Razumevanje depresije v športu

V zadnjem stoletju je bilo izvedenih mnogo raziskav na temo duševnih motenj v športu. Športniki se lahko v obdobju svoje kariere soočajo z depresijo zaradi stresa, neuspeha, poškodb, pretreniranosti in drugih dejavnikov. Raziskave kažejo, da se pojavnost depresije razlikuje med profesionalnimi in neprofesionalnimi športniki ter ekipnimi in individualnimi športi. Zdravljenje depresije pri športnikih poteka z ustreznimi farmakološkimi načini in drugimi vrstami terapij. S pomočjo pristopov lahko depresijo pri športnikih  prepoznavamo in preprečujemo. Namen prispevka je orisati odnos med depresijo in športom ter prispevati k njegovemu lažjemu razumevanju. 

Uvod

Marsikdo šport povezuje predvsem (ali zgolj) s številnimi pozitivnimi izidi za posameznikovo duševno in fizično zdravje. Prav tako prevladuje prepričanje, da se duševne motnje med športniki ne pojavljajo (Bär in Markser, 2013). Glavni razlog za takšno prepričanje je, da so le čustveno in duševno močni športniki sposobni tekmovati na najvišjih ravneh tekmovanj (Hammond idr., 2013). Potrebno se je zavedati, da temu ni tako in da se lahko tudi športniki soočajo s številnimi izzivi na področju duševnega zdravja, med drugim tudi z depresijo. Vedno več profesionalnih športnikov in športnic javno spregovori o duševnem zdravju in pritiskih, s katerimi se soočajo v svetu športa. Naomi Osaka in Michael Phelps sta samo dva izmed mnogih, ki sta pričevala o izkušnji depresije (Blinder, 2021). V članku predstavim povezavo med depresijo in profesionalnim športom ter vzroke in dejavnike tveganja za njen nastanek pri športnikih. Na koncu opišem še nekatere načine zdravljenja depresije in preventivne pristope k obvladovanju depresije v športu. 

Depresija

Depresija je motnja razpoloženja, ki vključuje simptome kot so občutki žalosti, izguba energije, sprememba apetita, občutki manjvrednosti in samomorilne misli. Lahko se pojavijo tudi utrujenost, razdraženost, težave pri zbranosti in znižano zanimanje za aktivnosti, ki so v preteklosti predstavljale užitek. Simptomi se lahko med posamezniki razlikujejo glede na intenzivnost.. Depresija negativno vpliva na posameznikovo razmišljanje, počutje in vedenje (Svetovna zdravstvena organizacija, 2008). Je zelo pogosta duševna motnja, saj je pojavnost ocenjena na 5 % odrasle populacije, od tega se pojavi pri več ženskah kot moških (WHO, 2023).

Razlike v pojavnosti depresije med športniki in nešportniki

Nekatere raziskave, ki so preučevale duševne motnje v športu, kažejo, da je pojavnost depresije pogosta med športniki v enaki meri kot v splošni populaciji (npr. Gulliver idr., 2015; Kremžar Jovanović idr., 2022; Junge in Feddermann-Demont, 2016). V nasprotju s prej predstavljenimi ugotovitvami raziskav, so ugotovili, da je depresija pogostejša pri profesionalnih športnikih v primerjavi s tistimi, ki se s športom ne ukvarjajo (Hammond idr., 2013; Puš, 2021). V športnem okolju so specifični stresorji, zahteve in obremenitve, tako fizične kot psihološke, ki so jim izpostavljeni samo profesionalni športniki (Bär in Marksen, 2013; Mummery, 2005). Posledično se simptomi depresije nekoliko drugače kažejo pri športnikih kot nešportnikih. Pri nekaterih športnikih so manj pogosti klasični simptomi žalosti, pogostejša pa je razdražljivost (Weigand idr., 2013). Ugotovitve raziskav glede pojavnosti depresije med športniki in nešportniki so si lahko nasprotujoče zaradi obstoječega prepričanja v splošni javnosti, da se športniki ne soočajo z depresijo (Bär in Markser, 2013; Markser, 2011; Newman idr., 2016).

Pojavnost depresije v športu med profesionalnimi športniki

Depresija je duševna motnja, ki se med športniki najpogosteje pojavlja, tudi med elitnimi oziroma profesionalnimi (Markser, 2011). Beable in sodelavci (2017) so izvedli raziskavo na vzorcu 187 profesionalnih novozelandskih športnikov, kjer so potrdili 21 % pojavnost depresivne simptomatike. Tudi v raziskavi, ki so jo izvedli Gulliver (2015) in sodelavci, je 46,4 % profesionalnih avstralskih športnikov poročalo o simptomih vsaj ene od v raziskavi ocenjevanih duševnih motenj. Ocenjevali so simptome depresije, motenj hranjenja in socialne anksioznosti. Prinz in sodelavca (2016) so izvedli raziskavo, kjer so preučevali simptomatiko in tveganje za depresijo v obdobju  športne kariere 175 nemških elitnih nogometašic. Ugotovili so, da je razširjenost simptomov depresije med nogometašicami 32,3 %. 

