Ideologija neoliberalizma zanemarja subjektivno blagostanje posameznika 

Neoliberalizem je v svoji osnovi ekonomsko-politična teorija, ki predlaga popolno samoregulacijo trga in njegovo neodvisnost od države za hitrejši gospodarski razvoj. Ustvarja materialne okoliščine, kot so višji stroški življenja in nizka odgovornost države na področjih socialne blaginje. Za neoliberalno družbo je značilen pogled na človeka kot na “set sredstev, sposobnosti in pridobitev”, ki mora nenehno zviševati svojo vrednost na trgu, da konkurira ostalim. Za svoje preživetje in (ne)uspeh pa je posameznik v neoliberalizmu zaslužen sam, kar vodi v večji pritisk in nesprejemanje padcev v učinkovitosti. Ljudje se znotraj te ideologije soočajo z različnimi problematikami – študenti predvsem s skrbmi glede finančne varnosti in položaja na bodočem delovnem mestu; delovna populacija z negotovostjo zaposlitve, prekomernim vlaganjem v kariero in pomanjkanjem časa za vlaganje v medosebne odnose, stresom, deloholizmom ter izgorelostjo; starejši odrasli pa z nedostopnostjo zdravstvenih storitev in občutji nekoristnosti. Tovrstne problematike, ki so posledica materialnih okoliščin znotraj neoliberalnega sistema, negativno delujejo na posameznikovo subjektivno blagostanje. 

Ali se vam je že kdaj zgodilo, da ste zaradi dela zanemarili svoj spanec, obrok ali druženje? Glede na prevladujočo ideologijo zahodnih družb, ki se razširja tudi na druge dele sveta, in jo poznamo pod imenom neoliberalizem, je vaš odgovor verjetno da. Materialne okoliščine, ki jih ustvarja neoliberalizem, namreč zahtevajo usmerjenost v produktivnost, delo in študijski uspeh do te mere, da smo pripravljeni ali prisiljeni zanje zanemariti celo temeljne potrebe in dejavnosti, s katerimi skrbimo za lastno srečo. Tovrsten način življenja ima lahko negativne posledice na kakovost življenja ljudi, njihove medosebne odnose, dojemanje samega sebe in družbe. To je del psihološkega konstrukta subjektivnega blagostanja, ki je glavni indikator duševnega zdravja, lahko pa ga razumemo tudi kot temeljni vidik samozaznane kakovosti življenja (Keyes, 2006). Ta ima vpliv na posameznikovo počutje in s tem tudi na njegovo delovanje v družbi. V tem članku se osredotočamo na psihološki vpliv neoliberalizma na ljudi.

