Kako nam lahko narava pomaga pri hitrem tempu današnjega življenja?
Članek zajema pregled, kako stik z naravo, še posebej gozdovi, pozitivno vpliva na duševno zdravje ljudi. V urbaniziranih okoljih se vse bolj poudarja vključevanje zelenih površin, saj te izboljšujejo kakovost bivanja. Ljudje smo sčasoma postali manj povezani z naravo zaradi urbanizacije, kar vpliva na naše duševno zdravje, saj se povečujejo stresorji, kot so prenaseljenost in onesnaženost. Narava vpliva na človeka preko ekosistemskih storitev, kot je čiščenje zraka in zagotavljanje hrane, vendar ima tudi pomemben vpliv na duševno zdravje, saj nam pomaga obnoviti kognitivne vire in zmanjšati stres. Teorija gozdne terapije, ki se je razvila na Japonskem, izpostavlja koristi preživljanja časa v gozdu, kar zmanjšuje anksioznost in stres. Teorija obnove pozornosti pojasnjuje, da narava ne zahteva usmerjene pozornosti in omogoča obnovitev kognitivnih virov. Narava ne le zmanjšuje stres, ampak tudi povečuje pozitivne občutke in daje energijo.
Uvod
Pri načrtovanju novih sosesk in prenov so arhitekti čedalje bolj pozorni na zelene površine, od zelenih streh, vertikalnih vrtov do parkov, gozdov in igrišč. Tudi Ministrstvo za okolje in prostor je nedavno izdalo priročnik Zeleni sistem v mestih in naseljih, s katerim so želeli podati usmeritve razvoja zelenih površin (Šuklje Erjavec idr., 2020). Zelenje nam je prirastlo k srcu do te mere, da si lahko pri številnih ponudnikih izbiramo t. i. zelene stene, sestavljene iz rastlin, in tako v notranje prostore prinesemo delček narave. Toda kateri mehanizmi so v ozadju naše želje po zelenemu? Nam lahko narava kako pomaga?
Odnos med človekom in naravo danes
Dobro počutje ljudi je z naravo prepleteno na več načinov. Nekatere osnovne povezave so t. i. ekosistemske storitve, kot so čiščenje vode, zagotavljanje hrane in stabilizacija podnebja. Tako kot je za ohranjanje biotske pestrosti pomemben človek, velja tudi obratno: narava z biotsko pestrostjo je pomembna za obstoj človeka, in to ne le zaradi čistega zraka, vode in drugih materialnih dobrin. Narava pozitivno vpliva tudi na našo notranjost, duševnost. Pomaga nam obnoviti naše kognitivne vire in se sprostiti. Človek je in bo ostal del narave kot najbolj razvita vrsta, na vrhu prehranjevalne verige. A kljub temu ne smemo pozabiti, da bi narava obstajala, tudi če človeka ne bi bilo. Človek brez narave pa tega ni sposoben, zato je pomembno, da jo ohranja in živi v skladu z njo. Zaradi industrijske in kasnejše tehnološke revolucije družba postaja vse bolj brezbrižna za spoštovanje in upoštevanje narave. Posledice spreminjanja zemljišč, širjenja mest in onesnaževanja so se na daljši rok že začele poznati (Sella idr., 2023).
Ljudje smo čedalje manj povezani z naravo. Več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v urbanih naseljih, kjer je narava močno okrnjena na račun grajenja potrebne infrastrukture, do l. 2050 pa naj bi se delež mestnega prebivalstva povišal na 68 % (United Nations, 2018). Omenjeni pojav, urbanizacija, je opredeljen kot povečanje števila mest in mestnega prebivalstva. Gre torej za demografski pojav, ki zajema družbene, gospodarske in psihološke spremembe. Zaradi urbanizacije so nam omogočene številne priložnosti, kot je hitra gospodarska rast, vendar tudi vpliva na duševno zdravje s povečanjem stresnih dejavnikov. Ti so prenaseljenost, onesnaženo okolje, porast nasilja in zmanjšana socialna podpora. Zaradi velike gostote ljudi v mestih redko uspejo dovolj hitro urediti ustrezne pogoje, ki bi zadovoljiji potrebe ljudi. Pomanjkanje osnovnih bivanjskih pogojev pa povečuje tveganje revščine in izpostavljenosti za naravne nesreče. Prav tako se socialna podpora zmanjšuje na račun večjega števila jedrnih družin (Srivastava, 2009). Značilnost urbanega prebivalstva je tudi krajši čas, ki ga preživljajo zunaj. Raziskave so ugotovile, da Američani 90 % svojega časa preživijo v zaprtih prostorih, bodisi v stavbah ali prevoznih sredstvih. Dandanes pa poleg preživljanja časa v zaprtih prostorih narašča tudi čas, preživet za ekrani. Obratno pa se dogaja s časom, ki ga ljudje namenimo aktivnostim v naravi – sprehodom, kampiranju, ribarjenju in izletom v naravo, česar je čedalje manj (Klepeis idr., 2001).
