Ali je naš občutek svobodne volje zgolj navidezen? Vprašanje svobodne volje in determinizma skozi sodobna psihološka in nevroznanstvena spoznanja
Vprašanje svobodne volje nasproti determinizmu predstavlja eno izmed najdaljših in najbolj perečih debat v zgodovini – debata se je razvijala že med starogrškimi misleci, v filozofiji in v teoriji psiholoških šol, nadaljevala pa se je znotraj empiričnih znanosti, ki so z bolj praktičnimi spoznanji poskušale prispevati k debati, polni nasprotujočih si pogledov. V ospredje stopijo nevroznanstvene študije, s temelji v Libetovem eksperimentu, ki je pod vprašaj postavil vlogo zavestnih namer (svobodne volje) v naših odločitvah z odkritjem, da jim predhodi nezavedna možganska aktivnost. Temu so sledile številne ponovitve in alternativne interpretacije rezultatov v prid svobodne volje, hkrati pa porast ekološko bolj veljavnih študij in zanimanja za to, kako prepričanje v svobodno voljo vpliva na naše blagostanje. Članek okvirno predstavi pojmovanje svobodne volje do današnjega časa, s spoznanji s področij filozofije, psihologije in nevroznanosti, izpostavi pa tudi aktualnost vprašanja in pomen debate v prihodnosti.
Uvod
Kaj pomeni biti svoboden v današnjem času? Je biti svoboden to, da lahko izbiramo v veliki množici (razmeroma podobnih) ponujenih možnosti? Da smo sposobni samokontrole v času, ko se naša pozornost vse bolj usmerja na iskanje takojšnje zadovoljitve in najboljše stimulacije? Ali to, da smo zmožni delovati v skladu s svojimi potrebami, željami in cilji? Kaj pa lahko rečemo v primeru, ko si ne moremo privoščiti vseh možnosti, ki so nam na voljo, ali pa zanje sploh ne vemo? Kaj če svoje pozornosti ne moremo odvrniti od telefona in kaj če fizično ali duševno nismo zmožni zadovoljiti svojih potreb ter želja? Naslednji citat iz romana, ki ga je napisal Denis Diderot več kot dve stoletji nazaj, se zdi še vedno aktualen: »[Č]lovek preživi tri četrtine svojega življenja v hotenju tistega, česar ne naredi. […] In v delanju tega, česar noče.« (Diderot, 2005 v Fatalist Jacques in njegov gospodar, str. 211).
Zdi se, da lahko večinoma zlahka najdemo razloge, zakaj česa ne storimo, čeprav bi si želeli – morda smo preutrujeni, morda si ne vzamemo časa ali pa si enostavno ne upamo narediti prvega koraka, saj smo zaskrbljeni glede prihodnosti ali pa smo imeli v preteklosti slabe izkušnje, ki se jih ne moremo otresti. Po drugi strani se ravnamo po tem, kaj se od nas pričakuje ali zahteva, čeprav se morda vedno ne čutimo pri volji, sposobne ali celo storimo kaj, kar nasprotuje našim prepričanjem ali vrednotam zavoljo koristi. Človek je kompleksno bitje in v ozadju njegovega vedenja so lahko številni dejavniki, ki v odvisnosti od konteksta (so)oblikujejo njegove odločitve. Tukaj se torej postavi vprašanje, ali je naš občutek svobodne volje zgolj navidezen. Ali res lahko govorimo o svobodi, če naše vedenje vodijo dejavniki izven nas oziroma našega nadzora? Hkrati so lahko prisotni dejavniki znotraj nas, kot so kompulzije, zaradi katerih se zdi, da smo v vedenje prisiljeni. Kje je torej meja, da posameznik ni več svoboden in s tem odgovoren za lastna dejanja ter postane “žrtev” dednosti, vplivov okolja in lastnih kompulzij?
Vse to so vprašanja, ki se dotikajo problema svobodne volje in determinizma. V članku predstavljam preplet različnih pogledov, ki si v osnovi tudi nasprotujejo, saj gre za debato okrog vprašanja, ki nima enostavnega ali enoznačnega odgovora. Pri tem se naslanjam tako na filozofijo kot na psihologijo in nevroznanost, ki na svojevrsten način poskušajo doprinesti k razumevanju problema in njegovih posledic, kar je namen tudi tega članka. V nadaljevanju sledi okviren pregled pomembnih in zanimivih spoznanj iz različnih strok ter razmišljanje o tem, kako lahko pojmujemo svobodno voljo in zakaj je to vprašanje še vedno aktualno.
