Alternativna paradigma: marksizem in psihologija

Moderna psihologija je že od svojih začetkov v konstantni krizi, ki se veže na metodološke, epistemološke in etične dileme v povezavi z njo. Zaradi svojega navezovanja na naravoslovne metode pogosto fragmentira človeka na izolirane funkcije ter pri preučevanju zavesti in duševnosti zanemarja socialni in zgodovinski kontekst. Temeljni problem se morda nahaja prav v metafizičnih predpostavkah, na katerih je zgrajena moderna psihologija, ki razumejo človeške mentalne in osebnostne funkcije kot statične in med seboj izolirane. Na drugi strani dialektična tradicija ponuja alternativno koncepcijo človeške zavesti in aktivnosti, pri čemer upošteva družbene in socialne vidike njihovega porajanja. Na dialektičnem materializmu utemeljeno marksistično psihologijo lahko razumemo kot alternativno paradigmo v psihologiji, saj zavrača atomistične pristope k raziskovanju duševnosti in razume zavest kot produkt materialnih pogojev, družbenih odnosov produkcije in sociohistoričnega okolja. Aplikacija dialektike in marksistične psihologije bi lahko v psihologiji pomenila preseganje redukcionizma in prispevala k širšim družbenim spremembam.

Psihologija potrebuje svoj lastni Kapital.

Lev Vigotski 

Konstantna kriza psihologije ali zakaj psihologija potrebuje alternativno paradigmo

V pričujočem prispevku bom skušala povzeti glavne težave paradigem moderne¹ prevladujoče psihologije in predstavila eno od možnih alternativ, ki bi jih potencialno lahko presegla. Za to pa bo najprej potreben krajši ekskurz v zgodovino filozofije, in sicer bom uvodoma predstavila tradicijo dialektičnega mišljenja in jo poskušala aplicirati na psihologijo kot teorijo in prikazati, kakšne implikacije bi privzem nove paradigme imel za teorijo človeške zavesti. Dialektična metoda kot način mišljenja izhaja iz bogate linije filozofov, njena uporaba pa sega vse do staroveških mislecev (npr. Sokrata in Platona). Zakaj pa bi psihologija sploh potrebovala alternativno paradigmo? Psihološka znanost se že od svojega samoproglašenega nastanka leta 1879 z ustanovitvijo Wundtovega laboratorija v Leipzigu sooča z nenehnimi metodološkimi in spoznavnoteoretskimi krizami. Prva knjiga o krizi psihologije (Die Krisis in der Psychologie avtorja Rudolfa Willyja) je izšla le 20 let po ustanovitvi Wundtovega laboratorija v Leipzigu, njej pa so sledile še številne druge. (Samo)kritiki psihologije kot znanosti so prevpraševali vse od metodološke pozicije psihologije, njenega boja za družbeno relevantnost in mesto med trdimi znanostmi, redukcionizem in partikularnost psiholoških teorij, neposplošljivost ugotovitev psihologije pa do njenih praktičnih implikacij (podrejanje posameznikov zahtevam družbenoekonomskega sistema) in etičnih dilem, kot so na primer znanstvena podpora rasističnim in orientalističnim² praksam. Večjih očitkov je bila deležna tudi njena apolitična in ahistorična drža  (Miheljak, 1995). Njeno izogibanje pojmovanja socialnega, historičnega in političnega v povezavi s človekom je v veliki meri posledica njenega odmikanja od filozofije in njene abstraktnosti ter neoprijemljivosti. Filozofija je bila namreč v 19. stoletju v akademskem kontekstu kritizirana zaradi njene spekulativnosti in pomanjkanja empirične metode ter posledično ni veljala za “pravo” znanost. Psihologija se je tako od filozofije distancirala, da bi se lažje približala statusu eksperimentalne in naravoslovno utemeljene discipline ter tako lažje dosegla svojo institucionalizacijo v univerzitetnem prostoru. Kljub temu da je obravnavala filozofiji sorodne teme (zavest, um, duševnost), jih je skuša čim bolje operacionalizirati in kvantificirati s pomočjo svoje empirične metode. Tako se je psihologija zatekla h kultu empirizma, merljivosti in kvantifikacije, skratka vsega, kar bi jo lahko čim bolj približalo trdim naravoslovnim znanostim. Poleg statusa znanstvenosti je psihologija s tem pridobila tudi zaželenost na tehničnem in praktičnem področju (na primer v šolah, organizacijah, vojski…), kjer je bilo merljivo in uporabno znanje močno iskano. Posledica psihološkega odmika od fenomenologije je tudi izginotje socialnega iz psihološkega raziskovanja – ne le, da se je dolgo časa izogibala naslavljanju le-tega, težave ima tudi pri definiciji socialnega konteksta. Običajno ga razume kot skupek zunanjih dejavnikov, ki vplivajo na posameznikovo vedenje in mišljenje, v raziskavah ga na primer operacionalizira kot merljive situacijske spremenljivke (prisotnost drugih ljudi, norme ali družbeni status), ter ga obravnava kot ozadje, ki modulira sicer individualne psihološke procese.  Takšna operacionalizacija zanemarja širše družbene in zgodovinske strukture ter depolitizira raziskovanje. Posameznika vidi kot ločenega od svojega okolja, namesto kot neločljiv del družbenih praks, ki so vedno prežete z razmerji moči in ideologijo (Parker, 2007). Posledično ne more zadovoljivo natančno razložiti človeške aktivnosti, saj posameznika fragmentira na posamezne mentalne funkcije, osebnostne lastnosti in parametre vedenja (Danziger, 1990). Socialni kontekst razume kot zgolj zunanji vpliv, ne pa kot temeljno sestavino človekove eksistence, skozi katero se oblikujejo tako posameznik kot psihološka znanost sama (Parker, 2007).