Ljudje torej manj časa preživimo v naravi in zaradi urbanizacije doživljamo več stresorjev. Čedalje več raziskovalcev s svojimi študijami dokazuje, da bi lahko s povečanim stikom z naravo oslabili negativne posledice urbanizacije in dvignili kakovost življenja (Bratman idr., 2019).
Kaj vse je narava in kako vpliva na nas?
Koristi stika z naravo so bile v zadnjih desetletjih večkrat raziskane. Tako dolgotrajna kot kratkotrajna izpostavljenost resnični in virtualni naravi izboljša psihofizično počutje in kakovost življenja ljudi. Naravo definiramo kot območje z živimi sistemi, rastlinskimi in živalskimi. Ti se pojavljajo v različnih oblikah, odvisno od intenzivnosti človekovega poseganja v naravo. Tako je mestni park narava, ki jo je predvsem oblikoval človek in neokrnjena divjina narava, na katero človek ni vplival (Bratman idr., 2012). Posledično so tudi načini, kako smo z naravo v stiku različni, tako časovno kot prostorsko. Lahko smo pozorni, s koliko čutili zaznavamo naravo, kako pozorni smo na okolje okoli sebe itd. Tako si lahko naslikamo različne oblike stika z naravo, od opazovanja posajenih rastlin v sobi, kjer je aktiven predvsem vid, sprehoda po parku, kjer aktiviramo že večje število čutil in dodamo gibanje, do vrtnarjenja, pouka v naravi in preživetja v divjini, kjer smo zelo aktivno v stiku z naravo, veliko zaznavamo skozi tip in doživljamo različne izkušnje (Lim idr., 2020).
Kako torej izkušnja narave oblikuje in razvija psihološko počutje? Kot ugotavljata Peterson (1974) in Scherl (1988), je bilo doslej zelo malo poskusov, ki bi pojasnili, “kako” in “zakaj” izkušnja narave spodbuja psihološko blagostanje. Zaenkrat še ni splošno sprejete teorije o tem, kako gozdni programi prinašajo pozitivne psihološke in socialne spremembe za udeležence. Več pozornosti se je doslej namenjalo raziskovanju značilnosti posameznikov, zaznavanju okolja in načinih stika z naravo kot pa temu, kateri vidiki gozdnega okolja prispevajo k pozitivnim spremembam. Te so opažene v večji sproščenosti, nižjem srčnem utripu in krvnemu tlaku, dolgoživosti, boljšemu počutju in kognitivnem delovanju.
Teorija gozdne terapije (Williams in Harvey, 2001), ki temelji na prepričanju, da lahko bivanje v naravi, zlasti v gozdu, vpliva na človekovo dobro počutje in zdravje, je bila sicer prvič predlagana v zahodnih državah, vendar so kasneje na tem področju veliko naredili raziskovalci z Japonske. Pričeli so izvajati študije za oceno terapevtskega učinka bivanja v gozdu, pri čemer se je pokazala manjša anksioznost, nižji stres in obnovitev kognitivnih virov. Te raziskave so spodbudile strokovnjake na Koreji, Kitajskem in v Evropi. Prav Japonci so uvedli izraz “shinrin-yoku“, ki označuje rekreacijo in sprostitev v gozdu, od gozdnega kopanja, hoje in bivanja v gozdu ter vdihavanja hlapnih snovi, ki jih sproščajo drevesa (Ohtsuka idr., 1998).
Dvoje razlag povezanosti narave in človeka
Razlage odnosa med naravo in človekom se v večini razporejajo v dve struji. Prva je teorija zmanjševanja stresa, ki je osredotočena predvsem na psihofiziološke in afektivne procese (z aktivacijo parasimpatičnega živčnega sistema). Druga pa je teorija obnove pozornosti, ki je osredotočena na obnovo kognitivnih funkcij (spomin in pozornost; Bratman idr., 2012).
1. Teorija zmanjševanja stresa
Stres je situacija, ki se razvije, ko posameznik zazna neskladje med zahtevami situacije in svojimi biološkimi, psihološkimi ali socialnimi viri. Dolgotrajen stres lahko negativno in resno vpliva na zdravje. Stres je tudi povezan z različnimi duševnimi boleznimi in kardiovaskularnimi težavami (Schneiderman idr., 2005). Pri stresu nam pomaga okolje, saj vpliva na našo sposobnost spoprijemanja s stresnimi dejavniki. Lahko izboljša ali zmanjša človekove strategije obvladovanja stresnih situacij. Mestno okolje je na primer vizualno zapleteno in zahteva več pozornosti kot naravno okolje (White in Shah, 2019). Zato lahko preživljanje časa na ne mestnem območju, kjer pozornost usmerjamo v naravo, pripomore k zmanjšanju stresa. S psihološkega vidika so Ulrich in drugi (1991) predstavili teorijo razbremenitve stresa, ki trdi, da izpostavljenost naravi ublaži stres in neposredno vpliva na obnovo kognitivnih funkcij. Povezava med gozdom in javnim zdravjem je že dolgo dokazana in obširno predstavljena. Izraz “gozdna terapija” se nanaša na obliko alternativne terapije, ki z doseganjem stanja fiziološke sproščenosti pomaga okrepiti imunski sistem (poveča število celic naravnih ubijalk) in izboljšati duševno zdravje (povečana hvaležnost in nesebičnost, nižja sovražnost, depresija in anksioznost). Prej omenjena “shinrin-yoku” je še ena dokazana praksa dobrega počutja v naravi, ki zmanjšuje pretiran stres in morebitno izgorelost (Hansen idr., 2017). Izgorelost je telesna, čustvena ali duševna izčrpanost, ki jo spremljajo zmanjšana motivacija, slabša učinkovitost in negativen odnos do sebe in drugih. Nastane, ko človek deluje na visoki ravni stresa in napetosti, zlasti zaradi velikih in dolgotrajnih naporov (APA, 2018).