Razlike v pojavnosti depresije med profesionalnimi in neprofesionalnimi športniki

Pojavnost depresije se razlikuje med profesionalnimi in neprofesionalnimi športniki. Profesionalni oziroma poklicni športniki so za svoje nastope in tekmovanja plačani. Opravljajo samostojno delo v športu kot svojo edino ali dopolnilno dejavnost (Zakon o športu, 2017). Zaradi večjih fizičnih in psihičnih obremenitev so bolj dovzetni za različne težave z duševnim zdravjem (Hughes in Leavey, 2012). Pogosti treningi, tekmovanja, velika medijska izpostavljenost ter visoka lastna in tuja pričakovanja tekom kariere privedejo do velike količine stresa. Dejstvo je tudi, da se v obdobju, kjer je največja verjetnost za dosego najboljših rezultatov, pojavijo tudi drugi rizični dejavniki, ki lahko prispevajo k nastanku in razvoju motenj (Perko in Černelič Bizjak, 2018). Profesionalni šport zaradi svoje specifičnosti (npr. visoki standardi, psihični in fizični napori, finančni dejavniki) zahteva od športnikov, da v svojo kariero vlagajo veliko časa in energije, saj je to potrebno za uspeh ter ohranjanje konkurenčnosti. Prav zaradi tega profesionalni športniki velikokrat izgubijo svojo osebno avtonomijo oziroma potreba po samostojnosti ostane manj zadovoljena. Imajo manj možnosti za izražanje preostalih delov svoje identitete, saj velik del svojega časa preživljajo na treningih, tekmovanjih in potovanjih (Cresswell in Eklund, 2007). Svojo identiteto močno zgradijo samo na športnem področju. Ravno ta enostranskost lahko privede do tega, da ne razvijejo identitete in uspeha na  ostalih življenjskih področjih, kot sta na primer izobrazba in kariera (O’ Connell in Manschreck, 2012). 

Razlike v pojavnosti depresije med ekipnimi in individualnimi športi

Določene raziskave, ki proučujejo povezave med depresijo in športom, se osredotočajo tudi na razlike v pojavnosti depresije med ekipnimi in individualnimi športniki. B. Kremžar Jovanović in sodelavci (2022) so izvedli raziskavo na slovenskem vzorcu 97 športnikov mednarodne, svetovne ali olimpijske ravni Ugotovili so, da se simptomi depresije niso razlikovali med ekipnimi in individualnimi športniki. V nasprotju pa so Pluhar in sodelavci (2019) ugotovili, da je veliko več športnikov, ki so vključeni v  individualne športe,  poročalo o simptomih depresije, kar lahko utemeljimo s tem, da je ukvarjanje z ekipnim športom v mladostništvu varovalni dejavnik za depresivnimi simptomi v zgodnji odraslosti (Sabiston idr., 2016). Mehanizem blažitve simptomov depresije je lahko učinkovitejši v ekipnih športih predvsem zaradi skupinske klime oziroma vzdušja. Občutki skupnosti in sprejetosti prispevajo k pozitivnim psihološkim izidom (npr. manj socialne tesnobe in izolacije, boljša samopodoba, samospoštovanje), kar lahko zmanjša in prepreči depresivno simptomatiko (Eime idr., 2013; Sabiston idr., 2016). Prav tako lahko ekipni športi bolj spodbujajo grajenje posameznikove pozitivne samopodobe in športne identitete. Ekipno okolje bolj spodbuja prosocialno vedenje, ki deluje kot varovalni mehanizem pred depresijo (Miller in Hoffman, 2009; Pedersen in Seidman, 2004). 

Razlike v pojavnosti depresije med športniki in športnicami

Pojavnost depresije med športniki se razlikuje glede na spol. Veliko več žensk, ki se profesionalno ukvarja s športom ima bolj izražene simptome depresije v primerjavi s profesionalnimi moškimi športniki (Appaneal idr., 2009; Junge in Feddermann-Demont, 2016; Hammond idr., 2013). Profesionalne športnice naj bi pogosteje doživljale neuspeh kot profesionalni športniki. Ženske se pogosteje soočajo z depresijo kot moški predvsem zaradi določenih predispozicijskih dejavnikov (npr. osebnostne lastnosti, genetika,  socialna podpora; Hammond idr., 2013).

