Vpliv evolucijskih mehanizmov na vzpostavitev in delovanje socialnih hierarhij

Socialne hierarhije so pogost pojav, prisoten pri mnogih socialnih živalskih vrstah, vključno z ljudmi. Status, rang in prestiž, ki so ključni elementi socialnih hierarhij, so močan motivator tako živalskega kot tudi človeškega vedenja in nam zato lahko nudijo zanimiv vpogled v naše delovanje. 

O socialnih hierarhijah pogosto razmišljamo izključno kot o socialno-družbenem konstruktu. Namen tega članka je raziskati povezavo med evolucijsko-biološkimi mehanizmi in delovanjem socialnih hierarhij pri živalih (vključno z ljudmi). 

Socialne hierarhije so prisotne pri skoraj vseh socialnih živalskih vrstah (Rubin, 2000). Prav tako vse človeške skupine, ne glede na kulturo, kažejo nekakšne oblike hierarhične organizacije. Socialne hierarhije so socialne ureditve, kjer prihaja do razlikovanja med različnimi rangi posameznikov. Nekateri posamezniki imajo višji rang kot drugi na različnih področjih delovanja (npr. materialne dobrine, avtoriteta, vpliv, prestiž, potencialni partnerji in drugo), kar jim daje prednost pri dostopu do teh virov. Hierarhije formalizirajo dostop do virov ter s tem zmanjšujejo število konfliktov in nasilja znotraj skupine. Rang v hierarhiji določa tudi primerno vedenje posameznika (Rubin, 2000; Cummins, 2000). Rangi se vzpostavijo po več interakcijah med posamezniki in pomembno je, da si posamezniki te interakcije (zgodovino uspehov in porazov) zapomnijo. Socialne hierarhije imenujejo tudi dominantne hierarhije ali »pecking order« oz. kljuvalni red. Slednji izraz izhaja iz vedenja kokoši. Med prvimi interakcijami med kokošmi so konflikti pogosti, čez čas pa se njihovo število zmanjša. Vzpostavijo se hierarhije. Te so relativno stabilne skozi čas in koristijo posameznim kokošim. Dominantne kokoši z odsotnostjo konfliktov pridobijo, ker jim ni potrebno braniti svojega ranga, submisivne pa, ker se izognejo poškodbam, ki bi nastale med izzivanjem dominantnih kokoši. Socialne hierarhije so emergetne lastnosti skupine in ne posameznika (Buss, 2015). 

Ena najpogostejših struktur socialnih hierarhij je linearna hierarhija, ki se pojavlja pri različnih živalskih vrstah kljub razlikam v življenjskem okolju in evolucijskem sorodstvu, npr. pri insektih, ribah, pticah, sesalcih (vključno s človeškimi malčki, starimi 2 leti, otroki in mladostniki) (Boyce, 2004; Cummins, 2000). Pri drugih vrstah, kot so šimpanzi, volkovi, delfini in odraslimi ljudmi, posamezniki tvorijo začasne in dolgoročne koalicije (tvorba zavezništva dveh ali več posameznikov za dosego skupnega cilja oz. izvedbo skupne akcije), iz česar nastanejo hierarhije, ki so veliko kompleksnejše od linearnih (Chase in Lindquist, 2009). Pri ljudeh se hierarhije vzpostavijo zelo hitro. V študiji Fisek in Ofshe (1970), kjer je sodelovalo 59 skupin po tri osebe, ki se prej niso poznale, se je pri 50% skupin jasna hierarhija oblikovala že po eni minuti, pri drugih 50% pa v manj kot 5 minutah. V drugi raziskavi so posamezniki pravilno ocenili svoj bodoči status znotraj skupine po tem, ko so samo videli ostale člane skupine (Kalma, 1991). Evolucijski psiholog David Buss je dejal, da če bi obstajal kandidat za univerzalni človeški motiv, bi bilo strmenje za statusom na vrhu seznama (Buss, 2015). 