Teorija zmanjševanja stresa predpostavlja, da imajo naravna okolja napram umetnim prednost zaradi svoje vloge v naši evoluciji. Prizori iz narave zaradi prirojene povezanosti aktivirajo naš parasimpatični živčni sistem tako, da zmanjšajo stres in avtonomno vzburjenje. Evolucijsko so nam travnata območja z drevesi predstavljala priložnosti za nabiranje in zatočišče (Ulrich idr., 1991). Pokazalo se je, da že samo gledanje fotografij in posnetkov narave zmanjša fiziološke kazalnike stresa, kot so prevodnost kože in hitrost srčnega utripa, hoja med drevesi pa znižuje raven hormona kortizola (Gladwell idr., 2012, Laumann idr., 2003). Nekateri raziskovalci so prek merjenja prevodnosti kože in ravni kortizola v slini opazovali, kako se razlikujejo ljudje po izpostavitvi stresnemu dražljaju glede na to, ali so bili v stiku z naravo ali ne. Pri tistih, ki so bili blago do zmerno aktivni v naravi, napram tistim v mestnem okolju, je raven kortizola bila nižja (Roe idr., 2011). Nekateri pa so to preučevali v daljšem časovnem okvirju. Ljudi, ki živijo v bolj in manj zelenih soseskah, so med seboj primerjali v doživljanju stresa in sposobnosti spoprijemanja s stresnimi dogodki. Rezultati dosledno kažejo, da stik z naravo zmanjšuje stres (Stigsdotter idr., 2010).
Poleg zmanjševanja kazalnikov stresa pa se je pokazalo tudi višanje pozitivnega počutja (Berman idr., 2008). Izpostavljenost naravi se kaže tudi na spremembah čustvovanja. Raziskave poročajo o kratkotrajnih in dolgotrajnih spremembah v čustvih, dolgotrajnih spremembah v vzorcih razpoloženja in mišljenja ter spremembah v razširjenosti duševnih motenj (Bratman idr., 2019). Dokazi vse bolj podpirajo domnevo, da se učinek narave razlikuje glede na to, kako pogosto in kako dolgo smo v stiku z naravo. Ljudje, ki so pogosteje in daljši čas preživljali v naravi, so imeli nižjo prevalenco depresije in visokega krvnega tlaka od tistih, ki so v naravi bili za manj kot 30 minut (Shanahan idr., 2016; White idr., 2013). Pomembno pa je tudi, kakšna je narava, v kateri se nahajamo, vključno z biotsko raznovrstnostjo (Cameron idr., 2020) in tipom krajine. Med seboj so primerjali naslednje tipe zelenih površin: “listnati gozd”, “poljedelstvo in vrtnarstvo”, “urejeni travniki”, “slana voda” in “obala”. Za iste vrste zelenih površin, razen za tiste s slano vodo, so bile opažene obratne povezave s slabšim zdravjem. Gostota drevesnih krošenj pa je pozitivno povezana z zmanjševanjem stresa; več kot jih posameznik vidi, bolj se bo znižala njegova stopnja stresa (Jiang idr., 2014). Lee (2008) je raziskovala povezavo med vrstami gozda in psihofiziološkimi odzivi ljudi. Njena študija je pokazala, da je gozd z vodnim okoljem najbolj priljubljena vrsta pokrajine in tista, ki povzroča najbolj pozitivne psihološke in fiziološke rezultate (tj. razpoloženje in počutje, alfa možgansko valovanje, krvni tlak).
2. Teorija obnovitve pozornosti
Kaplan (1995) je mehanizem obnovitve pozornosti preučeval na podlagi hipoteze, da pretirana pozornost čez dan privede do izčrpanja kapacitete usmerjene pozornosti, ki pa se ob zadostnem stiku z naravo obnovi. V naravi namreč stvari pritegnejo pozornost brez napora – gre za t. i. mehko fascinacijo. Tako v naravnih okoliščinah za razliko od mestnih nimamo vnaprejšnjih pričakovanj in zahtev ter pozornost usmerjamo na stvari, ki si jih sami izberemo. Preko tako manj obremenjujoče in posredne oblike pozornosti se omogoči obnovitev kapacitete usmerjene pozornosti.