Dejavniki tveganja za pojav depresije med športniki

Bealbe in sodelavci (2017) kot možne dejavnike tveganja za nastanek depresije pri športnikih navajajo bližajočo ali načrtovano prenehanje športne kariere in stopnjo zaznanega življenjskega stresa. Največ stresa športnikom predstavljajo zaskrbljujoče misli glede prihodnosti in primanjkovanje spanca (Beable idr., 2017). Kot pomembne dejavnike tveganja za razvoj depresije pri športnikih je pomembno izpostaviti poškodbe oziroma psihološke posledice soočanja s poškodbo (Reardon in Factor, 2010). Veliko več depresivne simptomatike je prisotne pri poškodovanih kot pa nepoškodovanih športnikih. Prvi ob poškodbah doživljajo tudi  veliko stresa. Oškodovana so številna področja življenja profesionalnih športnikov, saj med drugimi ne morejo tekmovati po svojih najboljših močeh, slediti ciljem in služiti denarja. Poškodba popolnoma spremeni njihov način življenja (Anunike, 2017; Appaneal idr., 2009; Gulliver idr., 2015). Ob neuspehu ter porazu športniki velikokrat doživljajo žalost, jezo, razočaranje in podobno. Kadar ne dosegajo svojih zastavljenih ciljev, se lahko pojavijo simptomi depresije ter negativen odnos športnika do sebe (Campo idr., 2012; Newman idr., 2016; Zourbanos idr., 2010). Doživljanje negativnih čustev se lahko ob neuspehu še poveča takrat, ko ima športnik izrazite perfekcionistične težnje in visok strah pred neuspehom. Od sebe zahteva izjemne dosežke, zato vsak dosežek, ki ne ustreza njegovim zahtevam, dojema kot neuspeh (Newman idr., 2016). Veliko vlogo ima tudi dinamika odnosa med soigralci in športnimi delavci. Poslabšanje razpoloženja je lahko posledica nefunkcionalnih odnosov, konfliktov s trenerjem in njegovega nerazumevanja igralk (Junge in Feddermann-Demont, 2016; Kremžar Jovanović idr., 2022; Prinz idr., 2016). Eden izmer razlogov za pojav depresije je tudi pretreniranost, pri čemer gre za  skrajno obliko nefunkcionalne preobremenjenosti, ki povzroči dolgotrajno zmanjšanje zmogljivosti in učinkovitosti, izčrpanost, bolečine v mišicah in še hujše psihološke in/ali nevroendokrine simptome (Reardon idr., 2019; Roy, 2015). Velikokrat se razmerje med treningom in počitkom poruši predvsem zaradi prevelike želje po uspehu in doseganju vrhunskih rezultatov. Športniki intenzivno trenirajo, a se kljub temu njihovi rezultati ne izboljšajo,   v določenih primerih se lahko tudi poslabšajo. Zaradi doživljanja stresa v takšnih okoliščinah se poveča tveganje za razvoj depresije (Armstrong in VanHeest, 2002; Mummery, 2005; Puffer in McShane, 1992). 

Od športa neodvisni dejavniki tveganja za razvoj depresije

Depresija se lahko pri športnikih pojavi zaradi podobnih razlogov kot v splošni populaciji (Reardon in Factor, 2010). Psihosocialni stresorji, ki povečujejo tveganje za nastanek depresije, so lahko žalovanje, družinske težave, osamljenost in socialna anksioznost. (Trojian, 2016). Mogoče je, da nastanek depresije pravzaprav  ni povezan s športnim udejstvovanjem posameznika. Zatorej ne smemo pozabiti na ostale življenjske aspekte, kot so športnikovi življenjski dogodki, osebnost, bolezni, genetske predispozicije, nefunkcionalno družinsko okolje in podobno (Lebrun idr., 2018). Pomembno je spremljati  njihovo samokritičnost, perfekcionizem in strah pred neuspehom (Newman idr., 2016).

Posledice depresije za športnike

Depresija ima lahko za športnike številne negativne posledice tako v športnem okolju kot tudi v vsakdanjem življenju. Privede lahko do slabših rezultatov in prenehanja športne kariere (Wolanin idr., 2015). Pri depresiji je pogosto prisoten negativni samogovor, ki poslabšuje športnikovo psihološko pripravo in vrednotenje samega sebe (Hewitt, 2009, Wright idr., 2006; oba v Gavrilova in Donohue, 2018). Psihološka priprava vključuje motivacijo, koncentracijo, samozavest in kontrolo čustev športnika ter vpliva na njegove rezultate (Podpora vrhunskim dosežkom, b. d.). Z negativnim samogovorom si športnik dopoveduje, da nečesa ne zmore in s tem izzove negativna čustva, kot so jeza, žalost in podobno. To privede do slabše samopodobe, ki ima v športu pomembno motivacijsko vlogo, in tako še poveča možnosti za slab rezultat (Kajtna in Jeromen, 2013). Prav tako pa lahko tudi depresivno stanje privede do tega, da športniki veliko bolj premišljujejo o svojih preteklih neuspehih, kar depresivno simptomatiko še okrepi (Jones in Sheffield, 2007). 

