Moškosfera kot ideološki odgovor na (doživeto) izgubo privilegijev

Moškosfera je digitalni prostor, v katerem različne spletne skupnosti, kot so inceli (neprostovoljno samski moški), moški, ki gredo svojo pot (angl. Men Going Their Own Way), aktivisti za pravice moških (angl. Men’s Rights Activists) in zapeljivci (angl. Pick-Up Artists) izražajo skupno ideološko jedro, pri čemer gre za prepričanje, da moški v sodobni družbi izgubljajo moč, status in pomen. V ozadju tega dojemanja se pogosto skrivajo občutki osamljenosti, zavrnjenosti in izgube nadzora, ki se v teh skupnostih preoblikujejo v antifeministične, mizogine ter včasih nasilne diskurze. Moški, ki se počutijo marginalizirane ali razočarane nad lastnim položajem, v teh skupinah najdejo potrditve svojih frustracij in razlage za lastno nemoč. Skupnosti ne nudijo le ideološkega okvirja, temveč tudi občutek povezanosti, ki utrjuje njihove poglede. Ob tem predstavljajo tudi tveganje za širjenje sovražnega govora in normalizacijo nasilnih prepričanj v javnem prostoru.

Uvod

Spletne platforme so postale ključno orodje za širjenje sovraštva, ekstremnih ideologij in manipuliranih informacij, kar je pogosto povezano z radikalizacijo in nasilnimi dejanji v resničnem svetu (Odağ idr., 2019). Ena izmed takšnih digitalnih struktur je moškosfera, pri kateri gre za skupek ohlapno povezanih skupnosti na družbenih omrežjih, kjer se obravnavajo moške perspektive, frustracije, potrebe in želje (Nagle, 2017). Pogoste teme so prisilno služenje vojaškega roka, brezdomstvo in vprašanja skrbništva nad otroki (Ging, 2017). Pogovor pa se mnogokrat osredotoča tudi na ženske in feminizem, pri čemer je pogosta sovražnost do žensk (Nagle, 2017).

V prispevku obravnavam razvoj moškosfere in gibanj za pravice moških kot odziv na družbene spremembe in zaznano izgubo moškega statusa. Analiziram njihove ideološke temelje, notranjo raznolikost in vlogo digitalnih platform pri širjenju antifeminističnih diskurzov, pri čemer izpostavim tudi psihološke motive pripadnikov teh skupnosti ter njihov vpliv na razumevanje moškosti in spolne enakosti.

Razvoj gibanja za pravice moških

Moškosfera ni nastala v vakuumu, temveč je rezultat daljšega zgodovinskega procesa, ki sega vse do 70-ih let prejšnjega stoletja, ko se je v ZDA oblikovalo gibanje za moško osvoboditev (angl. Men’s Liberation Movement). Sprva je to gibanje delovalo v sodelovanju s feminističnimi prizadevanji, saj je prepoznavalo škodljive učinke togo določenih spolnih vlog, tako za moške kot tudi za ženske (Sugiura, 2021). Kmalu pa so se znotraj gibanja pojavila notranja trenja, ki so privedla do razkola na profeministične in antifeministične frakcije, predvsem zaradi nesoglasij o tem, ali moški privilegij škoduje ženskam (Messner, 2016).

Po Messnerju (1998) so antifeministična gibanja nadaljevala z zagovarjanjem konservativnih pogledov na spolne vloge, medtem ko so profeministična gibanja razvila stališča, ki so bila usmerjena v odpravo institucionalnih privilegijev moških in preprečevanje nasilja nad ženskami. Antifeministični del gibanja je trdil, da so belopolti moški v ZDA v krizi, pri čemer naj bi bil za razkroj ameriške družbe odgovoren predvsem feminizem, oziroma širše gledano, liberalizem (Bean, 2007).

Konec 70-ih in v 80-ih letih so v ZDA in Združenem kraljestvu doživeli pomembne ekonomske, politične in družbene spremembe. Reaganizem in thatcherizem sta razgradila dolgo uveljavljene trge dela in sindikate, kar je povzročilo široko razširjene družbene napetosti (Bean, 2007). Temu političnemu kontekstu so se pridružile tudi spremembe v sestavi delovne sile, ki so se začele že v 60-ih letih, ko so se trgu dela v večjem številu začeli pridruževati ženske in pripadniki etničnih manjšin (Duffy, 2007). Antifeministično gibanje za pravice moških je tako nastalo kot odziv na občutek izgube družbenega statusa cisspolnih belopoltih moških ter na vzpon feminističnega in multikulturnega aktivizma kot osrednje politične sile (Allan, 2016).