Neoliberalizem

Neoliberalizem je v svoji osnovi ekonomsko-politična teorija, ki predlaga popolno samoregulacijo trga in njegovo neodvisnost od države za hitrejši gospodarski razvoj (Pilkington, 2015). Ekonomska deregulacija omogoča prosto trgovino in zmanjšuje odgovornost države na področjih socialne blaginje. Neoliberalizem je v veliki meri povezan s kapitalizmom. Gre za ekonomski sistem, katerega glavni motiv je ustvarjanje dobička (Jahan in Mahmud, 2015). Kapitalizem temelji na zasebni (ne državni) lasti sredstev, upravljanju teh sredstev v skladu z lastnimi interesi, konkurenci na prostem trgu, svobodni določitvi cen glede na ponudbo in povpraševanje, svobodni izbiri potrošnika ter omejeni vlogi države na področju trga dela (Jahan in Mahmud, 2015). Ideologija neoliberalizma razširja kapitalistično miselnost s področja trga oz. ekonomije na vse vidike življenja, vključno z medosebnimi, partnerskimi odnosi in državljanskimi dolžnostmi (npr. Harvey, 2005; Klein, 2017a; Teo, 2018, v Adams idr., 2019). Med drugim predpostavlja enakovredno možnost posameznikov za vstop na trg dela, ki vodi v prenos odgovornosti za zagotavljanje lastnega preživetja na posameznika in posledično spodbuja tekmovalnost, zaradi katere postaja vse pomembnejša storilnost. Ljudem in organizacijam naj bi neoliberalizem omogočal, da ne glede na posledice tovrstnega delovanja na okolje (npr. revščina itd.) delujejo v smeri čim večjega dobička (Brown, 2003). Njegove posledice so vidne tudi v visokih stroških življenja, stanovanjski krizi, zasebnem šolstvu, zasebnem zdravstvu ipd. (Becker idr., 2021). Iz tega je razvidno, da je neoliberalizem spremenil materialne okoliščine in način delovanja družbe, njegove posledice pa so vidne tudi na intrapresonalnem nivoju. Tam, kjer se pojavlja ideologija neoliberalizma, ta postavlja okvir pomenov in vrednot, ki neizogibno – tako na nezavedni kot na zavestni ravni – vpliva na posameznikovo dojemanje stvarnosti in oblikovanje svojega življenja v družbi (Purvis in Hunt, 1993). Pojav neoliberalizma je preoblikoval okvir mišljenja ljudi ter naše razumevanje individualnosti, identitete, moralne in etične odgovornosti (Sugarman, 2015), saj spodbuja pogled na človeka kot na “set sredstev, sposobnosti in pridobitev”, ki jih moramo vzdrževati, razvijati in vanje vlagati. V tem se kaže tudi njegova usmerjenost v individualizem, v katerem je posameznik neodvisen od kolektiva, kar se kaže v osredotočenosti na lastne dosežke, koristi ter poudarku na avtonomiji posameznika (Hosfede, 2011) in s tem delo na delo za samega sebe, ne za dobrobit skupnosti. V neoliberalizmu je torej vidna individualistična težnja, da o sebi razmišljamo kot o posameznikih, ki si z osebnim vlaganjem povečujejo vrednost in na nek način upravljajo s sabo kot z ekonomsko naložbo. Takšna podjetniška kultura zahteva posameznike, ki so učinkoviti, produktivni, samoiniciativni in pripravljeni tvegati (Sugarman, 2015). Neoliberalizem pa ne vpliva le na človekov pogled nase, ampak se posredno odraža tudi v načinu posameznikovega doživljanja (ne)uspeha, odnosov z drugimi in svojega položaja v družbi.

Ali neoliberalizem pozitivno vpliva na počutje v družbi?

V teoriji je bilo predpostavljeno, da neoliberalizem prek povečanja podjetniške svobode in individualizacije odgovornosti povečuje subjektivno blagostanje posameznikov (Harvey, 2005), saj naj bi ljudi spodbujal k osebnostni rasti in samoaktualizaciji (Adams idr., 2019). V nasprotju s tem raziskave kažejo, da so se od pojava neoliberalizma v ZDA v 50. letih prejšnjega stoletja »kazalniki bruto sreče« (psihološko subjektivno blagostanje, fizično in psihično zdravje, izobrazba, razporeditev časa, kulturna raznolikost in prožnost, dobro upravljanje (gre za koncept, ki se nanaša na učinkovito, pregledno in odgovorno upravljanje države in institucij v njej), vitalnost skupnosti, ekološka raznolikost in prožnost ter življenjski standard) zmanjšali za 30 % (Pilkington, 2016). Kljub štirikratnemu povečanju povprečnega dohodka na prebivalca sta se povečali tudi stopnji alkoholizma in kriminala (Layard, 2005). V Franciji pa se je poraba antidepresivov v zadnjih treh desetletjih povečala za trikrat (Pilkington, 2016). Vzrokov za to sicer ne moremo iskati le v neoliberalizmu, ampak tudi v drugih dejavnikih, kot so npr. pritisk farmacevtske industrije, zmanjšanje stigme glede duševnega zdravja in pogostejše diagnosticiranje duševnih motenj (Häfner, 1985), vendar v tem diskurzu ne smemo zanemariti vpliva neoliberalizma. Zakaj nam torej statistični podatki kažejo drugačno realnost, kot je bila predpostavljena? V naslednjih poglavjih bomo obravnavali možne vzroke za ta razkorak.