Teorija obnovitve pozornosti razlaga, da mestna okolja močno vplivajo na “top-down” procese (procesi od zgoraj navzdol). To so procesi, kjer s poznavanjem kompleksnejših/krovnih konceptov zmoremo spoznavati konceptualno podrejene strukture, natančneje kontrolo pozornosti, s katero moramo filtrirati nepomembno od pomembnih dražljajev (APA, 2024). Tako zahteve mestnega okolja izčrpajo ta kognitivni vir, kar se pozna v npr. slabši uspešnosti pri nalogah, ki temeljijo na osredotočeni pozornosti (Hartig idr., 1991). Naravno okolje na drugi strani pri ljudeh ne zahteva tovrstne pozornosti. Omogoča nam doživljanje očaranosti, oddaljenosti in širine, kar pa se pokaže kot obnovitev prej izčrpanega vira osredotočene pozornosti. Tako sta Tennessen in Cimprich (1995) ugotovila, da so študenti s pogledom na naravo boljše reševali pozornostno zahtevne naloge kot študenti brez takšnega razgleda skozi okno. Bertu (2005) pa je uspelo dokazati obnovitveni vpliv narave na trajno pozornost, pri čemer so se bolje izkazali tisti udeleženci, ki so si ogledovali fotografije narave, kot tisti, ki so si ogledovali fotografije mesta. Podobno se je pokazalo tudi pri učinku sprehoda bodisi po mestu bodisi v naravi. Udeleženci v naravi so se boljše odrezali pri verbalnem delovnem spominu (zaporedje številk), kognitivni kontroli (izvršilna pozornost) in koncentraciji (Neckerjeva kocka; Hartig idr., 2003).
Dejavnik usmerjanja pozornosti
Zares zanesljivih podatkov o tem, ali lahko namerno usmerjanje pozornosti na naravo izboljša razpoloženje in obnovitev virov, še ne poznamo. Da bi preveril, ali strategije usmerjanja pozornosti povečujejo koristi sprehodov v naravi, je Duvall (2011) izvedel dvotedenski eksperiment s sprehodi z dvema pogojema: “določanje urnika” in “načrti ozaveščanja”. Vsem udeležencem je bil postavljen cilj, da za naslednja dva tedna tedensko opravijo vsaj tri 30-minutne sprehode v naravi. Skupina z določanjem urnika si je določila dneve in ure, ko so nameravali hoditi, medtem ko so bili tisti, ki so bili dodeljeni skupini z ozaveščanjem, poučeni, da se med sprehodi osredotočijo na svoje doživljanje. Smernice ozaveščanja pri slednji skupini so udeležencem naročale, naj se osredotočijo na fizično okolje na različne načine, na primer tako, da se osredotočijo na svoje čute ali prevzamejo novo vlogo (npr. da si predstavljajo, da so umetnik, ki išče navdih). Rezultati so pokazali, da se je v skupini z navodili za krepitev zavedanja povečalo zadovoljstvo, samoocena pozornosti in zmanjšali občutki nepotrpežljivosti in razdraženosti. To nakazuje, da lahko zavestno usmerjanje pozornosti pri stiku z naravo spodbudi dobro počutje.
Pozitivne posledice preživljanja časa v naravi
Kot sem že omenila, je študij na področju raziskovanja povezanosti narave in ljudi čedalje več, raziskovalci pa do tematike pristopajo različno.
Leather in sodelavci (1998) so že v prejšnjem tisočletju dokazali, da se pogled na naravo skozi okno pisarne ali doma povezuje z višjimi stopnjami psihološkega blagostanja in zadovoljstva z življenjem. Taylor in sodelavci (2002) pa so med otroki, odraščajočimi v mestnem okolju, ugotovili, da so se tisti, ki so bili bolj v stiku z naravo bolje odrezali na nalogah delovnega spomina (zaporedje številk in črk), inhibicije impulzov (iskanje podobnosti med figurami), selektivne pozornosti (Stroopov test; Simply Psychology, 2023) in koncentracije (vzorci Necker Cube). Park in drugi (2010) so poročali, da se je pri skupini odraslih, ki je hodila po gozdu, v primerjavi s skupino, ki je hodila po mestu, bolj znižala raven kortizola, krvnega tlaka, srčnega utripa in delovanje simpatičnega živčnega sistema ter izboljšalo delovanje parasimpatičnega živčnega sistema. Tako so bili odrasli po sprehodu v gozdu manj razburjeni in bolj sproščeni. Študija Li (2010) je na 12 moških z oslabljenim imunskim delovanjem dve noči in tri dni raziskovala vpliv gozdnih sprehodov na aktivnost celic naravnih ubijalk. Gre za vrsto citotoksičnih limfocit, ki so ključne za delovanje imunskega sistema. Rezultati kažejo, da aktivnosti v gozdu izboljšajo oslabljeno imunsko funkcijo preko spodbujenega delovanja celic naravnih ubijalk. Spremembe so bile tako pri moških kot pri ženskah vidne vsaj en teden. Pri moških so rezultati pokazali dolgoročni učinek gozdnega zdravljenja, saj se je ta ohranil še en mesec kasneje, za ženske pa zaradi vpliva menstrualnega cikla na imunski sistem tega ni mogoče trditi.