Zdravljenje in preprečevanje depresije v športu

Preprečevanje in zdravljenje depresije pri športnikih zahteva pristop, v katerega morajo biti vključeni trenerji in ostali športni delavci, sotekmovalci, prijatelji ter družina. Za lažje spoprijemanje z duševnimi težavami, tudi z depresijo, morajo imeti športniki na voljo različne in ustrezne načine zdravljenja (npr. zdravila, terapevtska obravnava), podpore ter možnost komunikacije z drugimi, s katerimi lahko delijo svoje skrbi oziroma težave (Beable idr., 2017). Sodobne smernice (npr. National Institute for Health and Care Excellence [NICE], 2022) vedno bolj poudarjajo, da mora biti obravnava čim bolj prilagojena vsakemu posamezniku. Kaže se potreba po večji vključitvi psihiatrov, kliničnih psihologov in psihoterapevtov v delo s športniki, saj lahko ti pravočasno prepoznajo znake duševnih težav in nudijo ustrezno obravnavo (Perko in Černelič Bizjak, 2018).  

Farmakološko zdravljenje depresije

Zdravniki morajo pri farmakološkem zdravljenju vzeti v obzir, kakšne učinke ima lahko jemanje zdravil na športnikovo zmogljivost in uspešnost. Upoštevati morajo morebitne stranske učinke zdravil na posameznikove fizične in kognitivne sposobnosti ter protidopinška pravila posameznega športa, ki lahko določena zdravila prepovedujejo. Kljub temu se športnikom odobrava izjema za terapevtsko uporabo, če je to potrebno (Reardon in Factor, 2010), za kar mora izpolniti vlogo za dodelitev, ki jo potem skladno z določenimi pogoji odobri antidopinška organizacija (SLOADO, b. d.). Najpogostejši način farmakološkega zdravljenja je uporaba različnih tipov antidepresivov, ki pomagajo uravnavati ravnovese kemičnih procesov možganih, ki lahko povzročajo povečanje ali zmanjšanje regulacije nevronskih vezij. Nevrotransmiterji namreč igrajo pomembno vlogo pri regulaciji čustev in razpoloženja (Li idr., 2021; Reardon in Factor, 2010).

Psihoterapevtsko zdravljenje depresije

Depresijo v športu lahko zdravimo tudi z različnimi oblikami psihoterapije, kot so kratkoročna psihodinamska terapija, skupinska čuječnost in meditacija ter medosebna psihoterapija (NICE, 2022). Ena izmed njih je tudi kognitivno vedenjska terapija (v nadaljevanju KVT), ki glede na izsledke raziskav pripomore k izboljšanju številnih vidikov športnega udejstvovanja. Med drugim omogoča športniku lažje soočanje s stresom, procesom okrevanja po poškodbi ter lajša simptome depresije (Baron idr., 2009; Begel, 1998). Gre za obliko obravnave, ki se osredotoča na nefunkcionalna prepričanja, vedenja in čustva, ki pri posamezniku vzdržujejo psihološke težave, s katerimi se sooča. Cilj zdravljenja je, da pacient s pomočjo terapevta prepozna in zamenja svoje nefunkcionalne misli ter prepričanja z bolj funkcionalnimi (Adamčič Pavlovič in Ožura, 2009; Baron idr., 2009). Baron in sodelavci (2009) opisujejo primer športnice, ki je zaradi vedno večjega stresa, pritiska in neuspeha začela obiskovati psihologa. S strani trenerjev je dobivala številne neustrezne pripombe in kritike, kar jo je zelo prizadelo. Sčasoma je to  ponotranjila, kar je privedlo  do nefunkcionalnih prepričanj. Vse to je pri njej še povečalo depresivno simptomatiko. S pomočjo KVT se je naučila te nefunkcionalne misli prepoznavati, zamenjati in izboljšati svojo samopodobo (Baron idr., 2009). Opisan primer prikazuje, kaj lahko privede do nefunkcionalnih prepričanj in posledično do depresivne simptomatike, ki se lahko med lajša z obravnavo KVT 

Druge oblike zdravljenja depresije

S sodelovanjem v raznih programih, ki s praktičnimi vajami informirajo o pozitivnem notranjem dialogu oziroma samogovoru, lahko športniki izboljšajo svojo duševno zdravje in posledično tudi dosežke v športu (Hatzigeorgiadis idr., 2011). Ko se športnik sooča z depresijo in težavami na področju duševnega zdravja, je pomembno, da ga soigralci, družinski člani in prijatelji podpirajo (Gavrilova in Donohue, 2018). Socialna in čustvena podpora lahko izboljšata športnikovo dobro počutje in zmanjšata simptome depresije (Yang idr., 2014). 