Neenakost pri vstopu na trg dela

Kljub predpostavki neoliberalizma,  da so razlike v dohodku neposredna posledica razlik v trudu, ki ga posameznik vloži, in da so ti enakovredni pri vstopu na trg, povečanje dohodka znotraj neoliberalizma ni enakomerno med vsemi prebivalci. Na to kažejo podatki, da je v ZDA za možnost uvrstitve med prvih 10 % najbogatejših posameznikov potreben začetni kapital v vrednosti 68 800 USD (62 672 EUR), da bi prišli med 1 % najbogatejših pa 760 000 USD (692 314 EUR). To je torej znesek, ki bi ga oseba potrebovala pri vstopu na trg dela, da bi lahko konkurirala najbogatejšim posameznikom in korporacijam (BBC News, 2016). Iz navedenih vrednosti vidimo, da neoliberalna predpostavka o enakovrednem položaju posameznikov ob vstopu na trg dela velja zgolj v teoriji. V realnosti že v osnovi nimamo enakih možnosti za uspeh, saj imajo bogati prednost pri vstopu na trg dela, kar jim omogoča povečevanje svojega premoženja, revnejši pa že na začetku niso konkurenčni. Posledično prihaja do vse večje neenakosti v družbi. Ta v ZDA narašča hitreje kot v Evropi (Stewart, 2018), kar je lahko posledica stopnje, do katere se  neoliberalizem odraža v delovanju družbe. Ta je v Evropi nižja kot v ZDA, vendar se tudi številne evropske države bližajo vse bolj neoliberalnemu modelu (Hermann, 2007). Za tovrstne države je značilna enaka obdavčitev vseh ne glede na premoženje, vse več plačljivih storitev v izobraževalnem sistemu in zdravstvu ter cenovna nedostopnost vrtcev (Becker idr., 2021) in domov za starejše (Hubbard idr., 2014). 

Učinek neoliberalizma na delovno populacijo

Neoliberalizem je povezan z zviševanjem stroškov življenja (npr. stanovanjsko krizo, višjimi cenami goriva, živil). Posamezniki v delovni populaciji so zato prisiljeni najti načine, da v tem sistemu preživijo in si zagotovijo čim višji življenjski standard. Zaradi tega je dobiček sam po sebi postal glavni cilj večine, kar se negativno povezuje s subjektivnim blagostanjem posameznika (Robak idr., 2007). Poleg tega se delovna populacija sooča še z različnimi drugimi problematikami, in sicer z negotovostjo zaposlitve, prekomernim vlaganjem v kariero in pomanjkanjem časa za vlaganje v medosebne odnose, stresom, deloholizmom ter izgorelostjo. 

Neoliberalizem je na trg dela prinesel več sprememb, kot so pogostejše menjavanje zaposlitev, manj pogodb za nedoločen čas, višja konkurenca in višja možnost brezposelnosti (Dixon, 2020). Te objektivne okoliščine ustvarjajo višjo negotovost zaposlitve, ki jo posameznik doživlja zaradi zaznane višje verjetnosti izgube službe (Lübke in Erlinghagen, 2014). Samozaznana negotovost zaposlitve je povezana z depresivnostjo, anksioznostjo, čustveno izčrpanostjo in nižjim zadovoljstvom z življenjem (Llosa, 2018) ter v evropskih državah tudi z nižjo stopnjo subjektivnega blagostanja ljudi (Russo, 2020). Negotovost zaposlitve torej ne ogroža samo materialnih življenjskih pogojev, ki so seveda ključni za preživetje, ampak negativno vpliva tudi na kakovost življenja kot celote (Spyridakis, 2016). 

Zaradi zgoraj opisanih objektivnih okoliščin se je v neoliberalistični družbi pojavila potreba po visokih vložkih v delo, ki zahteva produktivnega, konkurenčnega in delovnega posameznika (Sugarman, 2015). Te zahteve povečajo notranji pritisk na posameznika, da velik del svojega življenja posveti delu. Ideologija namreč družbi, in s tem posamezniku, narekuje idejo, da je vlaganje v kariero vredno, saj predpostavlja, da nam večji vložen trud zagotavlja večjo možnost preživetja in uspeha. Pri takšnem mišljenju pa so pogosto zanemarjene dolgotrajne negativne posledice napornega dela, kot so kronični stres, tesnoba, izčrpanost, nespečnost, porast telesnih ter duševnih bolezni in težave s spoprijemanjem s stresom (Gill, 2010). 

