Družbeni vidiki virusa HIV: stigmatizacija in diskriminacija

Na koncu prejšnjega stoletja je virus HIV povzročil eno najhujših epidemij sodobnega časa, ki je globoko zaznamovala življenja več milijonov ljudi po vsem svetu. Kljub velikim medicinskim napredkom, ki so omogočili obvladovanje virusa in podaljšanje življenjske dobe okuženih, še vedno obstajajo družbene in kulturne ovire, povezane s stigmatizacijo in diskriminacijo živečih s HIV. Stigma, ki spremlja okužbo s HIV, izhaja iz globoko zakoreninjenih predsodkov in napačnih prepričanj, ki so se razvila v določenih zgodovinskih, političnih in socialnih okoliščinah. Zaradi tega se mnogi okuženi še vedno soočajo z diskriminacijo, socialno izolacijo, pa tudi z omejenim dostopom do zdravstvenih storitev, kar dodatno otežuje učinkovito zajezitev širjenja virusa. Prispevek se osredotoča na problematiko stigmatizacije in diskriminacije ljudi, ki živijo z virusom HIV ter izpostavlja vpliv negativnih družbenih reakcij na kakovost njihovega življenja in na uspešnost širših prizadevanj za obvladovanje epidemije. Cilj prispevka je izboljšati razumevanje tovrstnih izzivov in poudariti potrebo po pristopih, ki bi zmanjšali stigmo in izboljšali dostop do zdravstvene oskrbe in podpore za vse prizadete. Le z obravnavanjem tako zdravstvenih kot družbenih vidikov bolezni je mogoče doseči uspeh v boju proti HIV. 

Kaj je HIV?

Virus humane imunske pomanjkljivosti (ang. human immunodeficiency virus, HIV) napade človeški imunski sistem ter ga oslabi do te mere, da se telo ni več možno boriti proti drugim okužbam in boleznim. Neozdravljen vodi v sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti (ang. acquired immunodeficiency syndrome, AIDS), znan kot zadnja faza okužbe s HIV, ki se odraža v obliki raznih okužb in bolezni, navsezadnje pa vodi v smrt. HIV se prenaša preko telesnih tekočin, vključno s krvjo, semenom, maternim mlekom in vaginalnimi tekočinami, največje tveganje pa predstavlja pogosta menjava spolnih partnerjev, neuporaba kondomov, delo v prostituciji in intravenozno uživanje drog. Med nosečnostjo ali porodom se lahko prenese z matere na otroka, torej se ne prenaša le s spolnimi odnosi. Ne širi se z običajnimi vsakodnevnimi stiki, kot so poljubi, objemi, rokovanje ali souporabo raznih predmetov, hrane ali pijače (WHO, 2024).

Čeprav večina primerov okužbe s HIV izhaja iz Afrike, virus predstavlja enega glavnih vzrokov obolelosti in umrljivosti po celem svetu (Deeks idr., 2015). Po podatkih WHO (2024) je do danes HIV zahteval 42,3 milijona življenj po celem svetu. Konec leta 2023 je z virusom HIV živelo 39,9 milijona ljudi, od tega 1,4 milijona otrok do 14. leta, in 38,6 milijona oseb od 15. leta naprej. V letu 2023 se je z virusom okužilo 1,3 milijona ljudi, za s HIV povezanimi vzroki pa je umrlo 630.000 ljudi.

Razmah prvega vala HIV epidemije in politični odziv nanj

Virus je pritegnil svetovno pozornost v 80. letih dvajsetega stoletja, ko so homoseksualni moški, zlasti v ameriških mestih, pričeli kazati znake nepojasnjene in že napredovale imunske pomanjkljivosti, zaradi česar so bili ljudje prepričani, da se virus širi samo med to populacijo (Deeks idr., 2015). Ni trajalo dolgo, da se je strah pred “gejevsko kugo” hitro razširil med gejevsko skupnostjo, saj je poleg strahu pred samo okužbo vse preletaval tudi strah pred tem, da bi jih lahko “razglasili” za homoseksualce, če bi imeli AIDS. Komaj dve leti po odkritju prvega primera bolezni so znanstveniki odkrili povzročitelja – virus HIV –  a se ameriški voditelji kljub temu niso odzvali na izredne zdravstvene razmere (McKenzie, 1991).