Razvoj debate (v teoriji)
Preden se lahko razvije debata, je ključno, da razjasnimo, kaj pojem svobodne volje sploh pomeni, a tudi pri sami definiciji koncepta si avtorji niso enotni (Delnatte idr., 2023). Intuitivno, fenomenološko gledano lahko rečemo, da svobodna volja vključuje dva ključna elementa: 1) naše odločitve in dejanja niso (v celoti) določena z vzroki, ki so izven naše kontrole, in 2) naše zavestne namere lahko povzročijo fizične dogodke (Delnatte idr., 2023), npr. namerno lahko opravimo nek gib ali aktivnost, sposobni smo delovati v okolju in vplivati nanj, če to želimo. Pogost okvir za konceptualizacijo namernih dejanj je »kaj-kdaj-ali« model (angl. what-when-whether model; Dominik idr., 2024), ki svobodna dejanja opredeljuje kot notranje ustvarjene odločitve glede tega, kaj narediti (»kaj komponenta«), kdaj to narediti (»kdaj komponenta«) in ali to narediti (»ali komponenta«; Delnatte idr., 2023). Prav tako lahko znotraj filozofije govorimo o več pogledih na problem svobodne volje in determinizma, skladno s tem pa se razlikujejo tudi definicije. V splošnem lahko ločimo tri stališča: 1) svobodne volje ni (»trdni determinizem«), 2) svobodna volja je (»libertarianizem«) in 3) svobodna volja ter determinizem se ne izključujeta (»mehki determinizem« oz. »kompatibilizem«; Vuletic, 2019). Večina ljudi opredeljuje svobodno voljo v skladu s tem vmesnim pogledom (Tegtmeier, 2024). Ta zagovarja, da je oseba svobodna, ko se lahko vede v skladu s svojo voljo in hotenji, torej brez prisile, a ker je oboje lahko podvrženo določenim predhodnim vzrokom, je ta definicija svobodne volje združljiva z determinizmom (Delnatte idr., 2023). Determinizem v bistvu omogoča možnost izbire – odsotnost vzročnih povezav bi pomenila, da je naše vedenje naključno in torej brez namernosti (Krippner in Murphy, 1973). Pri tem velja, da če ostanejo vsi pogoji enaki, lahko posameznik v isti situaciji nekaj stori drugače, kot je (Delnatte idr., 2023) – tukaj torej ne smemo enačiti determinizma s fatalizmom (Vuletic, 2019).
Vprašanje svobodne volje nasproti determinizmu (Ali ima človek svobodno voljo? So naša dejanja resnično svobodna?) predstavlja eno izmed najdaljših in najbolj perečih debat v zgodovini. Z vprašanjem so se namreč ukvarjali že starogrški misleci, ki so v človeški naravi videli oviro za svobodno voljo – človeška narava (požrešnost, sebičnost, ljubosumje, želja po moči in maščevanju) je kot neke vrste prisila, saj posameznik ne zna ali ne zmore ravnati bolje (Dilman, 2001). Problem je v osnovi filozofski, a je skozi zgodovino prišel v ospredje zanimanja tudi znotraj empiričnih znanosti, ki so z odkrivanjem zakonitosti v naravi postopno poskušale odkriti smiselnost tudi v naravi človeka, njegovi duševnosti.
S porastom znanosti je v ospredje stopilo vprašanje vzročnosti in napovedljivosti človeškega vedenja – če je neko dejanje rezultat verige vzrokov, ni posameznik ta, ki je storilec dejanja, ampak vzročni pogoji, ki so ga privedli do tega oz. do določenih (navidezno svobodnih, a predvidljivih) odločitev (Dilman, 2001). Nekaj predvidljivosti lahko najdemo v vedenjskih vzorcih, za katere se zdi, da jih ljudje ponavljamo ne zgolj za čas našega življenja, ampak tudi skozi več generacij, četudi se zavedamo, da so škodljivi, kot je npr. medgeneracijski prenos nasilnih vedenj – otroci, ki odraščajo v družini s prisotnim nasiljem, se naučijo, da se z jezo, stresom in napetostjo soočamo z nasiljem (DNK, b. d.). Freud je temu fenomenu rekel »kompulzivna repeticija« (angl. repetition compulsion). Bil je pripadnik mišljenja, da lahko svobodno voljo prepoznamo z indiferentnostjo (Dilman, 2001), torej da imamo občutek izkustva svobodne volje, kadar ni pomembno, kako oz. kaj bomo izbrali. Pri velikih, pomembnih odločitvah pa občutimo nekakšno duševno prisilo (npr. zaradi naših prizadevanj), ki vodi v določeno izbiro (Ruda, 2020). Na svojih predavanjih je vpeljal idejo psihičnega determinizma oz. determinizma nezavednega, s katero se je zoperstavil iluziji svobodne volje (Dilman, 2001; Ruda, 2020). Glede na to idejo noben človek ni popolnoma svoboden, saj nezavedno igra v določeni meri vlogo v življenju vsakega posameznika. Posameznik, ki ima zelo malo obrambnih mehanizmov in je torej lahko to, kar je, bo svoboden v svojih odločitvah, saj bodo te odraz njegovega resničnega značaja. Nasprotno pa se oseba s pogostimi nezavednimi obrambami ne more odzvati svobodno tukaj in zdaj, saj podoživlja preteklost in se ujame v vzorce vedenja, ki jih ne more (ali zna) prekiniti (Dilman, 2001).