Organizmi imajo povprečno več potomcev, kot jih lahko preživi v danem okolju, zato pride do tega, kar je Darwinu poimenoval »boj za preživetje«, kjer pride do ohranitve organizmov z bolj ugodnimi variacijami lastnosti. Rezultat ponavljanja tega procesa preko več generacij je oblikovanje novih adaptacij. Do  njih  pride zaradi 1) variacij v lastnostih, 2) dednosti nekaterih teh lastnosti, 3) razlik v reproduktivnem uspehu, do katerega pride zaradi teh variacij. Do variacij pride zaradi zakonitosti dedovanja, kot je mejoza, in naključnih mutacij (Futuyma, 2017). Na različno izraženost lastnosti ima poleg genov vpliv tudi okolje (Futuyma, 2017; Plomin idr., 2013). Nekateri posamezniki bodo zaradi svojih atribucij, ki temeljijo na njihovem genotipu, bolj učinkoviti pri spopadanju in prilagajanju na izzive okolja  (npr. plenilstvo, tekmovanje za hrano ali partnerja idr.). Ker so pri spopadanju z preživetvenimi izzivi bolj uspešni, zapustijo več potomcev kot drugi pripadniki njihove vrste, ki imajo drugačne, manj uspešne lastnosti. To vse privede do razlik v biološkemu fitnesu posameznikov, kar imenujemo naravni izbor. Zaradi delovanja naravnega izbora se razvije poseben fenotip, ki ga sestavljajo različne lastnosti in vedenje, ki povečujejo individualni reproduktivni uspeh – fitnes, ki ga lahko definiramo kot število potomcev, ki preživijo in se uspejo sami reproducirati (Futuyma, 2017). 

Osrednji problem, ki iz evolucijskega pogleda organizmom predstavlja izziv, je, kako maksimirati reproduktivni uspeh. To med drugim vključuje pridobivanje partnerja in uspešno parjenje, pridobivanje zadostne količine hrane, izogibanje plenilcem in drugo. Ena izmed mnogih rešitev, ki se pojavlja pri različnih vrstah, je povečana telesna masa, posebno pri samcih. Samci z večjo telesno maso večkrat zmagajo v interspolnih konfliktih in se lažje branijo pred plenilci. Večja telesna masa pa ima tudi svoje pomanjkljivosti, saj mora posameznik zaužiti več kalorij, da jo lahko vzdržuje (Alcock, 1998). Še en način za reševanje težave, povezane z reprodukcijo, je življenje v socialnih skupinah. Te zmanjšajo nevarnost napada plenilcev, povečajo učinkovitost pridobivanja hrane z organiziranim lovom in nabiralništvom, povečajo učinkovitost obrambe omejenih virov pred drugimi posamezniki ter izboljšajo skrb za potomce preko komunalnega hranjenja in varovanja (Welker, 2017, Alcock, 1998).   

Z življenjem v socialnih skupinah so povezane tudi številne težave, kot so povečano tekmovanje znotraj skupin za hrano, partnerje in ostale omejene vire (Alcock, 1998). Tekmovanje in sodelovanje znotraj skupin pri večini vrst vodi v oblikovanje socialnih hierarhij. Te formalizirajo neenak dostop do omejenih virov, tako da imajo določeni posamezniki znotraj skupine prednost pri njihovem dostopu (ti so dominantni oz. posamezniki z višjim rangom), še posebej v tekmovalnih situacijah. Na drugi strani so posamezniki, ki nimajo prednostnega dostopa, torej podrejeni oz. posamezniki z nižjim rangom. Najpogostejše socialne hierarhije so linearne in tranzitivne. To pomeni, da ima A prioriteto nad B, B prioriteto nad C, A prioritete nad C in tako naprej (Alcock, 1998). Socialne hierarhije tako z nekakšno ritualizacijo neenakosti vzpostavijo status quo. Na primer, dva šimpanza naletita na hrano, če ni vzpostavljenega sistema za določanje, kdo ima do nje prednostni dostop, obstaja nevarnost fizične konfrontacije, kar lahko privede do poškodb, to pa lahko zmanjša njun reproduktivni uspeh. Tako imata oba iniciativo, da razrešita situacijo brez fizične konfrontacije. Ob vzpostavljeni socialni hierarhiji dostop do hrane najprej dobi posameznik z višjim rangom, šele nato tisti z nižjim (Sapolsky, 2017). Vloga hierarhije je najbolj očitna in potrebna v visoko tekmovalnih situacijah, na primer med paritveno sezono (Clutton-Brock in Harvey, 1976). 