Paradoksalno je, da psihologija vztrajno zavrača sodelovanje s filozofijo in metafiziko, čeprav večina fundamentalnih predpostavk izhaja prav iz slednje. Moderna prevladujoča psihologija se v svojih temeljih namreč opira na metafizične filozofske predpostavke o statičnosti in posamičnosti konstruktov, s katerimi se ukvarja. Metafizika namreč preučuje stabilne, nespremenljive in med seboj ločene fenomene. Prav takšno koncepcijo človeka posvoji prevladujoča psihologija. Fragmentiranost, izoliranost in partikularnost njenega raziskovanja lahko identificiramo v številnih nasprotjih oz. dualizmih, ki se pojavljajo znotraj njene teorije (in prakse). Prvi je razviden že iz APA (2025) definicije psihologije – veda o mišljenju in vedenju (v tem se zrcali kartezjanski dualizem duh-telo). V psihologiji jih lahko zasledimo še mnogo: determinizem vs. svobodna volja, materializem vs. fenomenologija, zasebno izkustvo (doživljanje) vs. javno izkazane funkcije (vedenje) , dejstva vs. interpretacije le-teh, znanje vs. nespoznavnost in nenazadnje posameznik vs. sistem. Psihologija (po metafizični tradiciji) skuša najti ekvilibrij med temi nasprotji in jih ne priznava kot obstoječe konflikte, katerih boj je gonilna sila razvoja človekovih mentalnih funkcij, osebnosti in zavesti (Dafermos, 2021). Zdi se, da psihologija ne prenese stanja neravnovesja in vselej skuša najti ravnovesje med nasprotnimi poli (to se dobro odslikava tudi v vsebini psiholoških teorij, najpovednejša med njimi je teorija kognitivne disonance). 

Alternativno koncepcijo posameznika in njegove aktivnosti v povezavi s svetom pa lahko ponudi metafiziki konkurenčna forma misli, in sicer dialektika. Ta razume pojave kot celoto in medsebojno povezane z drugimi pojavi in okolico, medtem ko metafizika koncipira pojave kot statične, med seboj izolirane in relativno nespremenljive (Dafermos, 2021). 