Lahko bi rekli, da gre v psihoanalizi za kompatibilistično pojmovanje svobodne volje, saj je Freud na nek način vseeno poskušal najti način, ki bi osvobodil človeka notranjih ovir in povečal njegovo avtonomnost ter samoobvladovanje. Tako tudi terapija, ki jo je zasnoval, predvideva zmožnost svobodne volje in odgovornost vsakega posameznika (Dilman, 2001). A z nastopom behaviorizma v psihologiji se znanost usmeri globlje v determinizem, saj se je na človeško vedenje začelo gledati po principu “dražljaj–odziv”, torej enostavno napovedljivo in vzročno pogojeno (z dejavniki okolja). Kot izrazitega zagovornika determinizma lahko izpostavimo Skinnerja (1971, v Morf, 1998), ki je v svojem delu Beyond Freedom and Dignity zagovarjal ne le, da je svobodna volja iluzija, ampak tudi da je prepričanje v svobodno voljo lahko celo nevarno, saj zavoljo svobode nastajajo vojne in nesmiselni spopadi.
Podobno radikalno interpretacijo (ne)svobodne narave človeka, a na nasprotnem polu, lahko najdemo pri Jeanu-Paulu Sartru (Morf, 1998), ki nasproti determinizmu v ospredje postavi pomen odločitev posameznika, za katere naj bi bil v celoti odgovoren sam. Zagovarjal je, da je človek v svojem bistvu absolutno in neizogibno svoboden, torej se njegove svobodne volje (v absolutnem smislu) ne da omejiti ali preprečiti. A to ne pomeni, da je nujno avtonomen, saj se pogosto odreče avtonomiji zavoljo izogibanja odgovornosti za lastno življenje in dejanja. Tukaj Sartre govori o t. i. relativni svobodi, ki se pokaže zlasti, ko se posameznik sooča z omejitvami, prepovedmi ali prisilo. Ker je človek zavestno bitje, ima vedno možnost odločitve, kot je npr. ali bo podvrgel pritisku ali ne (Dilman, 2001). Če upoštevamo Sartrovo filozofijo, je človek torej lahko omejen v svojih odločitvah, a to ne zmanjša njegove odgovornosti, saj se kljub omejitvam (kot je npr. okolje, v katerega se rodi) še vedno lahko odloča znotraj določenega okvirja in je svoboden v tem, kako se bo na te omejitve odzval. Vplivi eksistencialistične filozofije, katere predstavnik je Sartre, so razvidni v nadaljnjem razvoju psihologije, in sicer se je kot kritika psihoanalize in behaviorizma razvila humanistična psihologija, ki je s svojim bolj pozitivnim pogledom na naravo človeka zanikala, da je njegovo vedenje determinirano z otroštvom (nezavednim) in okoljem – človek je v svojem bistvu svoboden, deluje v skladu s svojimi cilji ter potrebami in stremi k samoaktualizaciji (Cullen, 2019).
Teoretično gledano je odgovor v debati svobodne volje nasproti determinizmu odvisen zgolj od moči naše argumentacije – v teoriji smo lahko absolutno determinirani ali absolutno svobodni, a hkrati je vse relativno, kar nam torej ne daje najboljšega odgovora na vprašanje debate. Če o konceptu razmišljamo zgolj na abstrakten način, se lahko hitro oddaljimo tudi od praktičnih izkušenj, ki oblikujejo naše intuitivne predstave o svobodni naravi človeka. Kaj je torej tisto, kar bi lahko potrdilo naša intuitivna prepričanja in prispevalo tudi k debati polni nasprotujočih si pogledov? Za bolj konkretne odgovore se moramo usmeriti še nekoliko izven filozofije in pogledati, kaj pravijo spoznanja iz prakse.
Nadaljevanje debate (v praksi)
Znanost se je na nek način že poskušala pridružiti debati glede konceptov, kot sta svobodna volja in odgovornost posameznika, kar je pred tem spadalo bolj na področje filozofije, prava ali teologije (Dominik idr., 2024), a je ostajala zgolj na teoretični ravni. Benjamin Libet je tako v 80. letih prejšnjega stoletja skoval pot za empirično znanost, da se je lahko problema lotila tudi na bolj praktičen način (Dominik idr., 2024). Libet je zasnoval eksperiment, s katerim je želel ugotoviti, ali zavestna odločitev za dejanje sovpada, predhodi ali sledi začetku možganske aktivnosti oz. (negativnega) potenciala pripravljenosti, t. i. “RP” (angl. readiness potential), ki se pri meritvah z EEG postopoma pojavi v trenutku (zadnjo sekundo) pred (hotenim) gibom (Schultze-Kraft idr., 2015). Udeleženci v eksperimentu so morali izvesti predhodno določen gib (fleksija zapestja ali prstov) v trenutku, ki so ga izbrali sami. Pri tem so gledali kroženje na uri in si morali zapomniti natančno lokacijo, ko so se zavedali svoje namere za gib (W – wanting to move; čas zavestne namere), EEG pa je meril možgansko aktivnost povezano z gibom. Začetek giba (M – moving) so razbrali z EMG ustrezne mišične skupine. Kar se je pokazalo, je presenetilo znanost – Libet je namreč odkril, da je W 200 ms pred M, začetek RP pa več sto ms pred W (Delnatte idr., 2023). Po besedah Libeta (1985) se torej naši možgani “odločijo” izvesti dejanje ali vsaj pripraviti na njegovo izvedbo pred subjektivnim zavedanjem, da je bila storjena takšna odločitev. Iz tega bi lahko sklepali, da so vsa naša dejanja v resnici produkt naših možganov oz. nezavednega, kot je že predvideval Freud. Vseeno pa Libet ni zagovarjal determinizma, saj je menil, da četudi je dejanje sproženo nezavedno, lahko oseba zavestno še vedno da veto na akcijo po zavedanju namere in pred začetkom giba – morda nimamo svobodne volje, imamo pa “svobodni ne” (angl. free won’t kot pojmovanje za Libetov veto; Dominik idr., 2024).