Preprečevanje depresije pri športnikih

Z vključitvijo posameznika v preventivne in izobraževalne programe se lahko simptome depresije tudi preprečuje. Cilj teh programov je okrepiti dejavnike, ki preprečujejo depresijo. To so upanje, pozitivno razpoloženje športnika, veselje do dejavnosti, občutek zadovoljstva in sodelovanje v družbenih dejavnostih (Barlow, 2004, v Gavrilova in Donohue, 2018). Pomembno je tudi, da športnik krepi akademsko, socialno, čustveno in predvsem telesno samopodobo, ki je v športu ključnega pomena (Kajtna in Jeromen, 2013; Tušak in Faganel, 2004; v Trček 2014). Športnik z nizko samopodobo bo velikokrat dvomil v svoje sposobnosti, bo bolj anksiozen, manj vztrajen ter bo naredil tudi več napak med nastopom, kar pa bo privedlo do slabših rezultatov (Kajtna in Jeromen, 2013). Bistvenega pomena za izboljšanje športnikove uspešnosti, obvladovanja stresa in preprečevanja težav z duševnim zdravjem sta tudi samozavest in motivacija, ki se ju lahko prav tako poviša  s pozitivnim samogovorom (Hardy idr., 2001; Vealey, 2009). Primer pozitivnega samogovora je, ko se športnik ne obremenjuje z neuspehom in sklene, da bo dal vse od sebe. S tem športnik izzove pozitivna čustva, poveča samozaupanje in možnosti za uspeh (Kajtna in Jeromen, 2013). Spremljanje stanja razpoloženja pri športniku je lahko učinkovit način za preprečevanje simptomov depresije. Spremljanje stanja lahko učinkovito prispeva tudi k prepoznavanju simptomov depresije. To je koristno predvsem v obdobjih, kjer obstaja večje tveganje za različne psihološke stiske (npr. soočanje s poškodbo, intenzivno treniranje, pomembna tekmovanja; Morgan idr., 1987; Reardon in Factor, 2010).

Prepoznavanje depresije pri športnikih

Zelo koristno je s profesionalnimi in tudi neprofesionalnimi športniki izvajati presejalne programe za depresijo, s katerimi se ugotavlja izraženost depresivne simptomatike (Trojian, 2016). Za uspešnejše prepoznavanje in ocenjevanje simptomov depresije, so strokovnjaki na tem področju razvili dva pripomočka. Mednarodno športno orodje za ocenjevanje duševnega zdravja športnikov (Sport Mental Health Assessment Tool 1 SMHAT–1; Gouttebarge idr., 2020) se uporablja pri elitnih športnikih, pri katerih so že opazni  simptomi ali motnje v duševnem zdravju. Športno orodje za prepoznavanje simptomov duševnih motenj (Sport Mental Health Recognition Tool 1 SMHRT–1; Gouttebarge idr., 2020) je namenjeno športnikom in tistim, ki jih na športni poti spremljajo (npr. prijatelji, soigralci, družina, trenerji). Z njim lahko prepoznavamo telesne spremembe, vztrajne misli, spremembe občutkov in vedenja pri športnikih. Pripomočka se uporabljata v vseh tekmovalnih obdobjih in ob poškodbah, boleznih, po koncu večjih tekmovanj ali ob upokojitvi (Gouttebarge idr., 2020). 

Ovire pri prepoznavanju in zdravljenju depresije pri športnikih

Prepoznavanje in zdravljenje depresije med športniki je lahko tudi ovirano, saj so bolj nagnjeni k zmanjševanju oziroma prikrivanju  znakov šibkosti (Reardon in Factor, 2010). Pomembno je izpostaviti, da se simptomi depresije in pretreniranosti med seboj prekrivajo (npr. utrujenost, nespečnost, sprememba apetita, izguba motivacije in zmanjšanje koncentracije). Prav zaradi tega so lahko simptomi napačno prepoznani in posledično niso ustrezno naslovljeni in obravnavani (Reardon idr., 2019). Kljub temu da je potreba po psihoterapevtski pomoči med športniki visoka, pa le majhen del prejme pomoč, ki jo potrebuje  (Prindz idr., 2016). Marsikateri športniki zanikajo svoje težave ali pa se z njimi nočejo soočiti predvsem zaradi posledic, ki bi jih razkritje imelo za njihovo kariero ter zaradi stigmatizacije duševnih motenj med športniki (Bär in Markser, 2013; Markser, 2011; Newman idr., 2016; Prinz idr., 2016).