Prehod od zgodovinskih gibanj za moško osvoboditev v sodobno digitalno moškosfero je tesno povezan z razmahom interneta. V začetku 21. stoletja so se diskurzi o pravicah moških začeli seliti na spletne forume in bloge, kjer so dobili širši doseg ter nove oblike izražanja (Schmitz in Kazyak, 2016). Ging (2017) opozarja, da se številne tradicionalne predstave o moškosti in mizoginiji na spletu pojavljajo v novih oblikah. Čeprav sodobna družba v veliki meri sprejema temeljna načela spolne enakosti, digitalni prostor zaradi svoje sposobnosti hitrega širjenja informacij spodbuja porast bolj agresivnih antifeminističnih pogledov, mizoginije in nasilne retorike.

Reprezentacije moškosti v spletnih skupnostih

Sodobne spletne skupnosti predstavljajo pomembno okolje, kjer se odvijajo razprave o pomenu moškosti. Pomembno je poudariti, da spletne platforme ne služijo le kot prostori reprodukcije tradicionalnih oblik moškosti, temveč lahko ponujajo tudi možnosti za spremembo normativnih spolnih predstav (npr. tako imenovani »broniji« – moški oboževalci risanke My Little Pony, ki prevzemajo estetske in vedenjske vzorce, običajno povezane z ženstvenostjo, a jih razumejo kot sprejemljivo in pozitivno izražanje moške identitete) (Schmitz in Kazyak, 2016). Takšni primeri kažejo na potencial spleta za širjenje alternativnih oblik moške identitete, ki se razlikujejo od klasičnih patriarhalnih norm.

Čeprav spletni prostori lahko omogočajo alternativne oblike izražanja moškosti, pogosto delujejo tudi kot ovira za družbene spremembe, saj lahko utrjujejo normativne in tradicionalne predstave o moški identiteti. Tako raziskava Bustos-Ortega in sodelavcev (2023) opozarja, da so spletna igralniška okolja pogosto prežeta s seksističnim vedenjem do igralk, kar pomembno prispeva k njihovi marginalizaciji v teh skupnostih. Avtorji v več eksperimentalnih študijah ugotavljajo, da je nagnjenost moških igralcev k mizoginemu vedenju v igrah tesno povezana s splošnimi seksističnimi prepričanji in sovražnostjo do žensk. Ugotovili so, da se sovražno vedenje bistveno poveča takrat, ko ženske v teh okoljih odkrito nasprotujejo diskriminaciji, s čimer postanejo tarče še izrazitejšega nasilja. Avtorji zaključujejo, da se preko teh digitalnih praks reproducirajo tradicionalne oblike hegemonistične moškosti, ki se kažejo v potrebi po dominanci in izključevanju tistih, ki ogrožajo spolno hierarhijo.

Odmeven primer, povezan z mizoginijo v igralniški industriji, je gibanje, znano pod imenom GamerGate, ki je leta 2014 sprožilo veliko medijske pozornosti. Čeprav je gibanje sprva trdilo, da gre za boj za etiko v novinarstvu o videoigrah, se je hitro pojavilo nadlegovanje žensk in napadi nanje. To je usmerilo razpravo v vprašanja seksizma in mizoginije v digitalnem prostoru. Med najbolj izpostavljenimi tarčami sta bili razvijalki in feministki Zoe Quinn in Anita Sarkeesian, ki sta bili žrtvi groženj z nasiljem in razkrivanja osebnih podatkov. Kljub domnevi, da je v gibanju sodelovala homogena skupina heteroseksualnih, belopolth konservativnih moških, se je pokazalo, da je bila skupina precej heterogena. Med 725 posamezniki se je izkazala precejšnja demografska in politična raznolikost. Raziskava je pokazala, da so številni podporniki gibanja izražali celo bolj liberalna stališča od povprečja ameriške populacije, zlasti na področjih, ki niso neposredno povezana z vprašanji spola in družbenega statusa moških. Vendar pa so prav na področju spolnih vlog in feminizma prevladovala izrazito konservativna stališča (Ferguson in Glasgow, 2020).