Morita in drugi (2007) so v študiji ugotovili podobno; preživljanje časa v gozdu zmanjšuje sovražnost in depresijo ter povečuje energičnost. Hoja v gozdu izboljša količino spanja in zmanjša tesnobo. Da bi dodatno pojasnili psihološke učinke gozdov, so Song in drugi (2018) 624 študentov razdelili v 52 skupin, ki so se sprehajale po gozdu in mestnem okolju. Rezultati kažejo, da so se pri udeležencih, ki so hodili v gozdnem okolju, zmanjšali negativni občutki (depresija, napetost, jeza, utrujenost in zmedenost), ter povečali pozitivni občutki (energičnost), v primerjavi z udeleženci, ki so hodili v mestnem okolju. Do večjih sprememb je na splošno prišlo pri udeležencih z visoko anksioznostjo, ki so občutili večji učinek gozda na izboljšanje depresije kot udeleženci s splošno ali nizko anksioznostjo.
Priporočila oz. prakse v vsakdanjem življenju
Večina študij poroča, da so ljudje, ki so sodelovali v gozdnem programu ali bili v interakciji z naravo prepoznali pozitivne spremembe v svojem psihološkem počutju. Song in drugi (2009) so pri 60 neporočenih ženskah raziskovali vpliv trimesečnega gozdnega terapevtskega programa na depresijo in samospoštovanje. Z eksperimentalno zasnovo terapevtske in kontrolne skupine so rezultati pokazali, da se je pri neporočenih ženskah, ki so sodelovale v programu, pomembno izboljšala raven depresije in samospoštovanja.
Učinkovite spremembe na ravni posameznika in populacije so najbolj utemeljene, če upoštevajo različne oblike stika z naravo, ki neposredno in posredno vplivajo na psihološko počutje (Kabisch idr., 2017). Na ravni posameznika lahko psihoterapevti znanje o čustvenih spremembah stika z naravo uporabijo kot dopolnitev kliničnih terapij za stanja, kot sta depresija ali posttravmatska stresna motnja (Gelkopf idr., 2013). Ugotovitve so koristne tudi za posameznike z omejeno mobilnostjo (npr. stanovalci domov za ostarele; Dahlkvist idr., 2016) ali druge, ki doživljajo visoko raven stresa in tveganja v vsakdanjem življenju ali pri opravljanju svojega poklica. Vseeno pa je pri dajanju nasvetov glede preživljanja časa v naravi dobro biti zmeren. Nedavne ugotovitve so na primer pokazale, da so navodila za obiskovanje zelenih površin, podana prek “zelenih receptov” in družbenega pritiska, lahko kontraproduktivna za osebe z anksioznimi ali depresivnimi motnjami, saj svoj čas v naravi dojemajo kot posledico družbenega pritiska (Tester-Jones idr., 2020).
Na ravni prebivalstva se lahko ugotovitve o pozitivnih posledicah narave na ljudi upoštevajo pri urbanističnem načrtovanju, v smeri zelene infrastrukture in naravnih elementov (Bratman idr., 2019). Dober primer prakse na ravni populacije je tudi podaljšan stik z naravo, preko poučevanja izven učilnic in preživljanja odmorov izven šolske stavbe. Izpostavljenost naravi v šoli vodi do koristi pri telesnem razvoju (motorične funkcije in kompetence) in vedenju (sodelovalna igra, prosocialno vedenje) pri predšolskih in osnovnošolskih otrocih ter mladostnikih (Gill, 2014).
Kaj pa če ne morem do narave?
Kljub številnim dokazom o koristih obiskovanja gozdov pa ljudje v urbanih mestih težko redno obiskujejo naravo in so tako prikrajšani za njene pozitivne učinke. Tehnološki napredek nam s pomočjo navidezne resničnosti (VR) omogoča, da imamo lahko tudi v urbanih okoljih izkušnjo narave. Namesto da bi stopili ven, se s pomočjo VR potopimo v okolje za simulacijo interakcije z resnično naravo. Za občutek globoke potopitve se lahko na primer uporabi zaslon, nameščen na glavo (HMD; Newman idr., 2021). V zadnjem času so se sistemi VR hitro razvili in potrdili svojo učinkovitost pri posnemanju naravnih gozdov za uporabo v zdravstvu in pri psiholoških motnjah, kot so stres, tesnoba in socialna fobija. Ahmadpour in sodelavci (2020) so na primer predlagali, da je VR lahko praktična rešitev za obvladovanje bolečine in tesnobe pri različnih medicinskih posegih. Oddaljenost narave lahko rešujemo tudi ne tehnološko. Raziskave kažejo, da k izboljšanju mentalnega zdravja pripomore že samo poslušanje oziroma gledanje dokumentarnih oddaj o naravi na radiju ali televiziji. Posamezniki pa poročajo o boljšem počutju, tudi ko se ukvarjajo z rastlinami na okenskih policah in v stanovanju (Mental Health Foundation, 2021). Že majhen stik z naravo tako lahko pripomore k izboljšanju počutja.