Zaključek

Na eni strani lahko šport deluje kot zaščita pred težavami z duševnim zdravjem, a se je kljub temu potrebno zavedati, da se tudi športniki soočajo z duševnimi stiskami. Med njimi se najpogosteje pojavlja depresija. Za izognitev pojavu težav v duševnem zdravju ali vsaj njihovo omilitev, bi bilo potrebno z učinkovito preventivo, podporo in izobraževanji nagovarjati že mlajše športnike, ki so šele na začetku svoje športne kariere. Prav tako je potrebno izobraževati tudi trenerje, starše in ostale, ki so vključeni v sam športni proces. Na podlagi izsledkov predstavljenih raziskav lahko zaključimo, da so z depresijo povezane številne negativne posledice v športnem okolju kot tudi v zasebnem življenju. Potrebno se je zavedati, da gre pri iskanju vzrokov za preplet številnih dejavnikov, ki so lahko zelo kompleksni. Pri preprečevanju in zdravljenju depresije je tako potrebno obravnavati vsakega športnika individualno in izbrati ustrezne kombinacije zdravljenja. 

Literatura

Adamčič Pavlovič, D. in Ožura, A. (2009). Potek kognitivno-vedenjske terapije. Kairos – Slovenska revija za psihoterapijo, 3(3-4), 64–73. http://kairos.skzp.org/index.php/revija/article/view/94

Alan Blinder (1.6.2021) With Her Candor, Osaka Adds to Conversation About Mental Health. https://www.nytimes.com/2021/06/01/sports/tennis/mental-health-osaka.html

Anunike, K. (2017). Coping With Injury: How High Performance Athletes Mitigate the Biopsychosocial Consequences of Sports Injury. [Magistrsko delo, Duke University]. https://hdl.handle.net/10161/15736.

Appaneal, R. N., Levine, B. R., Perna, F. M. in Roh, J. L. (2009). Measuring postinjury depression among male and female competitive athletes. Journal of Sport and Exercise Psychology, 31(1), 60–76. https://doi.org/10.1123/jsep.31.1.60

Armstrong, L. E. in VanHeest, J. L. (2002). The unknown mechanism of the overtraining syndrome: Clues from depression and psychoneuroimmunology. Sports Medicine, 32, 185–209. https://doi.org/10.2165/00007256-200232030-00003

Baron, D. A., Baron, S. H. in Foley, T. (2009). Cognitive and behavioral therapy in depressed athletes. Advances in Psychiatry, 3, 61–75.

Bär, K. J. in Markser, V. Z. (2013). Sport specificity of mental disorders: The issue of sport psychiatry. European Archives of Psychiatry and Alinical Neuroscience, 263, 205–210. https://doi.org/10.1007/s00406-013-0458-4

Beable, S., Fulcher, M., Lee, A. C. in Hamilton, B. (2017). SHARPSports mental Health Awareness Research Project: Prevalence and risk factors of depressive symptoms and life stress in elite athletes. Journal of Science and Medicine in Sport, 20(12), 1047–1052. https://doi.org/10.1016/j.jsams.2017.04.018

Begel, D. (1998). The psychotherapist and the adolescent athlete. Child and Adolescent Psychiatric Clinics of North America, 7(4), 867–877. https://doi.org/10.1016/S1056-4993(18)30217-7

Campo, M., Mellalieu, S., Ferrand, C., Martinent, G. in Rosnet, E. (2012). Emotions in team contact sports: A systematic review. The Sport Psychologist, 26(1), 62–97. https://doi.org/10.1123/tsp.26.1.62

Cresswell, S. L. in Eklund, R. C. (2007). Athlete burnout: A longitudinal qualitative study. The Sport Psychologist, 21(1), 1–20. https://doi.org/10.1123/tsp.21.1.1

Eime, R. M., Young, J. A., Harvey, J. T., Charity, M. J. in Payne, W. R. (2013). A systematic review of the psychological and social benefits of participation in sport for children and adolescents: Informing development of a conceptual model of health through sport. International Journal of Behavioral Nutrition and Physical Activity, 10(98), 1–21. https://doi.org/10.1186/1479-5868-10-98

Gavrilova, Y. in Donohue, B. (2018). Sport-specific mental health interventions in athletes: A call for optimization models sensitive to sport culture. Journal of Sport Behavior, 41(3), 283–304. 