Skupine znotraj moškosfere in njihove ideologije

V metaanalizi, ki so jo izvedli Rollano in sodelavci (2025), so znotraj moškosfere identificirali štiri ideološko prepoznavne in med seboj prepletene skupine, ki vsaka na svoj način prispevajo k širjenju antifeminističnih pogledov in utrjevanju tradicionalnih spolnih norm v digitalnem prostoru. Prva izmed skupin se identificira pod imenom inceli (neprostovoljno samski moški), ki svoj neprostovoljni celibat razlagajo kot posledico vedenja žensk, za katere verjamejo, da izbirajo izključno najbolj privlačne in socialno uspešne moške. S tem naj bi zavračale povprečne moške (znotraj skupine so jih poimenovali normiji), incele pa potiskajo na samo dno spolne hierarhije. V tej logiki so na vrhu lestvice moški, imenovani »Chadi«, medtem ko so ženske razdeljene v dve skupini. »Stacy« predstavljajo ženske, ki imajo dostop do »Chadov« in utelešajo idealizirano, a hkrati demonizirano podobo ženske, saj po prepričanju incelov nadzorujejo dostop moških do spolnosti. »Becky« pa so opisane kot povprečne ženske, ki imajo sicer manj družbenega in spolnega kapitala kot »Stacy«, vendar še vedno več kot oni sami. Inceli so kot skupina pogosto označeni kot izjemno toksični, saj spodbujajo negativno samopodobo in hkrati sovražnost do žensk, kar se lahko izraža tudi v nasilnih dejanjih (Hoffman idr., 2020).

Druga skupina, ki prav tako zavrača tradicionalne spolne dinamike, so posamezniki zbrani pod imenom moški, ki gredo svojo pot (angl. Men Going Their Own Way). Ti verjamejo, da družba sistematično favorizira ženske na račun moških, zato pozivajo moške, naj se umaknejo iz vseh romantičnih in čustvenih povezav z ženskami. Njihova ideologija temelji na prepričanju, da so družbene in pravne institucije izrazito pristranske, njihovo delovanje pa pogosto vključuje sovražni govor in spletno nadlegovanje z jasno odklonilnim odnosom do spolne enakopravnosti (Jones idr., 2019).

Tretjo skupino predstavljajo aktivisti za pravice moških (angl. Men’s Rights Activists), ki se navzven predstavljajo kot zagovorniki moških pravic, predvsem pri vprašanjih, kot so deljeno skrbništvo, nasilje nad moškimi ali pravice očetov. Vendar pa njihova temeljna retorika izhaja iz prepričanja, da so moški »nevidne žrtve« sodobne družbe, ki naj bi jih pravni sistem in feminizem sistematično zatirala. Čeprav pogosto nastopajo v medijih in na spletnih platformah kot legitimni sogovorniki, njihovi argumenti temeljijo na popačenih primerih, s čimer podpirajo zanikanje nasilja nad ženskami (García-Mingo in Díaz-Fernández, 2022).

Zadnja skupina, znana kot zapeljevalci (angl. Pick-Up Artists), pa združuje moške, ki druge učijo strategij zapeljevanja žensk, pogosto z uporabo manipulativnih ali celo nasilnih pristopov. V teh skupnostih člani delijo svoje tako imenovane »lovske dnevnike«, v katerih opisujejo svoje seksualne uspehe in pogosto zanikajo pomen soglasja. Ena izmed najbolj spornih praks v tem okviru je »odpor v zadnjem trenutku« (angl. Last Minute Resistance), kjer moški pritiskajo na žensko, da spremeni svojo odločitev o zavrnitvi spolnega odnosa. Takšna praksa zmanjšuje pomen zavestnega soglasja in krepi miselnost, da je vsak »ne« v resnici zgolj izziv, ki ga je treba preseči (Wright, 2020).