Slednje seveda vseeno zamaje svobodno voljo, še posebej ker se je zdelo, da gre za empirične dokaze, ki so jo ovrgli. To je sprožilo množico ponovitev in razvoj alternativnih metod ter eksperimentalnih načrtov, ki so izhajali iz pomislekov in kritik eksperimenta oz. Libetovih interpretacij, kot je npr. vprašljivost možnosti veta v kratkem časovnem oknu 200 ms (Schultze-Kraft idr., 2015), nezanesljivost introspekcije oz. samoporočanja o zavedanju namere, in nejasnost, česa naj bi se udeleženci sploh zavedali – ali gre za hotenje, odločitev, željo ali kaj tretjega. To pod vprašaj postavi tako zanesljivost kot veljavnost W in ugotovitev, ki izhajajo iz tega (podrobnejši kritični pregled v Dominik idr., 2024). Metaanaliza (Braun idr., 2021) je sicer potrdila, da v eksperimentih s podobnim načrtom, kot ga je zasnoval Libet, možganska aktivnost predhodi W, torej zavedanje svoje namere za gib, s povprečnim zamikom 500 ms, a so desetletja raziskav in teorij oblikovala tudi alternativne interpretacije, ki so podprle obstoj svobodne volje. Tukaj se razvije debata zlasti okrog pojmovanja RP.
Začetek RP se je v takratnem času enačil z iniciacijo priprave za gib oz. kot nevronski proces, ki reflektira zadnje faze priprave za hotene in zlasti spontane akcije, saj se je redkeje pojavil pred gibi po navodilih in je bil odsoten pri nehotenih tikih. A slednje ne pomeni nujno, da zato reflektira spontane in samovoljne, hotene akcije, kar se je pokazalo tudi v nekaterih študijah (pregled v Dominik idr., 2024), ki so v ospredje postavile več alternativnih razlag. Ena novejša interpretacija se naslanja na spoznanja, da se v živčni aktivnosti naravno dogajajo fluktuacije, ki morda prispevajo k preseganju praga za aktivnost, kar vodi do iniciacije giba. Iz tega sledi tudi, da je lahko vpliv teh fluktuacij večji pri gibih, ki nimajo posebnega razloga, kot so gibi v omenjenih eksperimentih, tako da je RP morda zgolj odraz počasnega povečevanja teh naključnih nihanj možganske aktivnosti (Dominik idr., 2024). Schurger idr. (2012) so na podlagi ideje fluktuacij, ki se integrirajo v preseganje praga za gib, zasnovali računski model, ki so ga nato tudi empirično testirali po principu Libetovega eksperimenta. Rezultati so se skladali z napovedjo modela, kar ima več implikacij: začetek RP torej ne odraža zgodnje odločitve ali motorične priprave ali druge specifične aktivnosti povezane z voljo; ne gre torej za rezultat (nezavedne) odločitve, ampak živčno aktivnost (stohastičen proces), ki vodi do odločitve. Začetek RP nam torej ne da nobene smiselne oz. pomembne informacije, saj takrat ni nobenega kognitivnega procesa (Dominik idr., 2024). Glede na to tudi W ni čas, ko se zavemo odločitve, storjene nezavedno pred tem, ampak čas same nevronske odločitve. Če je zavestna namera simultana z nevronsko odločitvijo za gib, je torej lahko pojmovana kot vzrok zanj (Delnatte idr., 2023), kar podpirajo tudi novejša empirična spoznanja in teoretski modeli (pregled v Delnatte idr., 2023).
