Motivacijski vidiki delovanja vzornikov

Vzorniki lahko na različnih področjih in na različne načine pozitivno vplivajo na posameznika. Motivacija igra pri tem ključno vlogo, saj vzorniki učinkujejo na posameznika tako, da spremenijo njegovo zaznavo cilja, s čimer posledično povečajo njegovo motivacijo za doseganje le-tega in okrepijo druge obstoječe cilje. Pogled na vzornike z vidika motivacije omogoča boljše razumevanje procesov, preko katerih vzorniki vplivajo na posameznika, ter dejavnikov, od katerih je odvisna učinkovitost teh procesov.

Uvod

Vzorniki igrajo pomembno vlogo v našem življenju, saj predstavljajo neke vrste stopinje, po katerih usmerjamo svoje korake. Lahko nas na primer spodbudijo, da si postavimo nove in boljše cilje ter si prizadevamo zanje kljub oviram. Lahko nam pomagajo, da bolj učinkovito izvajamo določeno nalogo, da razvijamo svoje talente in osebnostno rastemo ali začnemo ceniti nekaj, česar prej nismo. Namen prispevka je predstaviti, kako so vzorniki povezani z motivacijo tistih, ki se po njih zgledujejo. Motivacija slednjih namreč vpliva na učinkovitost procesa delovanja vzornikov, hkrati pa je povečanje motivacije eden izmed glavnih končnih izidov tega procesa.

Kdo je vzornik?

Slovenska beseda vzornik pomeni osebo, ki je »komu, za koga vzor« (Vzornik, 2014), izvira pa iz praslovanske sestavljenke vъzzòrъ, ki pomeni »pogled navzgor, na kar se (gor) ozremo« (Snoj, 2015). V angleščini vzornika označuje izraz role model, ki ga je prvi uporabil ameriški sociolog Robert K. Merton (1957), in sicer za posameznika v določeni vlogi, ki nekomu služi kot zgled vedenja, povezanega s to vlogo (npr. kirurg za študenta medicine).

Sodobne definicije vzornikov se precej razlikujejo tako med seboj kot od izvorne Mertonove, kljub temu pa T. Morgenroth s sodelavkama (2015) ugotavlja, da je med obstoječimi definicijami vzornikov mogoče prepoznati tri ponavljajoče se in med seboj povezane teme: (a) vzorniki nam pokažejo, kako izvajati določeno spretnost, da dosežemo cilj – so vedenjski modeli (angl. behavioral models), (b) pokažejo nam, da je nek cilj dosegljiv – so reprezentacije možnega (angl. representations of the possible), in (c) naredijo nek cilj zaželen – so navdih (angl. inspiration). Avtorice menijo, da gre za tri različne, a povezane funkcije vzornikov, ki se razlikujejo tako v rezultatih delovanja vzornikov kot v procesih, preko katerih pride do teh rezultatov. Vzornike tako definirajo kot »posameznike, ki s tem, da so vedenjski modeli, reprezentacije možnega in/ali navdih, vplivajo na dosežke, motivacijo in cilje tistih, ki se po njih zgledujejo« (Morgenroth idr., 2015, str. 468).

Vzorniki in motivacija

V preteklosti so se avtorji, ki so raziskovali delovanje vzornikov, večinoma osredotočali le na vzornike same – na to, kakšne lastnosti morajo imeti in kako se morajo vesti, da bodo učinkovito vplivali na posameznika. Veliko manj pozornosti so namenili lastnostim tistih, ki se po vzornikih zgledujejo, in procesom, ki potekajo na njihovi strani, kljub temu da njihove lastnosti pomembno vplivajo na zaznavo vzornikov in da navsezadnje brez njih vzornikov sploh ne bi bilo. Prav tako je le malo raziskovalcev pojasnjevalo delovanje vzornikov na podlagi motivacijskih teorij, čeprav ima motivacija v tem procesu ključno vlogo (Morgenroth idr., 2015).