Primer Koreje
Čeprav so bile empirične raziskave z dokazi opravljene šele v zadnjih letih, ima Koreja dolgo zgodovino uporabe gozdov v zdravstvene namene. Približno 65 % površine Koreje je poraščene z gozdom, zato ga ljudje zlahka uporabljajo za krepitev in ohranjanje zdravja. Zeliščna zdravila, telovadba in meditacija so med drugim tradicionalne dejavnosti, povezane z zdravjem v korejskih gozdovih. Rezultati nedavne korejske nacionalne raziskave o rekreaciji na prostem so pokazali, da je več kot 80 % obiskovalcev gozda kot glavni motiv za obisk gozda navedlo “spodbujanje in ohranjanje zdravja” (Shin, 2007). Dobro počutje v naravi je v Koreji vse bolj aktualno vprašanje. Da bi se spopadli z vse večjim povpraševanjem po uporabi gozdov za zdravje ljudi, so raziskave v gozdarstvu v zadnjem času postale pomembno vprašanje. Od začetka 21. stoletja je več raziskovalcev objavilo knjige, ki obravnavajo koristi gozda za zdravje, med drugim tudi knjige Therapeutic Forest (Shin idr., 2005), Health Travel to Forests (Shin, 2007) in Green Shower for Health in Forests (Park idr., 2010). Na to temo so se pojavila tudi tehnična poročila. Eden najpomembnejših dogodkov na področju narave in zdravja ljudi v Koreji je bila ustanovitev interdisciplinarne raziskovalne skupine leta 2005 z imenom “Forum za gozdove in zdravje”. Njen glavni cilj je raziskati z dokazi podprte zdravstvene koristi gozda in rezultate objaviti v javnosti. Do danes je v forum vključenih 200 raziskovalcev s področja gozdarstva, medicinskih in športnih ved in drugih.
Zaključek
Kot je trdilo več raziskovalcev, “smo odkrili črno skrinjico; vemo, da nekaj deluje, vendar ne vemo, zakaj ali kako”. Z nadaljnjimi raziskavami bo gozd kot edinstveno naravno okolje v sodobni družbi bolje razumljen in cenjen. Veliko empiričnih raziskav potrjuje, da je narava odličen prostor, kjer odmislimo stvari, zmanjšujemo stres in izboljšujemo svoje blagostanje (Ewert, 1986).
Viri
Ahmadpour, N., Keep, M., Janssen, A., Rouf, A. S. in Marthick, M. (2020). Design strategies for virtual reality interventions for managing pain and anxiety in children and adolescents: Scoping review. JMIR Serious Games, 8(2), e14565. https://doi.org/10.2196/14565
APA Dictionary of Psychology. (2024). American Psychological Association. Dostopano prek https://dictionary.apa.org/top-down-processing
Berman, M. G., Jonides, J. in Kaplan, S. (2008). The cognitive benefits of interacting with nature. Psychological Science, 19(12), 1207–1212. https://doi.org/10.1111/j.1467-9280.2008.02225.x
Berto, R. (2005). Exposure to restorative environments helps restore attentional capacity. Journal of Environmental Psychology, 25(3), 249–259. https://doi.org/10.1016/j.jenvp.2005.07.001
Bratman, G. N., Hamilton, J. P. in Daily, G. C. (2012). The impacts of nature experience on human cognitive function and mental health. Annals of the New York Academy of Sciences, 1249(1), 118-136. https://doi.org/10.1111/j.1749-6632.2011.06400.x
Bratman, G. N., Anderson, C. B., Berman, M. G., Cochran, B., de Vries, S., Flanders, J., … Daily, G. C. (2019). Nature and mental health: An ecosystem service perspective. Science Advances, 5(7), eaax0903. https://doi.org/10.1126/sciadv.aax0903
Cameron, R. W. F., Brindley, P., Mears, M., McEwan, K., Ferguson, F., Sheffield, D., … Richardson, M. (2020). Where the wild things are! Do urban green spaces with greater avian biodiversity promote more positive emotions in humans? Urban Ecosystems, 23(2), 301–317. https://doi.org/10.1007/s11252-020-00929-7
Dahlkvist, E., Hartig, T., Nilsson, A., Högberg, H., Skovdahl, K. in Engström, M. (2016). Garden greenery and the health of older people in residential care facilities: A multi-level cross-sectional study. Journal of Advanced Nursing, 72(9), 2065–2076. https://doi.org/10.1111/jan.12968
Duvall, J. (2011). Enhancing the benefits of outdoor walking with cognitive engagement strategies. Journal of Environmental Psychology, 31(1), 27-35. https://doi.org/10.1016/j.jenvp.2010.09.003
Ewert, A. (1986). Values, benefits and consequences in outdoor adventure recreation. V President’s Commission on American Outdoors. Washington, D.C.: Gov. Printing Office.