Vprašanje, ki zanima nevroznanost, je tudi, s katerimi področji možganov se povezuje naša zmožnost ali občutek svobodne volje in kaj se zgodi, če so ta področja prizadeta. Sposobnost, da lahko svobodno izbiramo, naj bi bila odvisna od širokega omrežja v možganih, znotraj katerega so ključni suplementarni motorični korteks (SMA), anteriorni cingulatni korteks (ACC), posteriorni parietalni korteks (PPC) in mali možgani (cerebellum; Delnatte idr., 2023). Stimulacija določenih možganskih področij lahko sproži občutek, da nameravamo narediti gib, ki se ob močnejši stimulaciji pogosto tudi zgodi. Pri tem lahko glede na mesto stimulacije udeleženci poročajo o gibu kot o lastnem (ob stimulaciji SMA in preSMA) ali pa ga zaznavajo kot vsiljenega “od zunaj” (ob stimulaciji primarnega motoričnega korteksa). Na nek način lahko torej občutek svobodne volje ustvarimo tudi “umetno” (angl. artificial volition; Fried, 2017). Nekaj odgovorov nam dajejo tudi nevrološka in psihiatrična stanja, pri katerih je vedenje prizadetih oseb skladno s spremenjeno izkušnjo volje, kot npr. pri shizofreniji, sindromu “tuje roke” in psihogeni motnji gibanja. Zanimivi za preučevanje so simptomi shizofrenije, kot so npr. občutek vsiljevanja (vcepljanja) ali odtegovanja misli in pripisovanja lastnih vedenj tujemu nadzoru, ki kažejo na motnjo v oblikovanju občutka agentnosti (angl. sense of agency), torej zavestnega pripisovanja lastnih dejanj in misli sebi in ne zunanjim virom (Jeannerod, 2008). Moten občutek agentnosti je prisoten tudi pri sindromu tuje roke, kar lahko spremlja občutek, da je roka tuja (kot od nekoga drugega) in nezavedanje teh nehotenih gibov (Fried, 2017). Oboje lahko kaže na kompleksne nezavedne mehanizme v delovanju možganov, ki so v ozadju našega občutka svobodne volje oz. občutka, da smo res avtor svojih dejanj. Še nekoliko bolj nenavaden primer je morda psihogena motnja gibanja, saj se pri osebi pojavljajo nehoteni gibi, kot npr. tremor ali kontrakcija mišic, ki nimajo organskega vzroka, ampak so psihološke narave. Čeprav oseba zaznava te gibe kot nehotene, so podobni hotenim – nehoteni gibi lahko npr. začasno izginejo, ko se osebo zamoti z aktivnostjo. Sicer ni popolnoma jasno, zakaj prihaja do tega, a se pojav lahko poveže s spremenjeno aktivnostjo v možganih, ki rezultira v manjšem občutku namere za gib (spremenjenem Libetovem “W”) in posledično zaznavi, da je le-ta nehoten (Fried, 2017). Iz teh rezultatov bi lahko sklepali, da je naš občutek svobodne volje res pogojen z našo možgansko aktivnostjo in dokler ta deluje “normalno” je naš občutek svobodne volje prisoten, sicer pa se iluzija svobodne volje razblini.
Smiselnost spoznanj
Pri tem se postavi tudi vprašanje relevantnosti takšnih raziskav – ali so študije, ki se osredotočajo na nepomembne, arbitrarne odločitve, res relevantne za debato o svobodni volji, če ne želimo govoriti zgolj o svobodni volji indiferentnosti, temveč o celem spektru človeškega svobodnega delovanja, ki vključuje odločitve, ki nam pomenijo kaj več in imajo realne, pomembne posledice?
Zaradi takšnih pomislekov se je tudi znanost začela usmerjati v bolj praktično naravnave študije, kot je npr. študija Maoz in sodelavcev (2019), ki je preučevala arbitrarne odločitve nasproti premišljenim, bolj namernim glede donacij za izbrane dobrodelne organizacije. Njihovi rezultati opozarjajo na različne nevronske mehanizme, ki so podlaga za arbitrarne in premišljene odločitve, in na neustreznost posploševanja s študij, ki trdijo, da ni vzročne vloge zavesti pri odločanju za odločitve v resničnem življenju, če so preučevane odločitve nepomembne. Način za bolj ekološko veljavno preučevanje svobodnih odločitev so tudi primeri iz prometa. V študiji Perez idr. (2015) so na primer preučevali odločitve udeležencev, ali bodo zavili levo ali desno v simulatorju vožnje, skupaj s poročili o času odločitev. Ugotovili so, da lahko določena EEG aktivnost napove odločitev z več kot 80-odstotno natančnostjo do 5,5 s pred poročanim časom odločitve. Zanimive so tudi bolj kompleksne eksperimentalne igre, kjer lahko imajo udeleženci občutek, da so njihove odločitve pomembnejše, npr. »Free Wally« avtorjev Verbaarschot idr. (2019). Cilj igre je osvoboditi ujetega kita po imenu Wally, pri čemer morajo udeleženci oblikovati strategijo, kaj storiti (kako osvoboditi kita), kdaj to storiti (v igri poteče določeno število dni) in ali sploh (lahko osvobodijo kita ali ga pustijo dehidrirati). Vključene so torej vse tri komponente namernega dejanja (Verbaarschot idr., 2019). Boljšo ekološko veljavnost v nevroznanstvenih študijah svobodne volje se lahko torej doseže z eksperimentalnimi načrti, ki so za udeležence bolj zanimivi in jih lahko angažirajo (Dominik idr., 2024), z modernejšo tehnologijo (VR ipd.) pa se odpirajo tudi možnosti za še bolj ekološko veljavno preučevanje kompleksnih in realističnih situacij odločanja, tako da se zdi področje še polno možnosti za nova ali bolj jasna odkritja.