Poleg antifeminizma je razen pri skupini zapeljevalcev skupna tema znotraj moškosfere tudi moška viktimizacija, ki temelji na prepričanju, da je sodobna družba strukturirana na način, ki privilegira ženske in marginalizira moške (Rollano idr., 2025). Pomemben skupni element moškosfere je tudi koncept hegemone moškosti, čeprav se njegov pomen med skupinami razlikuje. Skoraj vse skupnosti (z izjemo aktivistov za pravice moških) prepoznavajo hierarhijo med moškimi, v kateri se “šibkejši” moški znajdejo na dnu. Le-ti so pogosto označeni z izrazi, kot je »cuck« (Rollano idr., 2025). Inceli se umeščajo na najnižjo raven te lestvice in se doživljajo kot podljudje, katerih status je po njihovem mnenju nespremenljiv zaradi genetskega determinizma in ženske hipergamije (tj. prepričanja, da ženske vedno težijo k partnerju z višjim statusom) (di Carlo, 2022). Podobno tudi skupini moških, ki gredo svojo pot, in zapeljivcev verjameta, da ženske vedno iščejo statusno višje partnerje, kar vodi v predstave o ženskah kot sebičnih in nezanesljivih. V teh skupinah so “šibki moški” pogosto tarča posmeha in simbol družbenega neuspeha (Rollano idr., 2025).

Ena izmed osrednjih tem vseh skupin je tudi vprašanje viktimizacije žensk. Vse analizirane skupnosti se strinjajo, da so ženske pogosto prikazane kot lažne žrtve, zlasti pri temah, povezanih s spolnim nasiljem, kjer naj bi pogosto pretiravale ali si celo izmišljale dogodke. V nekaterih primerih se spolno nasilje celo opravičuje, kar je še posebej izrazito znotraj incelske skupnosti (Davis in Kettrey, 2024). V skupnosti zapeljivcev pa se pogosto brišejo meje soglasjaza spolni odnos in druge spolne aktivnosti. Ženske so tam velikokrat predstavljene kot neodločne ali neiskrene, pri čemer je »ne« razumljeno kot izziv, ki ga je treba premagati (Vallerga in Zurbriggen, 2022). Takšne predstave pomembno prispevajo k utrjevanju kulture, v kateri se nasilje nad ženskami normalizira in se njegov pomen zmanjšuje (Rollano idr., 2025).

Rasizem, povezave z radikalno desnico in nadvlado bele rase so še nekatere izmed pomembnih presečnih tem, prisotnih v vseh skupnostih. Skupine znotraj moškosfere ne delujejo le v zaprtih spletnih skupnostih, temveč pogosto širijo sovraštvo tudi zunaj njih, usmerjeno proti različnim zunanjim tarčam. Inceli so pri tem najbolj skrajna in sovražna skupnost. Njihovi napadi so usmerjeni predvsem proti uspešnim ženskam in feministkam na platformah, kot so Instagram, Facebook in X (nekdanji Twitter). Nekateri člani celo izražajo podporo množičnim smrtonosnim napadom (O’Donnell in Shor, 2022).

Med druge pogoste taktike, ki so prisotne v moškosferi, spadajo tudi nadlegovanje, »doxing« (javno objavljanje osebnih podatkov), ustrahovanje in sovražni govor, ki se pogosto zakriva s humorjem ali »memi« – preprostimi podobami, besedili ali kratkimi videi, ki se hitro širijo po spletu in služijo kot orodje za izražanje ter širjenje določenih idej (Shifman, 2014). To pa jim omogoča, da ostanejo pod radarjem šibke moderacije na platformah (Rollano idr., 2025). Jones in sodelavca (2019) ta pojav poimenujejo pasivno nadlegovanje. Memi služijo kot orodje političnega izražanja in normalizacije skrajnih idej znotraj teh skupnosti.

Poleg nasilja in sovraštva so te skupnosti tudi prostori socialne podpore in utrjevanja skupnostne identitete. Zapeljivci tako na svojih forumih objavljajo tehnike zapeljevanja in »lovske dnevnike«, s tem pa ustvarjajo skupnost, pri kateri redno poročanje in uporaba notranjega žargona potrjuje pripadnost in status znotraj skupine. Incelom skupnost omogoča izražanje frustracij in poglabljanje občutkov samoprezira, kar pogosto vodi v še večjo izolacijo (Lindsay, 2022). Moški, ki gredo svojo pot, pa poleg podpore poudarjajo osebni razvoj in izmenjavo strategij za življenje brez žensk, vendar ob tem prav tako pozivajo h kulturnemu konfliktu z zunanjim svetom (Rollano idr., 2025).