Dialektika

Dialektika je način mišljenja (o svetu in vseh pojavih v njem), ki proučuje pojave v njihovem gibanju in razvoju in jih ne razume kot statične, med seboj izolirane elemente. Svet (skupaj z vsemi pojavi in akterji v njem) je v okviru dialektike proces nenehnih sprememb in razvoja, ki ga omogočajo protislovja in konflikti med njimi (Ridenour in Ruth, 2014). Dialektika ima v filozofiji že dolgo zgodovino, in sicer jo lahko zasledimo že v Sokratovih in Platonovih spisih – dialektiko sta uporabljala v svojih dialogih, kjer sta preko prevpraševanja konceptov in iskanja njihovih kontradikcij skušala priti do resnice o svetu. V klasični nemški filozofiji (npr. pri Kantu in Heglu) je dialektika zavzela novo obliko. Za Hegla “resnica” o svetu ni nekaj statičnega, nespremenljivega in konstantnega, ampak je proces. Zato moramo svet, pojave in akterje v njem vselej preučevati v gibanju. Kako pa (idejni) svet lahko spoznavamo v gibanju? Preko konfliktov oziroma kontradikcij med idejami (pojavi). Hegel najprej predpostavlja obstoj ene ideje (teze). Ko se pojavi njej nasprotna ideja (antiteza), pride do konflikta med njima. Prek konflikta med njima pride do sinteze, ki zajema vidike obeh idej in ju povezuje na višji ravni (Dafermos, 2021). Takšno razumevanje konfliktov je bistveno drugačno od metafizičnega – ta namreč išče ekvilibrij med nasprotujočimi si tezami, takšna pot razlage pa ne privede nujno do sinteze na višjem nivoju. Morda si dialektično sintezo lažje predstavljamo na primeru razvoja mišljenja in govora. Vigotski (2010) pravi, da pri razvoju jezika in govora do napredka ne pride preko akumulacije, ampak dialektične sinteze (teza – antiteza – sinteza). V primeru govora je teza socialni govor, antiteza privatni govor, sinteza pa notranji govor. Vsaka od teh faz razvoja govora je prejšnji nadredna in jo hkrati tudi vključuje in negira (je njena sinteza). Do napredka torej ne pride prek akumulacije, ampak prek radikalnih konceptualnih preskokov. Na primer, ugotovitev/naučen koncept ni dovolj, da zgolj pojasni več kot prejšnja stopnja, ampak mora odgovarjati tudi na nepričakovana nasprotja, do katerih lahko pride.

Marx in Engels (1976) sta prepoznala Heglov napredek v razumevanju in preučevanju fenomenov kot stalno gibajočih se in konfliktnih, a sta zavračala njegov idealistični filozofski nazor. Hegel je bil namreč epistemični idealist – verjel je, da (spo)znanje prihaja od miselnega sveta (in ne iz spoznavanja s pomočjo čutov v interakciji z zunanjim svetom). Razvila sta svojo obliko dialektične misli, ki za center dialektike ni zavzela miselnega, ampak konkretni materialni svet, delo in iz njega izhajajoče družbene odnose  (Ridenour in Ruth, 2014). Po njunem prepričanju razvoj sveta (narave, družbe, zgodovine) temelji na nasprotjih v materialnih pogojih mišljenja. Njuna oblika dialektičnega mišljenja se tako imenuje dialektični materializem (Marx in Engels, 1976). 

Dialektični materializem in marksistična psihologija

Dialektični materializem kot forma mišljenja o svetu in človeku je navdihnil val psihologov, ki so zaznali potrebo po spremembi paradigme v znanstveni psihologiji. Marksistična psihologija je zrasla na temeljih hegelianske filozofije (glej poglavje 1) in Marxove reinterpretacije le-te (Elhammoumi, 2012). Naslanja se na Marxovo ključno predpostavko, da konkretni socialni in materialni pogoji življenja (produkcijski odnosi)³ v veliki meri pogojujejo razvoj psiholoških funkcij. V fevdalizmu so bili kmetje na primer vezani na zemljo in odvisni od fevdalca, zato je njihova zavest temeljila na religiji, tradiciji in hierarhiji. Svet so dojemali kot nekaj danega od Boga, družbeni red pa kot večen in nespremenljiv. S prehodom v kapitalizem so se spremenili tudi odnosi – zemlja in naturalne dajatve so izgubile pomen, odločilen je postal prosti trg, kjer delavci prodajajo svojo delovno silo kapitalistu. To je spremenilo zavest ljudi, ki so začeli razvijati individualizem, racionalno računanje, idejo osebne svobode in napredka. Kapitalistični produkcijski odnosi so torej ustvarili psihološke funkcije, ki so ustrezale novim družbenim razmeram. Tako kot fevdalni odnosi niso mogli obstajati brez religiozno-tradicionalne zavesti, kapitalistični odnosi niso možni brez zavesti, ki vrednoti tekmovalnost in produktivnost. Na ta način Marx in Engels pokažeta, da zavest ne nastaja iz sebe, temveč jo oblikujejo materialni pogoji življenja (Marx in Engels, 1976). Za marksistične psihologe psihologija ne more in ne sme biti abstraktna, privatna ali individualna, saj se mora ukvarjati s socialnim posameznikom v njegovem socialnem okolju. Ljudje so namreč med seboj neizbežno povezani prek konkretnih življenjskih okoliščin, v katerih se poraja njihova zavest. Razvijajo se v interakciji enega z drugim ob upoštevanju zahtev družbe (ki so ponovno odvisne od produkcijskih odnosov nekega političnoekonomskega sistema). Družbeni odnosi produkcije so temelj, ki določa konkretno družbeno življenje, človekovo vedenje po pravilih, zavest, dejavnost, višje duševne funkcije in notranje življenje. Družbeni odnosi produkcije uravnavajo naš psihološki način produkcije, psihološke proizvodne sile in psihološka proizvodna sredstva. Produkcija vseh človekovih kognitivnih orodij, kot so produkcija misli, zavest, osebnost in konstrukti, oblikuje naš način vedenja in delovanja v družbeno organizirani praktični dejavnosti. V skladu z Marxovim razumevanjem človeške psihe marksistična psihologija poudarja tudi aktivno vlogo posameznika pri ustvarjanju njihovega sveta, kjer posamezniki niso le pasivni akterji, ki reagirajo na okoljske dražljaje, kot je na primer značilno za behavioristično paradigmo (Elhammoumi, 2012). 