Posledice debate in pomen v vsakdanjem življenju
Velik del debate se vrti okrog tega, ali nekaj drži ali ne, ampak pomembno je razmisliti tudi, kako lahko takšna prepričanja vplivajo na posameznike ali družbo kot celoto. Mnoge raziskave znotraj psihologije se ukvarjajo s preučevanjem, kako naša prepričanja, ali imamo svobodno voljo ali ne, vplivajo na naše blagostanje (npr. Crescioni idr., 2016; Li idr., 2017). Dvomljenje v svobodno voljo se povezuje s slabšo samokontrolo (Rigoni, 2012) in z antisocialnimi nagnjenji, kot so zmanjšana pripravljenost pomagati, sodelovati, večja agresija ali sebičnost (Baumeister idr., 2009; Protzko idr., 2016). Po drugi strani pa se prepričanje v svobodno voljo povezuje z višjim občutkom smisla in zadovoljstva v življenju (Bergner in Ramon, 2013) ter z boljšim razpoloženjem (več pozitivnih emocij; Kondratowicz-Nowak in Zawadzka, 2018). Prav tako napoveduje tudi večjo vztrajnost za dolgoročne cilje (Li idr., 2018) in boljše akademske ter službene rezultate (Stillman idr., 2010; Feldman idr., 2016).
Glede na omenjene rezultate bi bilo treba razvijati in spodbujati prepričanje v svobodno voljo tako na ravni posameznika kot družbe, a ni vse tako enoznačno. Nekoliko drugačni rezultati so se pokazali v Tegtmeierjevi (2024) kvalitativni študiji na vzorcu posameznikov, ki zanikajo obstoj svobodne volje – večinoma so poročali o pozitivnih učinkih, in sicer, da imajo več sočutja in empatije do drugih, so manj obsojajoči in jezni, lažje odpustijo drugim, imajo manj obžalovanj ali stresa v povezavi s preteklimi odločitvami, bolj sočutni in prijazni pa naj bi bili tudi do sebe. Morda je tukaj pomemben dejavnik, kako posameznik razume svojo determiniranost – če se mu zdi, da so ljudje v osnovi sebična bitja, bo verjetno manj pripravljen pomagati, če pa determiniranost vidi v tem, da je nekdo v slabšem položaju, kot je on sam, bi to lahko vzbudilo občutje sočutja. Zanikanje svobodne volje lahko nekaterim paradoksalno daje tudi občutek večje osvobojenosti in sproščenosti, saj zmanjša občutek odgovornosti. A slednje lahko zmanjša tudi motivacijo. Manjši delež udeležencev je poročal o negativnih učinkih, med katerimi je izstopal občutek manjše učinkovitosti, prepričanje, da aktivno ne morejo nič spremeniti in da ne morejo izboljšati situacij, kar lahko spremlja tudi občutek brezsmiselnosti v življenju ter nihilistične tendence. Nekateri pa so poročali tudi o tem, da ne opazijo nobenih učinkov, saj četudi zanikajo obstoj svobodne volje, imajo še vedno občutek, da lahko izbirajo, torej je njihova subjektivna izkušnja drugačna – »iluzija svobodne volje je tako močna, da če le-ta obstaja ali ne, živimo, kot da obstaja« (Tegtmeier, 2024, str. 160).
Zadnja misel se zdi še posebej zanimiva, saj izpostavi pomen subjektivnosti naše osebne izkušnje svobodne volje – zaznava očitne vzročne povezave med našim občutkom namere in aktivnostjo, ki ji sledi, rezultira v subjektivnem občutku, da smo avtor dejanja (Delnatte idr., 2023). Četudi bi torej dobili dokaze, da je svobodna volja iluzija, to za nas nima pomembnih posledic, dokler je prisoten subjektiven občutek, da to ne drži (v celoti), torej da smo zmožni (vsaj kdaj ali v določenem kontekstu) delovati po lastni volji. Morda bi torej bilo bolje, da vprašanje »Ali smo svobodni?« preoblikujemo v »V kolikšni meri smo svobodni?«, saj se zdi neustrezno na svobodno voljo gledati kot na kategoričen koncept po principu »vse ali nič« oz. se s takšno omejenostjo zmanjša tudi kompleksnost človeške narave.
Sklep
Izgleda, da nam ne filozofija ne nevroznanost ali psihološke študije ne morejo dati enoznačnega odgovora na vprašanje, ali imamo svobodno voljo. A enoznačen in preprost odgovor tukaj tudi ni mogoč. Nevroznanstvena spoznanja zajemajo kompleksnost prepletenega možganskega sistema, hkrati pa odgovor ni odvisen zgolj od objektivno preverljivih dejstev, kot je dogajanje v naših možganih, ampak tudi od kompleksnega notranjega, fenomenološkega sveta človeka, ki je subjektivne narave. Kot je že razmišljal Sartre, lahko govorimo o neke vrste relativni svobodi – imeti svobodno voljo ne pomeni nujno, da se tudi vedemo svobodno, zgolj da se lahko. Prav tako je nemogoče, da bi lahko vedno delovali povsem svobodno, saj ne moremo nadzorovati vseh vidikov svojega življenja, vseeno pa menim, da smo (lahko) svobodni, vsaj večinoma in v pomembni meri.