Psihološke značilnosti in motivacija pripadnikov moškosfere

Na podlagi raziskave, ki so jo izvedli Speie in sodelavci (2024), je eden izmed ključnih motivacijskih dejavnikov za vključitev posameznikov v moškosfero, zlasti v incelske skupnosti, občutek dolgotrajne socialne izolacije in čustvene zavrnitve. Udeleženci raziskave so poročali o pomanjkanju romantičnih in spolnih izkušenj, kar pa lahko vodi v občutke frustracije, osamljenosti in družbene izključenosti. Takšna čustvena stanja ustvarjajo potrebo po skupnosti, kjer so ti občutki potrjeni in razumljeni. Vstop v incelske spletne forume tako ne predstavlja le ideološke izbire, temveč tudi iskanje pripadnosti in podpore, ki je posameznikom sicer nedosegljiva v njihovem vsakdanjem življenju.

Skupine znotraj moškosfere pogosto služijo kot nadomestni mehanizem za obvladovanje občutkov zavrnjenosti in nizke samopodobe. Sodelujoči v raziskavi so izpostavili, da se v teh skupnostih počutijo slišane, razumljene in vključene, tudi če prevladujoči diskurz temelji na negativizmu in mizoginiji. Vzpostavljena solidarnost temelji na skupnem občutku neprivlačnosti in brezupnosti, kar pogosto vodi v internalizacijo idej, kot so genetski determinizem in neizogibna spolna hierarhija (Speie idr., 2024).

Odločitev za vključitev v moškosfero pa Bujalka in sodelavca (2022) pripisujejo občutku moških, da izgubljajo nadzor. Moškosfera jim obljublja varnost, red in pripadnost. Vplivneži znotraj moškosfere najprej ustvarijo vtis krize moškosti, nato pa ponudijo razlago in rešitve, s katerimi naj bi si moški povrnili nadzor in status. Avtorji to opišejo kot nekakšen “zaščitniški posel”, kjer vzpostavljena grožnja legitimira ponujeno rešitev. V središču je t. i. rdeča tabletka – metafora iz filma Matrica, ki obljublja “pravo resnico” o odnosih med spoloma. Ta naj bi bila, da je svet pristranski v korist žensk, ženske naj bi gledale zgolj na status, moški pa si lahko položaj povrnejo z igro (tehnike zapeljevanja), strogo samodisciplino, gradnjo statusa ali z umikom iz odnosov. V okviru rdeče tabletke – ideološkega okvira in niza spletnih skupnosti znotraj moškosfere – krožijo enostavna pravila in dnevne rutine, ki obljubljajo več nadzora, smisla in stabilnejšo identiteto. Velik del privlačnosti se ustvari na YouTubu, kjer algoritemska priporočila uporabnike vodijo med različnimi podskupinami, medsebojna pojavljanja ustvarjalcev na kanalih drug drugega ter polintimni odnos z gledalci pa utrjujeta občutek skupnosti. K tej privlačnosti pa ne prispevajo le platforme, temveč tudi širše družbene razmere, kot so prekarno delo (nestalne pogodbe, nepredvidljivi prihodki), razgradnja lokalnih skupnosti in socialnih mrež ter razširjena osamljenost. Vse to pa krepi negotovost in dovzetnost za preproste razlage ter obljube stabilnosti. Rezultat je ponavljajoč vzorec, pri čemer začetna negotovost vodi v sprejem ponujenih razlag in rutin, to spodbuja redno spremljanje vsebin ter vstop v plačljive programe, odvisnost od istih virov pa negotovost ohranja in krepi prihodke ustvarjalcev vsebin.