Da bi zapolnile te vrzeli v literaturi, je T. Morgenroth s sodelavkama (2015) oblikovala Motivacijsko teorijo delovanja vzornikov (angl. Motivational Theory of Role Modeling), teoretični okvir, ki literaturo o vzornikih povezuje z motivacijskimi teorijami pričakovanja in vrednosti (angl. expectancy-value theories of motivation; Atkinson, 1957; Eccles, 1983; Eccles in Wigfield, 2002; Feather, 1982; Vroom, 1964, 1966). Slednje so se namreč uveljavile kot zelo primerne za preučevanje različnih vedenj in procesov, povezanih z dosežki in uspehom, podpira pa jih vrsta raziskav tako v eksperimentalnih (npr. Shapira, 1976) kot naravnih situacijah (npr. Nagengast idr., 2011). Poleg tega omogočajo napovedovanje številnih različnih rezultatov, povezanih z delovanjem vzornikov, kot so npr. karierni cilji (npr. Nagengast idr., 2011).

Motivacijske teorije pričakovanja in vrednosti (expectancy-value theories of motivation) obravnavajo motivacijo kot produkt dveh sil – posameznikovega pričakovanja (expectancy) glede doseganja cilja in njegovega vrednotenja cilja (value; Nagengast idr., 2011). Pričakovanje je posameznikova subjektivno zaznana verjetnost uspeha pri določeni nalogi ali na določenem področju oz. stopnja, do katere dojema nek cilj ali možni jaz kot dosegljiv. Na pričakovanje lahko vplivajo notranji ali zunanji dejavniki. Med notranje dejavnike spadajo npr. posameznikova prepričanja o lastnih sposobnostih (vključno s samo-učinkovitostjo), obstoječi cilji, sheme jaza in predstave o idealnem jazu (Eccles in Wigfield, 2002), med zunanje dejavnike pa npr. zaznana diskriminacija in predsodki (Morgenroth idr., 2015). Vrednost je posameznikova subjektivno zaznana zaželenost cilja ter z njim povezanega vedenja. Temelji na notranjih lastnostih cilja in/ali na posledicah uresničitve cilja; v prvem primeru se nanaša na to, koliko zadovoljstva in užitka nam predstavlja uresničitev cilja sama po sebi, kolikšno je naše zanimanje zanj ter kako pomemben je cilj za naš koncept jaza, v drugem pa na škodo in koristi, ki jih prinaša uresničitev cilja (Eccles in Wigfield, 2002).

Če je posameznikova ocena verjetnosti uspeha visoka in če se mu zdijo cilj in koristi, ki jih le-ta prinaša, nekaj zelo vrednega oz. dragocenega, potem bo njegova motivacija za dosego cilja visoka. Če pa je katera od teh dveh komponent šibkejša – mu je na primer za cilj bolj malo mar (nizka vrednostna komponenta) – bo posameznikova motivacija za doseganje cilja nižja (Nagengast idr., 2011).

Motivacijska teorija delovanja vzornikov pravi, da vzorniki učinkujejo na posameznika tako, da spremenijo njegovo zaznavo cilja – njegova pričakovanja glede uspeha pri doseganju cilja in vrednost, ki mu jo pripisuje, s čimer posredno povečajo njegovo motivacijo ter spodbudijo privzemanje novih ali okrepitev že obstoječih ciljev. Procesi, s katerimi to dosežejo, pa se nekoliko razlikujejo glede na to, ali vzorniki delujejo v funkciji vedenjskega  modela, reprezentacije možnega ali navdiha (Morgenroth idr., 2015).

Vzorniki kot vedenjski modeli

Vzornike v funkciji vedenjskih modelov različni avtorji večinoma opredeljujejo kot tiste, od katerih se s posnemanjem učimo določenih spretnosti in vedenj; ki nam pokažejo, kako se nekaj naredi (Morgenroth idr., 2015). Kemper (1968) npr. vidi ključno značilnost vzornika v tem, da poseduje spretnosti in tehnike za doseganje cilja, ki jih opazovalec nima (ali misli, da jih nima), in da se lahko z opazovanjem in primerjanjem opazovalec od njega uči. Ibarra in Petriglieri (2016) podobno definirata vzornike kot posameznike, ki so uspešni na določenem področju in jih posnemajo tisti, ki bi tudi sami radi dosegli kompetentnost na tem področju.