Gouttebarge, V., Bindra, A., Blauwet, C., Campriani, N., Currie, A., Engebretsen, L., Hainline, B., Kroshus, E., McDuff, D., Mountjoy, M., Purcell, R., Putukian, M., Reardon, C. L., Simon M Rice, S. M. in Budgett, R. (2020). International Olympic Committee (IOC) Sport Mental Health Assessment Tool 1 (SMHAT-1) and Sport Mental Health Recognition Tool 1 (SMHRT-1): Towards better support of athletes’ mental health. British Journal of Sport Medicine, 0, 1–9. https://doi.org/10.1136/bjsports-2020-102411

Gulliver, A., Griffiths, K. M., Mackinnon, A., Batterham, P. J. in Stanimirovic, R. (2015). The mental health of Australian elite athletes. Journal of Science and Medicine in Sport, 18(3), 255–261. https://doi.org/10.1016/j.jsams.2014.04.006

Hatzigeorgiadis, A., Zourbanos, N., Galanis, E. in Theodorakis, Y. (2011). Self-talk and sports performance: A meta-analysis. Perspectives on Psychological Science, 6(4), 348–356. https://doi.org/10.1177/1745691611413136

Hammond, T., Gialloreto, C., Kubas, H. in Davis IV, H. H. (2013). The prevalence of failure-based depression among elite athletes. Clinical Journal of Sport Medicine, 23(4), 273–277. http://doi.org/10.1097/JSM.0b013e318287b870

Hardy, J., Gammage, K. in Hall, C. (2001). A descriptive study of athlete self-talk. The Sport Psychologist, 15, 306–318. https://doi.org/10.1123/tsp.15.3.306

Hughes, L. in Leavey, G. (2012). Setting the bar: athletes and vulnerability to mental illness. The British Journal of Psychiatry, 200(2), 95–96. https://doi.org/10.1192/bjp.bp.111.095976

Junge, A. in Feddermann-Demont, N. (2016). Prevalence of depression and anxiety in top-level male and female football players. BMJ Open Sport & Exercise Medicine, 2(1), 1–7. https://doi.org/10.1136/bmjsem-2015-000087

Kajtna, T. in Jeromen, T. (2013). Šport z bistro glavo – utrinki iz športne psihologije za mlade športnike – druga, dopolnjena izdaja. Samozaložba T. Kajnta, T. Jeromen. 

Kremžar Jovanović, B., Smrdu, M., Holnthaner, R. in Kajtna, T. (2022). Elite Sport and Sustainable Psychological Well-Being. Sustainability, 14(5), 1–15. https://doi.org/10.3390/su14052705

Lange, K. W., Nakamura, Y. in Lange, K. M. (2023). Sport and exercise as medicine in the prevention and treatment of depression. Frontiers in Sports and Active Living, 5, 1–5. https://doi.org/10.3389/fspor.2023.1136314

Lebrun, F., MacNamara, À., Rodgers, S. in Collins, D. (2018). Learning from elite athletes’ experience of depression. Frontiers in Psychology, 9, 1–11. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2018.02062

Li, Z., Ruan, M., Chen, J. in Fang, Y. (2021). Major depressive disorder: Advances in neuroscience research and translational applications. Neuroscience Bulletin, 37, 863–880. https://doi.org/10.1007/s12264-021-00638-3

Markser, V. Z. (2011). Sport psychiatry and psychotherapy. Mental strains and disorders in professional sports. Challenge and answer to societal changes. European Archives of Psychiatry and Clinical Neuroscience, 261(2), 182–185. https://doi.org/10.1007/s00406-011-0239-x

Miller, K. E. in Hoffman, J. H. (2009). Mental well-being and sport-related identities in college students. Sociology of Sport Journal, 26(2), 335–356. https://doi.org/10.1123/ssj.26.2.335

Morgan, W. P., Brown, D. R., Raglin, J. S., O’connor, P. J. in Ellickson, K. A. (1987). Psychological monitoring of overtraining and staleness. British Journal of Sports Medicine, 21(3), 107–114. https://doi.org/10.1136/bjsm.21.3.107

Mummery, K. (2005). Essay: Depression in sport. The Lancet, 366, 36–37. https://doi.org/10.1016/S0140-6736(05)67840-3

Newman, H. J., Howells, K. L. in Fletcher, D. (2016). The dark side of top level sport: An autobiographic study of depressive experiences in elite sport performers. Frontiers in Psychology, 7, 1–12. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2016.00868

National Institute for Health and Care Excellence (NICE) (2022). Depression in adults: treatment and management. National Institute for Health and Care Excellence (NICE).

O’Connell, S. in Manschreck, T. C. (2012). Playing through the pain: Psychiatric risks among athletes. Current Psychiatry, 11(7), 16–20.

Pedersen, S. in Seidman, E. (2004). Team sports achievement and self-esteem development among urban adolescent girls. Psychology of Women Quarterly, 28(4), 412–422. https://doi.org/10.1111/j.1471-6402.2004.00158.x

Perko, U. in Černelič Bizjak, M. (2018). Duševne motnje med športniki. Šport (Ljubljana), 66 (1/2), 96–103. http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-TLHECKVY

Pluhar, E., McCracken, C., Griffith, K. L., Christino, M. A., Sugimoto, D. in Meehan III, W. P. (2019). Team sport athletes may be less likely to suffer anxiety or depression than individual sport athletes. Journal of Sports Science & Medicine, 18(3), 490–496. 