Te ugotovitve lahko dodatno osvetlimo z vidika teorije identitetne grožnje. Ljudje pomemben del svoje identitete oblikujejo na podlagi pripadnosti družbenim skupinam (Tajfel in Turner, 1986). Ko posamezniki zaznajo, da pripadajo marginalizirani skupini, lahko občutijo ogroženost svoje socialne identitete (Branscombe idr., 1999). Kot odziv na to grožnjo se lahko zatečejo k omalovaževanju zaznanih zatiralcev, v tem primeru žensk, kot načinu za ohranjanje pozitivne samopodobe (Scheepers, 2009). Raziskava, ki so jo izvedli Franklin-Paddock in sodelavca (2025), dodatno pokaže, da manj ko moški priznavajo svoje privilegije, tem bolj feminizem doživljajo kot grožnjo. Občutek ogroženosti nato povečuje strinjanje s prepričanji, značilnimi za moškosfero. Učinek je najmočnejši, kadar je moški status dojet kot nestabilen, tj. ko se zdi, da se razmerja moči med spoloma hitro spreminjajo in da prednosti moških (npr. v partnerstvu, na trgu dela in pri družinskih vlogah) niso več zagotovljene.

Dodatno pa raziskava Habib in sodelavcev (2022) opozarja na pomen čustvene dinamike v ozadju takšnih identitetnih iskanj. Avtorji poudarjajo, da moški, ki se identificirajo kot marginalizirani znotraj sodobne družbene ureditve, pogosto doživljajo intenzivna čustva sramu, jeze in občutke krivice. V moškosferi najdejo okolje, kjer ta čustva niso le sprejeta, temveč o njih tudi kolektivno govorijo, usmerjena pa so proti skupnemu sovražniku – feminizmu in širši progresivni kulturi. Takšno okolje lahko okrepi občutek pripadnosti in ponudi jasno razlago za osebne neuspehe, hkrati pa individualno stisko razširi v politično sliko o družbeni krivici.

Zaključek

Na podlagi pregleda raziskav in analiz moškosfere lahko zaključimo, da le-ta predstavlja kompleksen pojav. Čeprav se posamezne skupine znotraj moškosfere razlikujejo glede svojih ciljev, slogov izražanja in ideoloških temeljev, jih povezujejo skupni občutki marginalizacije, izgube statusa in identitetne ogroženosti, ki se pogosto preoblikujejo v sovražnost do žensk, feminizma ter širših družbenih sprememb. V tem kontekstu moškosfera deluje kot prostor kolektivne artikulacije negativnih čustev, obenem pa kot mehanizem za oblikovanje in utrjevanje identitete.

Analiza teh skupnosti razkriva nevarnosti, ki jih predstavljajo ne le za ženske, temveč za družbo kot celoto. Normalizacija mizoginije in spolnega nasilja, širjenje teorij zarot ter povezovanje z ekstremno desnimi gibanji kažejo na potrebo po odzivu. Odgovornost platform, na katerih te skupnosti delujejo, je ključna, ne le v smislu moderacije vsebin, temveč tudi pri preprečevanju algoritmičnega ojačevanja škodljivih sporočil.

Pomembno je tudi razvijati preventivne in izobraževalne pristope, zlasti pri mladih, ki so najbolj dovzetni za ideologije, ki se širijo po spletu. Šole lahko pri tem odigrajo ključno vlogo z delavnicami, kjer mladi vadijo kritično branje in preverjanje virov, prepoznavajo kdaj vsebina cilja na njihove dvome ali potrebo po pripadnosti, ter se naučijo ločevati med dejstvi, mnenji in interpretacijami. V praksi to pomeni, da na primer skupaj analizirajo primer videa ali objave, zapišejo, kaj je dokaz in kaj retorika, ter vadijo varno rabo platform (odmik, izklop priporočil, prijava neprimerne vsebine) in konstruktivne odzive. Uporabimo lahko tudi materiale, ki ponujajo pozitivne in raznolike modele moškosti (skrb, odgovornost, sodelovanje), da dobijo mladostniki alternative k togemu dojemanju moškosti. Ker mladi niso dosegljivi le v šoli, je smiselno iste teme odpirati tudi v mladinskih centrih, športnih društvih in skozi spletne kampanje na platformah, ki jih sami največ uporabljajo (YouTube, TikTok, Instagram).