Vedenjski model običajno za nas predstavlja tista oseba, ki najbolje uteleša za nas relevanten cilj – ki je ta cilj v največji meri dosegla oz. uresničila. Posameznikova ocena, v kolikšni meri vzornik uteleša zanj relevanten cilj, pa je odvisna tako od lastnosti vzornika (npr. zaznana uspešnost, splošna kompetentnost, moralnost …) kot lastnosti posameznika, ki posnema (npr. cilji in vrednote). Ker imamo običajno na nekem področju več ciljev, najučinkoviteje na nas vpliva tisti model, ki najbolje uteleša kombinacijo vseh ciljev. Lahko pa imamo tudi več vzornikov in se od vsakega posebej s posnemanjem učimo, kako doseči enega od ciljev (Morgenroth idr., 2015). Na izbiro vedenjskega modela vpliva tudi njegova dostopnost – bližje kot je oseba, temeljiteje lahko opazujemo in posnemamo njeno vedenje. Pride lahko tudi do konflikta med vedenjskimi modeli, ki uporabljajo različne strategije za dosego istega cilja, ki so lahko povezane z različnimi vrednotami, etičnimi principi ali družbenimi normami. V tem primeru se lahko posameznik odloči, da bo posnemal le tiste vidike vedenja modela, ki so v skladu z njegovimi vrednotami in prepričanji (Bandura, 1986; Schunk in Usher, 2012).

Večje kot je zaznano utelešenje cilja, bolj je posameznik motiviran za posredno učenje od vzornika. Posredno učenje vodi do usvojitve novih spretnosti, poveča samo-učinkovitost in posledično zviša pričakovanja glede uspeha pri doseganju cilja. To pa običajno poveča tudi notranjo motivacijo za to aktivnost oz. vedenje (cilju torej začnemo pripisovati večjo vrednost; npr. MacIver idr., 1991; Vallerand in Reid, 1984).

Vzorniki kot reprezentacije možnega

Vzorniki imajo lahko tudi funkcijo reprezentacije možnega – predstavljajo primere neke vrste uspeha (utelešajo cilj), ki ga tudi sami lahko dosežemo oz. uresničimo, v smislu »če sem zmogel jaz, zmoreš tudi ti«. S tem lahko vzorniki pozitivno vplivajo na posameznikovo samo-stereotipizacijo in zaznavo zunanjih ovir, kar poveča njegovo pričakovanje glede verjetnosti uspeha in s tem motivacijo (Gartzia idr., 2021; Morgenroth idr., 2015).

Samo-stereotipizacija (ali avtostereotipizacija) se nanaša na posameznikovo vključitev stereotipov o skupini, ki ji pripada, v lastni koncept jaza (APA, b. d.). Povezavo med vzorniki in samo-stereotipizacijo teoretično podpira model stereotipne inokulacije (angl. stereotype inoculation model; Dasgupta, 2011), ki pravi, da lahko prisotnost primerov uspešnih posameznikov v določeni socialni skupini zmanjša učinek negativnih stereotipov, vezanih na to skupino, na preostale člane skupine. Ta učinek je še posebej pomemben za posameznike iz različnih manjšin, ki so v povezavi z določenim področjem negativno stereotipizirane. Ko posamezniki vidijo primere uspešnih članov svoje skupine, jih to okrepi v prepričanju, da lahko tudi sami dosežejo podoben uspeh, kar poveča njihovo samo-učinkovitost, uspešnost in angažiranost na tem področju ter s tem zmanjša učinek negativne samo-stereotipizacije (Asgari idr., 2012; Dasgupta, 2011; Lee idr., 2023; Manke in Cohen, 2011; Stout idr., 2011). Vzorniki, ki so dosegli za nas relevanten uspeh kljub različnim oviram (npr. bolezni, diskriminaciji), lahko tudi spremenijo naše zaznavanje zunanjih ovir – pokažejo nam namreč, da te ovire niso nepremagljive, in tako povečajo naša pričakovanja glede uspeha (Dasgupta, 2011).

