole of Self-Diagnosis in Mental-Health. University of Colorado, Denver.  https://www.ucdenver.edu/student/stories/library/healthy-happy-life/down-the-rabbit-hole-of-self-diagnosis-in-mental-health 

Kiehl, I., Pease, R., in Hackmann, C. (2024). The adult experience of being diagnosed with autism spectrum disorder: A qualitative meta-synthesis. Autism, 28(5), 1060-1074. https://doi.org/10.1177/13623613231220419

Klefsjö, U., Kantzer, A. K., Gillberg, C. in Billstedt, E. (2021). The road to diagnosis and treatment in girls and boys with ADHD – gender differences in the diagnostic process. Nordic Journal of Psychiatry, 75(4), 301–305. https://doi.org/10.1080/08039488.2020.1850859

Lewis, L. F. (2016). Exploring the experience of self-diagnosis of autism spectrum disorder in adults. Archives of Psychiatric Nursing, 30(5), 575–580. https://doi.org/10.1016/j.apnu.2016.03.009 

Mackintosh, N., Agarwal, S., Adcock, K., Armstrong, N., Briley, A., Patterson, M. B., Sandall, J. In Gong, Q. (2020). Online resources and apps to aid self-diagnosis and help seeking in the perinatal period: A descriptive survey of women’s experiences. Midwifery, 90, 102803. https://doi.org/10.1016/j.midw.2020.102803

McVay, E. (2023). Social media and self-diagnosis. John Hopkins Medicine. https://www.hopkinsmedicine.org/news/articles/2023/08/social-media-and-self-diagnosis

Nacionalni program duševnega zdravja (b. d.) Kaj je duševno zdravje. https://www.zadusevnozdravje.si/dusevno-zdravje/kaj-je-dusevno-zdravje/

National Institute of Mental Health [NIMH]. (2021). Mental Illness. https://www.nimh.nih.gov/health/statistics/mental-illness

Nguyen, M.- H., Serik, M., Vuong, T.-T. In Ho, M.-T. (2019). Internationalization and Its Discontents: Help-Seeking Behaviors of Students in a Multicultural Environment Regarding Acculturative Stress and Depression. Sustainability, 11(7), 1865. https://doi.org/10.3390/su11071865

Pillay, S. (2010). The dangers of self-diagnosis. Psychology Today. https://www.psychologytoday.com/intl/blog/debunking-myths-the-mind/201005/the-dangers-self-diagnosis

PlushCare. (2022). How accurate is mental health advice on TikTok? PlushCare. https://plushcare.com/blog/tiktok-mental-health/

Porter, E. in Wood, T. J. (2021). The global effectiveness of fact-checking: Evidence from simultaneous experiments in Argentina, Nigeria, South Africa, and the United Kingdom. Proceedings of the National Academy of Sciences, 118(37). https://doi.org/10.1073/pnas.2104235118.

Reinert, M., Fritze, D. in  Nguyen, T. (2024). The State of Mental Health in America 2024. Mental Health America. https://mhanational.org/the-state-of-mental-health-in-america/ 

Romann, L. R. in Oeldorf-Hirsch, A. (2025). Exploring algorithmic cultivation – sensitive self-disclosure, self-diagnosis, and hazardous mental health communication on TikTok. Journal of Media Psychology: Theories, Methods, and Applications. Advance online publication. https://doi.org/10.1027/1864-1105/a000474 

Roth, M. (2023). [Primeri videoposnetkov na TikToku, ki jih mladi uporabljajo za postavljanje samodiagnoze]. https://www.minnpost.com/mental-health-addiction/2023/05/is-there-too-much-self-diagnosing-of-mental-health-disorders-on-social-media-professionals-advocates-weigh-in/ 

Sampaio, F., Gonçalves, P. In  Sequeira, C. (2022). Mental Health Literacy: It Is Now Time to Put Knowledge into Practice. International journal of environmental research and public health, 19(12), 7030. https://doi.org/10.3390/ijerph19127030

Shepherd, J. (2025). 25 Essential TikTok Statistics You Need to Know in 2025. Social Shepherd.  https://thesocialshepherd.com/blog/tiktok-statistics 

Sump, E., Powers, S. in Allen, A. (2025). Self-diagnosis and help-seeking behaviours: the impact of self-diagnosis in seeking counselling. Advances in Mental Health, 1 – 17. https://doi.org/10.1080/18387357.2025.2458492 

Szczurek, K., Furgał, N., Szczepanek, D., Zaman, R., Krysta, K. in Krzystanek, M. (2021). “Medical Student Syndrome”—A Myth or a Real Disease Entity? Cross-Sectional Study of Medical Students of the Medical University of Silesia in Katowice, Poland. International Journal of Environmental Research and Public Health, 18(18). https://doi.org/10.3390/ijerph18189884 

Švab, V. in Makivić, I. (2023). Ocena stanja na področju storitev za duševno zdravje [Elektronska izdaja]. Nacionalni inštitut za javno zdravje. https://www.nijz.si

Tse, J. S. Y. in Haslam, N. (2024). Broad concepts of mental disorder predict self-diagnosis. SSM – Mental Health, 2666 –  5603. https://doi.org/10.1016/j.ssmmh.2024.100326

Underhill, R. in Foulkes, L. (2025). Self-Diagnosis of Mental Disorders: A Qualitative Study of Attitudes on Reddit. Qualitative health research, 35(7), 779–792. https://doi.org/10.1177/10497323241288785

Velasco, J., Sanmartín, F. J., Cuadrado, F., Gálvez-Lara, M. in Moriana, J. A. (2025). Beyond DSM and ICD: A comprehensive look at alternative approaches to understanding PTSD. Current Psychology, 44, 8560–8574. https://doi.org/10.1007/s12144-025-07787-y

Verma, S. in Sinha, S. K. (2025). How evidence-based is the “hashtag ADHD test” (#adhdtest). A cross-sectional content analysis of TikTok videos on attention-deficit/hyperactivity disorder (ADHD) screening. Australasian psychiatry: bulletin of Royal Australian and New Zealand College of Psychiatrists, 33(1), 82 – 88. https://doi.org/10.1177/10398562241291956 

Watt, N., Riedlinger, M. in Montaña-Niño, S. (2025). Meta is abandoning fact checking – this doesn’t bode well for the fight against misinformation. The Conversation.  https://theconversation.com/meta-is-abandoning-fact-checking-this-doesnt-bode-well-for-the-fight-against-misinformation-220398 

World Health Organization [WHO] (2019). World mental health report: Transforming mental health for all. https://www.who.int/publications