Pomembno je, kako sami zaznavamo lastno možnost svobodnega odločanja in delovanja, kar bo verjetno še bolj aktualno z vse večjim napredovanjem v razvoju tehnologije, za katero se zdi, da je postala eden izmed novih ključnih dejavnikov, ki lahko vpliva na naše vedenje in ga usmerja. V prihodnosti bodo morda v ospredje stopile tudi nevrotehnološke naprave, ki lahko okrepijo avtonomijo in izraz volje, saj bi lahko povrnile kognitivne ali motorične sposobnosti pacientov (Adomaitis in Grinbaum, 2024). Tak je že primer tetraplegika, ki je vzpostavil ponovno gibanje roke s pomočjo tehnologije, ki pošilja signale od možganov do mišic (Geddes, 2016). Pri tem se lahko pojavijo tudi pomisleki, do kakšne mere lahko napreduje tehnologija v namen nadzora možganske aktivnosti. Zdi se, da je grožnja svobodni volji postala nekaj, kar ni zgolj filozofska debata, ampak bi se lahko razvilo tudi v realnost. Pomembno je torej povečevanje zavedanja o dejavnikih, ki vplivajo na naše odločitve, saj lahko na ta način lažje oblikujemo strategije za njihovo kontrolo, s čimer smo posledično tudi bolj svobodni, oz. z drugimi besedami – bolj kot smo nevedni ali v zmoti glede razlogov za naša dejanja, manj kontrole in svobode imamo (Mudrik idr., 2022).
Glede na vse lahko zaključimo, da je pojmovanje svobodne volje kompleksno, odvisno od naših izhodišč in kriterijev. Res je, da so za debato potrebna nasprotna stališča, vsaj do neke mere, a na tej točki bi morda bilo bolj koristno, da se debata usmeri v iskanje skupnih točk med posameznimi strokami, npr. s povezovanjem med filozofi, psihologi in nevroznanstveniki, kar bi lahko omogočilo deljenje poglobljenega praktičnega empiričnega in teoretičnega znanja za tvorjenje robustnih hipotez in morda v prihodnosti izboljšalo tudi naše razumevanje svobodne volje do te mere, da bomo lahko z gotovostjo rekli to, kar je zaenkrat še vedno zgolj intuitivno – da smo zmožni vplivati tako na naš notranji kot zunanji svet z lastno voljo in zavestno namero.
Literatura
Adomaitis, L. in Grinbaum, A. (2024). Neurotechnologies, ethics, and the limits of free will. Integrative Psychological and Behavioral Science, 1–14. https://doi.org/10.1007/s12124-024-09830-2
Baumeister, R. F., Masicampo, E. J. in DeWall, C. N. (2009). Prosocial benefits of feeling free: disbelief in free will increases aggression and reduces helpfulness. Personality and Social Psychology Bulletin, 35(2), 260–268. https://doi.org/10.1177/0146167208327217
Bergner, R. M. in Ramon, A. (2013). Some implications of beliefs in altruism, free will, and nonreductionism. The Journal of Social Psychology, 153(5), 598–618. https://doi.org/10.1080/00224545.2013.798249
Braun, M. N., Wessler, J. in Friese, M. (2021). A meta-analysis of Libet-style experiments. Neuroscience & Biobehavioral Reviews, 128, 182–198. https://doi.org/10.1016/j.neubiorev.2021.06.018
Crescioni, A. W., Baumeister, R. F., Ainsworth, S. E., Ent, M. in Lambert, N. M. (2016). Subjective correlates and consequences of belief in free will. Philosophical Psychology, 29(1), 41–63. https://doi.org/10.1080/09515089.2014.996285
Cullen, B. (2019). A Brief Review of Humanistic Psychology. New Directions, 37, 11–19. https://nitech.repo.nii.ac.jp/records/6856
Delnatte, C., Roze, E., Pouget, P., Galléa, C. in Welniarz, Q. (2023). Can neuroscience enlighten the philosophical debate about free will? Neuropsychologia, 188(108632), 1–17. https://doi.org/10.1016/j.neuropsychologia.2023.108632
Diderot, D. (2005). Fatalist Jacques in njegov gospodar (Moder, J. prev.). Mladinska knjiga. (Izvirnik izdan 1796).
Dilman, I. (2001). Free will: an historical and philosophical introduction. Routledge.