Jeseni 1982 je CDC (Centers for Disease Control and Prevention) bolezen prvič opisal kot AIDS. Takrat so se tiskovne hiše kljub vse večjemu številu primerov okužb in novemu poimenovanju bolezni izogibale pisanju o njej, da ji ne bi namenile preveč pozornosti. Trajalo je dve leti, da je prestižni časopis New York Times leta 1983 objavil članek o AIDS na naslovni strani (McKenzie, 1991). 

Šele septembra 1985 je predsednik Ronald Reagan prvič javno omenil AIDS, vendar se je do takrat razvila že resna epidemija (McKenzie, 1991). Reaganova administracija je poudarjala določene moralne vrednote, ki so jih podpirali predvsem belci, pripadniki srednjega razreda in konzervativni Američani. Zagovarjali so krščanske vrednote, moralni absolutizem, tradicionalne družinske vrednote, nasprotovali pa so splavu, evtanaziji in pravicam LGBTQ+ skupnosti. Ker je AIDS prizadel predvsem moške, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM), spolne delavce in delavke ter intravenske uživalce drog, je bolezen nemudoma postala politično vprašanje, povezano z moralo. To je privedlo do molka s strani predsednika Reagana, kar je kazalo njegov strah, da bi javni govor o AIDS spodbudil družbo k sprejemanju homoseksualnosti in intravenskega uživanja drog ali druge “moralno nesprejemljive” prakse (Pimm, 2021; Pino in Karamanakis, 2017). 

Odnos takratne politične oblasti do HIV problematike dobro ponazarjajo zapisi iz knjige The AIDS Reader, ki obravnava socialne, politične in etične probleme v povezavi z virusom HIV. Ameriški AIDS aktivist Larry Kramer na primer v eseju The Plague Years omeni pogovor z enim izmed Reaganovih takratnih birokratov, ki mu je dejal: “God help us with the AIDS epidemic, because the US government won’t. Washington D.C., is not interested in AIDS. If you don’t say what they want you to say, you get reassigned to the Indian reservations” (McKenzie, 1991, str. 113). Poleg tega omeni tudi izjavo Dr. Mathilde Krim, sopredsednice neprofitne organizacije Fundacija za raziskave AIDS, ki je glede epidemije HIV dejala: “Everything about this epidemic has been utterly predictable, utterly and completely predictable, from the very beginning, from the very first day. But no one would listen. There are many people who knew exactly what was happening, what would happen and has happened, but no one of importance would listen. They still won’t listen. This is an epidemic that could have been contained. We definitely could have contained it” (McKenzie, 1991, str. 114). 

Reaganova administracija je epidemijo virusa HIV prezrla, saj je prizadela predvsem MSM, spolne delavce in delavke ter uživalce intravenskih drog – skupine ljudi, ki so v družbi veljale za moralno sporne. Kljub strahu so nekatere družbene skupine vseeno priskočile na pomoč. Medtem ko se je gejevska skupnost soočala z  neverjetnimi travmami, žalostjo in homofobijo, so se skupine lezbijk združile, da bi podprle in skrbele za moške, ki so umirali za AIDS. Bolnišnice so postale polne lezbičnih prostovoljk, ki so poleg svojega časa in skrbi darovale tudi svojo kri. Aktivizem s strani lezbijk je pomenil več kot le darovanje krvi. S svojimi dejanji so dale bolnim vedeti, da so ljubljeni in del skupnosti. Stigma, povezana ne le s HIV, ampak tudi s homoseksualnostjo, je pomenila, da so družine zavrnile številne mlade in jih pustile umreti same. Podpora, ki so jo bolnikom nudili običajni ljudje, je bila ključnega pomena v boju proti virusu, pa tudi pri spopadanju s stigmo in krivicami. Ni šlo le za boj proti bolezni, temveč tudi za boj proti predsodkom in diskriminaciji ter za združevanje skupnosti (Elwood, 1999).

Leta 1996 so začeli z zdravljenjem AIDS s protiretrovirusnimi zdravili. Čeprav so zdravila spremenila HIV iz smrtonosne bolezni v obvladljiv infekcijski proces, so bila le-ta draga in niso bila dostopna v najbolj kritičnih delih sveta, kot so bile države v podsaharski Afriki, ki so še naprej trpele zaradi nenadzorovane pandemije AIDS. Kljub temu se voditelji držav globalnega severa niso odzvali in so prepustili globalni jug, da se s pandemijo spopade sam (Greene, 2007).