Na razširjenost te problematike kažejo podatki, da se po svetu povprečno 35 % ljudi s stresom sooča vsak dan, čemur pravimo kronični stres. V ZDA je ta delež še višji, in sicer 55 %. Kar  87 % ljudi pa poroča, da stres doživljajo zaradi z inflacijo povezanega dviga stroškov življenja (What is stress?, 2022). Kronični stres je povezan z razvojem depresije, anksioznosti in pogostejše uporabe substanc (Hull, 2022). Poleg tega je kar približno 25 % Američanov prekomerno zavzetih za delo (Hull, 2022), kar se kaže tudi v porastu deloholizma, tj. zasvojenost z delom, ki povzroča stres in kronične motnje (Stevanovič, 2011).  Danes je deloholikov že približno 10 % Američanov (nekatere raziskave govorijo tudi o 20-25 %) in približno 8 % Norvežanov (Hull, 2022). Deloholizem se pozitivno povezuje s slabim duševnim in telesnim zdravjem, ki zmanjšujeta zadovoljstvo z življenjem. Poleg tega je deloholizem tudi neposredno negativno povezan s subjektivnim blagostanjem (Shimazu in Schaufeli, 2009). Še ena negativna posledica zgoraj napisanih materialnih dejavnikov neoliberalnega sistema na ljudi je izgorelost (Chabot, 2013,  Pilkington, 2016). Sindrom izgorelosti (angl. burnout syndrome) bi lahko opredelili kot kronično stanje skrajne psihofizične in čustvene izčrpanosti (Inštitut za razvoj človeških virov, b.d.), za katero so značilni mnogi telesni (npr. kronična utrujenost, glavoboli, zmanjšan imunski odziv, visok krvni tlak itd.) in psihični simptomi (npr. tesnoba, depresivnost, nižje samovrednotenje itd.), ki so negativno povezani s subjektivnim blagostanjem.

Poleg negativnih posledic vezanih na telesno in duševno zdravje posameznika neoliberalizem negativno učinkuje tudi na medosebne odnose. Ta učinek se kaže preko usmerjenosti v individualizem, za katerega je značilno, da posameznik delovne naloge vrednoti kot pomembnejše od odnosov z drugimi (Hosfede, 2011). To se povezuje z že zgoraj omenjeno prekomerno zavzetostjo za delo. Zaradi te prihaja do neuravnovešenosti dela in osebnega življenja (Hull, 2022), kar se kaže v pomanjkanju časa za odnose z bližnjimi. Neoliberalizem pa lahko negativno učinkuje tudi na odnose na delovnem mestu preko ustvarjanja načina dela, ki je nezdružljiv s kolegialnostjo, sodelovanjem in vzpostavitvijo dobre klime (Acton in Glasgow, 2015). Vlaganje v medosebne odnose je torej v neoliberalizmu zapostavljeno, hkrati pa so visoko vrednotene koristi, ki jih imajo ti odnosi za posameznika. V njih se razvijeta npr. medosebna kompetentnost in sposobnost timskega dela, ki lahko zvišujeta vrednosti posameznika na trgu. Poleg tega lahko medosebni odnosi posamezniku zvišajo subjektivno blagostanje (Becker idr., 2021) in s tem učinkujejo na prisotnost pozitivnih čustev, ki povečujejo tudi učinkovitost pri delu (Xanthopoulou idr., 2012), kar je pravzaprav cilj neoliberalizma. 

Učinek neoliberalizma na študente

Negativni učinki zgoraj omenjenih višjih stroškov življenja (npr. stanovanjska kriza, višje cene goriva, živil, vse več plačljivih storitev v izobraževalnem sistemu in zdravstvu itd.; Becker idr., 2021) v neoliberalističnih družba so prisotni že v študentski populaciji. To vidimo prek poročanja študentov o skrbeh glede finančne varnosti in položaja na bodočem delovnem mestu, ki jim nižajo zadovoljstvo z življenjem (Alleyne idr., 2010). Ustvarjanje kariere je, med drugim zaradi visokih stroškov življenja, ena pomembnejših prioritet študentov (Alleyne idr., 2010), za katero žrtvujejo svoj čas in duševno zdravje do te mere, da ocenjujejo, da poleg študija »nimajo življenja« (Perisic, 2021). Pretirano delavnost opravičujejo kot vložek v svojo prihodnost (Perisic, 2021). V tako izrazito vlaganje jih spodbuja s svobodnim trgom pogojevana višja konkurenca. Zaradi te imajo občutek, da morajo vsak trenutek svojega življenja izkoristiti za povečanje svoje tržne vrednosti, s katero lahko že vstopijo na trg dela in s tem konkurirajo drugim (Perisic, 2021). Ravno ta usmerjenost v konstantno višanje tržne vrednosti pa ima v resnici mnogo negativnih učinkov na njihovo duševno zdravje, in sicer povečuje tesnobnost, stres ter preobremenjenost (Perisic, 2021).  Iz tega je razvidno, da neoliberalizem že pred vstopom na trg dela deluje na njihovo subjektivno blagostanje. 