Reproduktivni uspeh in socialna hierarhija sta tesno povezana. Pri večini vrst je med rangom in reproduktivnim uspehom posameznika povezava neposredna. Posamezniki z višjim rangom imajo veliko večji reproduktivni uspeh v primerjavi s posamezniki z nižjim rangom (npr. v nekaterih »tournament species« je 95% otrok potomcev 5% samcev (Alcock, 1998)). Razlog za to je lahko prednostni dostop do hrane. Posamezniki z višjim rangom imajo manjšo verjetnost, da bodo umrli zaradi stradanja ali bolezni, kot posamezniki z nižjim rangom (Cheney in Seyfarth, 1990). Drugi razlog je lahko, da imajo posamezniki z višjim rangom prednostni dostop do samic. Dominantni posamezniki pa nimajo večjega reproduktivnega uspeha le zaradi prednostnega dostopa da samic, ki jih  lahko izbirajo. Prednostni dostop do samic lahko razumemo tudi v obratni smeri – torej da samice prednostno izbirajo dominantne posameznike. Izbiranje partnerja na podlagi fenotipskih lastnosti je posledica spolnega izbora. Daljša kot je doba gestacije (nosečnosti) in manj potomcev kot jih imajo samice v eni nosečnosti, večjo investicijo predstavljajo potomci zanje. Samci imajo nasprotno lahko več potomcev z različnimi samicami v kratkem času. Posledično samice večkrat bolj natančno izbirajo med potencialnimi partnerji, medtem ko so samci manj izbirčni, (posebej pri večini »tournament species«, kjer samci ne sodelujejo pri vzgoji). Samice za svoje potomce želijo najboljše gene, saj to poveča verjetnost njihovega preživetja in verjetnost, da bodo tudi sami imeli potomce. Pri tem si pomagajo s številnimi fenotipski indikatorji dobrega genotipa, kot so npr. pri ljudeh simetrija obraza, višina, telesna pripravljenost … Pri izbiri partnerja pa samicam niso pomembni samo geni, ampak tudi drugi faktorji, kot so viri, ki jih posameznik poseduje in ali jih je pripravljen deliti s samico in njunimi potomci, sposobnost zaščite samice in njunih potomcev itd.. Pri nekaterih vrstah, kot je Homo sapiens, je obdobje skrbi za potomce po rojstvu zelo dolgo, zato je za samice pomembno, da si poiščejo primernega partnerja, ki jim bo pri tem v pomoč. Eden izmed mehanizmov, s pomočjo katerega samice izbirajo partnerja, je socialna hierarhija, saj imajo samci z višjim rangom več virov, prav tako pa so bolj sposobni braniti njo in njune potomce, kar vse nakazuje tudi na boljši genotip (saj npr. bolni posamezniki ne bi mogli vzdrževati svojega visokega ranga). Tako tudi spolni izbor vpliva na oblikovanje socialnih hierarhij (Buss, 2015). To je tudi razlog, da se hierarhije pojavljajo pogosteje in bolj izrazito pri samcih kot pri samicah, saj imajo samci večjo motivacijo za vključevanje vanje (Andersson in lwasa, 1996; Buss, 2015). Skoraj vse plodne samice se bodo namreč uspele reproducirati, ne glede na njihov status, medtem ko isto ne velja za samce (Buss, 2015). Verjetno najbolj znan primer spolnega izbora je pavov rep. Samice pavov izbirajo partnerja z najlepšim repom. Na prvi pogled se to lahko zdi kontraintuitivno, saj pavji rep nima nobenih preživitvenih prednosti, celo ovira ga pri preživetju. Ampak pavi uporabljajo rep kot indikator zdravja in sposobnosti, Košat rep samicam sporoča, da je samec tako uspešen, da lahko kalorije vlaga v nekaj, kar za preživetje ni nujno –  rep (Petrie idr., 1990; Futuyma, 2017). Podobno počnemo tudi ljudje z različnimi oblikami vedenja, posebno s kupovanjem luksuznih predmetov (Puts, 2010; Buss, 2015). Za razliko od večine živalskih vrst, ki se urejajo v samo eno socialno hierarhijo, se pri ljudeh pojavlja več socialnih hierarhij, ki se lahko tudi prekrivajo. Posameznik ima tako lahko visok rang v eni in nizek v drugi. Do tega pojava je najverjetneje prišlo zato, ker smo ljudje vrsta, ki ne samo zaseda, ampak tudi menja več okoliških niš (Buss, 2015). Tako nekatere lastnosti lahko predstavljajo prednost v nekaterih nišah in ne v drugih. Obstajajo pa nekatere lastnosti, ki se zdijo skupne posameznikom višje v večini socialnih hierarhijah. To so tudi lastnosti, na podlagi katerih tudi ženske pogosteje izbirajo partnerja. Te lastnosti najverjetneje  predstavljajo sposobnost oz. potencial posameznika, da se povzpne po kateri koli socialni hierarhiji. Te lastnosti pri ljudeh so inteligentnost, telesna pripravljenost, vestnost in drugo. Ženske pa ne izbirajo partnerjev samo na podlagi osebnostnih lastnosti, ampak tudi dobrin, ki jih ta poseduje, vse od denarja, službe do ugleda, saj so ti prav tako indikator uspešnosti in posredno indikator dobrega genotipa (Sapolsky, 2017; Buss, 2015; Andersson in lwasa, 1996). Seveda pa je izbiranje partnerja pri ljudeh veliko bolj kompleksno kot samo to. 