Marksistična psihologija je začela nastajati v Sovjetski zvezi v 30. letih prejšnjega stoletja, njen glavni in najaktivnejši predstavnik je bil Lev S. Vigotski, ki ga na študiju psihologije danes žal ne spoznamo kot marksističnega misleca, čigar glavni koncepti in razvojne teorije se naslanjajo na marksistično tradicijo historičnega materializma (Elhammoumi, 2015). Vigotski je celo trdil, da je marksistična psihologija edina prava in znanstvena psihologija, saj edino ta preučuje človeka v konkretnih pogojih nastajanja njegove psihe in zavesti (Vigotski, 1997). V spodnjih odstavkih bom skušala orisati nekaj glavnih razlik med marksistično in modernimi paradigmami koncipiranja človeške zavesti in psihe.

Vigotski (1927) je poudarjal, da psihologija ne more postati prava znanost, dokler ne razvije svojih lastnih konceptov in metod. Njena težava je, da koncepte prevzema bodisi iz preprostega jezika, bodisi iz drugih (načeloma naravoslovnih) znanosti. Sam je predlagal, da bi osrednji koncept zanimanja psihologije morala biti zavest⁴. Njen nastanek in delovanje je ponazoril s pomočjo razvoja mišljenja in govora prek dialektike med njima. Predpostavil je, da se mišljenje in govor razvijata vsak v svoji “liniji” (mišljenje in govor sta vsak svoja teza). Otrok na primer lahko misli, še preden obvlada govor, in lahko govori, ne da bi to imelo nujno povezavo z njegovimi miselnimi procesi. V določenem trenutku razvoja pa govor postane nosilec mišljenja, mišljenje pa se oblikuje in izraža v govorni obliki (pride do sinteze in tako višje razvojne stopnje mentalnih funkcij, in sicer zavestnega mišljenja) (Vigotski, 2010). Za razliko od mainstream psihologije pa se marksistična psihologija v večji meri ukvarja s prepletenostjo zavesti in materialnosti, v kateri se prva poraja. Zavest je namreč ustvarjena preko vplivov zgodovinskih, socialnih in ekonomskih sil, ki sodoločajo materialnost obstoja. Marksistična psihologija nam omogoča razumeti totalnost realnosti, ki producira zavest (Ridenour in Ruth, 2014). Tudi Vigotski je kot pomemben dejavnik razvoja mišljenja in govora pojmoval prav kontekst. Jezik in govor sta zanj najvišja pokazatelja zavesti in njenih funkcij, le-te pa se ne morejo polno razviti, dokler je človeški potencial omejen z družbeno nepravičnostjo, zatiranjem, ekonomsko depresijo, družbenimi nemiri, diskriminacijo, visokimi stopnjami nezaposlenosti, revščino, lakoto, segregacijo, rasizmom, vojnami in genocidi, kolonizacijo in na sploh z represivno naravo konkretne resničnosti, v kateri se človeški intelekt poraja (Elhammoumi, 2015). Razvoj zavesti namreč ne poteka “od znotraj”, ampak v smeri ponotranjanja družbenih odnosov produkcije v mentalne funkcije. Če so družbeni odnosi izkoriščevalski, je omejena tudi potencialna rast zavesti (Vigotski, 2010).