DNK. (b. d.). Nasilje nad otroki. https://www.drustvo-dnk.si/o-nasilju/nasilje-nad-otroki.html
Dominik, T., Mele, A., Schurger, A. in Maoz, U. (2024). Libet’s legacy: A primer to the neuroscience of volition. Neuroscience & Biobehavioral Reviews, 157(105503), 1–40. https://doi.org/10.1016/j.neubiorev.2023.105503
Feldman, G., Chandrashekar, S. P. in Wong, K. F. E. (2016). The freedom to excel: Belief in free will predicts better academic performance. Personality and Individual Differences, 90, 377–383. https://doi.org/10.1016/j.paid.2015.11.043
Fried, I., Haggard, P., He, B. J. in Schurger, A. (2017). Volition and action in the human brain: processes, pathologies, and reasons. Journal of Neuroscience, 37(45), 10842–10847. https://doi.org/10.1523/JNEUROSCI.2584-17.2017
Geddes, L. (13. 4. 2016). First paralysed person to be ‘reanimated’ offers neuroscience insights. Nature. https://doi.org/10.1038/nature.2016.19749
Jeannerod, M. (2008). The sense of agency and its disturbances in schizophrenia: a reappraisal. Experimental Brain Research, 192(3), 527–532. https://doi.org/10.1007/s00221-008-1533-3
Kondratowicz-Nowak, B. B. in Zawadzka, A. M. (2018). Does belief in free will make us feel good and satisfied? Health Psychology Report, 6(2), 109–117. https://doi.org/10.5114/hpr.2018.73053
Krippner, S. in Murphy, G. (1973). Humanistic psychology and parapsychology. Journal of Humanistic Psychology, 13(4), 3–24. https://doi.org/10.1177/002216787301300402
Li, C., Wang, S., Zhao, Y., Kong, F. in Li, J. (2017). The freedom to pursue happiness: Belief in free will predicts life satisfaction and positive affect among Chinese adolescents. Frontiers in Psychology, 7, 1–8. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2016.02027
Li, J., Zhao, Y., Lin, L., Chen, J. in Wang S. (2018). The freedom to persist: belief in free will predicts perseverance for long-term goals among Chinese adolescents. Personality and Individual Differences, 121, 7–10. https://doi.org/10.1016/j.paid.2017.09.011
Libet, B. (1985). Unconscious cerebral initiative and the role of conscious will in voluntary action. Behavioral and Brain Sciences, 8(4), 529–566. https://doi.org/10.1017/S0140525X00044903
Maoz, U., Yaffe, G., Koch, C. in Mudrik, L. (2019). Neural precursors of decisions that matter – an ERP study of deliberate and arbitrary choice. Elife, 8, e39787. https://doi.org/10.7554/eLife.39787
Morf, M. E. (1998). Sartre, Skinner, and the compatibilist freedom to be authentically. Behavior and Philosophy, 26(1–2), 29–43. http://www.jstor.org/stable/27759380
Mudrik, L., Arie, I. G., Amir, Y., Shir, Y., Hieronymi, P., Maoz, U., O’Connor, T., Schurger, A., Vargas, M., Vierkant, T., Sinnott-Armstrong, W. in Roskies, A. (2022). Free will without consciousness? Trends in Cognitive Sciences, 26(7), 555–566. https://doi.org/10.1016/j.tics.2022.03.005
Perez, O., Mukamel, R., Tankus, A., Rosenblatt, J. D., Yeshurun, Y. in Fried, I. (2015). Preconscious prediction of a driver’s decision using intracranial recordings. Journal of Neuroscience, 27(8), 1492–1502. https://doi.org/10.1162/jocn_a_00799.
Protzko, J., Ouimette, B. in Schooler, J. (2016). Believing there is no free will corrupts intuitive cooperation. Cognition, 151, 6–9. https://doi.org/10.1016/j.cognition.2016.02.014
Rigoni, D., Kühn, S., Gaudino, G., Sartori, G. in Brass, M. (2012). Reducing self-control by weakening belief in free will. Consciousness and Cognition, 21(3), 1482–1490. https://doi.org/10.1016/j.concog.2012.04.004
Ruda, F. (2020). Ukinimo svobodo: zagovor sodobne rabe fatalizma (Županič, J. prev.). Maska. (Izvirnik izdan 2016).
Schultze-Kraft, M., Birman, D., Rusconi, M., Allefeld, C., Görgen, K., Dähne, S., Blankertz, B. in Haynes, J.-D. (2015). The point of no return in vetoing self-initiated movements. Proceedings of the National Academy of Sciences, 113(4), 1080–1085. https://doi.org/10.1073/pnas.1513569112
Schurger, A., Sitt, J. D. in Dehaene, S. (2012). An accumulator model for spontaneous neural activity prior to self-initiated movement. Proceedings of the National Academy of Sciences, 109(42), E2904–E2913. https://doi.org/10.1073/pnas.1210467109
Stillman, T. F., Baumeister, R. F., Vohs, K. D., Lambert, N. M., Fincham, F. D. in Brewer, L. E. (2010). Personal philosophy and personnel achievement: Belief in free will predicts better job performance. Social Psychological and Personality Science, 1(1), 43–50. https://doi.org/10.1177/1948550609351600
Tegtmeier, S. (2024). Fully caused and flourishing? Incompatibilist free will skepticism and its implications for personal well-being. Review of Philosophy and Psychology, 15, 149–166. https://doi.org/10.1007/s13164-022-00667-5
Verbaarschot, C., Farquhar, J. in Haselager, P. (2019). Free Wally: Where motor intentions meet reason and consequence. Neuropsychologia, 133(107156), 1–17. https://doi.org/10.1016/j.neuropsychologia.2019.107156
Vuletic, M. (9. 4. 2019). What are the main positions in the free will debate?. Ninewells.vuletic.com. https://ninewells.vuletic.com/philosophy/main-positions-free-will-debate/