Socialne hierarhije tako preko spolnega kot naravnega izbora vplivajo na razvoj lastnosti. Primer tega je, kako socialno okolje spodbuja selekcijo kognitivnih kapacitet. Maksimiranje reproduktivnega uspeha v socialnih skupinah temelji na tem, da posameznik izkoristi priložnosti za sodelovanje ter se izogiba  nepotrebnemu tekmovanju, kar poveča posameznikovo sposobnost in kompetentnost socialnega vedenja. Socialno vedenje je imelo velik vpliv na strukturo možganov socialnih vrst. Posebno pri sesalcih npr. relativni volumen neokorteksa, v primerjavi z volumnom ostalih možganov, močno korelira s povprečno velikostjo skupine, ki je značilna za to vrsto (Dunbar, 1992; Dunbar, 1993). Večje kot so povprečne skupine, večji je volumen neokorteksa. To lahko interpretiramo na dva načina. Prvi je, da je za sledenje socialnim odnosom v večjih skupinah potrebno več kognitivnih kapacitet, torej da se je neokorteks razvil kot odziv na pritiske socialnega vedenja. Drugi pa je, da velikost neokorteksa določa velikost skupine, v katere se lahko še funkcionalno urejajo člani določene vrste. Najverjetneje veljata obe interpretaciji in se velikost in kompleksnost skupine ter neokorteks razvijajo v procesu koevolucije (Sapolsky, 2017; Buss, 2015). Funkcionalno delovanje skupine vodi v večji reproduktivni uspeh, kar pomeni, da več članov funkcionalne skupine preda naprej svoje gene, ki so kodirali lastnosti, ki so jim omogočale učinkovito reševanje teh problemov (Dunbar, 1993). 