Duševne težave in nesprejemanje padcev učinkovitosti

Neoliberalizem torej prek svobodnega trga, predpostavke o enakosti ob vstopu na trg dela itd. ustvarja materialne okoliščine (npr. manjša odgovornost države na področjih socialne blaginje – zasebno zdravstvo, zasebno šolstvo, odsotnost denarne pomoči za socialno šibkejše itd.), ki povečujejo pritiske na posameznika in slabšajo njegovo duševno zdravje (Pilkington, 2016). Ti pritiski se izražajo v obliki že naštetih psiholoških stanj: stres, deloholizem, izgorelost ipd. Poleg tega pa so znotraj neoliberalističnega sistema vse pogostejše tudi duševne motnje, npr. anksioznost, depresivnost (Wilkinson in Pickett, 2009). Raznovrstnim duševnim težavam je skupno, da je pri njih ovirano posameznikovo funkcioniranje (World Health Organization, b.d.), kar je v neoliberalističnem okolju že samo po sebi negativno sprejeto. Tudi normativna nihanja v učinkovitosti funkcioniranja, ki se lahko pojavljajo kot posledica utrujenosti, čustev, lakote, medosebnih odnosov, značilnosti okolja itd., so namreč razumljena negativno – kot zaostanek v primerjavi z drugimi na trgu dela. To je vidno iz intervjuja s posameznikom tik pred vstopom na trg dela (Perisic, 2021), ki pravi, da se ob aktivnostih, ki naj bi mu vzbujale dobro počutje, počuti slabo in ob tem doživlja občutja krivde, saj ne dela. Kot že omenjeno, lahko vzroke za ta občutja iščemo v svobodni ureditvi trga in materialnih posledicah le-te, ki vzbujajo občutek, da mora posameznik ves čas povečevati svojo vrednost na trgu dela, ostajati primerljiv drugim in s tem koristen za morebitne delodajalce ali privlačen za investitorje. Ta ideologija spodbuja ljudi k neprenehnemu prizadevanju za samouresničevanje, osebno rast in doseganje delovnih ciljev (Becker idr., 2021), v luči česar so nihanja v učinkovitosti funkcioniranja nezaželena. Po eni strani torej neoliberalna družba povečuje pogostost težav v duševnem zdravju, po drugi strani pa je nesprejemajoča do kakršnih koli nihanj, ki zmanjšujejo produktivnost, in so najbolj intenzivna prav pri posameznikih s psihopatologijo.

Učinek neoliberalizma na starejše odrasle

Učinki življenja v neoliberalistični družbi so vidni tudi na starejši populaciji, pri katerih se poleg socialnih in duševnih pojavljajo tudi vse pogostejše težave s telesnim zdravjem. Te so posledica staranja, vendar jih lahko še potencira naporno delo in stres na delovnem mestu v preteklosti. V Sloveniji je dostopna javna, zasebna in koncesijska zdravstvena dejavnost, vendar se v zadnjih letih vse bolj približujemo delovanju zdravstva, kot je značilno v ZDA, kjer je ta sistem povsem privatiziran. Takšna sistemska ureditev pomeni, da posamezniki, ki si zasebnih zdravstvenih storitev ne morejo privoščiti, ostanejo brez potrebne zdravstvene oskrbe, kar je predvsem problematično pri starejših, pri katerih so težave s telesnim zdravjem praviloma pogostejše (Alexandri in Janoschka, 2019). To je do neke mere problematično tudi v Sloveniji, saj je dohodek dobre četrtine starejših Slovencev v najnižjem dohodkovnem razredu, s čimer si lahko privoščijo zgolj osnovne življenjske dobrine (Klemenčič, 2011), med katere ne spadajo zasebne zdravstvene storitve. Brezplačno so jim sicer na voljo javne zdravstvene storitve (prek osebnega zdravnika, urgence), vendar znotraj javnega sistema veliko težavo predstavljajo dolge čakalne vrste, zaradi katerih jih veliko na potrebno strokovno pomoč čaka (pre)dolgo, premožnejši pa lahko prek zasebne prakse pridejo na vrsto prej. Tako se znotraj neoliberalizma, s procesom trženja, zdravje ne obravnava več kot človekova univerzalna pravica, ki naj bi bila na voljo vsem državljanom, ampak kot tržna potreba, s tem pa prihaja do neenakosti pri dostopnosti zdravstvene oskrbe (Alexandri in Janoschka, 2019), ki izvira iz razlik v materialnih sredstvih. Za starostnike je torej zelo pomembna ohranitev ustreznega življenjskega standarda, ki je zaradi višjih stroškov življenja (npr. višja cena živil, goriva, zasebno zdravstvo) znotraj neoliberalističnega sistema ogrožen. To niža njihovo kvaliteto življenja (pomanjkanje ustrezne zdravstvene oskrbe itd.) in s tem tudi njihovo subjektivno blagostanje (Hubbard idr., 2014).