Poleg izobraževanja so za moške vseh starosti pomembne tudi širše podporne mreže in dostopna psihološka pomoč, ki ponujata prostor za varno in zaupno razpravo o občutkih osamljenosti, marginalizacije ali krivice. Ker moški pogosto odlašajo z iskanjem podpore, je smiselno razvijati kampanje, ki ciljno nagovarjajo moške in normalizirajo pomoč kot dejanje odgovornosti in moči, ne šibkosti. V takšne kampanje je smiselno vključiti prepoznavne moške glasove in kratke resnične zgodbe tistih, ki so poiskali pomoč – le-ti delujejo kot modeli identifikacije in družbeni dokaz. Ko moški vidijo njim podobne ali pa zaupanja vredne osebe, se zmanjšata sram in odpor. Resnične zgodbe pa pokažejo konkretne prve korake in možne pozitivne izide, kar lahko spodbudi posameznike k iskanju pomoči. Raznoliki glasovi obenem povečajo doseg med različnimi skupinami moških. Te kampanje se naj pojavljajo tam, kjer se moški pogosto zadržujejo, torej na delovnih mestih, v športnih in lokalnih okoljih ter na platformah, ki jih uporabljajo (YouTube, TikTok, Instagram). Tako zasnovan pristop znižuje stigmo in preusmerja iskanje opore od sovražnih spletnih skupin k varnim, strokovnim virom.

Ukrepati pa je treba tudi neposredno na spletu, kar pomeni bolj dosledno moderiranje sovražnih vsebin, hkrati pa gradnjo pozitivnih spletnih skupnosti, kjer se moški lahko povežejo z bolj zdravimi zgledi moškosti, ki temeljijo na enakosti in sodelovanju. Zelo učinkovit kanal so lahko tudi spletni vplivneži, ki s svojimi vsebinami spodbujajo razumevanje, sprejemanje in zavračanje sovražnih ideologij.

Le s povezovanjem izobraževanja, čustvene podpore in spletnega delovanja je mogoče zmanjšati privlačnost moškosfere in preprečiti, da bi se njeni pogledi širili iz digitalnega prostora v širšo družbo.

Viri

Allan, J. A. (2016). Phallic affect, or why men’s rights activists have feelings. Men and Masculinities, 19(1), 22–41. https://doi.org/10.1177/1097184X15585836

Bean, K. (2007). Post-backlash feminism: Women and the media since Reagan-Bush. McFarland & Company.

Branscombe, N. R., Ellemers, N., Spears, R. in Doosje, B. (1999). The context and content of social identity threat. V N. Ellemers, R. Spears in B. Doosje (Ur.), Social identity: Context, commitment, content (str. 35–58). Blackwell Science.

Bujalka, E., Rich, B. in Bender, S. (2022). The Manosphere as an Online Protection Racket: How the Red Pill Monetizes Male Need for Security in Modern Society. Fast Capitalism. https://doi.org/10.32855/FCAPITAL.202201.001

Bustos-Ortega, M., Carretero-Dios, H., Megías, J. L. in Romero-Sánchez, M. (2023). Perpetration of sexist behaviors in online gaming: The role of sexism against women gamers. SSRN Electronic Journal. https://doi.org/10.2139/ssrn.4862435

Davis, A. J. in Kettrey, H. H. (2024). Undoing violence in the manosphere: Incels’ disengagement from extremism in digital free space. Mobilization, 28(4), 491–507. https://doi.org/10.17813/1086-671x-28-4-491

di Carlo, G. S. (2022). An analysis of self-other representations in the incelosphere: Between online misogyny and self-contempt. Discourse & Society, 34(1), 3–21. https://doi.org/10.1177/09579265221099380

Duffy, M. (2007). Doing the dirty work: Gender, race, and reproductive labor in historical perspective. Gender & Society, 21(3), 313–336. https://doi.org/10.1177/0891243207300764

Ferguson, C. J. in Glasgow, B. (2020). Who are GamerGate? A descriptive study of individuals involved in the GamerGate controversy. Psychology of Popular Media. https://doi.org/10.1037/ppm0000280

Franklin-Paddock, B., Platow, M. J. in Ryan, M. K. (2025). From Privilege to Threat: Unraveling Psychological Pathways to the Manosphere. Archives of sexual behavior, 54(4), 1325–1340. https://doi.org/10.1007/s10508-025-03114-5

García-Mingo, E. in Díaz-Fernández, S. (2022). Wounded men of feminism: Exploring regimes of male victimhood in the Spanish manosphere. European Journal of Cultural Studies, 26(6), 853–871. https://doi.org/10.1177/13675494221140586

Ging, D. (2017). Alphas, Betas, and Incels: Theorizing the Masculinities of the Manosphere. Men and Masculinities, 22(4), 638–657. https://doi.org/10.1177/1097184X17706401