Mednarodna konferenca o AIDS, ki je potekala julija 2000, je bila prelomni trenutek v zgodovini obravnave AIDS, saj je znova osvetlila krizo AIDS v državah v razvoju in povečala ozaveščenost tako med splošno javnostjo kot svetovnimi voditelji. Sprožila pa je tudi globalni poziv k dostopu do takojšnjega zdravljenja za vse (Greene, 2007).

Stigmatizacija v povezavi s HIV

Stigma v povezavi s HIV izvira iz obdobja osemdesetih, ko so za AIDS umirali pretežno mladi okuženi z virusom in ko o prenosu okužbe še ni bilo veliko znanega. V tem obdobju je strah pred smrtonosno boleznijo zaznamoval predvsem MSM, osebe, ki si vbrizgavajo droge in spolne delavce. Čeprav okuženi z virusom HIV niso nujno pripadniki teh skupin, jih je družba stigmatizirala in jim pripisovala lastno krivdo za bolezen, kar je dodatno poglobilo že obstoječe stereotipe in stigmo (Karamouzian idr., 2015). 

Stigma je večdimenzionalni pojav, kjer so posamezniki ali skupine zaradi odstopanja od družbenih norm razvrednoteni in označeni z negativnimi lastnostmi (Haas idr., 2019). Povezana je z negativnimi psihološkimi, socialnimi in fizičnimi zdravstvenimi izidi kot so depresija, anksioznost, slaba samopodoba, pomanjkanje podpore, težave s spolnostjo in slabo splošno zdravje (Berger idr., 2001). Številne študije so pokazale, da je bila stigma gonilo družbenega vidika epidemije HIV ter glavna ovira za učinkovito oskrbo obolelih. Zmanjšanje ali izkoreninjenje stigme je ključno za doseganje cilja, ki ga je določil UNIAIDS –  da do leta 2030 ne bi bilo več novih okužb s HIV (Nyblade idr., 2020; Derose idr., 2016). Kljub prizadevanjem za odpravo stigme ta še naprej predstavlja veliko oviro pri oskrbi obolelih s HIV, saj je zelo malo intervencij osredotočenih na njeno zmanjšanje. Da bi lahko dosegli strategijo UNIAIDS za končanje epidemije, potrebujemo nove raziskave in razvijanje novih intervencij za zmanjšanje stigme (Ikeda idr., 2019). 

V raziskavi Dutch HIV Association s 667 osebami, ki živijo s HIV, od katerih se je večina udeležencev (79,5%) identificirala kot homoseksualni moški, so vsi poročali o doživljanju vsaj ene oblike stigme (s strani bližnjih, na delovnem mestu, v medijih, ali pri zdravstveni oskrbi). 70,2% jih je doživelo stigmatizacijo s strani drugih homoseksualnih moških, ki niso okuženi s HIV. Nekateri HIV negativni homoseksualci menijo, da HIV pozitivni moški ogrožajo njihovo skupnost, bodisi v smislu zdravja ali splošnega dojemanja celotne LGBTQ+ skupnosti. Poleg tega je v študiji 82% anketirancev dejalo, da jim njihov HIV status otežuje tudi ljubezensko in spolno življenje zaradi možnosti zavrnitve (Flowers idr., 2000). V raziskavi med HIV negativnimi geji latinoameriškega porekla jih je več kot polovica menila, da so HIV pozitivni moški sami krivi za okužbo, češ da so bolj promiskuitetni kot oni sami (Courtenay-Quirk idr., 2006).

Samostigmatizacija

Poleg zunanjih virov stigmatizacije, s katerimi se soočajo HIV pozitivni MSM, pogosto pride tudi do notranje stigmatizacije, ki je običajno posledica dolgotrajne zunanje stigme. Študija je pokazala, da MSM, ki sami sebe obsojajo zaradi svoje spolne usmerjenosti, manj verjetno opravijo testiranje na HIV (Glick idr., 2010). Bergerjev konceptualni model stigme trdi, da je večja verjetnost, da bodo osebe s HIV, ki doživijo z virusom stigmo, to stigmo ponotranjile, kar lahko vodi v poslabšanje kakovosti njihovega življenja, tako na psihološkem, socialnem kot tudi zdravstvenem področju (Berger idr., 2001).