Gelkopf, M., Hasson‐Ohayon, I., Bikman, M. in Kravetz, S. (2013). Nature adventure rehabilitation for combat‐related posttraumatic chronic stress disorder: A randomized control trial. Psychiatry Research, 209(3), 485–493. https://doi.org/10.1016/j.psychres.2013.01.026
Gill, T. (2014). The benefits of children’s engagement with nature: A systematic literature review. Children, Youth and Environments, 24(2), 10–34. https://doi.org/10.7721/chilyoutenvi.24.2.0010
Gladwell, V. F., Brown, D. K., Barton, J. L., Tarvainen, M. P., Kuoppa, P., Pretty, J., … Sandercock, G. (2012). The effects of views of nature on autonomic control. European Journal of Applied Physiology, 112(9), 3379–3386. https://doi.org/10.1007/s00421-012-2318-8
Hansen, M. M., Jones, R. in Tocchini, K. (2017). Shinrin-Yoku (forest bathing) and nature therapy: A state-of-the-art review. International Journal of Environmental Research and Public Health, 14(8), 851. https://doi.org/10.3390/ijerph14080851
Hartig, T., Mang, M. in Evans, G. W. (1991). Restorative effects of natural environment experiences. Environment and Behavior, 23(1), 3–26. https://doi.org/10.1177/0013916591231001
Hartig, T., Evans, G. W., Jamner, L. D., Davis, D. S. in Gärling, T. (2003). Tracking restoration in natural and urban field settings. Journal of Environmental Psychology, 23(2), 109–123. https://doi.org/10.1016/S0272-4944(02)00109-3
Jiang, B., Li, D., Larsen, L. in Sullivan, W. C. (2014). A dose‐response curve describing the relationship between urban tree cover density and self‐reported stress recovery. Environment and Behavior, 48(4), 607–629. https://doi.org/10.1177/0013916514552321
Kabisch, N., van den Bosch, M. in Lafortezza, R. (2017). The health benefits of nature‐based solutions to urbanization challenges for children and the elderly – a systematic review. Environmental Research, 159, 362–373. https://doi.org/10.1016/j.envres.2017.08.004
Kaplan, S. (1995). The restorative benefits of nature: Toward an integrative framework. Journal of Environmental Psychology, 15(3), 169–182. https://doi.org/10.1016/0272-4944(95)90001-2
Klepeis, N. E., Nelson, W. C., Ott, W. R., Robinson, J. P., Tsang, A. M., Switzer, P., … Engelmann, W. H. (2001). The National Human Activity Pattern Survey (NHAPS): A resource for assessing exposure to environmental pollutants. Journal of Exposure Analysis and Environmental Epidemiology, 11(3), 231–252. https://doi.org/10.1038/sj.jea.7500165
Laumann, K., Gärling, T. in Stormark, K. M. (2003). Selective attention and heart rate responses to natural and urban environments. Journal of Environmental Psychology, 23(2), 125–134. https://doi.org/10.1016/S0272-4944(02)00110-X
Lim, P. Y., Dillon, D. in Chew, P. K. H. (2020). A guide to nature immersion: Psychological and physiological benefits. International journal of environmental research and public health, 17(16), 5989. https://doi.org/10.3390/ijerph17165989
Leather, P., Pyrgas, M., Beale, D. in Lawrence, C. (1998). Windows in the workplace. Environment and Behavior, 30(6), 739–762. https://doi.org/10.1177/001391659803000601
Lee, J. H. (2008). The influence of forest types on psycho-physiological responses. Journal of Korean Forest Society, 97(4), 382–388. https://doi.org/10.1007/s11427-009-0210-3
Li, Q. (2010). Effect of forest bathing trips on human immune function. Environmental Health and Preventive Medicine, 15(1), 9–17. https://doi.org/10.1007/s12199-008-0068-3
Mental Health Foundation. (2021). How connecting with nature benefits our mental health. https://www.mentalhealth.org.uk
Morita, E., Fukuda, S., Nagano, J., Hamajima, N., Yamamoto, H., Iwai, Y., Nakashima, T., Ohira, H. in Shirakawa, T. (2007). Psychological effects of forest environments on healthy adults: Shinrin-yoku (forest-air bathing, walking) as a possible method of stress reduction. Public health, 121(1), 54–63. https://doi.org/10.1016/j.puhe.2006.05.024
Newman, M., Gatersleben, B., Wyles, K.J. in Ratcliffe, E. (2021). The use of virtual reality in environment experiences and the importance of realism. Journal of Environmental Psychology, 79(6),101733. https://doi.org/10.1016/j.jenvp.2021.101733
Ohtsuka, Y., Yabunaka, N. in Takayama, S. (1998). Shinrin-yoku (forest-air bathing and walking) effectively decreases blood glucose levels in diabetic patients. International Journal of Biometeorology, 41(3), 125-127. https://doi.org/10.1007/s004840050064
Park, B. J., Tsunetsugu, Y., Kasetani, T., Kagawa, T. in Miyazaki, Y. (2010). The physiological effects of Shinrin-yoku (taking in the forest atmosphere or forest bathing): Evidence from field experiments in 24 forests across Japan. Environmental Health and Preventive Medicine, 15(1), 18–26. https://doi.org/10.1007/s12199-009-0086-9