Socialne hierarhije pri številnih vrstah niso statične, temveč dinamične strukture, kjer posamezniki tekmujejo za vire. Posamezniki z nižjim rangom se poskušajo povzpeti po hierarhiji ali pa se poslužujejo drugih načinov pridobivanja virov, kot je goljufanje. Posamezniki z višjim rangom pa branijo svoj položaj in s tem prioritetni dostop do virov s pomočjo detekcije in kaznovanja goljufov (Sapolsky, 2005). To lahko ponovno vodi v razvoj kognitivnih sposobnostih, ki jim omogočajo to vedenje, strategije in njihovo izboljševanje. Poleg tega je za preživetje posameznika in funkcionalno delovanje skupine pomembno, da so posamezniki sposobni diskriminirati med rangi, prepoznati posameznike, ki so nad in pod njimi, ter še pomembneje, prepoznati prepovedano in dovoljeno vedenje glede na posameznikov rang. Nato se morajo na podlagi teh informacij »odločiti«, ali se bodo udeležili določene aktivnosti, ki bi jim potencialno omogočila vzpon po hierarhični lestvici ter s tem dostop do večjega deleža virov. Reševanje teh izzivov je neposredno povezano s kognitivnimi sposobnostmi. Na podlagi tega lahko sklepamo, da imajo posamezniki s kognitivnimi kapacitetami, ki jim omogočajo bolj uspešno reševanje teh izzivov, evolucijsko prednost in zato večjo reproduktivno uspešnost. Tako ti posamezniki predajo naprej katere koli dedne lastnosti, ki jih posedujejo. Cummins (1996) trdi, da so številne kognitivne sposobnosti, ki drugače predstavljajo uganko delovanja kognicije, povezane z razvojem socialnih hierarhij.      

Diskriminacija med rangi je torej ključna za preživetje posameznika in njegovo reproduktivno uspešnost. Za diskriminacijo med rangi so se razvili mnogi mehanizmi in strategije. Ena izmed njih je opazovanje diadnih interakcij med vsemi pari posameznikov v skupini in na podlagi izidov oblikovanje sheme hierarhije. Ta strategija ima številne pomanjkljivosti. Z večanjem skupine število odnosov eksponentno narašča. Opazovanje in pomnjenje vseh diadnih interakcij in izidov je zelo nepraktično. Druga strategija je tranzitivno sledenje interakcijam. Vemo, da je A dominanten nad B, da je B dominanten nad C, torej mora veljati, da je A dominanten tudi nad C. To lahko ugotovimo, brez da bi opazovali interakcijo med A in C. Ta strategija ima enako pomanjkljivost kot prejšnja – z večanjem skupine je težje slediti vsem odnosom (Cummins, 1996). Tretja strategija je, da prepoznamo lastnosti, ki kategorizirajo osebe z visokim rangom in uporabimo te lastnosti za diskriminacijo med posamezniki z različnimi rangi. Kot odgovor na te izzive se je razvilo več mehanizmov, ki nam omogočijo učinkovito diskriminacijo. Samo v nekaj milisekundah lahko prepoznamo posameznikov rang preko vedenja, obrazne mimike/potez, višine, spola, starosti, oblačenja idr. (Buss, 2015). Določeni možganski predeli so bolj aktivni ob opazovanju dominantnih posameznikov, drugi ob opazovanju podrejenih posameznikov. Različni možganski predeli se aktivirajo tudi glede na to, ali izgubimo igro ali drugo vrsto interakcije proti dominantnemu ali podrejenem posamezniku (Zink idr., 2008). Dominantni status je povezan z drugačnim endokrinim delovanjem in delovanjem nevrotransmiterjev (Sapolsky, 2005). Obstaja povezava med rangom in testosteronom. Raziskovalci so ugotovili, da se bo posameznik povzpel po rangu, če mu vbrizgamo testosteron (Bouissou, 1978). Prav tako obstaja povezava med serotoninom in rangom. Opice z višjim rangom so imele skoraj dvakrat več serotonina kot tiste z nižjim rangom (McGuire in Troisi, 1998). Delovanje serotonina je dvosmerno. Posamezniki, ki so jim vbrizgali serotonin, se povzpnejo po hierarhiji, ob tem pa se raven serotonina v krvi še poveča. Pri določenih živalskih vrstah so uspeli identificirati specifične nevrone, občutljive na serotonin, ki se aktivirajo drugače glede na status živali. Pri dominantnih serotonin poveča verjetnost, da se bo nevron sprožil, pri poražencih pa serotonin zmanjša verjetnost za to (Barinaga, 1996, v Buss, 2015). Ko se posameznik povzpne po rangu, doživi tudi pozitivna čustva, kar naj bi povečalo verjetnost takšnega početja Prav tako pa poveča verjetnost, da bo zmagal v prihodnjih konfliktih. SAHP teorija trdi, da so številne lastnosti delovanja čustvenih sistemov razvile za spoprijemanje z adaptacijskimi problemi socialnih hierarhij (Buss, 2015). Vse to kaže na globoke biološke mehanizme njihovega delovanja.