Za starejše življenje v neoliberalistični družbi predstavlja še druge pasti. Znotraj današnje družbe je namreč zelo značilna že večkrat omenjena usmerjenost v produktivnost in s tem povezano visoko cenjenje dela in storilnosti. Starejši pa sami večinoma niso več delovno aktivni, zato v smislu produktivnosti družbi ne morejo več prispevati toliko kot v mlajših letih. Kljub temu, da se lahko tudi po upokojitvi posamezniki odločajo za vključitev v različne dejavnosti (npr. izobraževanja za tretje življenjsko obdobje, dejavnosti znotraj centrov aktivnosti starejših občanov ipd.), kar na njih deluje pozitivno (Thanakwang idr., 2012), spremembe v socialni vlogi, ki se pojavijo v starosti (npr. upokojitev), povzročajo, da se starejši pogosteje zaznavajo kot breme (Pedroso-Chaparro idr., 2021). Takšen negativen pogled posameznika na svoj prispevek družbi je pozitivno povezan s simptomi depresije (Pedroso-Chaparro idr., 2021), ti pa se povezujejo z nižjim subjektivnim blagostanjem (Joshanloo in Blasco-Belled, 2023). 

Zaključek

Na podlagi zapisanega lahko zaključimo, da neoliberalistična ideologija deluje na okoliščine našega delovanja, v prvi vrsti na materialne, nato pa tudi na psihološke. Njen učinek na materialne okoliščine se vidi v npr. višjih stroških življenja (stanovanjski krizi, višjih cenah goriva, živil, samoplačniškem šolstvu in zdravstvu ipd.), nestabilnosti zaposlitev, nizki odgovornosti države na področjih socialne blaginje, preko katerih vpliva na kakovost posameznikovega življenja. Hkrati pa deluje tudi na psihološke vidike našega delovanja, kot so usmerjenost v učinkovitost in delo, skrbi glede denarja, zaposlitve, stres, deloholizem in izgorelost. S tem negativno deluje na subjektivno blagostanje, na kar smo se osredotočili v tem prispevku. Neoliberalizem se v veliki meri povezuje s kapitalizmom, zato bi z regulacijami kapitalističnih teženj gospodarstva in družbe lahko v neki meri omejili negativne posledice neoliberalizma. Gre za ukrepe, ki bi dajali prednosti družbeni in okoljski trajnosti pred maksimiziranjem dobička, npr. javno zdravstvo, pokojninski sistem, podpiranje lokalnih podjetij, javno šolstvo, družinski dodatki, denarna socialna pomoč, urejena šolska prehrana itd.  Ti so v Sloveniji v veliki meri že uveljavljeni. V mnogih bolj strogo neoliberalističnih državah pa bi lahko z uvedbo tovrstnih ukrepov sistemsko omejili posledice neoliberalizma. S tem bi izboljšali posameznikov materialni položaj, saj bi na državni ravni prevzeli del odgovornosti za njegov položaj v družbi. Tako bi z izboljšanjem na materialni ravni delovali tudi na znižanje omenjenih psiholoških pritiskov, kar bi lahko pozitivno delovalo na blagostanje posameznika. Problematična se nam zdi tudi izrazita individualistična usmerjenost neoliberalizma, ki se lahko izraža kot ekstremno zanašanje samega nase. Tovrsten konstanten pritisk za samorazvoj je lahko izvor (duševne) stiske. Priložnost za izboljšavo vidimo v poudarjanju solidarnosti in pomena skupnosti na sistemski ravni. Višjo solidarnost bi lahko dosegli npr. z uvedbo obvezne dobrodelnosti za vse polnoletne posameznike, ki bi jo lahko opravili v obliki 20 ur prostovoljstva letno v katerikoli neprofitni organizaciji. Z večjim obsegom pomoči tistim, ki jo potrebujejo, bi lahko socialno najšibkejše pripeljali bližje minimalnemu življenjskemu standardu, ki je nujen za preživetje. Prav tako pa bi v ljudeh vzbudili nekoliko večji občutek pomembnosti skupnosti v nasprotju s strogo individualističnimi težnjami neoliberalizma. Tako bi na sočloveka pogosteje gledali kot na osebo, s svojimi specifičnimi lastnostmi, življenjsko situacijo in ovirami, ter ponovno vzbudili zavedanje, da potrebujemo tudi drug drugega in skupnost, ne le dobrine, kot so dobiček, uspeh ipd., h katerim nas nagovarja neoliberalizem.  