Habib, R., Alfonsi, D. J. in Castonguay, A. (2022). Misogynist online radicalization: A conceptual model of the role of masculinity in men’s engagement in and disengagement from online hate groups. Aggression and Violent Behavior, 64. https://doi.org/10.1016/j.avb.2022.101751

Hoffman, B., Ware, J. in Shapiro, E. (2020). Assessing the threat of incel violence. Studies in Conflict & Terrorism, 43(7), 565–587. https://doi.org/10.1080/1057610X.2020.1751459

Jones, C., Trott, V. in Wright, S. (2019). Sluts and soyboys: MGTOW and the production of misogynistic online harassment. New Media & Society, 22(10), 1871–1888. https://doi.org/10.1177/1461444819887141

Lindsay, A. (2022). Swallowing the black pill: Involuntary celibates’ (incels) anti-feminism within digital society. International Journal for Crime, Justice and Social Democracy, 11(1), 210–224. https://doi.org/10.5204/ijcjsd.2138

Messner, M. A. (1998). The limits of “the male sex role”: An analysis of the men’s liberation and men’s rights movements’ discourse. Gender & Society, 12(3), 255–276. https://doi.org/10.1177/0891243298012003003

Messner, M. A. (2016). Forks in the road of men’s gender politics: Men’s rights vs feminist allies. International Journal for Crime, Justice and Social Democracy, 5(1), 6–20. https://doi.org/10.5204/ijcjsd.v5i1.284

Nagle, A. (2017). Kill all normies: Online culture wars from 4chan and Tumblr to Trump and the alt-right. John Hunt Publishing.

O’Donnell, C. in Shor, E. (2022). “This is a political movement, friend”: Why “incels” support violence. The British Journal of Sociology, 73(2), 336–351. https://doi.org/10.1111/1468-4446.12923

Odağ, O., Leiser, A. in Boehnke, K. (2019). Reviewing the Role of the Internet in Radicalization Processes. Journal for Deradicalization, 21(2019), 261–300. https://journals.sfu.ca/jd/index.php/jd/article/view/289/197 

Rollano, G., Pezzella, A., Solea, A. in Sugiura, L. (2025). The situated manosphere: A systematic review and meta-ethnographic study of misogynist communities on platforms. OSF Preprints. https://doi.org/10.31235/osf.io/kvjr5_v1

Rothermel, A. K. (2023). The role of evidence-based misogyny in antifeminist online communities of the ‘manosphere’. Big Data & Society, 10(1). https://doi.org/10.1177/20539517221145671

Scheepers, D. (2009). Turning social identity threat into challenge: Status stability and cardiovascular reactivity during inter-group competition. Journal of Experimental Social Psychology, 45(1), 228–233. https://doi.org/10.1016/j.jesp.2008.09.011

Schmitz, R. M. in Kazyak, E. (2016). Masculinities in cyberspace: An analysis of portrayals of manhood in men’s rights activist websites. Social Sciences, 5(2), 1–16. https://doi.org/10.3390/socsci5020018

Shifman, L. (2014). Memes in digital culture. MIT Press. https://doi.org/10.7551/mitpress/9429.001.0001

Speie, C., Balzarini, R. N., Schumann, K., Fernandes, S. D., Finlayson, R. J. in Kohut, T. (2024). Involuntary celibacy and online communities: A mixed-methods study. Archives of Sexual Behavior. https://doi.org/10.1007/s10508-025-03114-5

Sugiura, L. (2021). The incel rebellion: The rise of the manosphere and the virtual war against women. Emerald Publishing.

Tajfel, H. in Turner, J. C. (1986). The social identity theory of intergroup behavior. V S. Worchel in W. G. Austin (Ur.), Psychology of Intergroup Relations (str. 7–24). Nelson-Hall.

Vallerga, M. in Zurbriggen, E. L. (2022). Hegemonic masculinities in the “manosphere”: A thematic analysis of beliefs about men and women on the red pill and incel. Analyses of Social Issues and Public Policy, 22(2), 602–625. https://doi.org/10.1111/asap.12308

Wright, D. (2020). The discursive construction of resistance to sex in an online community. Discourse, Context & Media, 36. https://doi.org/10.1016/j.dcm.2020.100402