Raziskava, ki so jo izvedli Kooij in sodelavci (2021), je pokazala, da samostigmatizacija vpliva na povezavo med družbeno stigmo in osebnimi izkušnjami stigmatizacije ter na  rezultate povezane s kakovostjo življenja. To vključuje skrb zaradi razkritja, depresijo, težave s spolnostjo, motnje spanja in nizko samopodobo. Rezultati so pokazali, da je bila podpora bližnjih močno povezana z boljšimi rezultati glede kakovosti življenja, predvsem pri depresiji, anksioznosti in splošnem zdravju, kar kaže na to, da podpora deluje kot zaščitni dejavnik pred stigmo (Kooij idr., 2021).

Ugotovitve Pantelic in sodelavcev (2019) kažejo, da bi se bilo potrebno prizadevanja za zmanjšanje stigme, povezane s HIV, in za izboljšanje kakovosti življenja oseb s HIV osredotočiti na strategije, ki se specifično ukvarjajo le s stigmo. Slednje vključujejo psihoizobraževanje, krepitev socialne in vrstniške podpore, kognitivno vedenjsko terapijo in druge tehnike, namenjene opolnomočenju posameznikov (Pantelic idr., 2019 ). Pomembno bi bilo preučiti tudi povezavo med stigmo, povezano z virusom ter uporabo substanc. Nedavne raziskave so izpostavile visoko stopnjo uživanja substanc in z njimi povezanih (duševnih) zdravstvenih težav pri osebah, ki živijo z virusom HIV, zlasti pri MSM (White idr., 2014).

Stereotipi

Stereotipi omogočajo, da se posplošitve o lastnostih posameznika zgolj na podlagi njegove pripadnosti družbeni skupini obravnavajo kot dejstva, kar lahko povzroči razvrednotenje in dehumanizacijo posameznika ali skupine. Stereotipi o HIV pogosto izvirajo iz prvotnih označb, ki so virus povezovale z geji. Ti stereotipi služijo kot kognitivne ocene, ki se uporabljajo pri prepoznavanju oseb s HIV, kar vodi do predsodkov, diskriminacije, izogibanja, izključenosti ali nasilja (Earnshaw idr., 2012; Altman idr., 2012). Poleg škodljivih učinkov stigme so stereotipi o HIV povezani tudi z negativnimi stališči do sodelovanja pri testiranju na HIV, svetovanju in preventivnih ukrepih. Takšni stereotipi odvrnejo ljudi od testiranja, ki bi lahko odkrilo nove primere okužbe ter otežijo komunikacijo o HIV statusu med spolnimi partnerji, kar prispeva k povečanju števila novih okužb (Bova idr., 2014).

Haas in sodelavci (2019) so preučevali, kako stereotipi in norme vplivajo na komunikacijo o HIV statusu med spolnimi partnerji. Sodelovale so HIV pozitivne in HIV negativne osebe, tako MSM, kot tudi heteroseksualni moški in ženske. Udeleženci so delili svoja čustva, misli in prakse glede pogovorov o HIV statusu in testiranju s svojimi spolnimi partnerji. Rezultati so pokazali, da kljub dolgotrajnemu javnozdravstvenem izobraževanju o HIV še vedno obstajajo števili stereotipi, povezani s stigmo, ki vplivajo na ljudi in preprečujejo odprto razpravo o HIV statusu pred spolno aktivnostjo (Haas idr., 2019).

MSM udeleženci so pogosteje poročali o razpravi glede HIV statusa pred spolnim srečanjem v primerjavi s heteroseksualnimi udeleženci. HIV negativni heteroseksualni udeleženci so raje razpravljali o drugih spolno prenosljivih okužbah in se izogibali pogovorom o HIV. Pogosto so uporabljali vprašanje “Ali si čist?” kot vprašanje o spolno prenosljivih okužbah, kar takoj razkrije njihov negativen pogled na okužene s HIV, saj vprašanje nakazuje, da je potemtakem oseba s spolno prenosljivo okužbo umazana. Večina teh udeležencev je verjela, da je tveganje za HIV povezano predvsem s “promiskuitetnim gejevskim življenjskim slogom”, kar pomeni, da heteroseksualci sebe ne dojemajo kot ranljive za okužbo s HIV, čeprav približno četrtina novih okužb prizadene heteroseksualce (Khawcharoenporn idr., 2012). Takšni stereotipi ne zmanjšujejo le verjetnosti, da se bodo heteroseksualci pogovarjali o HIV statusu s spolnimi partnerji, temveč tudi verjetnost, da bodo iskali HIV testiranje. 