Marksistični psihologiji specifična je tudi njena enota analize, in sicer je to socialni odnos produkcije. Za razliko od nekaterih paradigem prevladujoče psihologije (kot so na primer kartezijanski dualizem, mentalistični idealizem, kognitivni individualizem) marksistična psihologija razume, da mentalne funkcije regulirajo družbeni odnosi produkcije, ki ustvarjajo standardne vzorce osebnosti (npr. osebnostni profili), strukturirajo načine mišljenja ali določajo načine (ustreznega) vedenja (Elhammoumi, 2015). Na tem mestu se mi zdi smiselno izpostaviti tudi marksističnopsihološki koncept dejavnosti/aktivnosti. Ta izhaja iz Marxovega pojma dela (angl. labour) – ključne točke, okrog katere nastaja družba, posamezniki v njej ter njihova zavest in višje mentalne funkcije. Teorijo je razvil A. N. Leontjev (1977; v Blunden, 2023), z njeno pomočjo pa je želel razložiti človeško psiho(logijo) kot rezultat aktivnega, družbeno posredovanega delovanja, ne pa notranjih procesov (npr. spomina, pozornosti, zaznavanja, mišljenja) v izolaciji (kot to počneta na primer behaviorizem in kognitivna paradigma v moderni prevladujoči psihologiji). Po njegovem mnenju je prava enota psihološke analize človekova dejavnost, torej njegovo praktično in družbeno pogojeno delovanje v svetu. Ključna ideja teorije je, da se človekov odnos do sveta ne oblikuje pasivno, ampak skozi aktivno spreminjanje in obvladovanje zunanjih predmetov ter skozi sodelovanje z drugimi ljudmi. Tako se zavest ne razvija ločeno od vsakdanjega življenja, temveč nastaja kot ponotranjena dejavnost. Leontjev je dejavnost razumel kot zapleteno strukturo, ki jo sestavljajo trije osnovni nivoji. Na najvišji ravni je dejavnost, ki jo usmerja motiv oz. globlji razlog, zakaj človek nekaj počne. Dejavnost se nato konkretizira v dejanjih, ki so usmerjena v dosego določenega cilja. Na najnižji ravni pa so operacije, ki predstavljajo načine, kako dejanja potekajo, in so odvisne od konkretnih okoliščin ter pogojev. Bistvo teorije je, da se človekova zavest in osebnost oblikujeta v družbenem kontekstu skozi prakso in sodelovanje z drugimi. V dejavnosti se družbeni pomen zunanjih predmetov in nalog pretvarja v osebni pomen za posameznika, kar ustvarja enkratno povezavo med zunanjim svetom in notranjo psihično strukturo. 

Velika težava prevladujoče moderne psihologije je tudi njena metodologija. Kot že omenjeno, se je preko privzema naravoslovne metode psihologija želela približati statusu objektivne naravoslovne znanosti. Posledično je svoj objekt preučevanja (človeka) skušala preučevati v čim bolj nadzorovanem raziskovalnem okolju, kar je privedlo do izvzetja človeka iz njegovega nepredvidljivega političnoekonomskega in zgodovinskega konteksta, ki ga ni moč dovolj zadovoljivo standardizirati (Danziger, 1990). Marksistična psihologija kot svojo metodo spoznavanja zavesti privzema dialektični materializem. Ta upošteva vlogo zgodovine, socialnih odnosov produkcije in političnih sistemov za razvoj človeških mentalnih funkcij in njegove zavesti. Ljudje aktivno ustvarjamo svoje okolje, v zameno pa nam okolje ponuja pogoje za razvoj novega nivoja mentalnih funkcij in zavesti. Z drugimi besedami – če želimo drugačno psihologijo posameznika, potrebujemo drugačen svet, ki bi takšno psihologijo omogočal (misliti) (Dafermos, 2021). 