Pri ljudeh socialni status prav tako močno napoveduje blagostanje, smrtnost in preživetje, status v hierarhiji pa močno korelira tudi z zdravjem. Eden izmed razlogov je prednostni dostop do virov. Dominantni posamezniki bodo manj verjetno umrli zaradi lakote ali bolezni, povezanih s pomanjkanjem hranil. Pomemben razlog pa je tudi stres. Pri nečloveških in človeških primatih je bolj podrejen položaj v stabilnih hierarhijah povezan z doživljanjem večjega stresa, medtem ko v nestabilnih hierarhijah dominantni posamezniki doživljajo več stresa zaradi povečane tekmovalnosti in nestabilnosti med časom reorganizacije. Tako je status tudi močno povezan s številnimi boleznimi, povezanimi s stresom (Sapolsky, 2005). 

Namen tega članka je bilo raziskati povezavo med evolucijskimi mehanizmi in delovanjem socialnih hierarhij. Ključen problem, ki ga morajo posamezniki rešiti iz evolucijskega pogleda, je, kako maksimirati reproduktivni uspeh. Pogost način reševanja tega problema je povezovanje v skupine. S tem pa se pojavijo nove težave, kot so na primer povečano tekmovanje za omejene vire. Ena izmed rešitev je oblikovanje socialnih hierarhij, ki uredijo dostop do omejenih virov v okolju. Na vzpostavitev in delovanje socialnih hierarhij pa ima poleg individualnega naravnega izbora velik vpliv tudi spolni izbor, kjer predstavniki enega spola, večinoma samice, izbirajo partnerje z določenimi lastnostmi, ki povečajo verjetnost preživetja njunih potomcev. Položaj posameznika v socialnih hierarhijah pa se povezuje tudi s posameznikovim zdravjem in blagostanjem. Posamezniki z višjim rangom so namreč bolj zdravi in doživljajo večje blagostanje. 

Socialne hierarhije se pojavljajo pri evolucijsko zelo oddaljenih socialnih vrstah in v različnih okoljih. To bi lahko pomenilo, da so socialne hierarhije konvergentna lastnost, ki se razvije pri vrstah kot prilagoditev na podobne izzive preživetja in reprodukcije. Drugi možni način interpretacije je, da je socialna hierarhija homologna adaptacija, ki temelji na homolognih lastnostih živčnega sistema živalskih vrst, pri katerih se pojavlja, na kar kažejo raziskave živčnega in nevroendokrinega sistema pri različnih živalskih vrstah (Panksepp, 1998; Buss, 2015), kot je raziskava Barinaga (1996, v Buss, 2015), v kateri so pri različnih živalskih vrstah uspeli identificirati specifične nevrone občutljive na serotonin, ki se aktivirajo drugače glede na status živali.  