Nekateri ljudje ne razkrijejo svojega statusa potencialnim partnerjem, ker se bojijo stigme, diskriminacije in nasilja. Drugi razlogi za izogibanje pogovorom o HIV vključujejo prednost zadovoljevanja spolnih želja pred razpravo o statusu ali skrbi za prenos, prepričanje, da je odgovornost za zaščito lastnega zdravja naloga HIV negativne osebe in nagnjenost k nesigurnim spolnim praksam s partnerji, če ne vztrajajo pri uporabi kondoma, zaradi česar nekateri sklepajo, da je partner morda tudi sam HIV pozitiven. Nekateri ljudje skrivajo svoj pozitiven status in trdijo, da so negativni, ko jih potencialni partner vpraša o njihovem statusu (Earnshaw idr., 2012). 

Nekateri heteroseksualni moški so izrazili tako močan odpor do diagnoze HIV, da so omenili možnost samomora, pokazali pa so tudi nagnjenost k nasilju proti osebam s HIV in LGBTQ+ posameznikom. Ti rezultati poudarjajo pomen in izzive pri reševanju stigme HIV ter potrebo po večjem javnem izobraževanju o HIV v družbi, kjer prevladujejo heteronormativni pogledi na spolnost in spolne prakse (Haas idr., 2019).

Diskriminacija

Diskriminacija izhaja iz stigme, kjer gre za nepravično obravnavo nekoga brez upravičenega razloga, zaradi njegove pripadnosti določeni skupini. Stigmatizirane osebe, kot so ljudje s HIV so zaradi tega sistematično prikrajšane na različnih področjih, kot so dohodki, izobrazba, stanovanjski pogoji in dostop do zdravstvenih storitev. Diskriminacija predstavlja vedenjsko komponento stigme – gre za ravnanje, ki neposredno omejuje uveljavljanje univerzalnih človekovih pravic na podlagi stigme in predsodkov. Neenakosti, ki vodijo k diskriminaciji se redko pojavljajo samostojno in enodimenzionalno. Pogosteje gre za t.i. intersekcijo oziroma presečnost med več osebnimi okoliščinami, ki so izvor neenakosti, stigme in diskriminacije (Hrženjak in Jalušič, 2011). Presečnost med statusom HIV-pozitivnosti in drugimi statusi, ki so lahko vir diskriminacije, je predstavljena na primerih starosti in rase.

Starostna diskriminacija in fizične spremembe

Starejši odrasli s HIV pogosto naletijo na diskriminacijo, povezano z njihovim statusom in starostjo. Več raziskav je dokumentiralo diskriminacijo povezano s HIV na podlagi starosti (Dodds in Keogh, 2006; Schrimshaw in Siegel, 2003). Pokazale so, da se HIV pozitivni moški, starejši od 50 let, pogosto prepuščeni občutku, da niso cenjeni ter da prejmejo manj sočutja in razumevanja v primerjavi z mlajšimi HIV pozitivnimi moškimi. Po drugi strani pa mlajši HIV pozitivni moški poročajo o antagonizmu s strani starejših, ki menijo, da bi morali biti mladi bolj odgovori, saj imajo lažji dostop do informacij o virusu in preprečevanju njegovega širjenja.

Fizične spremembe, kot sta lipoatrofija (lokalna izguba podkožne maščobe) in lipodistrofija (abnormalna razporeditev podkožne maščobe), ki so lahko posledice HIV  ali njegovega zdravljenja, pogosto obravnavane kot neprijetne in kot opomnik na osebin HIV pozitiven status. Ker so takšne spremembe vidne, lahko povečajo stigmatizacijo, posebno pri starejših, saj so telesne spremembe že tako ali tako povezane z naravnim procesom staranja. Družba pogosto povezuje staranje z zmanjšano kakovostjo življenja (slabše duševno zdravje in kognitivne sposobnosti, slabše fizično zdravje, šibkost, umrljivost,…), kar vodi k dodatni diskriminaciji. Povrh vsega staranje navadno spremljajo stereotipi, ki dodatno prispevajo k negativnemu vedenju do starejših. Trenutno se kljub temu globalni odziv na HIV pretežno osredotoča na otroke, matere, mladostnice ter mlade ženske, ob enem pa ignorira potrebe starejših, ki živijo s HIV, ki so na ta način dvojno diskriminirani (Brown in Adeagbo, 2021).