Poleg tega, da prevladujoča psihologija analizira človeka, iztrganega iz konteksta porajanja njegove aktivnosti, med seboj prisilno ločuje tudi posamezne mentalne funkcije z namenom, da jih lažje operacionalizira in kontrolirano preučuje. Takšna atomistična drža je neustrezna, saj nezadostno pojasni človeško aktivnost v celoti. Za ponazoritev tega se lahko ponovno obrnemo k Vigotskemu (2010) in njegovemu razumevanju odnosa med mišljenjem in govorom. Njegovi predhodniki (npr. behavioristi ali pa mentalistični idealisti) so mišljenje in govor preučevali kot eno enoto ali pa kot ločeni (kognitivni) funkciji (npr. Piaget je predpostavljal, da se govor razvije kot posledica kognitivnega razvoja). Takšno koncipiranje mišljenja in govora odslikava atomistično paradigmo (razumevanje celote preko razumevanja posamičnih delov), ki ne uspe zajeti celostnosti in kompleksnosti povezav med mišljenjem in govorom. Namesto tega je Vigotski razdelil predmet preučevanja na enote. Vsaka enota ima vse lastnosti celote in je hkrati ne moremo nadalje razdeliti, ker bi drugače izgubila te lastnosti. Pri govoru v moderni psihologiji  npr. ločimo misel in besedo, Vigotski pa je za enoto vzel pomen besede (združuje lastnosti govora in mišljenja – beseda brez pomena je samo zvok; pomen pa za Vigotskega ni samo konstrukt, ampak je del tako govora kot tudi mišljenja). Vigotski neustreznost atomizma ponazori s primerom kemije – kemik vode (H₂O) ne bo raziskoval tako, da bo posebej preučil vsak atom vodika in kisika, saj bi s tem izgubil pomembne informacije o molekuli vode kot celoti. 

Še ena metodološka pomanjkljivost moderne psihologije je njeno zanašanje na uvodoma predstavljene metafizične predpostavke. Večina danes kanonskega psihološkega znanja je pridobljena iz raziskav, kjer so bili posamezni konstrukti preučevani v “mirovanju” oziroma njihovem končnem stanju (samo pomislimo na Ebbinghausove eksperimente o spominu, Rosenthalove eksperimente o učinku pričakovanja in druge kanonske eksperimente moderne psihologije). Vigotski (1927) je v nasprotju s tem predpostavil genetsko metodo, pri kateri gre za to, da lahko stvari razumemo in preučujemo le prek njihove geneze, rasti in razvoja. Takšna metodološka pozicija je veliko bolj v skladu z dialektičnim načinom razumevanja sveta in pojavov v njem – v dialektiki je svet nenehno gibajoč se proces (Ridenour in Ruth, 2014). Moderna prevladujoča psihologija je v nekaj primerih (predvsem v razvojni psihologiji) sicer začela privzemati genetsko metodo (npr. Sieglerjeva teorija prekrivajočih se valov, ki poudarja, da za spremljanje kognitivnega napredka moramo spremljati cel proces in ne le posamičnih stopenj v razvoju). Na tem mestu si lahko postavimo vprašanje, ali bi do takšnega “odkritja” v (razvojni) psihologiji lahko prišlo prej, če marksističnopsihološka tradicija ne bi bila zanemarjana in spregledana zaradi svoje družbenokritične drže.

Dialektična in prevladujoča (na metafiziki temelječa – čeprav se danes sramuje svojih filozofskih korenin) psihologija se razlikujeta  tudi po svojem cilju in namenu. Kritična psihologija pogosto kritizira prevladujočo psihologijo zaradi njene moralno sporne drže, podrejenosti kapitalu, apolitičnosti, ahistoričnosti, zanemarjanja družbenopolitičnih kontekstov pri oblikovanju (ali zatiranju razvoja) človeške zavesti in duševnosti (Danziger, 1990; Miheljak, 1995). Na drugi strani pa marksistična psihologija bolj poglobljeno in celostno razlaga odnos med posameznikom in njegovim historičnim okoljem ne zgolj z namenom opisovanja in napovedovanja posameznikovega vedenja v velikem nespremenljivem političnoekonomskem sistemu, ampak z namenom spreminjanja okolja v smeri, ki bo posameznikom zagotavljala optimalni razvoj osebnostnih in miselnih funkcij. Marksistična psihologija je v času svojega nastanka videla (takrat obstoječo prevladujočo) psihologijo kot izraz delitve dela in človeške alienacije od produktov dela – odraz konkretnih materialnih pogojev, v katerih je nastala. Edini logičen premik pri preseganju alienacije je prehod k enotni psihološki znanosti, ki bi vodila posameznike proti svobodnemu delu, razviti zavesti in bi posameznike med seboj povezovala (Elhammoumi, 2012).