Nujni pogoj za te procese je, da vzornika zaznavamo kot dosegljivega. Na to zaznavo vpliva več dejavnikov, med katerimi je na primer zaznana podobnost z vzornikom. Da bi ocenili, ali smo sposobni uspešno opraviti določeno nalogo, pogosto opazujemo, ali jo je zmožen uspešno opraviti nekdo, ki ga subjektivno ocenjujemo kot nam podobnega (npr. Wheeler idr., 1997). Podobnost se lahko nanaša npr. na spol, starost, izgled, interese, pripadnost določeni skupini ipd. Naslednji pomemben dejavnik, ki vpliva na zaznano dosegljivost vzornika, je zaznana raven vzornikovega uspeha. Če verjamemo, da lahko nekoč v prihodnosti tudi sami dosežemo primerljiv uspeh, nas bo vzornik spodbudil, v nasprotnem primeru pa se nam bo zdel nedosegljiv. Uspeh vzornika lahko namreč tudi osvetli posameznikove pomanjkljivosti. Če posameznik spozna, da ne more več upati na podoben uspeh, se lahko ob svojih, v primerjavi z vzornikom, »bornih« dosežkih počuti manjvrednega in izgubi pogum. Lahko se celo počuti ogroženega in skuša odpraviti »grožnjo« z distanciranjem od uspešnejše osebe, minimiziranjem njenih dosežkov, zmanjševanjem relevantnosti področja njenih uspehov zanj ali zavračanjem kakršnekoli vrednosti socialne primerjave (Lockwood in Kunda, 1997). Pri zaznavi uspeha vzornika pa je pomembna tudi zaznava vzrokov za njegov uspeh –  vzornik se nam bo namreč zdel dosegljiv le, če njegov uspeh dojemamo kot nekaj, kar se da doseči s trudom ali vajo in ni odvisno le od sreče ali prirojenih lastnosti (Lockwood in Kunda, 1997). Na tem mestu velja tudi poudariti prepletenost funkcij vzornikov – modeliranje vedenja vzornikov izboljša zaupanje v lastne sposobnosti, kar pa lahko poveča nabor vzornikov, ki jih zaznavamo kot dosegljive.

Vzorniki kot navdih

Vzorniki imajo lahko funkcijo navdiha – lahko naredijo nove cilje privlačne, zaželene in vredne, da si prizadevamo zanje. Ti cilji niso nujno vezani na specifična vedenja vzornika, temveč so lahko tudi bolj abstraktni (Algoe in Haidt, 2009; Freeman idr., 2009; Landis idr., 2009, v Schindler idr., 2013). Vzorniki v funkciji navdiha povečajo vrednost (value), ki jo pripisujemo nekemu cilju (Morgenroth idr., 2015), in sicer preko procesov identifikacije in internalizacije (Kelman, 1958; Shamir idr., 1993), spremlja pa ju čustvo občudovanja (Schindler idr., 2013).

Identifikacijo Kelman (1958) definira kot proces, v katerem posameznik od vira socialnega vpliva prevzame določeno vedenje, ker želi vzpostaviti ali ohraniti zadovoljujoč odnos z njim in ne toliko zaradi same vsebine vedenja ali koristi, ki jih le-to prinaša. Internalizacija pa je proces, v katerem posameznik od vira socialnega vpliva prevzame določeno vedenje zaradi vsebine le-tega – ker je skladno z njegovim vrednotnim sistemom, ker se mu zdi uporabno za rešitev kakšnega problema ali ker zadosti nekaterim njegovim potrebam. To vedenje običajno tudi integrira v svoj obstoječ vrednotni sistem. Zadovoljstvo ob internalizaciji torej izhaja iz vsebine novega vedenja (Kelman, 1958).

Pogoj za identifikacijo in internalizacijo je zaželenost (angl. desirability), lahko bi rekli tudi privlačnost vzornika, ki se nanaša na to, v kako dobri luči ga vidimo in kako vredno se nam zdi biti kot on. Na zaželenost/privlačnost vzornika vpliva več dejavnikov, med katerimi so npr. zaznana kompetentnost, moralnost, podobnost in družabnost. Zanimive so tudi ugotovitve raziskave K. Peters in sodelavcev (2018) o povezavi med zaznano moralnostjo in kompetentnostjo vzornika – bolj kot je vzornik zaznan kot moralen, bolj njegova kompetentnost prispeva k učinkovitosti njegovega vpliva.