Diskriminacija na podlagi rasne in etnične pripadnosti

Rasne in etnične razlike so prisotne v številnih skupnostih ne glede na spolno usmerjenost. Podatki o stigmi, povezani z raso med HIV pozitivnimi moškimi, so omejeni in se večinoma osredotočajo na temnopolto skupnost. Raymond in McFarland (2009) sta v raziskavi o izbiri spolnih partnerjev v ZDA ugotovila, da so temnopolti geji označeni za bolj izpostavljene tveganju okužbe s HIV v primerjavi z drugimi etničnimi skupinami, kar vodi k temu, da se moški drugih ras izogibajo temnopoltim kot spolnim partnerjem.

Nekateri ljudje napačno verjamejo, da je HIV afriška bolezen, za katero je kriva temnopolta populacija. Takšno obtoževanje izhaja iz časov suženjstva, ko sta se rasizem in spolno nadlegovanje prepletala in ustvarila retoriko, ki je razdelila ljudi na manj- in večvredne. Uničujoči učinki te retorike so v naši družbi prisotni še danes in pomembno vplivajo na zagotavljanje pomoči temnopoltim. Nezaupanje skupnosti do prizadevanj na področju javnega zdravja je pogosto povezano z zgodovinskimi primeri znanstvenega rasizma (uporaba znanstvenih metod za upravičevanje rasizma), kar otežuje odločitev nebelcev za pomoč in zdravljenje v zvezi z AIDS (Stevenson, 1994). 

Diskriminacija s strani zdravstvenih delavcev

Zdravstveni delavci imajo etično dolžnost zagotoviti zaupno in optimalno oskrbo vsakemu pacientu, ne glede na njegovo spolno usmerjenost, identiteto, vedenje ali življenjske izbire, vendar v praksi oskrbe pacientov te dolžnosti ne uresničujejo vedno. Diskriminacija s strani znanstvenih delavcev se lahko izraža skozi nenamerno vedenje in ideologije, kot so homofobija, transfobija, rasizem ali pa negativni pogledi na osebe, ki uporabljajo injekcijske droge. To ustvari neprijazno okolje in ovira zdravljenje ter oskrbo ljudi, okuženih z virusom. Manj diskriminirajoč odnos zdravstvenih delavcev lahko bistveno zmanjša ovire pri dostopu do oskrbe za ljudi s HIV, saj bi se v tem primeru lažje odločili za iskanje pomoči, kar je pomembno za doseganje ciljev pri preprečevanju okužb (Ferguson idr., 2022).

Tri raziskave so preučevale vpliv diskriminacije in stigme na oskrbo bolnikov s HIV. Strah zdravstvenih delavcev pred okužbo s HIV zaradi izpostavljenosti na delovnem mestu vodi v zmanjšano kakovost oskrbe ali celo zavrnitev nudenja le-te. Tovrstni strah je bil izrazitejši pri delavcih z omejenim znanjem ali dostopom do informacij o virusu. Študije so pokazale, da zdravstveni delavci, ki niso bili dovolj izobraženi o virusu, pogosteje izražajo stigmo, diskriminacijo in predsodke v primerjavi s tistimi, ki so se v zadnjem letu udeležili izobraževanj (Geter idr., 2018).

Zaključek

Stigma in diskriminacija, povezani z virusom HIV, še vedno predstavljata osrednja izziva, ki bistveno vplivata na življenje okuženih in otežujeta širša prizadevanja za obvladovanje epidemije. Čeprav so bili na medicinskem področju doseženi pomembni napredki, družbene ovire, kot socialna izključenost, predsodki in diskriminacija še naprej otežujejo učinkovito reševanje tega problema. Prispevek ugotavlja, da stigma in diskriminacija izhajata iz političnih, zgodovinskih in socialnih dejavnikov, ki se odražajo na osebni in sistemski ravni. Izredno so prizadete marginalizirane skupine kot so MSM, spolni delavci in delavke ter uporabniki intravenoznih drog, ki so zaradi svojega HIV statusa dodatno stigmatizirane.

Na podlagi teh ugotovitev lahko zaključimo, da je za uspešen boj proti HIV potreben celovit pristop, ki naslavlja tako medicinske kot družbene vidike bolezni. Uspeh v boju proti HIV je mogoč le, če se ob medicinskem zdravljenju posvečamo tudi odpravljanju stigme in diskriminacije, ki še vedno bremenita družbo. Pomembno je izpostaviti, da kljub razpoložljivim strategijam za zmanjšanje stigme še vedno ni zadostne implementacije teh ukrepov. Dokler stigma in diskriminacija ostajata močan dejavnik, ki otežuje boj proti HIV, bodo prizadevanja za zajezitev epidemije ostala omejena. Čeprav so MSM nesorazmerno pogosteje prizadeti s HIV, je napačno prepričanje, da je virus omejen le na MSM, promiskuitetne posameznike, spolne delavce ter uporabnike intravenoznih drog. Kot je dejal McFarlane: “A virus does not discriminate. A virus does not know the difference between black and white or straight and gay or male and female.” (McKenzie, 1991, str. 116).