 

Literatura

Acton, R. in Glasgow, P. (2015). Teacher wellbeing in neoliberal contexts: A review of the literature. Australian Journal of Teacher Education, 40(8), 99–114. doi.org/10.14221/ajte.2015v40n8.6 

Adams, G., Estrada-Villalta, S., Sullivan, D. C. in Markus, H. R. (2019). The Psychology of Neoliberalism and the Neoliberalism of Psychology. Journal of Social Issues, 75(1), 189–216. doi.org/10.1111/josi.12305 

Alexandri G. in Janoschka M. (2019). Neoliberalism. V A. M. Orum (ur.), The Wiley Blackwell Encyclopedia of Urban and Regional Studies (str. 1–10). doi.org/10.1002/9781118568446.eurs0220

Alleyne, M., Alleyne, P. in Greenidge, D. (2010). Life satisfaction and perceived stress among university students in Barbados. Journal of Psychology in Africa, 20(2), 291–298.  doi.org/10.1080/14330237.2010.10820378 

Oxfam says wealth of richest 1% equal to other 99%. (2016, 18. januar). BBC News. Pridobljeno 2. aprila 2023 s strani  https://www.bbc.cm/news/business-35339475 

Becker, J. C., Hartwich, L. in Haslam, S. A. (2021). Neoliberalism can reduce well‐being by promoting a sense of social disconnection, competition, and loneliness. British Journal of Social Psychology, 60(3), 947–965. doi.org/10.1111/bjso.12438

Brown, W. J. (2003). Neo-liberalism and the End of Liberal Democracy. Theory and Event, 7(1). doi.org/10.1353/tae.2003.0020 

Dixon, J. C. (2019). Understanding Perceived Worker Insecurity in Europe, 2002–2016: Economic Freedom and Neoliberalism as Alternative Theories? Sociological Perspectives, 63(1), 5–28. doi.org/10.1177/0731121419862233  

Gill, R. (2016). Breaking the silence: The hidden injuries of neo-liberal academia. Feministische Studien, 34(1), 39–55. doi.org/10.1515/fs-2016-0105 

Gill, R. in Donaghue, N. (2016). Resilience, apps and reluctant individualism: Technologies of self in the neoliberal academy. Women’s Studies International Forum, 54, 91–99. doi.org/10.1016/j.wsif.2015.06.016 

Häfner, H. (1985). Are Mental Disorders Increasing over Time? Psychopathology, 18(2-3), 66–81. doi.org/10.1159/000284218

Harvey, D. (2005). A Brief History of Neoliberalism. Oxford University Press eBooks. doi.org/10.1093/oso/9780199283262.001.0001 

Hermann, C. (2007). Neoliberalism in the European Union, Studies in Political Economy, 79(1), 61–90. doi.org/10.1080/19187033.2007.11675092  

Hofstede, G. (2011). Dimensionalizing cultures: the Hofstede Model in Context. Online Readings in Psychology and Culture, 2(1), 1–26. https://doi.org/10.9707/2307-0919.1014

Hubbard, R. E., Goodwin, V. A., Hamer, M., Warmoth, K. in Lang, I. A. (2014). Frailty, financial resources and subjective well-being in later life. Archives of Gerontology and Geriatrics, 58(3), 364–369. doi.org/10.1016/j.archger.2013.12.008 

Jahan, S. in Mahmud, A. S. (2015, junij). What Is Capitalism? International Monetary Fund. https://www.imf.org/external/pubs/ft/fandd/2015/06/basics.htm

Joshanloo, M. in Blasco-Belled, A. (2023). Reciprocal associations between depressive symptoms, life satisfaction, and eudaimonic well-being in older adults over a 16-year period. International Journal of Environmental Research and Public Health, 20(3), 2374. doi.org/10.3390/ijerph20032374 

Keyes, C. L. M. (2006). Subjective well-being in mental health and human development research worldwide: An introduction. Social Indicators Research, 77(1), 1–10. doi.org/10.1007/s11205-005-5550-3 

Klemenčič, K. S. (2011). Socialno-ekonomski položaj starejših ljudi v Sloveniji. Kakovostna starost, 14(4). 