Prepletenost različnih funkcij vzornikov

Čeprav se tri opisane funkcije delovanja vzornikov med seboj nekoliko razlikujejo, v marsičem sovpadajo in se tesno prepletajo, zato jih ni mogoče povsem ločiti. Pomembna značilnost procesa posnemanja vzornikov je tudi njegova cikličnost. Stik z vzornikom namreč spremeni naše spretnosti, znanje, pričakovanja, vrednote in cilje, kar pa so hkrati dejavniki, ki vplivajo na zaznavanje vzornikov. Ko npr. s posnemanjem modela usvojimo določeno spretnost, prejšnji vzornik za nas ni več relevanten, zato poiščemo nove vzornike, ki utelešajo spretnosti na višji ravni. Ob internalizaciji novega cilj, ki nam ga je navdihnil privlačen vzornik, pa je npr. zelo verjetno, da bodo za nas postali privlačni drugi vzorniki (Morgenroth idr., 2015).

Socialno učenje in kulturni prenos

Na motivacijo za posnemanje vzornikov lahko pogledamo tudi iz perspektive socialnega učenja in njihove evolucijske pomembnosti, predvsem v povezavi s človeško kapaciteto za posnemanje in čustvom občudovanja. Ljudje, tako odrasli kot otroci, se zlahka naučimo novih vedenj z opazovanjem drugih. Posnemanje predstavlja zelo hitro vrsto učenja, zaradi česar omogoča izredno razširitev vedenjske kompetentnosti. Predstavlja mehanizem, preko katerega se iz generacije v generacijo »dedujejo« pridobljene spretnosti oz. po katerem spretnosti enega lahko postanejo spretnosti vseh (Meltzoff, 2005, Peterson, 2022).

Čeprav je posnemanje, vsaj v določenih oblikah, prisotno tudi pri nekaterih živalskih vrstah, pa je za človeka specifična širina in kompleksnost nabora vedenjskih vzorcev, ki jih lahko posnema. Ne posnemamo namreč le navzven opazljivega vedenja, temveč tudi različne kompleksne vidike psihološkega delovanja drugih (Dijksterhuis in Bargh, 2001, v Dijksterhuis, 2005). Naučimo se lahko posnemati ne le posamezna vedenja ali veščine, ki predstavljajo prilagoditev, ampak tudi meta-veščino – vzorec vedenja, ki vodi do novih veščin oz. proces, po katerem so ta vedenja nastala (Peterson, 2022).

Potrebno motivacijo za učenje od kompetentnih posameznikov zagotavlja pozitivni afekt občudovanja – v tem naj bi bila njegova prilagoditvena funkcija (Onu idr., 2016; Schindler idr., 2013). Občudovanje služi usmerjanju pozornosti na občudovano spretnost in olajša pomnjenje te spretnosti za uporabo v prihodnosti (Onu idr., 2016). Velik del socialno naučenih spretnosti namreč ni apliciran takoj, temveč shranjen oz. zapomnjen z namenom uporabe v prihodnosti, ko bo to primerno (Bandura, 1977). Na širši kulturni ravni socialno učenje od kompetentnih posameznikov tako vodi do prenosa prilagoditvenih spretnosti in tehnik med člani socialne skupine (Onu idr., 2016).

Zaključek

Motivacijska teorija delovanja vzornikov z integracijo literature o vzornikih in motivacijskih teorij pričakovanja in vrednosti (expectancy-value theories) predstavlja informativen okvir za razumevanje vpliva vzornikov na posameznikovo motivacijo in cilje. Vzorniki, ki lahko delujejo kot vedenjski modeli, reprezentacije možnega in/ali navdih, učinkujejo na posameznika tako, da povečajo pričakovanje in vrednost, ki ju pripisuje cilju. Procesi, preko katerih lahko do tega pride, so različni, na njihovo učinkovitost pa vplivajo tako lastnosti vzornikov kot lastnosti posameznika. Močan motivator za posnemanje vzornikov lahko vidimo v čustvu občudovanja, ki ima prilagoditveno funkcijo spodbujanja socialnega učenja in kulturnega prenosa.