Zaključek

Vključitev psihologije kot vede o človeku v okvir dialektičnega materializma bi ji kot sistemu znanja omogočilo, da predrugači svoje razumevanje konteksta, v katerem se porajajo človekovi miselni in vedenjski procesi. Privzem dialektike bi psihologiji omogočil opustitev njenih metafizičnih temeljev, ki svet, procese in akterje v njem razume kot statične in med seboj izolirane elemente. Namesto tega bi individue in njihov kontekst pojmovali kot neločljivo povezani entiteti, ki sta konstantno v gibanju. Dialektična psihologija ne bi venomer iskala ekvilibrija, ampak bi priznavala konstantno prisotnost konfliktov znotraj posameznikove zavesti ter med njo in materialnimi pogoji njenega porajanja. Druga implikacija dialektičnega materializma pa bi obrnila njeno perspektivo proti širšemu razumevanju okolja, ki vpliva na razvoj človeške duševnosti. Pod okriljem dialektičnega materializma bi psihologija več pozornosti namenjala odnosu med višjimi miselnimi funkcijami in osebnostnimi strukturami ter makrosocialnimi pojavi in ekonomsko-historičnimi pogoji življenja (Elhammoumi, 2015). Dialektični materializem je torej most za povezovanje človeškega mišljenja, višjih psiholoških funkcij in njegovega zgodovinskega socialnega kulturnega okolja.

Čeprav moderna prevladujoča psihologija ponuja bogat nabor teorij človeške duševnosti in zavesti, je večina med njimi partikularna in redukcionistična. Če želimo s pomočjo konceptov moderne psihologije nasloviti socialne stiske sodobnega časa, kot so revščina, vzpon neofašističnih gibanj, genocidi, vojne, vse večje razslojevanje družbe …, se kmalu ujamemo v nezadostne razlage, ki skorajda normalizirajo krize človeštva. Da bi psihologija uspela nasloviti tovrstne krize in dejansko delovala v dobro ljudi (predvsem tistih, ki pomoč in podporo najbolj potrebujejo), potrebuje celostno teorijo, ki človeške aktivnosti ne razlaga “po delih”, posamičnih mentalnih funkcijah in ločeno od materialnega konteksta njihovega pojavljanja. Doseg psihologije trenutno ne presega empiricističnega popisa fenomenov, s katerimi se ukvarja. Sprememba njene metodološke in teoretske paradigme (v smeri marksistične psihologije) bi ji lahko omogočila ne le celostno razlago socialnih odnosov produkcije neke družbe, ampak tudi vzvod za relevantne rešitve težav v konkretnih materialnih življenjskih pogojih. (Vigotski, 1927). Na ta način bi lahko odgovorila naslovila stalne krize, ki spodkopavajo njeno teoretsko verodostojnost⁵ in logičnost njenega sistema znanja (Elhammoumi, 2015). Dialektični način mišljenja nam torej pokaže vzajemni odnos med teorijo (psihologijo) in materialnim svetom. Uvid v takšno recipročnost bi psihološkem teoretiziranju in praksi lahko omogočil alternativen način pristopanja k reševanju vsesplošno prisotnih kriz in neenakosti ter usmeriti njeno delovanje k človeški emancipaciji. 

Opombe.

¹Pod moderno psihologijo spada vsa danes kanonska dejavnost prevladujoče psihologije po ustanovitvi Wundtovega laboratorija v Leipzigu leta 1879.

² Orientalizem je način Zahodnega razumevanja nezahodnih kultur kot eksotičnih, iracionalnih ali zaostalih. Prisoten je tudi v psihologiji, ki predstavlja svoje pretežno zahodne teorije in metode predstavljene kot univerzalne, umerja svoje diagnostične (na primer DSM) sisteme po normativu belskega srednjerazrednega prebivalstva ter globalno širi psihologijo Zahodnega človeka brez upoštevanja specifičnosti različnih kultur (Bhatia, 2002).