Preučevanje človeških socialnih hierarhij je zelo kompleksno, zato se veliko raziskovalcev zanaša na preučevanje živali, posebno primatov, a tudi na veliko drugih živalskih vrst. Pri tvorjenju sklepov in posploševanju ugotovitev iz raziskav, ki so izvedene na drugih živalskih vrstah, na ljudi pa moramo biti vedno kritični. To ne pomeni, da te ugotovitve nimajo nobene vrednosti in da nam ne morejo nuditi vpogleda v človeško delovanje. Še posebno, če preučujemo mehanizme, ki temeljijo na starejših možganskih in drugih anatomskih strukturah, ki so skupni vsem sesalcem in tudi evolucijsko bolj oddaljenim vrstam (Panksepp, 1998). Raziskave na živalih bi morale predvsem služiti kot hevristike in vodila za raziskave izvedene na ljudeh. 

Prav tako evolucijska razvitost in biološka podlaga še ne pomenita moralne upravičenosti določenega vedenja. Primer tega je lahko delež moških in žensk na vodilnih položajih. To je multifaltorski problem, ki ga ne moremo pripisati samo enemu faktorju. Eden izmed obstoječih faktorjev, ki pripomorejo k temu pojavu, je mogoče tudi evolucijski (npr. zgoraj omenjeno, da imajo moški večjo iniciativo povzpeti se na vrh socialne hierarhije kot ženske) (Buss, 2015). Kar nam evolucijski pogled lahko omogoči je, da se zavedamo, da takšni mehanizmi potencialno obstajajo in jih upoštevamo pri oblikovanju možnih rešitev, saj njihovo delovanje ni deterministično, kar je pogosta zmota v mišljenju. Pogosta zmota je tudi, da so ti mehanizmi zavestni. Evolucijska psihologija predstavlja delovanje mnogih nezavednih mehanizmov in pogojev, ki bi bili potrebni, da se določeni mehanizmi razvijejo (Buss, 2015). 

Obstajajo tudi živalske vrste, ki imajo drugačne oblike socialnih hierarhij. Na primer vrste primatov, ki imajo socialne hierarhije oblikovane okoli samic, vrste, kjer se samice parijo na skrivaj s samci, ki niso dominantni, ker imajo drugačne preference. To nasprotuje zgoraj omenjamo spolnemu izboru na podlagi socialnih hierarhij. Prav tako večina hierarhij ne temelji na moči, na kar bi ime dominantna hierarhija namigovala, ampak temeljijo na kompetentnosti, posebno na socialni kompetentnosti, npr. reševanju sporov, oblikovanju koalicij. Zato je skozi članek uporabljen izraz socialne hierarhije namesto pogostejše uporabljenega izraza dominantne hierarhije. Na to, da socialne hierarhije temeljijo na kompetentnosti, kaže tudi to, da so dominantni posamezniki v večini hierarhij pri sesalcih bolj socialno kompetentni kot posamezniki z nižjim rangom (De Waal, 1986), zato so kognitivne kapacitete in sposobnosti za reševanje socialnih težav tako pomembne. 

Prav tako zgoraj omenjeni evolucijski mehanizmi (naravni in spolni izbor) niso edini evolucijski mehanizmi, ki imajo lahko vpliv na oblikovanje in delovanje socialnih hierarhij. Tudi drugi, kot so recipročni altruizem, inkluzivni fitnes, selekcija na ravni rodu in podobno, vplivajo na delovanje socialnih hierarhij (za več glej Futuyma, 2017; Buss, 2015). Hierarhije so emergentni pojav skupine, ki ga ne zasledimo pri posameznikih, ampak imajo pomemben vpliv na delovanje posameznikov. Tako lahko tudi pri posamezniku zasledimo vedenje, ki se na prvi pogled ne sklada z delovanjem socialne hierarhije ali celo reproduktivne uspešnosti, ampak postane bolj jasno na drugih ravneh delovanja (npr. rod) in v luči drugih evolucijskih mehanizmov (npr. altruistično vedenje, inkluzivni fitnes) (Buss, 2015). 

V tem članku so predstavljeni temeljni mehanizmi delovanja socialnih hierarhij. Seveda so socialne hierarhije veliko bolj kompleksen pojav, posebno pri ljudeh, ki imamo določeno stopnjo zavedanja delovanja in sodelovanja v hierarhijah, zato so potrebne dodatne raziskave na tem področju tudi s tega vidika. 