Pregled literature kaže, da so vzorniki povezani z vrsto različnih pomembnih procesov, med katerimi so npr. socialna primerjava, socialno učenje, oblikovanje identitete in medskupinsko vedenje. Kljub temu povezave vzornikov s temi procesi tako teoretično kot empirično še niso temeljito raziskane. Nadaljnje raziskave na tem področju bi pripomogle k večji integraciji za zdaj še relativno razpršenih spoznanj o vzornikih, boljšemu razumevanju njihovega pomena ter oblikovanju učinkovitejših intervencij, temelječih na vzornikih, za spodbujanje posameznikovega razvoja v različnih kontekstih, na primer v vzgoji in izobraževanju ter v organizacijah.

Reference

American Psychological Association. (b. d.) Autostereotyping. V APA Dictionary of Psychology. Dostopano 15. avgusta, 2024, na: https://dictionary.apa.org/autostereotyping

Asgari, S., Dasgupta, N. in Stout, J. G. (2012). When do counterstereotypic ingroup members inspire versus deflate? The effect of successful professional women on young women’s leadership self-concept. Personality and Social Psychology Bulletin, 38(3), 370–383. https://doi.org/10.1177/0146167211431968

Atkinson, J. W. (1957). Motivational determinants of risk-taking behavior. Psychological Review, 64(6, 1. del), 359–372. https://doi.org/10.1037/h0043445

Bandura, A. (1977). Social learning theory. Prentice Hall.

Bandura, A. (1986). Social foundations of thought and action: A social cognitive theory. Prentice-Hall.

Dasgupta, N. (2011). Ingroup experts and peers as social vaccines who inoculate the self-concept: The stereotype inoculation model. Psychological Inquiry, 22(4), 231–246. https://doi.org/10.1080/1047840X.2011.607313

Dijksterhuis, A. (2005). Why we are social animals: The high road to imitation as social glue. V: Hurley, S. in Chater, N. (ur.), Imitation and Other Minds (str. 207–220). The MIT Press. https://doi.org/10.7551/mitpress/5331.003.0012

Eccles, J. (1983). Expectancies, values, and academic behaviors. V: J. T. Spence (ur.), Achievement and achievement motivation (str. 75–146). Freeman.

Eccles, J. S. in Wigfield, A. (2002). Motivational beliefs, values, and goals. Annual Review of Psychology, 53, 109 –132. http://dx.doi.org/10.1146/annurev.psych.53.100901.135153

Feather, N. T. (1982). Expectancy–value approaches: Present status and future directions. V: N. T. Feather (ur.), Expectations and actions: Expectancy–value models in psychology (str. 395– 420). Erlbaum.

Gartzia, L., Morgenroth, T., Ryan, M. K. in Peters, K. (2021). Testing the motivational effects of attainable role models: Field and experimental evidence. Journal of Theoretical Social Psychology, 5(4), 591–602. https://doi.org/10.1002/jts5.121

Ibarra, H. in Petriglieri, J. L. (2016). Impossible selves: Image strategies and identity threat in professional women’s career transitions. SSRN Electronic Journal. http://dx.doi.org/10.2139/ssrn.2742061

Kelman, H. C. (1958). Compliance, identification, and internalization: Three processes of attitude change. Journal of Conflict Resolution, 2(1), 51–60. https://doi.org/10.1177/002200275800200106

Kemper, T. D. (1968). Reference groups, socialization and achievement. American Sociological Review, 33, 31– 45. http://dx.doi.org/10.2307/2092238

Lee, H., Hernandez, P. R., Tise, J. C. in Du, W. (2023). How role models can diversify college students in STEM: A social-cognitive perspective. Theory Into Practice, 62(3), 232–244. https://doi.org/10.1080/00405841.2023.2226554

Lockwood, P. in Kunda, Z. (1997). Superstars and me: Predicting the impact of role models on the self. Journal of Personality and Social Psychology, 73(1), 91–103. https://doi.org/10.1037/0022-3514.73.1.91

MacIver, D., Stipek, D. in Daniels, D. (1991). Explaining within semester changes in student effort in junior high school and senior high school courses. Journal of Educational Psychology, 83, 201–211. http://dx.doi.org/10.1037/0022– 0663.83.2.201