Inštitut za razvoj človeških virov. (b.d.). Kratko o izgorelosti. https://www.burnout.si/pt/dusevne-motnje/izgorelost/kratko-o-izgorelosti#berivec 

Llosa, J. A., Menédez-Espina, S., Agulló-Tomás, E. in Rodríguez-Suárez, J. (2018). Job insecurity and mental health: A meta-analytical review of the consequences of precarious work in clinical disorders. Anales de Psicologia, 34(2), 211–223. doi.org/10.6018/analesps.34.2.281651  

Lübke, C. in Erlinghagen, M. (2014). Self-perceived job insecurity across Europe over time: Does changing context matter? Journal of European Social Policy, 24(4), 319–336. doi.org/10.1177/0958928714538215

World Health Organization. (b.d.). Mental disorders.  https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/mental-disorders/?gclid=CjwKCAiAjrarBhAWEiwA2qWdCE96erj3knzxWLgN6ht1OEwkRKvDfP4zT2ZXn-QcZI8kGOH9nfoqIhoCLzAQAvD_BwE 

Pedroso-Chaparro, M., Márquez-González, M., Vara-García, C., Cabrera, I., Romero-Moreno, R., Barrera-Caballero, S. in Losada, A. (2021). Guilt for perceiving oneself as a burden in healthy older adults. Associated factors, Aging & Mental Health, 25(12), 2330–2336, doi.org/10.1080/13607863.2020.1822291  

Perisic, A. (2021). How to get a life: Humanities education in the age of neoliberal exhaustion. Critical Education, 12(3), 1–14. doi.org/10.14288/ce.v12i3.186626  

Pilkington, M. (2016). Well-being, happiness and the structural crisis of neoliberalism: An interdisciplinary analysis through the lenses of emotions. Mind & Society, 15(2), 265–280. doi.org/10.1007/s11299-015-0181-0  

Purvis, T. in Hunt, A. (1993). Ideology, Discourse, Ideology, Discourse, Ideology… The British Journal of Sociology, 44(3), 473–499.

Robak, R. W., Chiffriller, S. H. in Zappone, M. C. (2007). College students’ motivations for money and subjective well-being. Psychological Reports, 100(1), 147–156. doi.org/10.2466/pr0.100.1.147-156 

Russo, C. in Terraneo, M. (2020). Mental Well-being Among Workers: A Cross-national Analysis of Job Insecurity Impact on the Workforce. Social Indicators Research, 152(2), 421–442. doi.org/10.1007/s11205-020-02441-5

Shimazu, A. in Schaufeli, W. B. (2009). Is workaholism good or bad for employee well-being? The distinctiveness of workaholism and work engagement among Japanese employees. Industrial Health, 47(5), 495–502. doi.org/10.2486/indhealth.47.495 

Spyridakis, M. (2016). The liminal worker: An ethnography of work, unemployment and precariousness in contemporary Greece. 

Stevanovič, M. (2011). Deloholizem v sodobni družbi [diplomsko delo, Univerza v Ljubljani]. Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta.  http://www.cek.ef.uni-lj.si/u_diplome/stevanovic4461.pdf 

Stewart, E. (2018, 29. julij).  One chart that shows how much worse income inequality is in America than Europe. Vox. https://www.vox.com/2018/7/29/17627134/income-inequality-chart   

Sugarman, J. (2015). Neoliberalism and psychological ethics. Journal of Theoretical and Philosophical Psychology, 35(2), 103–116. doi.org/10.1037/a0038960

Thanakwang, K., Soonthorndhada, K., in Mongkolprasoet, J. (2012), Healthy aging among Thai elderly. Nurs Health Sci, 14, 472–479. doi.org/10.1111/j.1442-2018.2012.00718.x 

The American institute of stress. (2022). What Is Stress? Pridobljeno 10. aprila 2023 s strani https://www.stress.org/daily-life

Wilkinson, R. G. in Pickett, K. (2009). The spirit level: why greater equality makes societies stronger. 

Hull, M. (2022, 10. august). What is Work Addiction? Signs & Symptoms. The recovery village. https://www.therecoveryvillage.com/process-addiction/work-addiction/

Xanthopoulou, D., Bakker, A. B., Demerouti, E. in Schaufeli, W. B. (2012). A diary study on the happy worker: How job resources relate to positive emotions and personal resources. European Journal of Work & Organizational Psychology, 21, 489–517.