³Produkcijski odnosi so v Marxovi ekonomski teoriji družbeni odnosi, ki nastanejo med ljudmi v procesu proizvodnje, menjave, delitve in porabe materialnih dobrin. Tesno so povezani z lastninskimi odnosi, saj določajo, kdo ima v lasti proizvodna sredstva in kdo je prisiljen prodajati svojo delovno silo. Marx razlikuje med produktivnimi silami (npr. delo, orodja, tehnologija) in produkcijskimi odnosi, njuna celota pa tvori način produkcije. V fevdalizmu je bil tipičen odnos osebna odvisnost kmeta od fevdalca, ki mu je moral dajati rento in opravljati tlako. V kapitalizmu je delavec formalno svoboden, a ker nima proizvodnih sredstev, mora svojo delovno silo prodati kapitalistu, ki si prisvaja presežno vrednost. V obeh primerih produkcijski odnosi določajo družbeno neenakost in razredno strukturo (Marx in Engels, 1976).

⁴Marx in Engels zavesti ne razumeta kot nekaj prirojenega ali ločenega od materije, temveč kot rezultat človekovega praktičnega in družbenega delovanja, pri čemer zavest izhaja iz materialnih pogojev življenja in aktivnosti.  Od samega začetka je zavest družbena, ker se oblikuje skozi sodelovanje, komunikacijo in jezik. Hkrati je zgodovinsko pogojena, in sicer vsako političnoekonomsko obdobje ustvarja oblike zavesti, ki odražajo njene materialne okoliščine. Tako zavest ni univerzalna in nespremenljiva, ampak je odvisna od produkcijskih odnosov specifične družbene formacije (Marx in Engels, 1976).

⁵Enako ne velja za njene trenutne praktične implikacije, ki dobro služijo kapitalistični in neoliberalni ideologiji in tako omogočajo psihologiji, da se ji svojih trhlih teoretskih temeljev ni treba ovesti.

Viri in literatura

American Psychological Association. (2025). Psychology. APA dictionary of psychology. Pridobljeno s spletne strani: dictionary.apa.org/psychology 

Bhatia, S. (2002). Orientalism in Euro-American and Indian psychology: Historical representations of “natives” in colonial and postcolonial contexts. History of Psychology, 5(4), 376–398. https://doi.org/10.1037/1093-4510.5.4.376

Bickley, R. (1977). Vygotsky’s contributions to a dialectical materialist psychology. Science & Society, 191-207. Pridobljeno s spletne strani: https://www.jstor.org/stable/40402013

Blunden, A. (2023). Activity Theory: A critical overview. Pridobljeno s spletne strani: https://www.ethicalpolitics.org/ablunden/pdfs/at-book.pdf 

Dafermos, M. (2021). The metaphysics of psychology and a dialectical perspective. Theory & Psychology, 31(3), 355-374. https://doi.org/10.1177/0959354320975491 

Danziger, K. (1990). Constructing the Subject: Historical origins of psychological research. Cambridge University Press. https://doi.org/10.1017/CBO9780511524059

Elhammoumi, M. (2015). Marxist psychology and dialectical method. V Parker, I. (ur.), Handbook of critical psychology (str. 271 – 279). Routledge.

Elhammoumi, M. (2012). Marxist psychology: a research paradigm whose time has come. Estudos de Psicologia (Campinas), 29, 3-11.   https://doi.org/10.1590/S0103-166X2012000100001

Marx, K. in Engels, F. (1976). Nemška ideologija. V K. Marx in F. Engels, Izbrana dela v petih zvezkih (2. zvezek). Cankarjeva založba 

Miheljak, V. (1995). Camera obscura psihologije. Znanstvena knjižnica FDV.

Parker, I. (2007). Critical psychology: What it is and what it is not. Social and personality psychology compass, 1(1), 1-15.  https://doi.org/10.1111/j.1751-9004.2007.00008.x

Ridenour, J., in Ruth, R. (2014). Dialectical Materialism. V Encyclopedia of Critical Psychology (pp. 416-421). Springer, New York, NY.

Vigotski, L. S. (1927). The collected works of L. S. Vygotsky: problems of the theory and history of psychology. Dostopno na: https://www.marxists.org/archive/vygotsky/collected-works.htm 

Vigotski, L. S. (2010). Mišljenje in govor. Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.