Manke, K. J. in Cohen, G. L. (2011). More than inspiration: Role models convey multiple and multifaceted messages. Psychological Inquiry, 22(4), 275–279. https://doi.org/10.1080/1047840X.2011.622254

Meltzoff, A. N. (2005). Imitation and other minds: The like me hypothesis. V: Hurley, S. in Chater, N. (ur.), Imitation and Other Minds (str. 55–77). The MIT Press. https://doi.org/10.7551/mitpress/5331.003.0003

Merton, R. K. (1957). Social theory and social structure. Free Press.

Morgenroth, T., Ryan, M. K. in Peters, K. (2015). The motivational theory of role modeling: How role models influence role aspirants’ goals. Review of General Psychology, 19(4), 465–483. https://doi.org/10.1037/gpr0000059

Nagengast, B., Marsh, H. W., Scalas, L. F., Xu, M. K., Hau, K.-T. in Trautwein, U. (2011). Who Took the “×” out of Expectancy-Value Theory?: A psychological mystery, a substantive-methodological synergy, and a cross-national generalization. Psychological Science, 22(8), 1058–1066. https://doi.org/10.1177/0956797611415540

Onu, D., Kessler, T. in Smith, J. R. (2016). Admiration: A conceptual review. Emotion Review, 8(3), 218–230. https://doi.org/10.1177/1754073915610438

Peters, K., Steffens, N. K. in Morgenroth, T. (2018). Superstars are not necessarily role models: Morality perceptions moderate the impact of competence perceptions on supervisor role modeling. European Journal of Social Psychology, 48(6), 725–746. https://doi.org/10.1002/ejsp.2372

Peterson, J. B. (1999). Maps of meaning: The architecture of belief. Routledge.

Schindler, I., Zink, V., Windrich, J. in Menninghaus, W. (2013). Admiration and adoration: Their different ways of showing and shaping who we are. Cognition and Emotion, 27, 85–118. http://dx.doi.org/10.1080/02699931.2012.698253

Schunk, D. H. in Usher, E. L. (2012). Social cognitive theory and motivation. V: R. M. Ryan (ur.), The Oxford handbook of human motivation (str. 13–27). Oxford University Press.

Shamir, B., House, R. J. in Arthur, M. B. (1993). The motivational effects of charismatic leadership: A self-concept based theory. Organization Science, 4, 577–594. http://dx.doi.org/10.1287/orsc.4.4.577

Shapira, Z. (1976). Expectancy determinants of intrinsically motivated behavior. Journal of Personality and Social Psychology, 34, 1235–1244. http://dx.doi.org/10.1037/0022-3514.34.6.1235

Snoj, M. (2015). Slovenski etimološki slovar [Elektronski vir]. Založba ZRC, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. https://fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4293716/vzr?FilteredDictionaryIds=193&View=1&Query=vzor

Stout, J. G., Dasgupta, N., Hunsinger, M. in McManus, M. A. (2011). STEMing the tide: Using ingroup experts to inoculate women’s self-concept in science, technology, engineering, and mathematics (STEM). Journal of Personality and Social Psychology, 100(2), 255–270. https://doi.org/10.1037/a0021385

Vallerand, R. J. in Reid, G. (1984). On the causal effects of perceived competence on intrinsic motivation: A test of cognitive evaluation theory. Journal of Sport Psychology, 6, 94 –102. https://doi.org/10.1123/jsp.6.1.94

Vroom, V. H. (1964). Work and motivation. Wiley.

Vroom, V. H. (1966). Organizational choice: A study of pre- and post-decision processes. Organizational Behavior & Human Performance, 1, 212–225. https://doi.org/10.1016/0030-5073(66)90013-4

Vzornik. (2014). V Slovar slovenskega knjižnega jezika (2. dopolnjena in deloma prenovljena izd.). https://fran.si/iskanje?View=1&Query=vzornik

Wheeler, L., Martin, R. in Suls, J. (1997). The proxy model of social comparison for self-assessment of ability. Personality and Social Psychology Review, 1(1), 54–61. https://doi.org/10.1207/s15327957pspr0101_4