Peterson, G.L. (1974). Evaluating the quality of the wilderness environment: Congruence between perception and aspiration. Environment and Behavior, 6(2), 169-193. https://doi.org/10.1177/001391657400600202
Roe, J. J. in Aspinall, P. A. (2011). The restorative outcomes of forest school and conventional school in young people with good and poor behaviour. Urban Forestry & Urban Greening, 10(3), 205–212. https://doi.org/10.1016/j.ufug.2011.03.003
Rosenberg, M. E. (2014). The impact of urban living on mental health in children and adolescents. Mental Health and Physical Activity, 7(2), 61–71. https://doi.org/10.1016/j.mhpa.2014.03.002
Scherl, L. M. (1988). Constructions of a wilderness experience: Using the repertory grid technique in the natural setting. Australian Psychologist, 23(2), 225–242. https://doi.org/10.1080/00050068808255607
Schneiderman, N., Ironson, G. in Siegel, S. D. (2005). Stress and health: Psychological, behavioral, and biological determinants. Annual review of clinical psychology, 1, 607–628. https://doi.org/10.1146/annurev.clinpsy.1.102803.144141
Sella, E., Bolognesi, M., Bergamini, E., Mason, L. in Pazzaglia, F. (2023). Psychological benefits of attending forest school for preschool children: A systematic review. Educational Psychology Review, 35(1), 29. https://doi.org/10.1007/s10648-023-09750-4
Shanahan, D. F., Bush, R., Gaston, K. J., Lin, B. B., Dean, J., Barber, E. in Fuller, R. A. (2016). Health benefits from nature experiences depend on dose. Scientific Reports, 6(1), 28551. https://doi.org/10.1038/srep28551
Shin, J. H., Kim, E. G. in Lee, D. K. (2005). Forest research and education in the republic of Korea. Forest Science and Technology, 1(2), 211–223. https://doi.org/10.1080/21580103.2005.9656290
Shin, W. (2007). The influence of forest view through a window on job satisfaction and job stress. Scandinavian Journal of Forest Research, 22(3), 248–253. https://doi.org/10.1080/02827580701262733
Simply Psychology. (2023). Stroop Effect Experiment in Psychology. Dostopano prek https://www.simplypsychology.org/stroop-effect.html
Song, J.H., Shin, W., Yeon, P.S. in Choi, M.D. (2009). The influence of forest therapeutic program on unmarried mothers’ depression and self-esteem.
Song, C., Ikei, H., Park, B. J., Lee, J., Kagawa, T. in Miyazaki, Y. (2018). Psychological benefits of walking through forest areas. International journal of environmental research and public health, 15(12), 2804. https://doi.org/10.3390/ijerph15122804
Srivastava, K. (2009). Urbanization and its impact on mental health. Indian Psychiatry Journal, 18(2), 75-76. https://doi.org/10.4103/0972-6748.640282
Šuklje Erjavec, I., Kozamernik, J., Balant, M. in Nikšič, M. (2020). Zeleni sistem v mestih in naseljih: usmerjanje razvoja zelenih površin. Ministrstvo za okolje in prostor, Direktorat za prostor, graditev in stanovanja
Taylor, A. F., Kuo, F. E. in Sullivan, W. C. (2002). Views of nature and self-discipline: Evidence from inner city children. Journal of Environmental Psychology, 22(1-2), 49–63. https://doi.org/10.1006/jevp.2001.0241
Tester-Jones, M., White, M. P., Elliott, L. R., Weinstein, N., Grellier, J., Economou, T., Bratman, G. N., Cleary, A., Gascon, M., Korpela, K. M., Nieuwenhuijsen, M., O’Connor, A., Ojala, A., van den Bosch, M. in Fleming, L. E. (2020). Results from an 18 country cross-sectional study examining experiences of nature for people with common mental health disorders. Scientific reports, 10(1), 19408. https://doi.org/10.1038/s41598-020-75825-9
Ulrich, R. S., Simons, R. F., Losito, B. D., Fiorito, E., Miles, M. A. in Zelson, M. (1991). Stress recovery during exposure to natural and urban environments. Journal of Environmental Psychology, 11(3), 201–230. https://doi.org/10.1016/S0272-4944(05)80184-7
United Nations Department of Economic and Social Affairs. (16. 4. 2018). World Urbanization Prospects: The 2018 Revision. Population Division, UN DESA. https://www.un.org/development/desa/en/news/population/2018-revision-of-world-urbanization-prospects.html
White, M. P., Alcock, I., Wheeler, B. W. in Depledge, M. H. (2013). Would you be happier living in a greener urban area? A fixed-effects analysis of panel data. Psychological Science, 24(6), 920–928. https://doi.org/10.1177/0956797612464659
White, H. in Shah, P. (2019). Attention in urban and natural environments. The Yale journal of biology and medicine, 92(1), 115–120.
Williams, K. in Harvey, D. (2001). Transcendent experience in forest environments. Journal of environmental psychology, 21(3), 249-260. https://doi.org/10.1006/jevp.2001.0204