Literatura

Alcock, J. (1998). Animal behavior: an evolutionary approach. 6th ed. Sunderland, Mass.: Sinauer Associates.

Analytical Sociology, ur. P. Hedström, and P. Bearman, 566–591. Oxford University Press. 

Andersson, M. in lwasa, Y. (1996). Sexual selection. Trends in Ecology & Evolution, 11(2), 53-58. https://doi.org/10.1016/0169-5347(96)81042-1

Bouissou, M. F. (1978). Effects of injections of testosterone propionate on dominance relationships in a group of cows. Hormones and Behavior, 11, 388–400.

Boyce, W.T. (2004). Social stratification, health, and violence in the very young. Annals of the New York Academy of Sciences.1036, 47–68. 10.1196/annals.1330.003

Buss, D. M. (2015). Evolutionary psychology : the new science of the mind. Routledge. 

Chase, I. D. in Lindquist, W. B. (2009). “Dominance hierarchies,”. V The Oxford Handbook of 

Cheney, D.L. in Seyfarth, R.M. (1990), How Monkeys See the World, Chicago: University of Chicago Press.

Clutton-Brock, T.H. (1988), ‘Reproductive Success’, in T.H. Clutton-Brock, ed., Reproductive Success. University of Chicago Press.

Cummins, D. D. (1996). Dominance Hierarchies and the Evolution of Human Reasoning. Minds and Machines, 6, 463-480. https://doi.org/10.1007/BF00389654

Cummins, D. D. (2000). How the social environment shaped the evolution of mind. Synthese 122, 3–28.

De Waal, F. B. (1986). The integration of dominance and social bonding in primates. Q Rev Biol. 61(4):459-79.  10.1086/415144

Dunbar, R. I. M. (1992), ‘Neocortex Size as a Constraint on the Behavioral Ecology of Primates’, Journal of Human Evolution, 20, 469-493.

Dunbar, RIM. (1993) ‘Coevolution of Neocortical Size, Group Size, and Language in Humans’, Behavioral and Brain Sciences, 16, 68l-735.

Fisek, M. H., & Ofshe, R. (1970). The process of status evolution. Sociometry, 33, 327–346.

Futuyama, J. D. in Kirkpatrick, M. (2017). Evolution, Fourth edition. Sinauer Associates. 

Kalma, A. (1991). Hierarchisation and dominance assessment at first glance. European Journal of Social Psychology, 21, 165–181.

McGuire, M. T., & Troisi, A. (1998). Darwinian psychiatry. New York: Oxford University Press.

Panksepp, J. (1998). Affective Neuroscience: The Foundations Of Human And Animal Emotions. Oxford University Press. 

Petrie, M., Halliday, T., in Sanders, C. (1991). Peahens prefer peacocks with elaborate trains. Animal Behaviour, 41, 323-331.

Plomin, R., DeFries, J., Knopik, V. S. in Neiderhiser, J. M. (2013). Behaviour Genetics. Worth Publishers. 

Puts, D. A. (2010). Beauty and the beast: mechanisms of sexual selection in humans. Evolution and Human Behavior. 31, 157–175. 

Rubin, P. H. (2000). Hierarchy. Human Nature, 11(3), 259-279. https://doi.org/10.1007/s12110-000-1013-3

Sapolsky, R. M. (2005). The influence of social hierarchy on primate health. Science, 308, 648–652. 10.1126/science.1106477 

Sapolsky, R. M. (2017). Behave – The Biology of Humans at Our Best and Worst. Vintage Publishing.  

Welker, B. H. (2017). The History of Our Tribe: Hominini. Open SUNY Textbooks. 

Zink, C. F., Tong,Y., Chen, Q., Bassett, D. S., Stein, J. L. in Meyer-Lindenberg, A. (2008). Know Your Place: Neural Processing of Social Hierarchy in Humans. Neuron, 58, 273–283. 10.1016/j.neuron.2008.01.025