Viri in literatura

Berger, B. E., Ferrans, C. E. in Lashley, F. R. (2001). Measuring stigma in people with HIV: Psychometric assessment of the HIV stigma scale. Research in nursing & health, 24(6), 518-529. https://doi.org/10.1002/nur.10011

Bova, C., Nnaji, C., Woyah, A. in Duah, A. (2016). HIV stigma, testing attitudes and health care access among African-born men living in the United States. Journal of immigrant and minority health, 18, 187-193. https://doi.org/10.1007/s10903-014-0136-2

Brown, M. J. in Adeagbo, O. (2021). HIV and aging: double stigma. Current epidemiology reports, 8, 72-78. https://doi.org/10.1007/s40471-021-00265-6

Courtenay–Quirk, C., Wolitski, R. J., Parsons, J. T., Gomez, C. A. in Seropositive Urban Men’s Study Team. (2006). Is HIV/AIDS stigma dividing the gay community? Perceptions of HIV–positive men who have sex with men. AIDS Education & Prevention, 18(1), 56-67. https://doi.org/10.1521/aeap.2006.18.1.56

Deeks, S. G., Overbaugh, J., Phillips, A. in Buchbinder, S. (2015). HIV infection. Nature reviews Disease primers, 1(1), 1-22. https://doi.org/10.1038/nrdp.2015.35

Derose, K. P., Griffin, B. A., Kanouse, D. E., Bogart, L. M., Williams, M. V., Haas, A. C., Flórez, K. R., Owens Collins, D., Hawes-Dawson, J., Mata, M. A., Oden, C.  in Stucky, B. D. (2016). Effects of a pilot church-based intervention to reduce HIV stigma and promote HIV testing among African Americans and Latinos. AIDS and Behavior, 20, 1692-1705. https://doi.org/10.1007/s10461-015-1280-y

Dodds, C. in Keogh, P. (2006). Criminal prosecutions for HIV transmission: people living with HIV respond. International journal of STD & AIDS, 17(5), 315-318. https://doi.org/10.1258/095646206776790114

Earnshaw, V. A., Smith, L. R., Chaudoir, S. R., Lee, I. C. in Copenhaver, M. M. (2012). Stereotypes about people living with HIV: implications for perceptions of HIV risk and testing frequency among at-risk populations. AIDS education and Prevention, 24(6), 574-581. https://doi.org/10.1521/aeap.2012.24.6.574

Elwood, W. N. (1999). Power in the Blood. A Handbook on AIDS, Politics, and Communication. Lawrence Erlbaum Associates, Inc.

Ferguson, L., Gruskin, S., Bolshakova, M., Yagyu, S., Fu, N., Cabrera, N., … & Hempel, S. (2022). Frameworks and measures for HIV‐related internalized stigma, stigma and discrimination in healthcare and in laws and policies: a systematic review. Journal of the International AIDS Society, 25, e25915. https://doi.org/10.1002/jia2.25915

Flowers, P., Duncan, B. in Frankis, J. (2000). Community, responsibility and culpability: HIV risk‐management amongst Scottish gay men. Journal of Community & Applied Social Psychology, 10(4), 285-300. https://doi.org/10.1002/1099-1298(200007/08)10:4%3C285::AID-CASP584%3E3.0.CO;2-7

Geter, A., Herron, A. R. in Sutton, M. Y. (2018). HIV-related stigma by healthcare providers in the United States: a systematic review. AIDS patient care and STDs, 32(10), 418-424. https://doi.org/10.1089/apc.2018.0114

Glick, S. N. in Golden, M. R. (2010). Persistence of racial differences in attitudes toward homosexuality in the United States. JAIDS Journal of Acquired Immune Deficiency Syndromes, 55(4), 516-523. https://doi.org/10.1097/QAI.0b013e3181f275e0

Greene, W. C. (2007). A history of AIDS: looking back to see ahead. European journal of immunology, 37(S1), S94-S102. https://doi.org/10.1002/eji.200737441

Haas, S. M., Perazzo, J. D., Ruffner, A. H. in Lyons, M. S. (2020). Exploring current stereotypes and norms impacting sexual partner HIV-status communication. Health Communication, 35(11), 1376-1385. https://doi.org/10.1080/10410236.2019.1636340

Hrženjak, M. in Jalušič, V. (2011). Vrata niso baš odprta (treba da jih gurneš, pa da se otvaraju). Perspektive v reševanju kompleksnih neenakosti. Mirovni inštitut.