Podpora vrhunskim dosežkom. (b. d.). Psihološka priprava. https://sportni-psiholog.si/psiholoska-priprava/

Prinz, B., Dvořák, J. in Junge, A. (2016). Symptoms and risk factors of depression during and after the football career of elite female players. BMJ Open Sport & Exercise Medicine, 2(1), 1–6. https://doi.org/10.1136/bmjsem-2016-000124

Puffer, J. C. in McShane, J. M. (1992). Depression and chronic fatigue in athletes. Clinics in Sports Medicine, 11(2), 327–338. https://doi.org/10.1016/S0278-5919(20)30534-2

Puš, K. (2021). Primerjava med pojavnostjo depresije in anksioznosti pri nogometašicah in njihovih vrstnicah  [Magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport]. Repozitorij UL. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=130914

Roy, B. A. (2015). Overreaching/overtraining: more is not always better. ACSM’s Health & Fitness Journal, 19(2), 4–5. https://doi.org/10.1249/FIT.0000000000000100

Reardon, C. L. in Factor, R. M. (2010). Sport psychiatry: A systematic review of diagnosis and medical treatment of mental illness in athletes. Sports Medicine, 40, 961–980. https://doi.org/10.2165/11536580-000000000-00000

Reardon, C. L., Hainline, B., Aron, C. M., Baron, D., Baum, A. L., Bindra, A., Budgett, R., Campriani, N., Castaldelli-Maia, J. M., Currie, A., Derevensky, J. L., Glick, I. D, Gorczynski, P., Gouttebarge, V., Grandner, M. A., Han, D. H., McDuff, D., Mountjoy, M., Polat. A., … in Engebretsen, L. (2019). Mental health in elite athletes: International Olympic Committee consensus statement (2019). British Journal of Sports Medicine, 53(11), 667–699. https://doi.org/10.1136/bjsports-2019-100715

Sabiston, C. M., Jewett, R., Ashdown-Franks, G., Belanger, M., Brunet, J., O’Loughlin, E., in O’Loughlin, J. (2016). Number of years of team and individual sport participation during adolescence and depressive symptoms in early adulthood. Journal of Sport and Exercise Psychology, 38(1), 105–110. https://doi.org/10.1123/jsep.2015-0175

SLOADO. (b. d.). Terapevtske izjeme. https://sloado.si/terapevtske-izjeme/

Svetovna zdravstvena organizacija. (2008). Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene, Avstralska modifikacija (MKB-10-AM). Verzija 6. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS. https://nijz.si/podatki/klasifikacije-in-sifranti/mkb-10-am-verzija-6/

Trček, G. (2014). Samopodoba športnika adolescenta [Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport]. Repozitorij Univerze v Ljubljani. http://www.fsp.uni-lj.si/COBISS/Diplome/Diploma22100013TrcekGaj.pdf

Trojian, T. (2016). Depression is under-recognised in the sport setting: Time for primary care sports medicine to be proactive and screen widely for depression symptoms. British Journal of Sports Medicine, 50(3), 137–139. https://doi.org/10.1136/bjsports-2015-095582

Vealey, R. S. (2009). Confidence in sport. Sport Psychology, 1, 43–52.

Weigand, S., Cohen, J. in Merenstein, D. (2013). Susceptibility for depression in current and retired student athletes. Sports Health, 5(3), 263–266. http://doi.org/10.1177/1941738113480464

Wolanin, A., Gross, M. in Hong, E. (2015). Depression in athletes: prevalence and risk factors. Current Sports Medicine Reports, 14(1), 56–60. http://doi.org/10.1249/JSR.0000000000000123

World Hearth Organization.(31.3.2023). Depressive disorder (depression). https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/depression

Yang, J., Schaefer, J. T., Zhang, N., Covassin, T., Ding, K. in Heiden, E. (2014). Social support from the athletic trainer and symptoms of depression and anxiety at return to play. Journal of Athletic Training, 49(6), 773–779. https://doi.org/10.4085/1062-6050-49.3.65

Zakon o športu (ZŠpo-1). (2017). Uradni list RS, št. 29/17, 21/18. https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO6853

Zourbanos, N., Hatzigeorgiadis, A., Tsiakaras, N., Chroni, S. in Theodorakis, Y. (2010). A multimethod examination of the relationship between coaching behavior and athletes’ inherent self-talk. Journal of Sport and Exercise Psychology, 32(6), 764–785. https://doi.org/10.1123/jsep.32.6.764