Ikeda, D. J., Nyblade, L., Srithanaviboonchai, K. in Agins, B. D. (2019). A quality improvement approach to the reduction of HIV-related stigma and discrimination in healthcare settings. BMJ Global Health, 4(3), e001587. https://doi.org/10.1136/bmjgh-2019-001587

Karamouzian, M., Akbari, M., Haghdoost, A. A., Setayesh, H. in Zolala, F. (2015). “I am dead to them”: HIV-related stigma experienced by people living with HIV in Kerman, Iran. Journal of the Association of Nurses in AIDS Care, 26(1), 46-56. https://doi.org/10.1016/j.jana.2014.04.005

Khawcharoenporn, T., Kendrick, S. in Smith, K. (2012). HIV risk perception and preexposure prophylaxis interest among a heterosexual population visiting a sexually transmitted infection clinic. AIDS patient care and STDs, 26(4), 222-233. https://doi.org/10.1089/apc.2011.0202

McKenzie, N. F. (1991). The AIDS reader: Social, political, and ethical issues. Penguin Group. 

Nyblade, L., Mbuya-Brown, R. J., Ezekiel, M. J., Addo, N. A., Sabasaba, A. N., Atuahene, K., Kiwia, P., Gyamera, E., Aykoo, W. O., Vormawor, R., Manyama, W., Shoko, S., Mingkwan, P., Stewart, C., Balampama, M., Bowsky, S., Jacinthe, S., Alsoufi, N. in Kraemer, J. D. (2020). A total facility approach to reducing HIV stigma in health facilities: implementation process and lessons learned. Aids, 34, S93-S102. https://doi.org/10.1097/QAD.0000000000002585

Pantelic, M., Steinert, J. I., Park, J., Mellors, S. in Murau, F. (2019). ‘Management of a spoiled identity’: systematic review of interventions to address self-stigma among people living with and affected by HIV. BMJ global health, 4(2), e001285. https://doi.org/10.1136/bmjgh-2018-001285

Pimm, L. (2021). The Reagan Administration and the AIDS Epidemic: The Relationship Between Rhetoric and Marginalization. The University of Southern Mississippi. 

Pino, J. A. in Karamanakis, K. (2017). Body politics: What’s the state got to do with it? Boston College University Libraries. Pridobljeno s spletne strani: https://dlib.bc.edu/islandora/object/bc-ir:107357/datastream/PDF/view

Raymond, H. F. in McFarland, W. (2009). Racial mixing and HIV risk among men who have sex with men. AIDS and Behavior, 13, 630-637. https://doi.org/10.1007/s10461-009-9574-6

Schrimshaw, E. W. in Siegel, K. (2003). Perceived barriers to social support from family and friends among older adults with HIV/AIDS. Journal of health psychology, 8(6), 738-752. https://doi.org/10.1177/13591053030086007

Stevenson Jr, H. C. (1994). The Psychology of Sexual Racism and Aids: An Ongoing Saga of Distrust and the” Sexual Other”. Journal of Black Studies, 25(1), 62-80. https://doi.org/10.1177/002193479402500104

Van Der Kooij, Y. L., Kupková, A., Den Daas, C., Van Den Berk, G. E., Kleene, M. J. T., Jansen, H. S., Elsenburg, L. J. M., Schenk, L. G., Verboon, P., Brinkman, K., Bos, A. E. S. in Stutterheim, S. E. (2021). Role of self-stigma in pathways from HIV-related stigma to quality of life among people living with HIV. AIDS patient care and STDs, 35(6), 231-238. https://doi.org/10.1089/apc.2020.0236

White, J. M., Gordon, J. R. in Mimiaga, M. J. (2014). The role of substance use and mental health problems in medication adherence among HIV-infected MSM. LGBT health, 1(4), 319-322. https://doi.org/10.1089/lgbt.2014.0020

World Health Organization. (2024). HIV and AIDS. https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/hiv-aids